3. januar

Le kdaj so minila vsa ta leta garanja in večinoma lepih trenutkov,” se je v pričakovanju novega leta vznemirjen in vesel hkrati spraševal Božo Juhart – Jakec, lastnik podjetja RTC Trije kralji, ki je z vstopom v leto 2019 vodenje podjetja predal sinu Alešu z družino. “Moji občutki se pravzaprav ne dajo opisati s preprostimi besedami. Kar naenkrat je prišlo. Še sam včasih komaj verjamem, kaj nam je uspelo narediti v teh dvajsetih letih, odkar smo na Treh kraljih. Naredili smo razvoj za tri generacije, veliko smelih načrtov je še v igri. Lahko sem ponosen na to in zagotovo mi brez podpore družine in sodelavcev ne bi uspelo. Zato jim hvala za podporo, za potrpljenje. Z mano je bilo včasih težko delati, a vedno sem bil na strani argumentov, ki so prevesili tehtnico na našo stran,” ob predaji poslov razmišlja uspešni podjetnik.
Zajčja obara za 5000 ljudi
Svojo podjetniško pot sta z ženo Jožico leta 1984 začela v majhnem lokalu v Laporju, stara šele 22 let, a polna delovnega elana in trdno prepričana, da sta se odločila prav. Poimenovala sta ga Jakec in ta vzdevek se je nato oprijel Juharta. Pred tem sta bila oba zaposlena v Slovenski Bistrici, Jožica v hotelu Planina, Božo v baru Nita. Želela sta dokazati, da znata, da zmoreta, čeprav nista nasledila nobenih podjetniških izkušenj. V Laporju sta poznala samo dva človeka, vse druge ljudi sta srečala prvič. Vendar so se prav tam skovale številne prijateljske vezi, poznanstva, ki trajajo še danes. Nekaj za tem sta najela gostinski lokal Šarhov dom v Slovenski Bistrici. Tu so ostali dobrih 14 let in 1994 skupaj z Radiem Maribor organizirali veliko Radijsko delavnico znancev, na kateri se je zbralo več kot 5000 ljudi. “Vse smo brezplačno pogostili z zlato zajčjo obaro. To so bili podvigi svetovnega formata, neponovljivi in čustveno na najvišji možni ravni. Še danes ne morem verjeti, kako so ljudje to vzeli osebno. Zamislite si 5000-glavo družino. S prijateljem, novinarjem Radia Maribor Antonom Petelinškom sva podobnih zgodb naredila še veliko, a nobene več v tako velikem obsegu,” se spominja svojih prvih podjetniških podvigov.
Težka odločitev za Tri kralje
Zgodbo Treh kraljev in hotela so začeli skoraj brez denarja, s 5000 markami, razlaga Juhart. Odločitev za to je bila leta 1999 zelo težka: “Še danes je živ spomin, kako sva se z ženo na vratih srečala s stečajnim upraviteljem in takratnima najemnikoma. Nikoli več si ne želim takšnega srečanja. V notranjosti so nas pričakali člani upravnega odbora in predsednik Planinskega društva Slovenska Bistrica. Ko smo si ogledali prostore v nadstropju, nismo mogli verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Bil je popoln nered, kaos … Že po poti domov mi je žena dala jasno vedeti, da za nobeno ceno ne gre na Pohorje.” Toda nato je po posvetu s takrat šestnajstletnim sinom dal ponudbo za najem tega nekdanjega planinskega doma, čeprav je vedel, da žena ne bo hotela sodelovati: “Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bo tako težko. Sin je bil dijak v Mariboru, jaz pa sam s kuharjem, natakarico in pomočnico na Pohorju. Delati je bilo treba vsaj dvajset ur na dan, velikokrat tudi brez spanja. Seveda so bile posledice kmalu vidne. Rešila me je ženina ljubezen, saj sta s sinom prihajala ob vikendih, in takrat sem pogosto spal tudi ves dan.”
V letih za tem so veliko energije vložili tudi v zahtevno reševanje lastništva, za pogajanja z banko in Planinsko zvezo Slovenije, lastnico doma. “Neverjetno, kako so se takoj našli kvazilastniki tega ali onega dela stavbe, zemljišča, prej objekt ni zanimal nikogar, dolge mesece je sameval odprt. Niti vrat niso zaklenili. A tudi to smo rešili. K sreči je Skei iz Impola prva tri leta upravljal smučišče. Z njim smo zelo korektno sodelovali. A glej ga, zlomka, po dveh milih zimah so nam ponudili, da prevzamemo še ta del. To so bili začetki neke druge zgodbe, ki se je prav tako srečno razpletla. Danes to pomeni konkurenčno prednost, saj lahko sami oblikujemo storitve in jih tudi tržimo,” se spominja podjetnik, ki si je skrbno zastavil kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Še danes jih ima zapisane in ponosen je nase, da je znal narediti ekonomsko in tržno realen plan.
Gost je glavno merilo in priznanje
Do danes so naredili velik korak naprej. Trije kralji imajo povsem drugačno podobo. Postavili so naprave za umetno zasneževanje, temeljito so obnovili in dogradili hotelski del. Imajo 14 redno zaposlenih, med zimsko sezono vsaj še deset za določen čas. Njihova ponudba je raznovrstna, ena od posebnih ugodnosti pa je družinska smučarska vozovnica z neomejenim številom otrok za 345 evrov za vso sezono. Pridobili so znak Družini prijazno smučišče, gostijo veliko šol v naravi iz vse Slovenije, k njim prihajajo tudi gosti iz tujine. “Priznanja so vsakomur nagrada za opravljeno delo in nikoli niso podarjena. Tudi nam so dokaz, da nas imajo ljudje radi in spoštujejo naše delo, mi pa njih. Res pa se v poplavi medijev v zadnjem času podeljujejo tudi priznanja, ki zame nimajo vrednosti, saj ne slonijo na dejstvih in argumentih. Naše glavno merilo je vsekakor gost. Če bomo prijazni, srčni, delavni in ustrežljivi, nas bodo nagradili ne glede na vse drugo. Cene storitev še zdaleč niso ključne pri izbiri destinacije,” še iz izkušenj pravi Juhart.
Na Treh kraljih gostijo tudi različne prireditve, najbolj prepoznavni sta Festival miru in Šarhov pohod. Festival poudarja potrebo po ohranjanju vrednot, miru, sožitja, prijateljstva, tovarištva za vse ljudi, ne glede na veroizpoved ali politično prepričanje: “Uvedli smo tudi maše v cerkvi Svetih treh kraljev, katerih obisk je presenetljivo dober, saj se vsako leto na Pohorju zbere od 2000 do 3000 ljudi iz vse Slovenije. Šarh in njegovi sinovi so dali za našo svobodo največ, kar lahko da domoljub, svoja življenja. In še kako je prav, da vselej gojimo spoštljiv odnos do naše pretekle in polpretekle zgodovine v želji, da bi bila prihodnost naših otrok in bodočih generacij brez vojn in nesmiselnega nasilja. Prav zato na Festivalu miru dokazujemo, da je sodelovanje med različnimi narodi in nacijami možno. Smo veliki prijatelji Sarajeva, Dubrovnika in njunih vojnih veteranov, naše vrednote prenašamo med druge na najboljši možni način.”
Samo, da bo zdravje
Četudi sedaj posle predaja mladi generaciji, se veliko ne bo spremenilo: “Imam dovolj znanja in izkušenj, sem še v relativno odlični kondiciji in prepričan sem, da se bomo skupaj veselili še ob veliko novih pridobitvah na Treh kraljih. Odprli bomo 15 kolesarskih in 15 pohodniških poti. Pripravljamo vse potrebno za izgradnjo večnamenskega športnega igrišča, načrtujemo tudi postavitev nove garaže za teptalne stroje. V prostem času uživam ob igrah z vnukoma, ob harmoniki in kakšnem kozarčku. Rad igram tenis, košarko, rad se družim z dobrimi ljudmi, aktiven sem v Lions klubu, grem pogledat na, moje, veteransko Brinje, uživam na sprehodih, na morju, rad berem časopise, Večer in Finance še posebej, vsako leto preberem tudi vsaj tri ali štiri knjige … Več časa bo tudi za moj samooskrbni vrt, ki ga bom morda še malo razširil. Skratka, veliko aktivnosti za 24 ur dneva. Samo, da bo zdravje in sreča mora biti, pa bo vse kot mora biti … do zadnjega dne, ki zagotovo pride,” še razlaga Jakec. Ni si predstavljal, da bo imel takšno življenje: “Vendar takšni so tokovi ljubezni, usode, naključij in tu se ne da veliko storiti.” In ko se ozre nazaj in vidi rezultate skupnega dela, ko čuti ljubezen družine in sodelavcev, ne bi zamenjal niti minute, in če bi bilo treba, bi isto pot ubral še stokrat.

VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Še sam včasih komaj verjame, kaj jim je uspelo narediti v teh dvajsetih letih, odkar so na Treh kraljih (Igor Napast)