16. februar
Danes goduje JULIJANA
Ime Julijana je različica ženskega osebnega imena Julija, ta pa je ženska oblika imena Julij, ki izhaja iz latinskega rodovnega imena Julius, ki ga razlagajo kot skrajšano ime iz Jovilius v pomenu »Jupitrov, božji«.
Ženske oblike imena: Julija, Julijana, Julka.
Moške oblike imena: Julči, Jule, Julian, Julijan, Julijo, Julius, Julen, Julko.
16. februar
RODIL SE JE AVTOR PRVEGA SLOVENSKEGA ZEMLJEVIDA
16. februarja 1824 se je rodil se je slovenski pravnik, geograf in politik Peter Kozler.
Kozler je dandanes verjetno najbolj znan kot avtor Zemljovida slovenskih dežel, nastalega v letih od 1848 do 1852, in kot ustanovitelj Pivovarne Union. Čeprav se je popolnoma poistovetil s slovensko kulturo in narodnostnim bojem, se je istočasno zavzemal, da bi v Zedinjeni Sloveniji enakopravno sobivali tako slovenska kot nemška kultura.
KAKO SE JE SPREMINJALA SLOVENSKA BISTRICA
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je vodila raziskavo o umetnostni dediščini vzhodnokohezijske regije, ki doslej še ni bila celovito znanstveno obdelana in raziskana
Umetnostna zgodovinarka dr. Simona Kostanjšek Brglez je nosilka raziskovalnega projekta, ki je sistematično raziskal in proučil umetnostno dediščino dela kohezijske regije Vzhodna Slovenija. To so območja občin Maribor, Slovenska Bistrica, Poljčane in Makole. Dediščina tega območja še ni bila celovito znanstveno obdelana in ovrednotena, zato tudi mnogo umetnostnih spomenikov regije ni vključenih v turistično ponudbo. Rezultati raziskav projekta bodo odslej uporabljeni za pripravo umetnostne topografije regije, zlasti Slovenske Bistrice in Maribora. Skupaj z lokalno turistično agencijo, ki v projektu sodeluje kot partner iz gospodarstva, bodo na podlagi tega gradiva oblikovane nove turistične poti. Temeljile bodo na umetnostni dediščini, vključevale pa bodo tudi druge turistične potenciale regije, kot so tematske kulturne poti, mestna jedra, vrtna arhitekturna dediščina, pohodniške poti, kolesarske poti, naravne znamenitosti, kulinarika, običaji, navade in praznovanja.
Izbrano projektno območje je zgodovinsko izjemno pomembno ne le regionalno, ampak na ravni celotne Slovenije in širše evropsko. Številni ohranjeni spomeniki dokazujejo, da je bilo območje pomembno že v antiki, intenzivno pa se je začelo razvijati v srednjem veku in še zlasti v novem veku. S plemiškimi rodbinami, katerih prisotnost se pomembno zrcali v profani in sakralni arhitekturi ter drugih umetnostnih spomenikih na območju, se prostor umešča v širši evropski kontekst. Med temi velja izpostaviti predvsem Attemse, Herbersteine in Brandise. V povezavi z naštetimi rodbinami se umetnostni spomeniki na območju vpenjajo v širši evropski kontekst tudi preko ustvarjalnosti baročnih umetnikov, kot so Johann Martin Schmidt, Franz Ignaz Flurer, Philipp Carl Laubmann, Philipp Jakob Straub in drugi. Njihova dela so danes v sakralnih in profanih stavbah na projektnem območju ter v javnih zbirkah.
Ni prepoznana kot turistično privlačna
Regija je torej izjemno pomembna in vsebuje vrsto potencialov za razvoj kulturnega turizma, a zaradi razkoraka med znanstvenimi rezultati in turističnim gospodarstvom še vedno ni prepoznana kot turistično privlačna, kar je glede na bogastvo in raznolikost dediščine resnično neupravičena sodba. Še zlasti je lahko vabljiva za turiste z nemško govorečih območij, s katerimi jo povezuje skupni zgodovinski in umetnostni prostor. Projekt gradi na poglobljenem proučevanju umetnostnih spomenikov, ki jih bo nato, tudi po zgledu Avstrije, med sabo povezal z različnimi zgodbami v privlačne turistični produkte. Najmočnejši potencial so prav zgodbe, povezane s plemiškimi družinami in pomembnimi umetniki, ki so ustvarjali na tem območju. Izziv projekta je tako premoščanje razkoraka med znanostjo in gospodarstvom, rezultati projekta pa bodo povečali prepoznavnost območja in regije Vzhodna Slovenija za trajnostni kulturni turizem.
Kot pravi Kostanjšek Brglezova, ki je tudi avtorica dokumentarne fotografske razstave Slovenska Bistrica med 18. stoletjem in letom 2020 – njeni ljudje in podobe trgov, ulic in stavb, je mesto organizem, ki se razvija, stagnira, spet raste, se skratka nenehno preobraža. “To velja tako za dele mesta, kot so trgi, ceste, ulice, parki, vrtovi, predvsem pa za stavbe. Nekatere so se v teku desetletij in let zelo spremenile, druge so od nastanka ohranile bolj ali manj originalno podobo, posamezne so izginile, njihov prostor pa ostaja bodisi prazen bodisi ga zasedajo novejše zgradbe. Razstava postavlja v središče 87 primerjalnih posnetkov Slovenske Bistrice in njenih delov ter posameznih stavb. Prejšnje stanje (v glavnem gre za razglednice iz prve polovice 20. stoletja) je vzporejano s stanjem v letu 2020, ko je bilo mesto zaradi omejevanja gibanja bolj prazno kot ponavadi. Fotografije spremljajo besedila. Ob trgih in ulicah je podrobneje predstavljenih okrog sto stavb, pri čemer je poudarek na arhitekturi in njenih posebnostih, dobrih in slabih praksah prenov spomenikov kulturne dediščine, posebna pozornost pa je namenjena njihovim nekdanjim lastnikom in uporabnikom ter s tem tudi njihovi prejšnji in zdajšnji namembnosti.”
Razstava je plod terenskega dela s popisom stanja, analize fotografij, pisnih in slikovnih arhivskih virov, literature ter pogovorov s prebivalci mesta, prinaša tudi nova spoznanja o zgodovini Slovenske Bistrice, nekaterih stavbah in ljudeh.
Kot da se ni spremenilo
Razstavo uvajata najprepoznavnejša in najstarejša spomenika kulturne dediščine v mestu, grad in Graslov stolp. Sledijo posnetki osrednjega trga – Trga svobode z rotovžem kot najbolj reprezentativno stavbo. Nato se mimo Marijine cerkve in samostana pri nekdanjih južnih mestnih vratih pomaknemo iz mestnega jedra na Ljubljansko cesto, do vojašnice, se vrnemo na območje nekdanjega obzidanega mesta in pri Marijini cerkvi nadaljujemo proti zahodu navzgor po Partizanski ulici. Od tam se prestavimo na drugi konec mesta, v Vošnjakovo ulico, od tam zavijemo na Kolodvorsko in se po njej vrnemo na Trg svobode. Po ogledu severnega dela trga tik pred mostom spet zavijemo proti zahodu in se podamo vse do grajskega parka. Nato se vrnemo k mostu, ga prečkamo in nadaljujemo do Trga Alfonza Šarha in od tam navzgor po Mariborski cesti do griča sv. Jožefa, kjer se virtualni sprehod po mestu zaključi.
“Na prvi pogled se zazdi, da se mesto v dobrih sto letih, kolikor jih je minilo med posnetkoma, skoraj ni spremenilo. Če pa ju podrobneje primerjamo, kmalu opazimo vrsto razlik. Najvidnejša sprememba je velikost mesta, ki se je v preteklih desetletjih z izgradnjo številnih hiš in drugih objektov razširilo zunaj mestnega jedra. Primerjalni posnetki, vključeni v razstavo, odstirajo tudi pogled v spremembe bivanjskih navad in kažejo na splošno modernizacijo. V preteklih desetletjih so, kot je bilo možno oceniti na podlagi podatkov in slikovnega gradiva, izginili vsaj štirje kipi, tri kapele in nekaj drugih stavb, nekatere pa so bile predelane do nerazpoznavnosti. Nesporno je, da se je mesto vseskozi spreminjalo in da se spreminja tudi v tem trenutku. Moja misija je približati kulturno dediščino širšemu krogu ljudi in pripomoči k poznavanju območja kot območja z velikim potencialom za razvoj kulturnega turizma,” sklene avtorica razstave in raziskave.
VIR: Melita Forstnerič Hajnšek, Večer
FOTO: Pogled s Trga svobode proti pošti: Levo: 1903 (Arhiv Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, založila: Rosa Pitschl); Desno: 2020 (Sašo Jug)
OBČINSKI NAGRAJENCI ZA LETO 2016
Občinski svet Občine Slovenska Bistrica je na 15. redni seji, ki je potekala v četrtek, 16. februarja 2016, določil dobitnike priznanj in nagrade občine Slovenska Bistrica za leto 2016. Listino občine Slovenska Bistrica bo prejela družba za upravljanje Impol 2000 za zjemen prispevek k razvoju in napredku občine Slovenska Bistrica tako na gospodarskem kakor tudi na družbenem in civilnem področju. Za dobitnike priznanja občine Slovenska Bistrica pa so določili Franca Pinterja za izjemen prispevek na področju športa in aktivno delovanje na družbenem področju, Leopolda Turka za izjemen prispevek na področju turizma in aktivno delovanje na družbenem in drugih področij in Prostovoljno gasilsko društvo Zgornja Polskava za 90-letnico delovanja ter ustvarjalnega in plodnega dela na gasilskem področju in področju požarnega varstva, zaščite in reševanja v kraju v letu 2016. Nagrajenci bodo priznanja prejeli na slovesni akademiji v soboto, 11. marca, v Viteški dvorani Bistriškega gradu.
VIR: T. A., Informator
FOTO: Franc Pinter (Aleš Kolar)
POTRJENA PRISILNA PORAVNAVA PRINAŠA REŠITVE ZA AHA EMMI
Višje sodišče v Ljubljani je januarja po skoraj devet mesecev trajajoči agoniji potrdilo prisilno poravnavo za družbo Aha Emmi in zavrnilo pritožbo prejšnjih lastnikov. Prisilna poravnava za podjetje prinaša nekaj ključnih sprememb. Aha Emmi ni več del skupine Aha, temveč je v 100 odstotni lasti Družbe za upravljanje terjatev bank. Poleg tega sta se Aha Emmi in tako imenovana “slaba banka” z Delavsko hranilnico dogovorila o zagotovitvi 1,5 milijona dodatnih likvidnostnih sredstev. Družba bo svoje preostale finančne obveznosti poravnavala v skladu z načrtom finančnega prestrukturiranja.
Tako ima Aha Emmi zagotovljene pogoje za normalno poslovanje in dolgoročen razvoj. Letos od prodaje načrtujejo 30 milijonov evrov prihodkov. Direktor Roman Stegne je povedal, da je zelo zadovoljen s sodelovanjem z ekipo DUTB. Po njegovih besedah so veseli, da so skupnimi dejavnostmi omogočili nadaljnje dolgoročno delovanje podjetja in ohranili 330 delovnih mest.
Slaba banka se je zavezala, da bo obveznosti do poslovnih upnikov v predlogu prisilne poravnave ohranila nedotaknjene, torej da bodo dobavitelji poplačani v celoti. Sicer pa bo Družba za upravljanje terjatev bank iz lastništva družbe Aha Emmi izstopila preko javnega razpisa.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
16. februar 2010
KRDELA PSOV TRGAJO DIVJAD
Se psi spreminjajo v nevarne zveri ali je kaj narobe z nami, ljudmi? O tem smo se pogovarjali z Mariborčanom Dušanom Rosenfeldom, članom Lovske družine Polskava.
V začetku meseca je Slovenijo pretresel dogodek, ko so trije psi ubili svojega skrbnika, skoraj sočasno pa sta dva psa v Slovenskih goricah poklala 21 damjakov v ogradi. Kaj se dogaja z najboljšim človekovim prijateljem? Se psi spreminjajo v nevarne zveri ali je kaj narobe z nami, ljudmi? Tudi o tem smo se pogovarjali z Mariborčanom Dušanom Rosenfeldom, ki je že dve desetletji lovec in član Lovske družine Polskava.
Z lovstvom se ukvarja iz ljubezni do narave in divjadi, poudarja, da njegov namen ni njeno uničevanje. Je tudi lastnik mlade psičke jazbečarke, ki jo dresira in bo morala opraviti lovski izpit. V zadnjem času je zaskrbljen, ker v Sloveniji vse pogosteje krdela spuščenih psov ponoči preganjajo in koljejo divjad. Psa v gozdu, četudi ga lovci zalotijo pri trganju živali pri živem telesu, zaradi nove zakonodaje ne smejo več ustreliti. Kaj torej storiti?
»Pred sprejetjem nove zakonodaje smo lovci psa, ki se je klatil po lovišču, lahko ustrelili, če je bil 200 metrov od naselja oziroma človeških prebivališč. Zdaj tega nikakor ne smemo več, razen v primeru skrajne sile, tako piše v zakonu, kaj natančno to pomeni, pa ni jasno. To področje zakonodaje je popolnoma nedorečeno, kar vodi v težave. Lovska zveza Slovenije je sicer zastavila vprašanje, ali je primer skrajne sile to, da pes trga divjad, vendar odgovora še nismo dobili. Tako imenovani zaščitniki živali in njihove svobode so s tem dosegli, da se psu ne more zgoditi nič, četudi je nevaren za druge živali oziroma okolico,« pripoveduje lovec Dušan Rosenfeld. Psi lovijo v krdelu Največ težav povzročajo vaški psi, ki niso privezani in se klatijo. »Ponavadi se zvečer zberejo v krdelo. Pes namreč običajno ne lovi sam, temveč v krdelu, po dva ali trije skupaj. Ponoči se tako klatijo po bližnjih gozdovih, iščejo divjad in jo preganjajo. Najlažje jo ulovijo in raztrgajo pozimi, v visokem snegu. Divjad gonijo izmenično, nekaj časa en pes, nato drugi, da preganjano žival utrudijo, nato jo pri živem telesu raztrgajo. Zgodilo se je že tudi, da je krdelo psov vdrlo v ogrado in poklalo damjake in ovce. Eden takih pokolov damjakov je bil nedavno v Slovenskih goricah. Najhujše je, da večini teh psov to početje preide v navado. Takšno pasje krdelo se potem na tak lov podaja noč za nočjo,« pravi naš sogovornik.
VIR: Renata Ucman, Jana
16. februar 1999
BISTRIŠKI GLASBENIKI KONČNO IMAJO SVOJO ŠOLO
Dvorana za sto ljudi
Nižjo glasbeno in baletno šolo v Slovenski Bistrici, Oplotnici in Poljčanah obiskuje 350 otrok
Nižja glasbena in baletna šola iz Slovenske Bistrice je končno v svojih prostorih. V minulem obdobju se je morala velikokrat seliti, njeni prostori so med drugimi bili v sedanjem Slomškovem domu in nazadnje v bistriškem gradu, odslej bo šola delovala v Ozki ulici, v bivšem obratu poljčanskega Emmija. Šolo je obnovila bistrška občina, ta je tudi lastnica lepo obnovljenega poslopja.
Ignac Pančič, vodja oddelka glasbene in baletne Sole v Slovenski Bistrici, je povedal, da učenci pouk v novi šoli že obiskujejo, uradno pa bo odprta na predvečer bistriškega občinska praznika, 11. marca. Takrat bo poleg slovesnega odprtja tudi akademija, na kateri bodo nastopili učenci šole.
»V preurejeni hiši, ki ima tudi lep park, imamo enajst učilnic za individualni pouk, večjo učilnico za pouk nauka o glasbi, dvorano za sto ljudi, ta bo namenjena tudi vajam baletnikov, v njej je nov Schimmlov klavir, zbornico in pisarno, garderobo za učence baleta. Manjši studio, arhiv in avlo, v kateri se bodo zbirali otroci,« je dejal Ignac Pančič. Klavir je šola kupila s svojim denarjem in s pomočjo sponzorjev, je dodal Pančič.
Bistriško nižjo glasbeno šolo, ta ima podružnici v Oplotnici in Poljčanah, obiskuje okrog 350 otrok. Iz nje se je v mariborsko srednjo glasbeno in baletno šolo vpisalo že precej uspešnih glasbenikov.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Glasbena šola (Peter Bradan)
NI BIL UDELEŽEN
Iz Slovenske Bistrice nam poroča tamkajšnji gostilničar in trgovec g. Franc Napast, da je sodna preiskava ugotovila, da ni bil udeležen pri aferi o ponarejanju 500 dinarskih bankovcev. Njega so takoj izpustili, denar, ki so ga zaplenili v njegovi blagajni in v Ljubljanski kreditni banki, mu je sodišče vrnilo.
VIR: Večernik
Rodila se je umetnostna zgodovinarka ANDREJA VOLAVŠEK
Andreja Volavšek, umetnostna zgodovinarka in konzervatorka, se je rodila 16. februarja 1937 materi Mariji Vojskovič, pisateljici.
Nižjo gimnazijo je obiskovala v Slovenski Bistrici, nadaljevala šolanje na gimnaziji v Mariboru in diplomirala iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Po diplomi se je 1. avgusta 1964 zaposlila na Zavodu za spomeniško varstvo (kasneje zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ZVKD) v Mariboru. Najprej je delovala kot dokumentaristka zavoda, zelo kmalu, leta 1965, pa je prevzela vodenje zavoda kot vršilka dolžnosti ravnateljice in nato leta 1969 na željo sodelavcev postala ravnateljica zavoda. Pri mariborskem zavodu je organizirala službo varovanja narave, ki je bila vzor za regionalno organiziranje varovanja v Sloveniji. V dokumentaciji je prva organizirala sistem dosjejev, zbirke listin, v katerih se zbira vsa dokumentacija o spomenikih. Prav tako je začela sistematično arhitektonsko dokumentirati spomenike.
Kljub ravnateljskemu delu so se vrstili konservatorski posegi v spomenike najvišje vrednosti, kot so bistriški grad, ž. c. v Vuzenici, rotunda na Muti, grad Štatenberg, restavracija stare ž. c. v Turnišču, restavracija in delna konservacija p. c. v Domanjševcih ter restavracija romarske cerkve Sv. treh kraljev pri Benediktu v Slovenskih goricah.
Imela je pomembno vlogo tudi pri obnovi kulturnih spomenikov na območju občine Slovenska Bistrica. Aktivno se je vključevala v vse posege, vezane na obnovo bistriškega gradu.
Upokojila se je 31. julija 1996.
Andreja Volavšek je umrla 14. marca 2010 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
DRUŽINSKA TRAGEDIJA NA PRAGERSKEM
Huda družinska tragedija, ki je močno pretresla Pragersko in širšo okolico, se je zgodila 16. februarja 1932 pri Gospodaričevih. Duševno zmedena mati Ana Gospodarič (1902–1979), žena zavarovalnega agenta Alojza Gospodariča (1900–1982), je med službenim potovanjem moža v domači hiši blizu železniške postaje svoji trimesečni hčerki Slavici prerezala žile na obeh rokah in ji nato, ker ni bila takoj mrtva, zasadila še nož v srce. Ko se je Alojz Gospodarič vrnil domov, ga je Ana sprejela v praznični obleki in mu povedala, da »je morala dete usmrtiti na neki notranji ukaz. Ker ji ni mogel verjeti, ga je nato odvedla v sobo, kjer je ležala mrtva dojenčica v zibelki in z zelenim
venčkom na glavi. Orožniki so Ano Gospodarič odpeljali v sodni zapor v Slovenski Bistrici, dete pa so pokopali na spodnjepolskavskem pokopališču.«
Sodna obravnava proti Ani Gospodarič, obtoženi detomora, se je pred malim kazenskim senatom v Slovenski Bistrici začela že dober mesec po tragediji. Na njej so prebrali zdravniško mnenje, po katerem je Gospodaričeva storila to nerazumno dejanje v hipni blaznosti. Članom sodnega senata in tožilcu je med obravnavo povedala, da se je že med nosečnostjo »bavila z mislijo, da mora tega otroka ‘darovati’, ker da ji je tako pripovedovala že mati. Dne 16. februarja – ko ni bilo moža doma – pa je bil ta notranji pritisk nanjo tako velik, da je otroka ‘darovala’. Poizvedbe so dognale, da je obtoženka že večkrat imela napade, med katerimi je bila popolnoma zmedena. Zdravniško mnenje je, da bo treba obtoženko trajno nadzirati, da ne stori še drugemu otroku, dveletni Mariji, kaj žalega.
Po kratkem posvetovanju je sodišče razglasilo oprostitev, ker je obtoženka storila dejanje v duševni zmedenosti; pač pa mora biti stalno nadzorovana.
Nesrečna žena je bleda in tiha zapustila sodno dvorano s svojim soprogom.«
VIR: Mirko Munda, Pragersko – kronika, str. 297-298
16. februar 1930
»SEMENJ V SEVILJI« V SLOV. BISTRICI
Dekliška meščanska šola iz Miklošečeve ulice v zvezi z mariborskim ženskim društvom bo danes, dne 16. t. m. ob 15. uri ponovila zanimivo burko »Semenj v Sevilji« v Slovenski Bistrici v dvorani hotela “Beograd”.
Prireditev gre v korist počitniški dečji koloniji na Pohorju .
VIR: Mariborski večernik Jutra
GENERAL WRANGEL NA PRAGERSKEM
V soboto dne 16. tm. ob pol 22. uri se je pripeljal general Wrangel na Pragersko. Pričakovali so ga vsi častniki in moštvo, ki so zaposleni pri zgradbi železnice Pragersko–Medvedce, s črnim ruskim praporjem. V pozdravnem govoru jim je slikal položaj, potem pa izpraševal častnike in moštvo o njihovem delu, zaslužku, hrani, obleki itd. Namenjen je bil tudi s ptujskim vlakom v Ormož in v druge kraje, kjer je njegovo moštvo. Toda imel je smolo, ker mu je pred nosom ušel vlak. Sicer je imel postavljeno stražo, ki naj ga obvesti ob prihodu vlaka. Ko je bil čas za odhod, je prišla straža
ga obvestit. Toda na žalost se je postavila za njegov hrbet ter salutirala; ker se pa general ni obrnil, je zopet odšla. Častniki ga pa tudi niso obvestili, ker so ga hoteli obdržati nekaj časa med seboj. – Uboga straža jih je seveda čula od generala. General Wrangel se je odpeljal naprej v nedeljo zjutraj ob 6.10.
VIR: Tabor
FOTO: General Peter (Pyotr) Wrangel (Wikipedija)
Rodil se je lončar JOŽE KOZELJ
Jože Kozelj se je rodil 16. februarja 1921 v Leskovcu v občini Videm.
Lončarstva se je učil pri lončarju Andreju Hernji na Ptuju, lončarski izpit je opravil pred komisijo, in sicer iz matematike, teorije o lončarstvu in politični razgledanosti ter prakse v delavnici. Po nekajletni praksi je opravil še mojstrski izpit, kar mu je omogočalo, da je lahko začel s samostojno obrtjo. 1. maja 1949 je v Račah začel z samostojno lončarsko obrtjo, o čemer je pričal tudi njegov prvi izvesek z napisom: »Lončarstvo, keramika Jože Kozelj. 1. 5. 1949«, ki ga je v svoji delavnici hranil vse do svoje smrti.
Leta 1960 se je iz Rač priselil v Slovensko Bistrico in vzel v najem delavnico lončarja Kajbe. Žena Slavica je bila doma s Kozjanskega (Zibika, občina Šmarje pri Jelšah) in je imela bife Slavica (za sedanjo Delavsko hranilnico, op. ur.).
Leta 1974 se je z družino preselil v novozgrajeno hišo v Zidanškovi ulici, kjer si je uredil skladišče in delavnico.
V skladišču je hranil različne izdelke, posodo, pečnice, tudi svoj prvi izvesek. V delavnici je imel poleg lončarskih vreten še peč za žganje izdelkov, stroj za čiščenje gline in boben za mletje glazure na električni pogon.
Glino je nabavljal večinoma na Pragerskem, manjši del pa tudi drugod.
Zaposlena je imel dva pomočnika, s katerima je delal v delavnici in na terenu. Do 70. let 20. stoletja so v Slovenski Bistrici postavljali lončene peči v novozgrajenih blokih, na sodišču, v hotelu in v osnovni šoli (med šolskimi počitnicami so peči tudi čistili). Za posamezne naročnike je zidal krušne peči in jih oblagal s pečnicami iz lastne delavnice. Tedaj je trg večinoma narekoval izdelavo pečnic in ploščic, ki so se lepile na cementno podlago.
Imel je tudi vajence, ki so se tri mesece šolali v Ljubljani (gradbeništvo in keramika), osem mesecev pa delali pri mojstru.
V zimskem času je delal pretežno v delavnici »na zalogo«, posodo pa je največkrat prodajal na velikonočnem sejmu (cvetni petek), razvažal pa jo je tudi z lojtrnim vozom po Pohorju.
Jože Kozelj je umrl 20. aprila 2009 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
16. februar 1912
ČREŠNJEVEC
Pri nas je bilo 6 porok. A v našo žalost moramo poročati, da so bile vse pri Kapunu in nobena ne pri Kresniku. To je gotovo tako hudo, da se mora zjokati pravo posilinemško srce, posebno ako pomislimo, da so bile vse te poroke iz Vrhloge, ki je bila včasih popolna Kresnikova domena. Videti je, da se mu povsod tla majajo. Pravijo, da je radi tega gospod Kresnik žalosten. (Radi verjamemo. op. ured.)
VIR: Straža
