10. oktober
Danes goduje DANIJEL
Danijel je svetopisemsko ime in izhaja prek latinskega Daniel, Danielis in grškega Δανιηλ (Daniēl) iz hebrejskega imena Daniéi/Danijjél v pomenu besede »Bog sodi« oziroma »Bog je moj sodnik«.
Moške različice imena: Dan, Dani, Danče, Danči, Dančo, Dane, Danej, Danek, Daniel, Daniele, Danilo, Danjel.
Ženske različice imena: Danijela, Danjela, Daniela.
10. oktober
SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA
10. oktobra obeležujemo Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga je Svetovna federacija za duševno zdravje prvič razglasila leta 1992.
DOBRO OPREMLJENI IN USPOSOBLJENI
Dan odprtih vrat PGD Slovenska Bistrica
V mesecu požarne varnosti številna prostovoljna gasilska društva organizirajo dneve odprtih vrat. Prostovoljno gasilsko društvo Slovenska Bistrica, ki je eno od desetih najstarejših gasilskih društev v Sloveniji, ustanovljeno je bilo leta 1872, je pred dnevi predstavitev gasilske opreme in vozil popestrilo z zanimivi prikazi. Pred gasilskim domom v Slovenski Bistrici so prikazali reševanje ponesrečencev iz vozila, obiskovalci so lahko uporabili tudi simulator prevračanja. Testirali so lahko tri različne stopnje tako imenovanih pijanih očal – od tega, kakšna je vožnja pod vplivom alkohola, kakšna ob utrujenosti in kako vozimo pod vplivom marihuane.? Prikazali so pravilno gašenje kuhinjskega požara, obiskovalci so se lahko preizkusili še v tekmovalni disciplini – vaji z vedrovko. Dejavnosti so predstavili tudi otrokom iz slovenjebistriških šol in vrtcev.
PGD Slovenska Bistrica že 22 let ne opravlja samo nalog gašenja in reševanja, ampak tudi posreduje v prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi. Takšnih gasilskih enot širšega pomena je skupaj s poklicnimi v državi 47. Z obnovo voznega parka in posodobitvijo opreme so začeli leta 2006, pred dvema letoma so nabavili še dve vozili za posredovanje v prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi. “Dobro smo opremljeni in usposobljeni. Manjka nam še nekaj dodatne opreme, ki pa jo nabavljamo po planu,” pravi Janko Mlakar, predsednik PGD Slovenska Bistrica. Število članov društva se povečuje, trenutno je vanj vključenih 145 gasilcev in gasilk. V društvu, v katerem veliko pozornosti namenijo tudi izobraževanju in druženju, imajo pionirje, mladince, pripravnike, operativce, članice in veterane.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Otroke je pozdravil Janko Mlakar, predsednik PGD Slovenska Bistrica (Tomaž Ajd)
2. TEK IN HOJA ZA UPANJE V SLOVENSKI BISTRICI
Mesec oktober poimenujemo tudi rožnati mesec, saj v tem času veliko aktivnosti namenimo boju proti raku na dojkah, predvsem pri ženskah. V Slovenski Bistrici so v soboto, 10. oktobra, drugo leto zapored, po zaslugi Rebeke Potočnik, izvedli hojo in tek za upanje.
Zbrana sredstva od startnin bodo namenili socialno šibkim otrokom iz občine Slovenska Bistrica. Teka se je udeležilo okoli 70 odraslih in prav toliko otrok ter dijakov, med podporniki pa so bili tudi župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in mnogi znani bistriški športniki ter drugi udeleženci.
Simbol združenja Europa Donna je rožnata pentlja, ki so jo narisali v grajskem parku in ob osnovni šoli. Marsikdo se bo ob tem simbolu zavedel, da se lahko bolezen zgodi tudi njemu, zato previdnost in osveščanje ne smeta biti nikoli odveč. V Sloveniji vsako leto zboli za rakom na dojkah 1200 žensk in nekaj moških. Evropsko združenje Europa Donna deluje po vsej Evropi, združenje pa je ustanovljeno tudi v Sloveniji.Europa Donna skrbi za osveščanje javnosti, pomaga obolelim in se trudi za čim hitrejše in učinkovitejše odkrivanje bolezni.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
V GRASLOVEM STOLPU ODPRLI LIKOVNO RAZSTAVO RUDIJA LONČARIČA
V Graslovem stolpu, ki deluje kot likovno razstavišče v okviru Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, so v petek, 10. oktobra, odprli razstavo likovnih del lani preminulega alpinista in umetnika Rudija Lončariča s Pragerskega z naslovom Sabai, sabai, kar v tajščini pomeni vse je dobro, vse je sproščeno. Pobuda, da bi v širši javnosti predstavili likovni opus prijatelja Rudija, je vzniknila v alpinističnih in umetniški krogih, ki so mu bili blizu za časa njegovega življenja.
Rudijev prijatelj, tudi sam umetnik, Zvonko Pušnik je izbral slike za razstavo, umetnostni zgodovinarki Vanesi Cvahte pa je bilo zaupano strokovno mnenje o avtorjevih delih.
Rudi Lončarič je bil priznan v alpinističnih krogih, bil je državni selektor slovenske mladinske reprezentance v športnem plezanju. Tri leta pred smrtjo je izgubil svojega dobrega prijatelja, kar je prelomno vplivalo na njegovo življenje. Rudi Lončarič je bil perfekcionist, zato je nekatere slike preprosto uničil in se jih lotil znova, tako Pušnik kot Cvahtetova pri postavitvi razstave nista mogla slediti razvoju Rudijeve umetniške poti od začetkov do konca.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Edvard Grobler
DAN NAJLEPŠIH SANJ − OTVORITEV KNJIŽNICE NA TINJU
10. oktobra 2010 so na Tinju slovesno odprli novo krajevno knjižnico. Slovesnosti ob otvoritvi knjižnice so prisostvovali: Irena Jereb, vodja oddelka za družbene dejavnosti Občine Slovenska Bistrica, Ivana Leskovar, ravnateljica Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica, Anica Korošec, direktorica Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, Ivan Kovačič, ravnatelj Osnovne šole Partizanska bolnišnica Jesen Tinje, Irena Majcen, županja občine Slovenska Bistrica, Andrej Gracej, podpredsednik sveta Krajevne skupnosti Tinje in predstavnik Marles hiše, d. o. o. Maribor.
VIR IN FOTO: Knjižnica Josipa Vošnjaka
KOLIKO JE BILO POVOJNIH ŽRTEV?
Srečko Štajnbaher vodi skupščinsko komisijo, ki bo skušala ugotoviti, koliko je bilo v bistriški občini žrtev socialistične revolucije
Poslanci bistrške skupščine so na zadnjem zasedanju imenovali šestčlansko komisijo, ki jo vodi Srečko Štajnbaher in ki je njena naloga ugotoviti in zbirati podatke o žrtvah med vojno in socialistično revolucijo.
»Skupaj z mano delajo v komisiji še Ivan Sernec, dr. Janko Čar, Edmund Pogorevc, Ferdo Šerbelj, Albert Pogorevc ter Jana Gajšek in Štefka Čretnik kot delavki strokovnih služb občinske skupščine. Ker bo naše delo zelo zahtevno, smo k sodelovanju povabili Lojzeta Peniča, strokovnega delavca muzeja NO v Mariboru. V zadnjem bistriškem zborniku, ki smo ga predstavili pred kratkim, je Lojze Penič obširno spregovoril o žrtvah med vojno, vedno pa se pojavlja vprašanje, zakaj so mnogi umrli, in mnogo je neraziskanega v našem vedenju o povojnih žrtvah. Ker so naši ljudje umirali drugod in pri nas sicer drugje živeči ljudje, se bomo povezovali s dosedanjimi občinskimi komisijami in seveda republiškimi institucijami.«
Brez pomoči občanov komisija seveda ne bo zmogla opraviti zastavljene naloge, zato vabijo v skupščinsko poslopje vsako sredo od 15. do 17. ure ljudi, ki karkoli vedo o nepojasnjenih dogajanjih med vojno in po njej. Februarja bodo svoje izsledke prvič predstavili poslancem občinske skupščine. »Dela do takrat še zdaleč ne bomo opravili. Poleg popisa žrtev in ugotavljanja vzrokov njihove smrti bomo poskušali zaščititi tudi grobove in grobišča, ki so jih doslej svojci žrtev obiskovali na skrivaj. Razmišljamo o spominskem obeležju na bistriškem glavnem trgu, ki bi ga postavili v spomin vsem žrtvam naše revolucije. Prej ali slej pa bomo verjetno morali odpreti tudi bunker pri Impolu, kjer se govori o poboju tisočih nedolžnih žrtev,« predstavlja delo komisije njen predsednik Srečko Štajnbaher.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Srečko Štajnbaher: »Čaka nas zahtevno in odgovorno delo« (Večer)
POLJČANE IN STUDENICE POPLAVLJENE
Po silovitem nočnem deževju Dravinja prestopila bregove
VIR: Večer
FOTO: Zgoraj: Poljčane danes dopoldan: Križišče cest proti Slovenski Bistrici, Rogaški Slatini in Slovenskim Konjicam je bilo povsem pod vodo (B. Vugrinec); Spodaj: Studenice: Cesta je bila pod vodo, del ceste pa je kar odneslo (B. Postružnik)
Kot talce ustrelijo brata MAKSA IN FRANCA BERGLEZA ter FRANCA BIZJAKA ml.
Maks Berglez se je rodil pa 20. oktobra 1917, brat Franc Berglez pa 18. septembra 1921. Oba sta se rodila na Pragerskem očetu Janezu in materi Tereziji.
Franc Bizjak ml., ključavničarski pomočnik, se je rodil 5. maja 1921 v Tolminu očetu Francu Bizjaku st. in materi Frančiški Bizjak.
S starši je živel na Pragerskem.
Ker je trojica delovala v pragerski ilegalni uporniški skupini, ki jo je Nemcem izdal sovaščan Herbert Strmšek, so jih 24. septembra 1941 prijeli in jih 10. oktobra 1941 kot talce ustrelili v Šoštanju.
VIR: Maks Berglez: biografski-sb.si, Franc Berglez: biografski-sb.si, Franc Bizjak ml.: biografski-sb.si
10. oktober 1932
POPRAVILO ORGEL V ž. c. Sv. JERNEJA V SLOVENSKI BISTRICI
Od 10. do 15. oktobra 1932 je g. Jenko iz Št. Vida pri Ljubljani, z dvema pomočnikoma, temeljito popravil orgle v tukajšnji mestni župnijski cerkvi. Nabavila se je nova klaviatura in električen motor za gonjo meha.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Orgle v ž. c. Sv. Jerneja (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
POSLOPJE PREUREDILA V SODOBEN PENZION
Alojz in Amalija Majcen sta leta 1929 kupila poslopje nasproti pragerske železniške postaje, v katerem so bile včasih sobe za tujce, in ga preuredila v sodoben penzion. Lastnika te hiše sta bila do nacionalizacije leta 1946.
Anton Komac je 10. oktobra 1929 na 2. strani Trgovskega lista to Majcnovo investicijo tako pohvalil:
»V predvojni, posebno pa v medvojni dobi je slovelo Pragersko kot eno glavnih križišč proti severu. Tedaj je bilo Pragersko nekako središče med Trstom, Dunajem in Budimpešto ter je v gospodarskem oziru prav dobro napredovalo in uspevalo.
Po državnem prevratu sta leta 1918 tudi Pragersko in njegova okolica zgubila mnogo na gospodarsko-prometni veljavi. Zadnja leta pa se opaža, da bo zasijala Pragerskemu z okolico zopet lepa bodočnost. To se je čutilo posebno v letošnji poletni seziji, ko so tujci posečali naša zdravilišča, kopališča in letovišča v Rogaški Slatini, Radencih, Dobrni, Laškem, Rimskih toplicah, na Bledu, v Primorju itd.
Že lanskoletna sezona je zahtevala na Pragerskem kolodvoru nekoliko tujskih sob. Prav to je dalo povod našemu prijatelju in sedanjemu zakupniku kolodvorske restavracije na Pragerskem gospodu Alojziju Majcenu, da je prevzel v svojo posest staro poslopje v ozadju postaje, katero je že v predvojni dobi služilo kolodvorskim restavraterjem za tujske sobe. Poslopje je sedanji lastnik popolnoma preuredil, tako da odgovarja vsem modernim zahtevam današnjega časa. Poslopje ima 12 z električno razsvetljavo in vso ostalo novo opremo opremljenih sob za tujce z lepo verando v ozadju hotela.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 276
FOTO: Hotel Majcen med svetovnima vojnama (Iz zbirke dokumentov Matjaža Luknerja)
Rodila se je kmetica, udeleženka NOB, ljudska pevka in društvena delavka MARIJA − MINKA STEGNE
Marija Stegne, rojena Ferk, bolj poznana kot Maroltova Minka, še bolj pa kot Mamika Minka, se je rodila 10. oktobra 1925 na Urhu na Maroltovi kmetiji očetu Janezu Ferku in materi Heleni. Njeno življenje je bilo prežeto z delom na kmetiji.
Po končani osnovni šoli leta 1939 na Tinju ji je ob delu na kmetiji uspelo opraviti tečaj krojenja in šivanja – za druge oblike šolanja ni bilo možnosti.
Mladost ji je zagrenila 2. svetovna vojna. Kljub kmečkemu delu na domačiji je bila zanesljiva sodelavka partizanov. Bila je kurirka in obveščevalka, šivala je titovke in perilo ter zbirala hrano in zdravila za Partizansko bolnišnico Jesen.
Leta 1946 je začela z možem Ludvikom Stegnetom ustvarjati svojo družino, ki se je leta 1955 ustalila v Tinjski Gori (občina Slovenska Bistrica). Kot Mamika Minka je v skromnih razmerah pospremila v življenje vseh svojih deset otrok (Vili, Marica, Janko, Slavko, Milan, Milka, Ludvik, Henrik, Mirko, Roman). Vsi so se izšolali, si ustvarili lastne družine in so uspešni pri svojem delu.
Kot Maroltova Minka je bila po vojni družbeno zelo aktivna in prevzemala je v glavnem vodilne vloge. Bila je odbornica v Kmetijski zadrugi ter dejavna članica mnogih organizacij: socialne komisije v krajevni skupnosti (KS), Krajevne organizacije Zveze borcev (ZB; predsednica 7 let), Krajevnega odbora Rdečega križa (RK; predsednica 31 let), Društva kmečkih žena (18 let), Društva upokojencev (DU; tajnica 11 let), cerkvenega pevskega zbora (43 let).
Mnogi pa jo najbolj poznajo kot članico Tinjskih ljudskih pevk (mentorica 21 let), ki so ponesle ime Velikega Tinja v širši slovenski prostor.
Za svoje delo je prejela številna priznanja, med drugimi leta 2003 od Zveze kulturnih društev (ZKD) občine Slovenska Bistrica priznanje Štefana Romiha, za dolgoletno mentorstvo Tinjskim ljudskim pevkam,
Minka Stegne je bila aktivna krajanka vse do svoje smrti.
Umrla je 20. oktobra 2012 na svojem domu v Tinjski Gori, pokopana je na Velikem Tinju.
VIR: biografski.sb.si
PRVA JUGOSLOVANSKA TOVARNA ZA GUMBE
Prva jugoslovanska tovarna za gumbe se snuje v Slovenski Bistrici. Tovarna bo razpolagala z najmodernejšimi stroji in bo lah¬ko izdelovala toliko gumbov iz roga, lesa, kosti in kovin, da ne bo treba takega blaga več uvažati k nam od drugod.
VIR: Ptujski list
Rodil se je vrvar MASIMILIJAN MARTIN OZIMIČ
Maksimilijan Martin Ozimič se je rodil 10. oktobra 1884 v Slovenski Bistrici, v stavbi rotovža očetu Francu Ozimiču (*1845 †1923), vrvarju in materi Otiliji Ozimič, rojeni Ozimič (*1840 †1916) kot najmlajši od petih otrok.
V zakonu z Elzo Ozimič, roj. Hilbert (*1894 †1946) sta se rodila Maksimilijan Ozimič in Anica Ozimič, por. Postružnik (* 1930).
Maksimilijan Martin Ozimič je obrt prevzel po svojem očetu. Vrvarsko delavnico je imel ob potoku Bistrica za hišo na Kolodvorski ulici. V njegovem času je bilo vrvarstvo že v izumiranju, zato je bil po opustitvi obrti nekaj časa uslužbenec na banki, nekaj časa pa je vodil mlekarno na Kolodvorski ulici. Njegova soproga je bila zaradi nemškega porekla deportirana, nato je živela v Gradcu (Avstrija) pri sorodnikih Rose Pitschl, kjer je leta 1946 umrla, sam pa je ostal v Slovenski Bistrici.
Maksimilijan Martin Ozimič je umrl le nekaj dni po koncu druge svetovne vojne leta 1945 – zaradi pljučne bolezni.
VIR: biografski-sb.si
