25. avgust
Danes goduje LUDVIK
Ime Ludvik izvira iz nemškega imena Ludwig, to pa iz starejšega Hlutwig in različice Lud(o)wig. Hlutwig »slaven bojevnik« je zloženka iz starovisokonemških besed hlűt v pomenu »slaven, znan« in wïg v pomenu »boj«.[1] Po nekaterih razlagah ima ime Ludvik enak izvor kakor Alojz (v italijanščini je Luigi skrajšana varianta obeh imen).
Moške različice imena: Ludovik, Ludvig, Luj(-o)-n), poslovenjeno tudi Ljudevit.
Ženski različici imena: Ludvika, Ludovika.
25. avgust
HUDA NESREČA V PAKISTANSKIH GORAH
25. avgusta 2008 se je na gori Mustagh Tower smrtno ponesrečil eden izmed najboljših svetovnih alpinistov Pavle Kozjek, ki je bil tudi prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišjo goro sveta brez kisika.
V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal leta 1997, ko je kot prvi Slovenec osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika. Na sedemnajstih odpravah je skupno splezal na štiri osemtisočake, tri sedemtisočake in vrsto šesttisočakov in opravil okrog 1100 vzponov, med katerimi za najbolj drznega velja solo vzpon po jugozahodni steni Čo Oja leta 2006.
24. avgusta 2008 je skupaj z Dejanom Miškovičem začel vzpon na 7.273 metrov visoko goro Mustagh Tower v Pakistanu.
Ko sta izplezala iz najtežjega dela stene, se je pod Kozjekom udrla snežna tvorba in 49-letni alpinist je padel v prepad. Miškovič ga je iskal uro in pol, nato se je spustil do višine 5.000 metrov in bil z nekaj malega hrane, vendar brez vode, v steni ujet tri dni, saj zaradi sneženja helikoptersko reševanje sprva ni bilo mogoče.
STRELA MU JE ŽE DRUGIČ UNIČILA HIŠO
Miran Šift s Spodnje Polskave je znan je po dobrosrčnosti, pridnosti in humanitarnosti, a narava mu že drugič ni prizanesla
Miran Šift, po poklicu trgovec s Spodnje Polskave, je znan po dobrosrčnosti, pridnosti in humanitarnosti tako v domačem kraju kot v Slovenski Bistrici, kjer ga občani poznajo po dolgoletnem zvestem službovanju v slovenskobistriškem gradu. S temi sodelavci še danes neguje prijateljske vezi. V novi službi v slovenskobistriški enoti Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane, kjer je sprva, kot je povedal, delal humanitarno, pozneje pa se je izobrazil za bolničarja in to delo kot tam zaposlen opravlja zdaj, pa spleta nova prijateljstva in seje dobroto med ljudi. Je tudi gasilec pripravnik pri Prostovoljnem gasilskem društvu Spodnja Polskava. Tako tudi sam v nesreči, ki se mu je zgodila, ko je v njegovo stanovanjsko hišo dvakrat udarila strela – nazadnje 16. junija letos, pred tem pa pred osmimi leti -, ni ostal brez pomoči. “Zahvaljujem se vsakemu posebej, ki mi je do sedaj pomagal,” poudarja. To so med drugim Občina Slovenska Bistrica, ki mu je omogočila bivanje v občinskem stanovanju v Prvomajski ulici, Zavod za kulturo in oba njegova direktorja – prej Stanislav Gradišnik in sedaj Herta Žagar -, Krajevna skupnost Spodnja Polskava, člani PGD Spodnja Polskava in tamkajšnji sosedje, našteva, posebej pa izpostavi prijatelje Mateja, Viktorja Ajda, Katjo Vodeb, ki so nekdanji sodelavci v Zavodu za kulturo in so mu pomagali pospraviti hišo po nezgodi, ter Katjino sestro Špelo in še posebno Katjo za moralno oporo. “Vse je uničeno,” reče ob našem obisku, medtem ko pospravlja zadnje stvari okoli hiše. In kot so mu pomagali pred leti, mu bodo tudi sedaj. Predsednik KS Spodnja Polskava Marko Teskač je povedal, da bodo v naslednjih dneh pripravili skupni sestanek z gasilci, civilno zaščito in Rdečim križem, da bodo po svojih močeh pomagali pri obnovi, kajti hiša je potrebna celovite obnove. Miran Šift si namreč nadvse želi, da bi se vrnil v svojo hišo na Spodnji Polskavi. Prihodnje leto bo praznoval 50. rojstni dan in morda jim uspe že do takrat.
VIR: Irena Brdnik, Štaje’c
FOTO: Miran Šift si nadvse želi, da bi ponovno zaživel v svoji domači hiši na Spodnji Polskavi (Irena Brdnik)
PREKRATKA VARNOSTNA RAZDALJA
V naselju Zgornja Ložnica v občini Slovenska Bistrica se je 25. avgusta 2016 okoli 10.25 zgodila prometna nesreča, ki jo je povzročil 54-letni voznik. Glavni vzrok za nesrečo je bila prekratka varnostna razdalja. 54-letnik voznik osebnega avtomobila je trčil v vozilo, ki ga je pred njim vozil 68-letni moški. Po trčenju je povzročitelja odbilo v tretji osebni avto, za volanom katerega je bil 51-letni voznik. Od treh udeleženih v nesreči jo je najhuje odnesel povzročitelj, gasilci so ga morali izrezati iz vozila. Z reševalnim vozlom so ga odpeljali na zdravljenje v Univerzitetni klinični center Maribor, kjer so ugotovili, da se je hudo poškodoval. 68-letni udeleženec je v nesreči utrpel lahko poškodbo, 51-letni pa je ostal nepoškodovan.
VIR: čk, Večer
“TOUCH DOWN” V KRAVATI
“Flag football” je nežnejša različica ameriškega nogometa, pri kateri “ni podiranja igralcev”, ampak ta grobi element igre nadomestijo s snemanjem zastavic, ki jih imajo igralci pripete ob bokih. Prvi turnir drugega državnega prvenstva v “flag footballu” so včeraj odigrali na Ravnah na Koroškem, tekmovalo je deset ekip, med njimi tudi ena povsem ženska, Ladyhawks iz Ljubljane. Prav dvoboji te ekipe z različnimi fantovskimi ekipami so bili med najbolj atraktivnimi. Podrobno smo si ogledali dvoboj “ljubljanskih dam” z ekipo Slovenska Bistrica Werevolves, in kljub temu da so krepki fantje iz Slovenske Bistrice po telesni teži za vsaj dvakrat prekašali Ljubljančanke, po spretnosti na igrišču niso bili toliko boljši. Končni rezultat je bil 32 proti 25, dekleta so izgubila le za en “touch down”, kar bi lahko primerjali z golom pri običajnem nogometu.
VIR: Jurij Berložnik, Večer
FOTO: Pri “flag footballu” teža in višina nista odločilni, zato spretne Ladyhawks niso brez možnosti za zmago proti fantovskim ekipam. (Jurij Berložnik)
V HLEBČKU ŠEST PEKOV
Nekoč je na Pragerskem pekarna že bila in starejši Pragerčani vedo, da ji je dobro šlo. Vse kaže, da sta se tega zavedala tudi podjetna zasebnika, ki sta se odločila za gradnjo nove pekarne in špecerijske trgovine. Pekarno Hlebček sta zgradila Tanja Suša in Vojko Šenveter iz Maribora. V njej lahko spečejo 3000 kilogramov kruha dnevno. Kruh pečejo iz moke iz Mlinotesta v Ajdovščini in sicer beli kruh, polbeli, rženi in kruh turist v hlebčkih, ki tehtajo 80 in 160 dekagramov. Zdaj je v pekarni zaposlenih šest pekov, čistilka in šofer, ki z avtomobilom razvaža kruh do prodajaln. V trgovini, vodi jo Tanja Suša, pa delajo tri prodajalke, prodajajo pa mleko, kruh, pecivo, delikatese, mlečne izdelke, gospodinjske potrebščine, pralna sredstva in kozmetiko ter pijače.
Hlebček je ob glavni cesti Ptuj-Pragersko-Slovenska Bistrica, in sicer na Ptujski cesti 74, odprt pa je že začetka avgusta.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
NARAŠČAJOČA BREZPOSELNOST
V Slovenski Bistrici je konec lanskega leta iskalo zaposlitev 728 ljudi, junija letos je bilo takšnih že 961 in mesec kasneje 1017. Ker je možnosti za zaposlovanje izredno malo, pričakujejo, da bo konec leta iskalo zaposlitev že blizu 1500 ljudi.
Med brezposelnimi je skoraj polovica žensk, dobra polovica je mlajših od 26 let, četrtina iskalcev zaposlitve še nikoli ni bila zposlena, dobrih 40 odstotkov pa je težje zaposljivih.
Denarna nadomestila in pomoči pa zdaj prejema blizu sto ljudi oziroma deset odstotkov brezposelnih v občini.
VIR: ps, Večer
Rodil se je alpski smučar in podjetnik RENE MLEKUŽ
Rene Mlekuž se je rodil 25. avgusta 1975 v Mariboru očetu Rudolfu († 2006) in materi Martini, rojeni Rizman.
Celotno otroštvo in večji del svojega življenja je preživel v Slovenski Bistrici. Šolanje je po končani tukajšnji osnovni šoli nadaljeval na šoli za gostinstvo in turizem (smer turizem) v Mariboru in pridobil poklic turistični tehnik.
Je razvezan (poročen 2006−18) in ima hčerko Lijo (13 let) in sina Luka (8 let).
Rene se je že kot deček navdušil nad številnimi športi, vendar je bilo smučanje tisto, čemur je kasneje podredil življenje. Brez staršev, ki sta mu to omogočila in ga podpirala na vsakem koraku, vsega tega ne bi mogel uresničiti.
Čeprav je odraščal kot edinec, je zelo hitro postal samostojen, saj je že pri sedmih letih, sam, z vso smučarsko opremo, odhajal na treninge iz Slovenske Bistrice v Maribor in nazaj.
Z dobrimi rezultati v smučanju je bil še bolj motiviran za ta šport, kar ga je kasneje pripeljalo do pionirske, mladinske in nato še članske smučarske reprezentance Slovenije, za katero je 11 let tekmoval v svetovnem pokalu. Leta 2002 je nastopil na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju (Utah, ZDA) ter petih svetovnih prvenstvih.
Njegova najboljša rezultata sta 2. mesto v svetovnem pokalu v slalomu v Veysonazzu (Švica) leta 1996 in 5. mesto na svetovnem prvenstvu v slalomu v St. Antonu (Tirolska, Avstrija) leta 2001.
Danes deluje v PR in marketingu na smučarski zvezi Slovenije v alpskih disciplinah.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je univerzitetni diplomirani ekonomist in direktor IZTOK VREŠ
Iztok Vreš se je rodil 25. avgusta 1943 v Ljubljani očetu Jakobu Vrešu in materi Ivi Vreš, rojeni Anžič. Odraščal je z bratom Radovanom in sestro Vesno.
Osnovno šolo je obiskoval v Poljčanah, nižjo in klasično gimnazijo pa v Mariboru. Nato je nadaljeval šolanje na Tehnični srednji šoli kemije v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru, smer fizika−matematika. Kasneje je v Mariboru zaključil tudi študij na Visoki ekonomsko komercialni šoli – VEKŠ.
Novembra 1964 se je poročil z Elfrido Vreš, Rojeno Verhovnik. Rodila sta se jima hči Barbara in sin Mitja.
Njegova prva in edina zaposlitev je bila od leta 1962−2003 v Steklarni v Slovenski Bistrici, kjer je bil najprej topilničar stekla, nato obratovodja in vodja TOZD, od leta 1974 do upokojitve leta 2003 pa direktor tega podjetja.
V prostem času se je ukvarjal s šahom, je pa tudi ornitolog in član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) od leta 1964.
VIR: biografski-sb.si
UKRADLI SO MU KOLO
Mizarski mojster Ivan Lah s Pragerskega je bil na obisku v porodnišnici v Vinarski ulici v Mariboru. V mesto se je pripeljal s kolesom, vrednim 1.500 dinarjev. Ko se je hotel odpeljati, kolesa ni bilo več pred bolnišnico, nekdo mu ga je ukradel. Ker so morala biti kolesa v tistih časih registrirana, Ivan Lah ni bil brez upanja, da bodo možje postave njegovo kolo našli.
VIR: Večernik
FOTO: Starodobno kolo (Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 376
RAZMERE NA KOLODVORU NA PRAGERSKEM
Danes sta pred popoldanskim brzovlakom dva Slovenca zahtevala vozne listke do Ljubljane v slovenskem jeziku. Ker je uradnik zahrulil nad njima, da ne zna slovenski, naj govorita nemški, sta šla v sobo in zahtevala pritožno knjigo. Tudi tam ju seveda niso hoteli razumeti. Asistent Balder je celo zaklical: ‘Rufen sie mir zwei Puffer; dass sie die zwei Buben hinausschmeissen.’ (Pokličite mi dva redarja, da vržeta ven ta dva ‘pobca’.) Ko je te besede še enkrat ponovil, se eden od Slovencev ni mogel več vzdržati in je prisolil Balderju zaušnico, ki jo je pošteno zaslužil. Nato pa sta prileteladva druga, tega Slovenca prijela in držala, Balder pa ga je tolkel s pestjo po glavi. Nasproti orožniku je pozneje (najprej je tajil!) sam priznal, da ga je udaril najmanj 10-krat. Eden od onih, ki sta Slovenca držala, je bil pisar nakladnih listov Schreiner, zagrizen in nadut germanček. Nato so oba Slovenca zadržali kot ‘aretirana’ in poklicali orožnika. Med tem so uradniki drug drugega skušali prekašati v psovanju obeh Slovencev, posebno neki adjunkt Wuchte, ki se je izrazil, ko mu je eden Slovencev povedal, da je vpokojeni častnik: ‘Ich pfeif auf den Officier, ich bin selber einer.’ (Požvižgam se na to, tudi jaz sem častnik.) Adjunkt Schwal pa se je demonstrativno sprehajal s plavico okoli in dovoljeval izzivajoče opazke. Tudi kolodvorska trafikantka se je hotela vmešavati, pa je bila pošteno ‘sfurana’ (osramočena). Asistent Willman tudi ni hotel znati slovenski in je naravnost predrzno žalil oba Slovenca. Tudi orožnik sprva ni hotel znati slovenski in je sploh kazal čudne simpatije do nemškonacijonalnih pretepačev v uradnih uniformah. Najlepše še je to, da očeta od obeh Slovencev, ki je hotel pomirjevalno vplivati na sinova, niti postajenačelnik niti uradniki niso pustili v sobo. Ker obeh ‘aretiranih’ niso hoteli pravočasno izpustiti, sta z očetom in materjo vred zamudila brzovlak, s katerim so bili namenjeni in bi se bili morali naprej peljati.
O celem dogodku bode samo ob sebi umevno govorila sodnija. Mi smo ga verodostojno podali, da vidi naša javnost, kako predrzni so postali nemški uradniki, ki živijo od naših denarjev, na naših tleh proti nam. Ne le da nočejo na slovensko zahtevo postreči strankam, ne le da jih na najnečuvenejši način šikanirajo, tako daleč smo že, da nas bodo pretepali in telesno poškodovali, če hočemo, da se nam postreže na slovensko zahtevo. Kaj takega je mogoče pač le pri nas v Avstriji, kjer od ministerskega predsednika pa doli do najzakotnejšega državnega pravdnika vse brani in ščiti nemško
surovost in prepotenco. Pravice ne bomo iskali več v teh krogih, ampak vzeli si jo bomo sami.
Baš danes se je dogodil tukaj še drugi slučaj: Uradnik je slovenskega kmeta, ki je zahteval vozni listek slovenski, sunil vstran, češ da ga ne razume. Šele drugi baš skozi Pragersko se vozeči uradnik je moral onega poučiti, da kmet ni dolžen zaradi njega znati nemški in da bi se kot uradnik bil moral naučiti nekoliko več olike.
Neverjetno je skoraj, kar se godi na Pragerskem, in vendar resnično. Ni še dolgo, kar je bil eden teh zagrizencev obsojen zaradi svojega postopanja, in že se je zgodil drug slučaj, dosti odurnejši, dosti nečuvenejši nego oni. Ponavljajo se taki slučaji od dne do dne, samo da ne pridejo v javnost, razen če se pripete človeku, ki krivice noče mirno prenašati.
Gospodje imajo danes res še zaščito za svoje predrznosti v svojih predpostavljenih, a prepričani naj bodo, da ne odnehamo, dokler tudi raznih nemško-nacijonalnih pretepačev v uradnih uniformah ne naučimo olike, poštenja, dostojnosti in – vpoštevanja našega jezika!
VIR: Narodni list
FOTO: Pragerski kolodvor na razglednici iz leta 1910 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
UBOJ DEVETNAJSTLETNIKA
Avgusta 1907 je Pragerčane pretresel uboj 19-letnega kajžarskega sina Miha Kopiča. V eni od pragerskih gostiln so popivali mladeniči, tudi mlatič F. Godec iz Makol. Sprli so se in se razšli, jezni drug na drugega. Godec pa ni odšel domov, pred gostilno je s kolom v roki čakal na nekega Goloba z Vrhloge, ki se mu je najbolj zameril. Iz lokala pa ni prišel Golob, ampak Kopič. Godec ga zaradi teme najbrž ni prepoznal, misleč, da je Golob, ga je udaril po glavi, da se je mrtev zgrudil na tla. Nato je vlekel nesrečnega Kopiča proti bližnjemu potoku, da bi bilo videti, kot da se je utopil. Ker mu je bilo morda Kopičevo telo pretežko, si je premislil in skril mrliča v bližnjo veliko slamnato kopico Grundnerjevih. Tam so našli žandarji Kopičevo truplo šele čez nekaj dni. Poizvedovanje jih je pripeljalo do Godca, ki je najprej svoj zločin tajil, nazadnje pa ga je pod težo dokazov le moral priznati.
VIR: Štajerc
RAZŠIRILI SO NEKATERE ŠOLE
Deželni šolski svet je mdovolil, da se dvorazrednica v Grižah razširi na 4 in dvorazradnica v Gornji Polskavi na tri razrede. Dvorazrednici v Šmartnem v Rožni dolini se je dovolil poludnevni poduk.
VIR: Domovina
Rodil se je narodni heroj ALFONZ ŠARH − IZTOK
Alfonzov oče Johann Šarh (Scharch je pisalo na njegovi posetnici, op. ur.) je opravljal zelo ugleden poklic, bil je namreč Attemsov t. i. glavni gozdar (Oberförster), njegova mati Ana pa izvira iz takrat zelo znane ruške družine Hleb.
Po končani ljudski šoli je Alfonz ostal na domači kmetiji, ki jo je podedoval po svojem očetu v Lobnici nad Rušami na Pohorju. Med 1. svetovno vojno je moral v avstro-ogrsko vojsko, vendar se je po dopustu leta 1916 zatekel v pohorske gozdove, kjer se je zbralo več vojnih ubežnikov. Šarh jih je zbral in jih pred zasledovanjem žandarjev vodil po pohorskih gozdovih, ki jih je kot sin gozdarja dobro poznal. Ljudje so ga poimenovali pohorski zeleni kralj. Leta 1918 se je s skupino Rušanov v Mariboru pridružil generalu Maistru pri obrambi severne meje.
Po vojni je spet kmetoval na domači hribovski kmetiji ‒ Šarhovini in poleg tega še oglaril.
Pred 2. svetovno vojno ga je spet zajela mobilizacija in ob začetku vojne je prišel v nemško ujetništvo. Ko je bil že kmalu kot starejša oseba izpuščen, je spoznal nevarnost, ki so mu jo predstavljali pronemško usmerjeni ljudje v njegovem domačem okolju (ruški nadžupan je zahteval od Nemcev, da ga zadržijo). Zato si je na razgledni točki nad domačo hišo naredil bunker in spal v njem. Povezal se je z Osvobodilno fronto (OF) in od začetka leta1942 sodeloval z Ruško četo in si nadel partizansko ime Iztok. Istega leta so Nemci odpeljali v taborišče njegovo družino (ženo in osem otrok), od koder so starejši trije sinovi (Lojzek, Pepček in Vanček) pobegnili in se pridružili Ruški četi. Jeseni leta 1942 se je Ruška četa združila s Pohorskim bataljonom. Zaradi napadov na objekte, ki so služili okupatorju, so jih Nemci dolgo poizkušali izslediti. Končno so izsledili mesto tabora Pohorskega bataljona pri Treh žebljih nad Osankarico in 8. januarja 1943 je bil bataljon obkoljen in v boju uničen. Skupaj s soborci so umrli tudi Alfonz Šarh in njegovi trije sinovi. Padle borce Pohorskega bataljona so Nemci prepeljali v krematorij v Gradcu (Avstrija) in jih tam pokopali.
