14. november
Danes goduje NIKOLAJ
Ime Nikolaj izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Νικoλαoς (Nikólaos). Grško ime je zloženo iz grških besed νικη (nikē) v pomenu »zmaga v boju« in λαο’ς (laós) v pomenu »narod, ljudstvo«.
Moške različice imena: Miklavž, Nick, Nicki, Nickolas, Nicola, Nicolaj, Nicolas, Nicolo`, Nik, Niki, Nikica, Nikifor, Nikita, Niklas, Niko, Nikodem, Nikola, Nikolas, Nikolče, Nikša.
Ženske različice imena: Nika, Nikolaja, Nikolina.
14. november
SVETOVNI DAN SLADKORNE BOLEZNI (DIABETESA)
14. november, svetovni dan sladkorne bolezni ali diabetesa, ponuja priložnost za ozaveščanje o sladkorni bolezni kot globalnem javnem zdravstvenem problemu in o tem, kaj je treba storiti, za boljše preprečevanje, diagnosticiranje in obvladovanje bolezni. Sladkorna bolezen je v porastu tako v Sloveniji kot v svetu.
S KOLAJNO V ŽEPU, A Z BOLEČINO V KOLENU IN BREZ SLUŽBE
Slovenski reprezentant se od maja otepa trdovratne poškodbe, ki ga je stala pogodbe z novim delodajalcem na Poljskem
Večina slovenskih odbojkarskih reprezentantov v teh dneh v klubih na tujem dokazuje, da srebrna kolajna z letošnjega evropskega prvenstva ni bila naključje. Te sreče pa nima 31-letni in 205 centimetrov visoki sprejemalec naše izbrane vrste Alen Šket, ki ga že dalj časa tare poškodba desnega kolena, vnetje ligamenta, ki je v športu pogosto in znano pod imenom skakalno koleno. Zaradi nje je na prvenstvu stare celine v Ljubljani in Parizu igral zelo malo, na igrišče je stopil le tu in tam za nekaj minut, kajti daljše obremenitve sklep bržčas ne bi zdržal.
Manj pomagal do srebra, kot si je želel
“Že maja, na začetku priprav reprezentance, sem večkrat začutil bolečino, zato sem treniral z zmanjšano močjo in vsak dan obiskoval terapevta. To je odsevalo v pripravljenosti, ni bila taka, kot sem si želel in kot je želel selektor, in je poglaviten razlog, da sem le redko dobil priložnost za igro. Zaradi poškodbe, ki se je pokazala kot trdovratna in niti najmanj nedolžna, sem bil tudi manj sproščen, bal sem se, da se ob skokih za žogo ne bi poslabšala. Kljub temu da moj prispevek v igri ni bil tolikšen, kot sem upal in pričakoval, sem bil zelo vesel srebrne kolajne,” je pogovor začel Alen Šket, ki je pred prvenstvom v Ljubljani napovedoval naskok na zlato.
“Prepričan sem bil, da bomo igrali finale pod Eifflovim stolpom, kar se je tudi zgodilo, toda srbski odbojkarji so bili v odločilni tekmi za nas previsoka ovira. Glede na to, da je bila na tekmah v Ljubljani domala na vsaki tekmi na igrišču udarna šesterka, menim, da so bili fantje rahlo utrujeni in da zaradi tega v finalu niso bili na najvišji ravni. Poleg tega so Srbi igrali izjemno. Ne smemo pa pozabiti niti tega, da smo v Stožicah imeli imenitno podporo gledalcev, in če bi bil tam še finale, bi bil rezultat drugačen. Težko je sicer razpredati, kaj bi se zgodilo,” je dejal odbojkar iz Leviča pri Slovenski Bistrici, ki je prve korake v tem športu naredil v OK Slovenska Bistrica, nadaljeval pri Mariboru, ACH Volleyju, italijanskih klubih Modena, Molfetta in Latina, v zadnjih treh letih pa igral v Turčiji, dve leti za carigrajski Fenerbahče in eno leto za Halkbank iz Ankare.
Le tri tedne v deželi, ki ga je od nekdaj privlačila
Nato si je zaželel spremembe okolja. Po dogovoru menedžerja Luce Novija s poljskim klubom Cerrad Czarni iz Radoma, mesta z nekaj več kot 200 tisoč prebivalci, ki leži 100 kilometrov južno od Varšave, se je veselil novega izziva. “Za Radom igrata reprezentančna soigralca Dejan Vinčić in Alen Pajenk, zato sem bil še toliko bolj zadovoljen, da bom igral pri tem poljskem prvoligašu. Poljska me je kot odbojkarska velesila že od nekdaj privlačila, in verjel sem, da se bom tam dobro znašel,” je povedal Šket. Toda kmalu je sledilo veliko razočaranje, le tri tekme je treniral z novimi soigralci. “Ni in ni šlo. Bolečina v kolenu se je pojavljala ob domala vsaki obremenitvi, zato sem bil na pregledu. In ker so bile napovedi zdravnika neobetavne, smo se za skupno mizo usedli z mojim menedžerjem in predstavnikom kluba. Dogovorili smo se za sporazumno prekinitev pogodbe. Seveda sem bil razočaran, čeprav sem pričakoval, da se to lahko zgodi, saj ekipi ne bi mogel pomagati. Smo pa pustili vrata morebitne vrnitve odprta,” je pojasnil Šket.
Zdaj čas za tekme na tribuni
Kdaj bo spet lahko normalno treniral in igral, ne ve, upa, da ob koncu leta. Operacija, pravi Šket, ni potrebna ne priporočljiva. “Vsak dan odhajam na terapije, v fitnes, z žogo pa nimam stika, ne želim obremenjevati noge. Z menedžerjem sem v stikih, če bo okrevanje potekalo po načrtih, bom v začetku prihodnjega leta nared za največje napore. Takrat bo čas za razmišljanje o novem klubu, ali bo to Czarni Radom ali kateri drug, je težko predvideti. Zame je pomembno, da ozdravim, da se vrnem v klubsko in reprezentančno odbojko. Prihodnje leto bomo v ligi narodov igrali z najboljšimi reprezentancami na svetu, kar bo za nas velik izziv.”
Bo pa Šket nekaj časa brez prihodkov. Kot je njegov bivši trener v Halkbanku in slovenski selektor Alberto Giuliani, oba sta namreč brez kluba. “Ni tako hudo, da ne bi mogel preživeti,” smeje se pove Šket. Opazili smo ga nedavno na tekmi odbojkarjev Maribora v dvorani Tabor. “Zdaj imam čas, da spremljam slovensko odbojko. Maribor ima kakovostno ekipo, vidi se, da trener Sebastijan Škorc obvlada posel. Če bodo fantje tako nadaljevali, se bodo zagotovo uvrstili v polfinale državnega prvenstva. Po ACH-ju in Calcitu so po mojem mnenju tretji najboljši slovenski klub. Razveseljivo je, da se gledalci vračajo na tekme, kar gre pripisati tudi prvenstvu v Ljubljani, saj je prispevalo k še večji prepoznavnosti tega športa pri nas,” je sklenil Alen Šket.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
FOTO: Alen Šket vsaj do konca leta ne bo tako udarjal po žogi (Andrej Petelinšek)
DAN GORNIŠKE KULTURE V SLOVENSKI BISTRICI
Štirje izjemni filmi z 12. Festivala gorniškega filma na ogled tudi v Slovenski Bistrici
S projekcijo izbranih filmov 12. Festivala gorniškega filma bodo dan gorniške kulture zaznamovali tudi v Slovenski Bistrici. V sredo, 14. novembra, ob 19. uri so bili v Kinu Svoboda Slovenska Bistrica na ogled štirje izjemni filmi. Film Zapiski iz stene (Belgija/Čile) prikazuje prosti vzpon preko 1200-metrske smeri El Regalo de Mwono v Torres del Paine v Patagoniji. Gre za iskren in globok film o popotovanju v vertikalo, začinjen s slabim vremenom, tehnično zahtevnim plezanjem in glasbo v živo.
Nad morsko gladino (ZDA) je film, ki predstavlja Chrisa Sharmo, ki se deset let po prelomnem vzponu na Majorki vrača na sredozemski otok, kjer je odkril novo čudovito linijo. Če mu uspe povezati vse gibe, bo morda nastala najtežja deepwater solo smer na svetu. Film Preboj (ZDA) govori o Margo Hayes, ki je trdno odločena, da bo osvojila oceno 9a+, ki jo je do zdaj doseglo le nekaj moških in nobena ženska. Za cilj si je izbrala dve izjemno težki smeri v Franciji in Španiji, a premikanje fizičnih in psihičnih meja prinaša tudi tveganje za poškodbe in morebiten neuspeh. Četrti film Varnost na tretjem mestu (ZDA) pa predstavlja Brada Gobrihta, ki ni kot večina plezalcev, pri katerih je varnost na prvem mestu. Znašel se je že v številnih nevarnih situacijah, zdaj pa je trdno odločen, da bo opravil svoj najdrznejši vzpon: prvo prosto solo ponovitev izjemno izpostavljene in zahtevne smeri.
Osrednji gost večera je bil Silvo Karo, direktor Festivala gorniškega filma, ki je tudi odprl projekcijo in podpisoval svojo knjigo Alpinist. Dan gorniške kulture v Slovenski Bistrici so pripravili Alpinistični klub Impol Slovenska Bistrica, FGF – Festival gorniškega filma in Kino Svoboda Slovenska Bistrica.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Silvo Karo je predstavil tudi svojo knjigo Alpinist (AK Impol Slovenska Bistrica)
14. november 2016
RAZSTAVA “IZ PRETEKLOSTI ZA SEDANJOST IN PRIHODNOST”
V ponedeljek, 14. novembra 2016, so v Galeriji Grad odprli že drugo razstavo Medobčinske zveze društev upokojencev Slovenska Bistrica. Na odprtju je v kulturnem programu nastopila citrarka Glasbene šole Slovenska Bistrica Hana Hren, vsebino razstave je predstavila Herta Žagar, direktorica Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, govornik pa je bil Gabrijel Cintauer, predsednik Medobčinske zveze društev upokojencev Slovenska Bistrica. Razstavo je odprl župan občine Slovenska Bistrica, dr. Ivan Žagar.
Tokrat se je od trinajstih društev, ki jih združuje Medobčinska zveza društev upokojencev Slovenska Bistrica, predstavilo naslednjih devet društev: DU Črešnjevec, DU Kebelj, DU Laporje, DU Leskovec-Stari log, Preloge-Vrhole, Slovenska Bistrica, Šmartno na Pohorju, Tinje in Zgornja Polskava. Predstavili so se z vezeninami, izdelki iz keramike, nakitom iz lesa, pohorskih kamnin in mineralov, unikatnimi pleteninami, pletenimi košarami, čipkami in unikatnimi izdelki iz kamna.
Med ogledom razstave so si obiskovalci lahko “v živo” ogledali postopek pletenja košar, ki ga je prikazal Drago Majerič, predenje na kolovratu pa je prikazala Hedvika Kočnik. Z umetnostjo klekljanja jih je seznanila Verena Cehtl, obdelavo in oblikovanje kamna pa je predstavil Marjan Crnič.
Razstava je bila na ogled do 3. decembra 2016.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Z razstave (Grajski stolpec)
14. november 2015
1. SOBOTNA KUHARIJA NA GRAJSKI TRŽNICI
V soboto, 14. novembra 2015, se je na grajski tržnici zgodila 1. sobotna kuharija. Tokrat so pohorski pisker kuhali člani Turističnega društva Jelka s Šmartnega na Pohorju. Iz “prve roke” vam lahko povem, da je bil zelo okusen, tako, da si vsi, ki so pri organizaciji in kuhanju pomagali, zaslužijo pohvalo. Za obiskovalce je bilo privlačno tudi to, da so lahko pohorski pisker odnesli tudi s sabo domov, saj so jim ga po želji zapakirali v zaprte lončke.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Šmarčani med kuhanjem (Grajski stolpec)
14. november 2014
190 LET ORGANIZIRANEGA ŠOLSTVA V LAPORJU
OŠ Gustava Šiliha Laporje je ob 190-letnici organiziranega šolstva v kraju, pripravila osrednjo slovesnost z naslovom “Laporski hram učenosti – vrata v svet”.
Slovesnost je bila 14. novembra 2018 ob 17. uri v šolski telovadnici.
VIR: OŠ Gustava Šiliha Laporje
FOTO: Vabilo (OŠ Gustava Šiliha Laporje)
14. november 2014
VOKALNA SKUPINA KATRINAS
Ker je bil septembrski koncert vokalne skupine Katrinas odpovedan, so nastopile danes, v četrtek, 14. novembra 2013, v viteški dvorani bistriškega gradu.
Katrinas sestavljajo Katarina Habe, Sanja Mlinar Marin in Neža Drobnič Bogataj. Katarino, Sanjo in Nežo povezujejo skupne glasbene vizije in ustvarjalni zagon. Druži jih želja po ustvarjanju kvalitetne večglasne vokalne glasbe in po prenašanju njene pozitivne sporočilnosti ljudem. Njihov repertoar zajema vse skladbe s predhodnih zgoščenk Katrinas, poleg tega pa še novo avtorsko glasbo.
VIR: Silvo Husu, Grajski stolpec, Tednik Panorama
FOTO: Katrinas (Grajski stolpec)
ENAJSTA ŠAMPIONSKA ZVEZDICA V VITRINAH JUDOISTOV IMPOLA IZ SLOVENSKE BISTRICE
Ferjan odločil veliki finale
Bistriški judoisti so enajsti naslov državnega prvaka osvojili najtežje doslej, saj so o njem po rezultatu 3:3 v finalni tekmi s celjsko ekipo Iva Reya odločale tehnične točke
Sklepne tekme za naslov državnega moštvenega prvaka v judu v športni dvorani Bitrica v Slovenski Bistrici so bile izjemno izenačene. Naslov prvaka so osvojili judoisti Impola iz Slovenske Bistrice, ki so v polfinalu s 4:3 (30:18) premagali ljubljansko Olimpijo, v finalu pa so se z ekipo Iva Reya iz Celja razšli z rezultatom 3:3, vendar so bili od Celjanov uspešnejši v tehničnih točkah.
Impol je v polfinalu bil težek boj z Olimpijo in po rezultatu 3:3 (za Impol so točke dosegli Crnič, De. Rus, G. Greif, za Olimpjo pa Faflja, Jereb in Mihelič) je v kategoriji nad 100 kg odločilno točko osvojil Primož Ferjan po prepričljivi zmagi nad Juretom Šimicem. “Zmagali so sodniki,“ je bil nejevoljen trener Olimpije Jože Škraba. “S takimi izjavami Škraba škoduje slovenskemu judu. Čas je, da se judoistično upokoji,“ je izjavo trenerja ljubljanske ekipe pospremil Franc Očko, generalni sekretar Judo zveze Slovenije in eden izmed petih sodnikov sklepnih tekem. Ob njem so sodili še Pozvek in Šindič (oba Ljubljana) ter Prša (Koper) in Krajačič (Lendava).
V drugem polfinalu je ekipa Iva Reya s 4:3 (37:30) premagala Bežigrad (za Iva Reyo so točke osvojili E. in D. Imamovič, Petelinšek in Ceraj, za Bežigrad pa Mohorovič, Železnikar in Sedej).
Pred finalnim obračunom je v tekmi za tretje mesto Olimpija s 5:2 (45:10) premagala Bežigrad (za Olimpijo so točke osvojili Jereb, Petrič, Štih, Mihelič in Šimic, za Bežigrad pa sta bila uspešna Mohorovič in Železnikar).
Finalna tekma štajerskih klubov je minila v izjemno izenačenih dvobojih, zanje pa sta s taktičnimi postavitvami judoistov po težnostnih kategorijah poskrbela tudi trenerja Filip Leščak (Impol) in Fadil Imamovič (Ivo Reya), srečnejšo roko je imel Leščak. Ekipi sta nastopili s po le še- stimi judoisti – pri Bežigradu niso imeli predstavnika v kategoriji do 66 kg, pri Impolu pa nad 100 kg. Potem ko sta točki za Impol osvojila Kristijan Crnič (do 60 kg) in brez borbe Dani Rus (do 66 kg), je Ivo Reya izenačil na 2:2 po zmagah Branka Holerja (do 73 kg) in Edisa Imamoviča (do 81 kg). Dvoboj v kategoriji do 90 kg se je končal brez zmagovalca, celjska ekipa pa je po točki Matjaža Ceraja (nad 100 kg, brez boja) povedla s 3:2. Mož odločitve je bil spet Primož Ferjan, v kategoriji do 100 kg je z iponom premagal Darka Petelinška.
“Finalna tekma se je končala s tesnim rezultatom, kakršnega sem tudi napovedal. Fantom čestitam za enajsto zvezdico,“ je od veselja žarel Filip Leščak. “Z malo več sreče bi lahko bili osvojili naslov. Takšne priložnosti se ne ponudijo vsak dan,“ pa je z glavo zmajeval Fadil Imamovič.
Finale: Impol – Ivo Reya 3:3 (30:22) – do 60 kg: Crnič – Žgank 10:0; 66 kg: Da. Rus 10:0 bb; 73 kg: Sevšek – Holer 0:7; 81kg: De. Rus – E. Imamovič 0:5; 90 kg: G. Greif – D. Imamovič 0:0; 100 kg: Ferjan – Petelinšek 10:0; nad 100 kg: Ceraj 0:10 bb.
VIR: Zmago Gomzi , Večer
FOTO: Sašo Jereb (zgoraj) je v polfinalnem dvoboju z Impolom v kategoriji do 73 kg sicer z atraktivnim metom na hrbet položil Bojana Sevška, a to ni bilo dovolj za zmago Olimpije (Sašo Bizjak)
Rodil se je profesionalni odbojkar TONČEK ŠTERN
Tonček Štern se je rodil 14. novembra 1995 v Mariboru očetu Antonu in materi Špeli Štern, rojeni Vidic. Družino je dopolnjeval še starejši brat Žiga Štern, tudi profesionalni odbojkar.
Osnovno šolo je obiskoval med leti 2002−11 v Slovenski Bistrici, nato pa od leta 2011 nadaljeval šolanje na Tehniškem šolskem centru Maribor, ki ga je leta 2015 tudi uspešno zaključil z izobrazbo strojni tehnik.
Tonček živi s partnerko Heleno Bera, s katero ima sina Tončka, z njimi pa živi tudi pastorka Julija Arh.
Že kot sedemnajstletnik je v sezoni 2012/2013 zaigral za domači klub OK Svit Slovenska Bistrica, nato pa se je njegova športna pot nekaj let nadaljevala najprej v OK Calcit iz Kamnika in nato v tujini. Z vsemi klubi, v katerih je igral, je dosegal vidne uspehe.
Tonček Štern je član Slovenske članske odbojkarske reprezentance, kjer igra na igralnem mestu korektorja.
VIR: biografski-sb.si
VINO ZA ZLATARNO
Uspešno sodelovanje bistriških vinarjev in celjskih zlatarjev
V celjski Zlatarni, uspešnem in prodornem kolektivu, so prišli na misel, da bi za svoje poslovne partnerje in druge goste pripravili izviren, svojevrsten in hkrati domač spominek − 0,35-litrsko steklenico vrhunskega štajerskega vina. Hitro so se sporazumeli z Bistričani: steklarji so steklenico prevlekli na motno, v kleti kmetijskega kombinata pa so jih napolnili z vrhunskim laškim rizlingom lanskega letnika, ki je zrasel pod Pohorjem.
Zadovoljni so oboji: celjski zlatarji, ker so svoje poslovne partnerje presenetili z res izvirnim darilom, bistriški vinarji, ki iščejo zadnja leta nove, sodobne načine za prodajo svojega blaga, pa so dokazali, da je mogoče tudi vino ponujati na več načinov. In ne zgolj s postavljanjem litrskih steklenic ali buteljk na police prodajaln z živili. Na steklenicah za Zlatarno je namreč tudi etiketa z vsemi podatki, ki jih terja pravilnik o označevanju slovenskih vin.
VIR: -mm-, -dm-, Večer
FOTO: Večer
14. november 1972
KREDIT POPLAVLJENIM
Republiški zvezni izvršni svet je sprejel sklep o razdelitvi posojila v višini 5 milijonov dinarjev občinam na območju SR Slovenije, ki so jih v letošnjem letu prizadele poplave in neurja. Občina Slovenska bistrica bo od tega dobila kredit v višini 300.000 dinarjev.
VIR: Večer
Rodil se je trgovec LEOPOLD ČOP
Leopold Čop (Poldi), sin Lucije Čop, se je rodil 14. novembra 1919 na Jesenicah.
S starši je prišel na Pragersko leta 1929, ker je oče, zavirač, dobil službo. Stanovali so v železniški čuvajnici ob progi, a ne dolgo. Zgodila se je nesreča, oče je umrl, ker ga je med premikom stisnil vagon, vdova in sin pa sta morala zapustiti čuvajnico in se preseliti v drugo stanovanje na Pragerskem.
Leopold se je po prvih petih razredih ljudske šole vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru, ko je oče umrl, pa je moral kljub nadarjenosti (bil je odličen dijak), misel na študij opustiti. Najprej je dokončal preostale razrede ljudske šole na Pragerskem, nato pa se je v Slovenski Bistrici izučil za trgovca.
Že leta 1941 se je pridružil prvi uporniški skupini na Pragerskem, ki je za odporniško gibanje zbirala orožje in druge potrebščine ter razširjala propagandno gradivo za Osvobodilno fronto (OF). Ker jih je je domačin Herbert Strmšek izdal gestapu, so večino njenih članov 23. in 24. septembra 1941 aretiral, tudi Leopolda Čopa, ter jih šest od njih ustrelil 10. in 30. oktobra 1941 kot talce. Leopold Čop je bil eden od 30 ustreljenih talcev 30. oktobra 1941 v mariborskih zaporih.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma v pričakovanju, da bodo jetniki, ki so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah. Talci pa so v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili in dokazovali, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, jim pisanja niso več dovolili.
Tudi Čop je, preden so ga ustrelili, napisal poslovilno pismo svojemu dekletu Marici Polšak:
»Draga Marica!
Danes, ko je tako lep dan zunaj, sem se odločil, da Ti pišem to moje zadnje pismo, takorekoč poslovilno. Oh, kolikokrat sem v teh dneh mislil na Tebe in na urce, ki sva jih skup preživela. Zdaj šele vidim, da sem Te res ljubil, tako nesebično, tako močno, kakor more ljubiti le mladost. Še do nedavnega nisem vedel kaj je to; res, da sem mogoče prej včasih mislil, da ljubim toda to so bile zablode, za katere mi pa ne more nihče nič očitat, ker nisem bil nikdar materialist in izkoriščevalec in tudi ne bom. Tako nenadno se mi je prikradla v srce ljubezen do Tebe, da niti sam nisem vedel kedaj, le zavedal sem se nekega dne, da Te ljubim, ljubim. Ko si mi tudi Ti dala besedo sem bil srečen; kakor še nikdar poprej. Sicer Ti jaz Marica nisem dosti govoril o ljubezni, ker ne polagam važnosti na besede, na tiste sentimentalne puhle, zaljubljene besede, ki se stalno ponavljajo in se ne imenujejo zastonj »fraze«. Rajši sem s Teboj debatiral, kaj bolj globokega. Ali se spomniš tistega najinega pogovora doli na vašem sadovnjaku, kakšen mora biti mož in kakšna žena. Pri takih pogovorih se, Marica, spoznajo značaji, seveda, če ni zraven laži …
Toda nama ni bilo usojeno, da bi uživala v tej mladi, lepi ljubezni. Morala sva se ločiti in to še brez slovesa. Usoda je s svojo roko posegla vmes in me odtrgala od dragih, tako, kakor če voda ribo vrže na breg, kjer mora žalostno poginiti.
Ne bom več dosti pisal. Jaz mislim Marica, da v Tvoji ljubezni ni bilo laži in če si me vsaj malo ljubila, boš ohranila spomin na me. Toda kakor bodo obledele te črke, bo obledel tudi spomin. Čez leta in leta se boš mogoče kdaj spomnila, da je živel neki Polde in da je izginil v valovih življenja. Takrat boš Ti že mogoče srečna mati in žena. In ko bodo odrasli otroci jim boš lahko pravila iz preteklosti kako je teklo življenje in zakaj je izginil tu in tam kateri, izginil tako mlad in poln življenja.«
Krajše pismo je Čop napisal tudi materi Luciji. Mati je obe pismi našla v sinovi obleki, ki jo je dobila iz zapora po njegovi ustrelitvi. Sinovo pismo, napisano zanjo, je odnesla leta 1942 s seboj v Auschwitz63 in se je tam izgubilo. Mati Lucija je Marici Polšak pokazala tudi to pismo; večkrat ga je prebrala in po njenem spominu je Leopold materi napisal:
»Ljuba mama! Poslavljam se od Tebe. Ne žaluj za menoj, ostani trdna. Lepo pozdravi Marico.«
VIR: biografski-sb.si
VIHAR IN POŽAR NA PRIHOVI
‘Strahovit vihar, ki je grozil podreti naša poslopja, je razsajal pri nas dne 13. in 14. t. m. Vsi smo se bali kakšne nesreče vsled tega silnega piša. In res!’ Komaj je dne 14. t. m. minula 9. ura, že je nenavadno zvonenje naznanjalo, da v vasi gori. Iz neznanega vzroka je začel goreti Robarjev živinski hlev; kmalu je objel plamen Robarjevo hišo in svinjak, se je razširil na Gregorcev živinski hlev in svinjak. Vseli pet poslopij je do tal pogorelo s poljskimi pridelki, f s hišno opravo in 4 glavami živine: Imenovana posestnika sta bila zavarovana ( z malo svoto). Omilovanja In usmiljenja vredna in pomoči potrebna pogorelca z obilinimii otročiči prav toplo priporočamo občanom in dobrim sosedom. Pomagajte, pa tudi sami prosite Vsemogočnega: Ognjene Šibe reši nas, o Gospod!
VIR: Straža