21. julij

»Na Ptuju smo se zbrali 21. julija 1942,« se spominja. »Dober mesec po naboru ter pol leta po ‘arbeitdiestu’, ko smo v Posavju krmili živino domačinov Slovencev, ki so jih izselili, da so naredili prostor za Kočevarje, je prišel po nas rekrute Adolf Lah, po domače Krnc, ki je takrat že končal vojaško štirimesečno usposabljanje. S Ptuja so nas odpeljali v Leoben. Nekateri so ostali tam, mene pa so poslali v bližnji Brück na Muri. V vodu sva lahko bila največ dva Slovenca. Po štirimesečnem drilu, mene so usposobili za mitraljezca, so nas poslali na sever Finske. Naša prva bojna naloga je bil napad na Murmansk. Bilo je grozljivo: vreče in vreče s trupli padlih vojakov. In peklenski mraz. Temperature so se spustile do minus 40 stopinj Celzija, sneg je bil več metrov visoko in v njem smo izkopali predore, da smo sploh lahko kam prišli.«
Ko so divjale najhujše bitke, so častniki iskali prostovoljce za prvo bojno črto. Pernat je na take pozive odgovarjal, da »še na potrebo ne gre prostovoljno, kaj šele bližje nasprotnikovemu ognju«, in ostal živ. Tudi zato, ker mu je »dumdumka« razmesarila levo nogo. Nekajkrat so ga operirali, a se rane niso in niso zacelile. Hoteli so mu jo odrezati, pa ni dovolil. »Raje dam glavo kot nogo,« je ugovarjal zdravnikom. Imel je prav, noga se je sčasoma pozdravila.
Ker Nemci tudi po letu in pol Murmanska niso osvojili, so ga Sovjeti po vojni razglasili za mesto heroj. Septembra 1944 je bilo zavezništva med Nemci in Finci konec. Ker se je znašla v brezizhodnem položaju, je Finska sklenila s Sovjetsko zvezo premirje, s katerim se je ta država zavezala, da bo nemške čete pregnala s svojega ozemlja. Prejšnji zavezniki so postali sovražniki: Nemci so začeli razoroževati tudi Fince.
Pernatova enota se je konec januarja 1945 vrnila v Nemčijo, v okolico Kölna.
»Kljub temu da je bilo vedno težje in čeprav smo se umikali na vseh frontah, nas humor ni zapustil. Kape smo obrnili, da smo imeli ščitke zadaj, na vratu, in si dopovedovali, saj vendar prodiramo naprej in ne gremo nazaj,« se Karel Pernat muza še po 70 letih.
K Američanom je prebegnil 25. februarja 1945 ob 12. uri. V nedeljo.
»Tedne pred tem so bili tako srditi boji, da jih je težko opisati. Tereziji, sestri Franca Pristovnika, sem nekaj dni prej pisal, da je v moji enoti padlo 12 mož, da pa Franca ni med njimi, da se je izgubil. Zagotovo je pri ‘stricu’, sem ji vlival upanje. Stric je bil psevdonim za Američane. V mojem vodu nas je bilo še samo 15, ko nam je komandir ukazal, naj zavzamemo bunker in hišo nekaj sto metrov pred nami. Kako naj jo zavzamemo, sem razmišljal, ko komaj še hodimo, smo brez težkega orožja, v bližini ni nobene druge nemške enote. V zraku je bilo toliko zvezniških letal, da so zakrila nebo. Podčastnik nam je ukazal, naj se razvrstimo v strelce. Priplazili smo se do uničenega tovornjaka, podoficir se je zavlekel pod njega, Poljak pet metrov za menoj je dobil strel skozi pljuča. Iz hiše, ki naj bi jo zavzeli, so Američani na nas usuli zaporni ogenj.
Tri leta sem kopal strelske jarke, zdaj pa glavo tiščim v kolesnico, da me ne zadene. Na srečo je globoka, sem si govoril, ko so krogle žvižgale tik nad menoj. Ko je najhujše streljanje minilo, očitno so si tudi Američani vzeli predah, sem podčastniku predlagal, naj se predamo, dvignimo roke in odkorakamo k ‘Amerijem’. Kar bo, bo. Pa nihče ni upal dvigniti niti glave, kaj šele vstati. Pa sem jaz prvi odvrgel orožje, pas in oprtnike, iz hlačnega žepa sem potegnil žepni robec, začel z njim v iztegnjeni roki mahati, nato sem vstal in stekel k hiši, iz katere so še nekaj trenutkov prej Američani na nas slovito streljali. Tam so nas seveda aretirali in odvedli v kakšnih 150 metrov oddaljeni bunker, ki naj bi ga zavzeli prav mi. Tam je bilo že lepo število znancev, nemških vojakov iz moje čete.
Naslednji dan, ob novem nemškem protinapadu, je le za las manjkalo, da nismo bili vnovič ujeti; če bi bili, bi nas seveda Nemci kot dezerterje postrelili na licu mesta. Na srečo je bila borbena morala nemških vojakov že močno načeta, zato so se, ko protinapad ni uspel, množično predajali Američanom.«
Čez nekaj dni so ujetnike s tovornjaki odpeljali v taborišče v bližino Pariza. Tam so ostali dva meseca, nato so jih premestili v Marseille. Prvi transport je odpotoval domov junija, Pernat avgusta. Čez nekaj dni je pri Jesenicah prečkal avstrijsko-jugoslovansko mejo. V Mariboru bi moral čistiti ruševine, a je že po nekaj dneh dobil odpustnico.
»Med potjo iz Maribora do Šikol, to je bilo 11. avgusta 1945, sem se nenehno oziral, ker sem se bal, da me bo vsak čas kdo aretiral. Nisem mogel verjeti, da sem res svoboden,« je Karel Pernat končal svojo pripoved.

VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 115-116
FOTO: Karel Pernat (desno) v Murmansku (Album Karla Pernata)