Tadej Lunder izdal trilogijo Ayida Hadia

Ko reševalec, zbiratelj starin in ljubitelj zgodovine zbere dovolj življenjskih vtisov, domišljije in strasti, lahko nastane nekaj izjemnega. To je dokazal Tadej Lunder, avtor znanstvenofantastične trilogije Ayida Hadia, ki bralce popelje v leto 2109 in jih z inovativnim pristopom vodi na potovanje po različnih zgodovinskih obdobjih. Skozi izmišljeno prihodnost, ki ji daje temelj bogata preteklost, Lunder ustvarja večplastno zgodbo o predmetih, ki nosijo s seboj človeške usode.

Tadej Lunder, po poklicu reševalec, se je dolgo poigraval z mislijo, da bi svoje misli prelil na papir. Ob koncu postdiplomskega študija se je odločil, da je napočil pravi čas. »Od nekdaj sem znal z besedami in ni mi bilo težko začeti – le čas sem moral najti,« pove. Kljub številnim hobijem in družinskim obveznostim je nastala trilogija, v kateri glavno vlogo igra mlado dekle Ayida Hadia.

Roman nas popelje na vesoljsko ladjo, ki leti proti Marsu. Ayida in njen prijatelj Rayan s pomočjo posebne naprave odkrivata zgodbe starih predmetov iz zapuščene babičine skrinjice. Vsak predmet v sebi nosi zgodbo – in prav te postanejo temelj zgodovinskih epizod, ki nas vodijo od Sumerije, starega Egipta, grško-perzijskih vojn, Rima, renesanse, druge svetovne vojne, pa vse do sodobnega časa.

Lunder izhaja iz lastne fascinacije nad zgodovino: »Preplet prihodnosti in preteklosti je ključen za obstanek človeka. Iz naukov zgodovine lahko prihodnost oblikujemo bolje – seveda, če to želimo in ne zlorabimo.«

Trilogija ni le domišljijska pustolovščina, temveč preplet globokih čustvenih izkušenj – smrti, izgube, vojne, ljubezni in zmag nad zlom. Zgodbe predmetov razkrivajo tragedije in preobrate, a avtor kljub profesionalni distanci, ki jo mora ohranjati v reševalskem poklicu, ohranja občutljivost do vsebine: »Pri delu moram vzpostaviti čustveno distanco, sicer ne bi zmogel pomagati. A pisanje je nekaj drugega – tam lahko čustva predelam, ubesedim in delim z bralcem.«

Vsako poglavje se zaključi z močno mislijo – do(misli)co, ki povzame bistvo ali sproži razmislek. Ta prijem je nastal spontano, a postal rdeča nit trilogije: »Želel sem, da bralec od zgodbe nekaj odnese. Da včasih premisli dvakrat.«

Zamisel o napravi, ki omogoča vpogled v zgodbe predmetov, ni naključna. Lunder je tudi sam zbiratelj starin. »Zagotovo imajo predmeti svojo zgodbo. Če bi jih lahko slišali, bi jih morda drugače cenili – ali pa jih sploh ne bi želeli imeti.« Njegov osebni najljubši predmet? Otroška frnikola, o kateri piše v tretjem delu. »Z njo sem podoživel svoje otroštvo. Danes je otrokom težko razumeti, kako čarobno je bilo otroštvo brez tehnologije, a polno doživetij.«

Ayida je vnukinja njegove hčerke Ajde – vsaj v zgodbi. Njeno ime je sestavljeno iz Ajdinega krstnega imena in arabskega priokusa, ki daje liku medplanetarno razsežnost. Na Marsu jo čakajo nova odkritja, prijateljstva in seveda predmeti, ki znova razkrivajo nove zgodbe. Drugi in tretji del trilogije že sta napisana – eden med drugim vsebuje tudi zgodbi, ki se dogajata v avtorjevem rojstnem kraju Spodnji Polskavi.

A Lunder tu ne namerava končati. V prihodnosti pripravlja roman z delovnim naslovom Vijuvi, kjer bo reševalno vozilo – ja, prav to – glavni pripovedovalec. »Gre za izpoved mehanskega srca. Vozilo bo delilo zgodbe iz terena – žalostne, vesele, napete. Vse tiste, ki se dotaknejo slehernika.«

Na vprašanje, koliko ga je pisanje osebno obogatilo, pa odgovarja brez pomisleka: »Ugotovil sem, da znam pisati. In da bom pisal še naprej.«