3. januar
Danes goduje GENOVEFA
Ime Genovefa je po mnenju nekaterih raziskovalcev germanskega izvora. Drugi pa ga razlagajo kot ime, zloženo iz keltske besede geno v pomenu »rod, pleme« in germanske besede wifa v pomenu »ženska«.
Ostale različice imena: Gena, Geni, Genica, Genija, Genka, Genoveva,Gineta, Fefa, Fefi.
3. januar
TITO SPREJET V LJUBLJANSKI KLINIČNI CENTER
Do leta 1979 se je Titovo zdravje močno poslabšalo zaradi sladkorne bolezni, predvsem pa zaradi zamašitja žil na njegovi levi nogi. K poslabšanju zdravja sta prispevala še močno kajenje in pitje alkohola. Zbolel je pred novoletnimi prazniki leta 1979. 3. januarja 1980 je bil sprejet v ljubljanski klinični center, kjer so mu zaradi zamašitve arterije amputirali levo nogo.
Slavni ameriški zdravnik in kirurg Michael DeBakey ter sovjetski zdravnik Marat Knjazev sta privolila na obvod zamašene žile. Prvo operacijo so opravili zvečer 12. januarja. Sprva se je zdelo, da je bila operacija uspešna, vendar je bilo v nadaljnjih urah ugotovljeno, da ni bila. Zaradi hude poškodbe žil, ki je povzročila prekinitev krvnega pretoka in pospešeno devitalizacijo tkiva na levi nogi, so morali 20. januarja Titu amputirati levo nogo, da bi s tem preprečili širjenje gangrene.
IZ NIČ JE NAREDIL SMUČARSKO SREDIŠČE
S skromnim vložkom, a veliko dela, je Božo Juhart – Jakec ob pomoči družine propadajoči planinski dom spremenil v hotel in prenovil smučišče. Z novim letom posle predaja sinu, a miroval ne bo
Le kdaj so minila vsa ta leta garanja in večinoma lepih trenutkov,” se je v pričakovanju novega leta vznemirjen in vesel hkrati spraševal Božo Juhart – Jakec, lastnik podjetja RTC Trije kralji, ki je z vstopom v leto 2019 vodenje podjetja predal sinu Alešu z družino. “Moji občutki se pravzaprav ne dajo opisati s preprostimi besedami. Kar naenkrat je prišlo. Še sam včasih komaj verjamem, kaj nam je uspelo narediti v teh dvajsetih letih, odkar smo na Treh kraljih. Naredili smo razvoj za tri generacije, veliko smelih načrtov je še v igri. Lahko sem ponosen na to in zagotovo mi brez podpore družine in sodelavcev ne bi uspelo. Zato jim hvala za podporo, za potrpljenje. Z mano je bilo včasih težko delati, a vedno sem bil na strani argumentov, ki so prevesili tehtnico na našo stran,” ob predaji poslov razmišlja uspešni podjetnik.
Zajčja obara za 5000 ljudi
Svojo podjetniško pot sta z ženo Jožico leta 1984 začela v majhnem lokalu v Laporju, stara šele 22 let, a polna delovnega elana in trdno prepričana, da sta se odločila prav. Poimenovala sta ga Jakec in ta vzdevek se je nato oprijel Juharta. Pred tem sta bila oba zaposlena v Slovenski Bistrici, Jožica v hotelu Planina, Božo v baru Nita. Želela sta dokazati, da znata, da zmoreta, čeprav nista nasledila nobenih podjetniških izkušenj. V Laporju sta poznala samo dva človeka, vse druge ljudi sta srečala prvič. Vendar so se prav tam skovale številne prijateljske vezi, poznanstva, ki trajajo še danes. Nekaj za tem sta najela gostinski lokal Šarhov dom v Slovenski Bistrici. Tu so ostali dobrih 14 let in 1994 skupaj z Radiem Maribor organizirali veliko Radijsko delavnico znancev, na kateri se je zbralo več kot 5000 ljudi. “Vse smo brezplačno pogostili z zlato zajčjo obaro. To so bili podvigi svetovnega formata, neponovljivi in čustveno na najvišji možni ravni. Še danes ne morem verjeti, kako so ljudje to vzeli osebno. Zamislite si 5000-glavo družino. S prijateljem, novinarjem Radia Maribor Antonom Petelinškom sva podobnih zgodb naredila še veliko, a nobene več v tako velikem obsegu,” se spominja svojih prvih podjetniških podvigov.
Težka odločitev za Tri kralje
Zgodbo Treh kraljev in hotela so začeli skoraj brez denarja, s 5000 markami, razlaga Juhart. Odločitev za to je bila leta 1999 zelo težka: “Še danes je živ spomin, kako sva se z ženo na vratih srečala s stečajnim upraviteljem in takratnima najemnikoma. Nikoli več si ne želim takšnega srečanja. V notranjosti so nas pričakali člani upravnega odbora in predsednik Planinskega društva Slovenska Bistrica. Ko smo si ogledali prostore v nadstropju, nismo mogli verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Bil je popoln nered, kaos … Že po poti domov mi je žena dala jasno vedeti, da za nobeno ceno ne gre na Pohorje.” Toda nato je po posvetu s takrat šestnajstletnim sinom dal ponudbo za najem tega nekdanjega planinskega doma, čeprav je vedel, da žena ne bo hotela sodelovati: “Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo tako težko. Sin je bil dijak v Mariboru, jaz pa sam s kuharjem, natakarico in pomočnico na Pohorju. Delati je bilo treba vsaj dvajset ur na dan, velikokrat tudi brez spanja. Seveda so bile posledice kmalu vidne. Rešila me je ženina ljubezen, saj sta s sinom prihajala ob vikendih, in takrat sem pogosto spal tudi ves dan.”
V letih za tem so veliko energije vložili tudi v zahtevno reševanje lastništva, za pogajanja z banko in Planinsko zvezo Slovenije, lastnico doma. “Neverjetno, kako so se takoj našli kvazilastniki tega ali onega dela stavbe, zemljišča, prej objekt ni zanimal nikogar, dolge mesece je sameval odprt. Niti vrat niso zaklenili. A tudi to smo rešili. K sreči je Skei iz Impola prva tri leta upravljal smučišče. Z njim smo zelo korektno sodelovali. A glej ga, zlomka, po dveh milih zimah so nam ponudili, da prevzamemo še ta del. To so bili začetki neke druge zgodbe, ki se je prav tako srečno razpletla. Danes to pomeni konkurenčno prednost, saj lahko sami oblikujemo storitve in jih tudi tržimo,” se spominja podjetnik, ki si je skrbno zastavil kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Še danes jih ima zapisane in ponosen je nase, da je znal narediti ekonomsko in tržno realen plan.
Gost je glavno merilo in priznanje
Do danes so naredili velik korak naprej. Trije kralji imajo povsem drugačno podobo. Postavili so naprave za umetno zasneževanje, temeljito so obnovili in dogradili hotelski del. Imajo 14 redno zaposlenih, med zimsko sezono vsaj še deset za določen čas. Njihova ponudba je raznovrstna, ena od posebnih ugodnosti pa je družinska smučarska vozovnica z neomejenim številom otrok za 345 evrov za vso sezono. Pridobili so znak Družini prijazno smučišče, gostijo veliko šol v naravi iz vse Slovenije, k njim prihajajo tudi gosti iz tujine. “Priznanja so vsakomur nagrada za opravljeno delo in nikoli niso podarjena. Tudi nam so dokaz, da nas imajo ljudje radi in spoštujejo naše delo, mi pa njih. Res pa se v poplavi medijev v zadnjem času podeljujejo tudi priznanja, ki zame nimajo vrednosti, saj ne slonijo na dejstvih in argumentih. Naše glavno merilo je vsekakor gost. Če bomo prijazni, srčni, delavni in ustrežljivi, nas bodo nagradili ne glede na vse drugo. Cene storitev še zdaleč niso ključne pri izbiri destinacije,” še iz izkušenj pravi Juhart.
Na Treh kraljih gostijo tudi različne prireditve, najbolj prepoznavni sta Festival miru in Šarhov pohod. Festival poudarja potrebo po ohranjanju vrednot, miru, sožitja, prijateljstva, tovarištva za vse ljudi, ne glede na veroizpoved ali politično prepričanje: “Uvedli smo tudi maše v cerkvi Svetih treh kraljev, katerih obisk je presenetljivo dober, saj se vsako leto na Pohorju zbere od 2000 do 3000 ljudi iz vse Slovenije. Šarh in njegovi sinovi so dali za našo svobodo največ, kar lahko da domoljub, svoja življenja. In še kako je prav, da vselej gojimo spoštljiv odnos do naše pretekle in polpretekle zgodovine v želji, da bi bila prihodnost naših otrok in bodočih generacij brez vojn in nesmiselnega nasilja. Prav zato na Festivalu miru dokazujemo, da je sodelovanje med različnimi narodi in nacijami možno. Smo veliki prijatelji Sarajeva, Dubrovnika in njunih vojnih veteranov, naše vrednote prenašamo med druge na najboljši možni način.”
Samo, da bo zdravje
Četudi sedaj posle predaja mladi generaciji, se veliko ne bo spremenilo: “Imam dovolj znanja in izkušenj, sem še v relativno odlični kondiciji in prepričan sem, da se bomo skupaj veselili še ob veliko novih pridobitvah na Treh kraljih. Odprli bomo 15 kolesarskih in 15 pohodniških poti. Pripravljamo vse potrebno za izgradnjo večnamenskega športnega igrišča, načrtujemo tudi postavitev nove garaže za teptalne stroje. V prostem času uživam ob igrah z vnukoma, ob harmoniki in kakšnem kozarčku. Rad igram tenis, košarko, rad se družim z dobrimi ljudmi, aktiven sem v Lions klubu, grem pogledat na, moje, veteransko Brinje, uživam na sprehodih, na morju, rad berem časopise, Večer in Finance še posebej, vsako leto preberem tudi vsaj tri ali štiri knjige … Več časa bo tudi za moj samooskrbni vrt, ki ga bom morda še malo razširil. Skratka, veliko aktivnosti za 24 ur dneva. Samo, da bo zdravje in sreča mora biti, pa bo vse kot mora biti … do zadnjega dne, ki zagotovo pride,” še razlaga Jakec. Ni si predstavljal, da bo imel takšno življenje: “Vendar takšni so tokovi ljubezni, usode, naključij in tu se ne da veliko storiti.” In ko se ozre nazaj in vidi rezultate skupnega dela, ko čuti ljubezen družine in sodelavcev, ne bi zamenjal niti minute, in če bi bilo treba, bi isto pot ubral še stokrat.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Še sam včasih komaj verjame, kaj jim je uspelo narediti v teh dvajsetih letih, odkar so na Treh kraljih (Igor Napast)
POČASTITEV 180 LETNICE ROJSTVA DR. JOSIPA VOŠNJAKA
V petek, 3. januarja 2014, je bila na pokopališču na Zgornji Ložnici ob 180. letnici rojstva velikega Slovenca dr. Josipa Vošnjaka simbolična počastitev Vošnjakovega leta kulture v občini Slovenska Bistrica.
Počastitev so pripravili Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, Zgodovinsko društvo dr. Jože Koropec Slovenska Bistrica ter krajevni skupnosti Impol in Zgornja Ložnica.
Sicer pa se bodo skozi vse letošnje leto odvijale različne prireditve ob Vošnjakovem letu kulture.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Drago Čož
BOJIJO SE ZA SVOJA ŽIVLJENJA, KER JIM JE OBTOŽENI GROZIL
Oškodovanec Vladimir Lenaršič se sprašuje, čemu je tožilstvo njegovemu napadalcu Bojanu Ačku naprtilo samo poskus uboja in ne poskusa umora
Aleksandru Vladimirju Lenaršiču iz Visol (občina Slovenska Bistrica), ki ga je Bojan Ačko 5. septembra lani nameraval ustreliti s pištolo Mauser kalibra 7,65 milimetra, dogodek ne pusti spati. Čeprav je strelec v priporu, se oškodovanec in njegova družina neizmerno bojita za svoje življenje. “Strah nas je, da se bo napadalec, ki je trenutno sicer v priporu, prekmalu vrnil izza rešetk in dokončal, kar se je namenil,” pravi Lenaršič, saj da mu je Ačko med prerivanjem (oškodovancu ga je uspelo zbiti na tla in ga zadržati do prihoda policistov) grozil, da bo ubil vse: njega, njegovo ženo in hčer. Oškodovanec, ki sicer ni vešč prava, se ne more sprijazniti z dejstvom, da je tožilstvo Ačka obtožilo zgolj za poskus uboja. Sprašuje se, ali bi lahko bila kvalifikacija očitka vendarle ostrejša, torej da bi tožilstvo strelcu očitalo poskus umora, za kar je predpisana bistveno višja kazen kot poskus uboja, in sicer najmanj 15 let zapora. Vprašanja glede kvalifikacije kaznivega dejanja se Lenaršiču porajajo, ker je že v preiskavi govoril, da je Ačko po dejanju grozil njemu in družini, zato se čudi, da tožilstvo tega podatka ni upoštevalo v obtožnici. Odgovore, zakaj je bil torej Ačko kazensko ovaden in kasneje obtožen poskusa uboja in ne umora, smo poiskali v mariborski policijski upravi in na mariborskem tožilstvu. V mariborski policijski upravi pravijo, da so kriminalisti na podlagi takrat znanih podatkov ukrenili vse potrebno, da so zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja podali kazensko ovadbo, prijeli so storilca, njihovo delo je usmerjalo mariborsko tožilstvo. Mariborski kriminalisti pa so preverili in utemeljili sume, ki so jim bili takrat posredovani oziroma znani. Kar očitno pomeni, da o konkretnih Ačkovih grožnjah Lenaršiču po dejanju niso bili obveščeni. Prav tako smo izvedeli, da je oškodovanec v preiskavi sicer res govoril o tem, da je Ačko po dejanju grozil njemu, družini in reševalcem, žal pa nič bolj konkretnega, torej ali jim je grozil s smrtjo ali kaj podobnega, kar bi morda pripomoglo k strožji kvalifikaciji kaznivega dejanja. Drago Šketa, vodja mariborskih tožilcev, opozarja, da je obtožnica za kaznivo dejanje poskusa uboja zoper Ačka pravnomočna, izveden je bil predobravnavni narok, preiskavo pa je opravil preiskovalni sodnik in zaslišal vse priče, ki so bile imenovane oziroma predlagane zaradi razjasnitve okoliščin kaznivega dejanja. “Med dokaznim postopkom pa bodo na glavni obravnavi izvedeni vsi dokazi, po potrebi tudi tisti, ki do zdaj niso bili navedeni in predstavljajo nova dejstva in okoliščine, zaradi česar je sodišče tudi pozvalo oškodovanca po predložitvi imen prič, ki bi o zadevi še kaj znale povedati, ki bi pa lahko tudi vplivale na dokazni postopek in tudi drugačno morebitno kvalifikacijo kaznivega dejanja,” še pravi Šketa.
VIR: Damijana Žišt, Večer
FOTO: Strelec se je do Lenaršičevih pripeljal s štirikolesnikom, iz kovčka vzel pištolo Mauser kalibra 7,65 milimetra, jo tamkajšnjemu gospodarju uperil v glavo in grozil, da mu bo ubil vso družino (Sašo Bizjak)
GRANIT PRED PRISILNO PORAVNAVO
Pred koncem leta 2012 je na mariborskem sodišču Peter Kosi, direktor Granita iz Slovenske Bistrice, vložil predlog za prisilno poravnavo, tik pred tem pa se je v stečaju znašla hčerinska družba Gradbeništvo, v kateri je bilo zaposlenih 163 delavcev. Sodišče je od Granitovega vodstva zahtevalo natančnejše podatke o terjatvah, saj naj bi imela družba leta 2012 več kot 31 milijonov evrov obveznosti. Propadanje Granita se je začelo kmalu po osrednjem udaru na slovensko gradbeništvo, a je kar nekaj časa veljalo, da bo družba lahko preživela.
VIR: D. U., Delo, Večerova dokumentacija
NAJVIŠJA ŠTIPENDIJA 187 EVROV
Občina Slovenska Bistrica je v minulem šolskem letu iz sklada štipendij za nadarjene in uspešne študente dodelila 65 štipendij, dobili so jih študenti, ki so izpolnjevali razpisne pogoje. Celoletno štipendijo so nakazovali 53 študentom, enajstim pa le do konca leta 2006, kajti takrat sta se oblikovali novi občini Poljčane in Makole.
Bistriški občinski sklad podeljuje celoletne in polletne štipendije. Študenti lahko pridobijo štipendijo od 2. letnika dalje, povprečna ocena mora biti vsaj 8, štipendisti ne smejo biti starejši od 26 let, študijske obveznosti pa morajo opravljati redno. Za študijsko leto 2006/2007 je za štipendije prosilo 72 študentov (sedem med njimi izpolnjevalo pogojev). Najnižja štipendija je bila 102 evra, najvišja 187 evrov. V proračunskem letu je bilo v skladu 88 tisoč evrov, izplačali so za dobrih štiri tisoč evrov manj. Zaradi ustanovitve novih občin je enajst študentov izgubilo pravico do štipendije, ena štipendija je bila dodeljena do izteka absolventskega staža, trije študenti pa so se odločili za republiške štipendije. V bistriški občinski upravi poudarjajo, da v občini manjkajo štipendisti za študij metalurgije in strojništva.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
3. januar 2004
POSLOVILI SO SE OD FRANCA TOMAŽIČA
Zgornjebistriški gasilci in krajani smo se poslovili od dolgoletnega in častnega predsednika Franca Tomažiča.
Rodil se je v zavedni slovenski družini leta 1909. V gasilsko organizacijo se je včlanil davnega 1927. leta. Bil je tudi ustanovni član Občinske gasilske zveze Slovenska Bistrica in zadnjih 15 let njen častni član.
Skoraj sedem desetletij si je prizadeval za krepitev požarnega varstva in gasilstva, svoje znanje in izkušnje pa je z veseljem prenašal na mlajše rodove. Deda, kot so ga najraje klicali v njegovi družini in tudi gasilci, je bil kmet in kovač. Kljub obilici dela doma je vedno našel čas za delo v gasilskem društvu. Bil je priljubljen in spoštovan in po drugi svetovni vojni predstavnik krajevne oblasti. Rad je imel svoj kraj in zato se je z velikim žarom vključil v obnovo Zgornje Bistrice. Delo predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Zgornja Bistrica je prevzel leta 1955. Bil je človek, ki je močno zaznamoval delo v gasilskem društvu pa tudi življenje v kraju. Poznane so mu bile mnoge življenjske usode sokrajanov in pomagal je mnogim, ki so se k njemu zatekli po pomoč.
Tudi v gasilski organizaciji se je ves čas zavzemal za njen napredek, s svojo požrtvovalnostjo in nesebičnostjo pa je bil zgled dobrega gasilca. Prvo priznanje so mu bistriški gasilci izrekli z imenovanjem za poveljnika Okrajne gasilske zveze s sedežem v Poljčanah leta 1946.
VIR: Ladislav Steinbacher, Večer
S SAMOPRISPEVKI DO BOLJŠEGA ŽIVLJENJA
Brez elektrike ni več nobena domačija • Še vedno veliko dela pri izgradnji krajevne infrastrukture • Odlične možnosti za razvoj turizma
O krajevni skupnosti Oplotnica, ki je ena večjih v občini Slovenska Bistrica, saj se razprostira po obronkih južnega Pohorja in se v ravninskem delu končuje v Ložniški in Dravinjski dolini ter združuje kar dvaindvajset vasi, v katerih živi 4200 prebivalcev, bi lahko napisali veliko. A naj v prvi večji predstavitvi postavimo v ospredje osnutek nadaljnjega razvoja teh krajev.
»Trenutno tečeta v naši krajevni skupnosti dva samoprispevka, eden se izteče avgusta letos, drugi, s katerim želimo dograditi ceste, kanalizacijo in mostove, pa v januarju 1994. Z iztekajočim se samoprispevkom smo uredili pokopališči na Prihovi in v Čadramu, avtobusno postajališče v sami Oplotnici, žal pa nam ni uspelo pridobiti vse potrebne dokumentacije za gradnjo kulturnega doma in s tem v zvezi za obnovitev graščine z dvoriščem in osrednjega parka. Nov kulturni dom je nujno potreben, saj se zdaj kulturna dejavnost odvija v stari žagi, ki pa je za to popolnoma neustrezna,« pravi o odločenosti Oplotničanov, da pomagajo k lepši podobi svojega kraja, predsednik Sveta krajevne skupnosti Jože Kolar.
V krajevni skupnosti imajo osemdeset kilometrov cest, ki povezujejo posamezne vasi. Polovica teh je moderniziranih oziroma asfaltiranih, kar dobro pa so vzdrževane tudi makadamske ceste. V programu razvoja je kljub temu še vedno v ospredju izgradnja komunalne infrastrukture, kjer ob bok cestam postavljajo izgradnjo mostov, električne napeljave in telefonskega omrežja.
»Brez elektrike pri nas ni več nihče in, kar je še bolj spodbudno, mladi se v zadnjem času odločajo ostati v teh krajih. Nas ravninski del nudi idealne možnosti za poljedelstvo in živinorejo, obronki Pohorja so primerni za vzrejo živine in gozdarstvo. Ob vsem tem pa so ti kraji primerni tudi za razvoj turizma, predvsem kmečkega.«
Čeprav je središče Oplotnice pravi mali trg z novejšim poslovno nakupovalnim centrom, bencinsko črpalko in gostilnami, pa Oplotničani spoznavajo, da bi njihov kraj dobil mnogo privlačnejšo podobo, ko bi obnovili in dogradili grajske prostore. »Potem bi tudi našim obiskovalcem, ki jih ni malo, lahko pripravili celovitejšo turistično ponudbo. Nase možnosti so v turizmu, saj se ponujajo Zreške terme, Rogla, Trije kralji, imamo svoj del Pohorja in tako res idealne možnosti za razmah turistične dejavnosti, lova in ribolova,« razlaga Jože Kolar.
V Oplotnici bi marsikateri zasebnik rad postavil svojo obratovalnico, za kar pa so le omejene možnosti, saj nimajo določene obrtne cone. Ljudje, ki povečini odhajajo na delo v sosednjo Slovensko Bistrico in Slovenske Konjice, pa najdejo nekaj dela tudi v domačih obratih konjiškega gozdnega gospodarstva Lipa in zreškega Cometa.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Jože Kolar, predsednik Sveta KS Oplotnica: »Želeli bi izkoristiti možnosti za turizem,
zato moramo najprej obnoviti propadajočo graščino« (Večer)
3. januar 1984
LETO SE ZAČNE Z MOČNIM VETROM
3. in 10. januarja 1984 je v mestu in okolici pihal tako močan veter, da ljudje česa takega ne pomnijo. Odkrivalo je strehe in med drugim razkrilo tudi streho podružne cerkve sv. Marjete, streho na cerkvi sv. Jerneja in cerkvi sv. Jožefa ter na župnišču.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Naslovnica župnijske kronike od leta 1982
ZBIRKA JE PRERASLA V MUZEJ
V slovenjebistriški matični knjižnici se je pričela uresničevati zamisel Miljutina Arka, Direktorja te knjižnice, o nastanku narodopisne zbirke.
Prvi predmeti so našli svoje mesto v bistriški knjižnici leta 1971. Do danes so zbrali več kot 600 predmetov iz narodopisne preteklosti. Zbira jih Miljutin Arko, v zadnjem času pa dajejo vse večji prispevek k zbirki občani Slovenske Bistrice in okolice, ki skoraj vsak dan prinašajo v dar nove predmete. Tako je zbirka že prerasla pričakovanja in terja nov, večji prostor, ki naj bi ga že prihodnjo pomlad dobila v bistriškem gradu.
VIR: V. Horvat, Večer
FOTO: Miljutin Arko med predmeti iz zbirke (V. Horvat)
Rodila se je diplomirana ekonomistka, alpinistka MIRA ZORIČ
Mira Zorič, rojena Uršič, se je rodila 3. januarja 1957 v Starem Gradu v občini Makole očetu Vinku in materi Anici, rojeni Žnidar. V družini sta še sestra Karolina – Dragica in brat Jože.
Osnovno šolo je obiskovala v Laporju, kjer so tudi živeli. Po zaključeni osnovni šoli se je vpisala na Ekonomsko srednjo šolo v Mariboru in tam tudi nadaljevala študij na Ekonomski fakulteti, kjer je leta 1980 uspešno diplomirala. Še isto leto se je zaposlila v podjetju Špedtrans Maribor, leta 1981 pa je začela delati na Občini Slovenska Bistrica, kjer je ostala do odhoda v pokoj leta 2020.
Leta 1987 se je poročila z Zdenkom Zoričem, tudi alpinistom, s katerim imata sina Gorazda.
Svoj prosti čas je večinoma namenila alpinizmu. Zoričeva je v hribe začela zahajati leta 1975, plezati pa leta 1977 pri Alpinističnem odseku PD Impol Slovenska Bistrica. “Najprej me alpinizem še sploh ni zanimal. To je prišlo malo kasneje, ko sem z alpinisti iz Slovenske Bistrice opravila nekaj skupnih izletov v hribe, se z njimi spoprijateljila in poslušala njihova pripovedovanja o plezanju. Zato sem se leta 1976 tudi vpisala v alpinistično šolo in leta 1977 opravila prvi plezalni vzpon na prvomajskem taboru v Paklenici. Naš mentor je bil Ivan Šturm, človek z dušo in srcem v gorah,” se spominja svojih plezalnih začetkov.
Opravila je že preko 2000 vzponov in z možem Zdenkom še vedno plezata. Letno opravita med 60 do 70 vzponov. V svoji bogati plezalni karieri je bila članica več odprav, veliko smeri pa je preplezala v navezah z različnimi soplezalkami in soplezalci.
VIR: biografski-sb.si
3. januar 1943
GESTAPO DOBI PODATKE O POLOŽAJU POHORSKEGA BATALJONA IN SE PRIPRAVI NA NAPAD
Nemci so pridobili nekaj gozdnih delavcev, da so poizvedovali za Pohorskim bataljonom. Kmetom so se predstavljali za prekupčevalce z živino in nakupovalce volne. 3. januarja 1943 so vohuni sporočili gestapu v Maribor, kje je bataljonsko taborišče. V tem času so Nemci zajeli še borca bataljona, ki jim je po mučenju dal nekaj podatkov. Takoj so se začeli pripravljati na napad. Šestega januarja so izdali ukaz za napad, zbrali vojsko, policijo, orožništvo in vermanšaft v Poljčanah in v Mariboru ter vse do 7. januarja zvečer prepeljali na izhodiščna položaja v Oplotnico in Ruše.
VIR: Lojze Penič: Okupacija in narodnoosvobodilni boj, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 405
FOTO: Taborišče Pohorskega bataljona pri Treh žebljih (Zbornik občine Slovenska Bistrica I., str. 405)
3. januar 1933
ZOPET POŽAR V SPODNJI POLSKAVI
Prebivalce Sp. Polskave pri Pragerskem razburjajo v zadnjem času nešteti požari, ki si jako pogosto slede drug drugemu in to tako rekoč kar sredi vasi. V enem mesecu je naznanil plat zvona pet požarov, ki so razen enega vsi prizadejali tukajšnjim posestnikom zelo veliko škodo. Med pogorelci so posestniki Lah, Samastur, Štruc in Žagarjeva, a v danes ponoči je postalo žrtev ognja še gospodarsko poslopje občinskega odbornika in popularnega veleposestnika Karla Hrastnika. Tudi njemu je napravil požar veliko škode, kljub temu da so pravočasno še rešili živino, vozove in gospodarske stroje. Prebivalci Polskave so radi teh požarov zelo razburjeni ter so si v svrho samoobrambe organizirali tudi ponočne straže. Žalibog niso doslej dosegle te straže še nobenega uspeha. Med ljudstvom krožijo razne govorice, ki pa so, kakor so razna zasliševanja dokazala znak prebujne ljudske domišljije.
VIR: Mariborski večernik Jutra