31. avgust
Danes goduje RAJKO
Ime Rajko je lahko skrajšana oblika imena ali pa tvorjenka na -ko iz imena Rajmund ali iz zloženih imen s sestavino rad (npr. Rado). Na hrvaškem govornem področju je lahko ime Rajko nastal iz samostalnika na raj in sufiksa -ko.
Moške različice imena: Radko, Rado, Rajmund.
Ženske različice imena: Raja, Rajana, Rajka.
31. avgust
SIMON HOČEVAR POSTANE EVROPSKI PRVAK
31. avgusta 1996 je slovenski kanuist na divjih vodah Simon Hočevar v Augsburgu postal evropski prvak v slalomu. Hočevar je istega leta prvič nastopil na olimpijskih igrah v Atlanti, kjer je zasedel zanj skromno 28. mesto.
Za Simona Hočevarja je bil to v slalomu edini naslov. Pozneje je nastopil še na olimpijskih igrah v Sydneyju (2000) in Atenah (2004), kjer pa mu ni uspelo priti do tako želene medalje. V Avstraliji je bil sedmi, medtem ko je v Grčiji zasedel šesto mesto.
Simon je medtem že končal svojo športno pot, v zadnjih letih svoje kariere pa se je posvetil spustu na divjih vodah. V tej disciplini je na svetovnih in evropskih prvenstvih dosegel veliko medalj. Pri Hočevarjevih sta kajak in kanu na divjih vodah stalnica. Že Tone Hočevar, oče Simona Hočevarja, je leta 1972 nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu, danes pa uspešno veslajo tudi njegovi vnuki.
BRONASTA LUCIJA TARKUŠ
Na svetovnem mladinskem prvenstvu v športnem plezanju, ki je od 21. do 31 avgusta 2021 potekalo v Voronežu v Rusiji, si je Bistričanka, članica Alpinističnega kluba Impol, Lucija Tarkuš priplezala bronasto medaljo v kategoriji balvani, 2. mesto v težavnosti, 3. mesto na balvanih in osvojila še 2. mesto oziroma srebrno medaljo v kombinaciji. Dosegla je vrhunski rezultat in ponos Alpinističnega kluba Impol Slov. Bistrica in ponovno dokazala, da spada v sam svetovni vrh mladih športnih plezalk na svetu.
VIR IN FOTO: Bistričan.si
IGNAC ATTEMS EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH MECENOV
Razstava Štajerski Herkul plod dobrega sodelovanja
V Bistriškem gradu je od junija na ogled razstava Štajerski Herkul – po sledeh freskantskih naročil Ignaca Marije grofa Attemsa. V petih galerijskih prostorih spoznamo nekdanjega lastnika slovenjebistriškega gradu Ignaca Marijo I. grofa Attemsa (1652–1732) v vlogi graditelja položaja družine Attems na Štajerskem in umetnostnega naročnika, ki je s slikarji oblikoval programe poslikav za svoje podeželske rezidence, graško palačo in številne cerkve na Štajerskem.
Bil je eden najpomembnejših štajerskih graditeljev in mecenov v obdobju baroka. Na pričujoči razstavi je avtorica dr. Barbara Murovec predstavila Attemsove poslikave v posvetnih in sakralnih prostorih in jih interpretirala v kontekstu naročnikovega stremljenja po uveljavitvi v deželi, v katero se je priselil. Attems je za dve obsežni stropni poslikavi kot osnovno temo zasnoval razcvet umetnosti in znanosti pod svojim patronatom. Ambiciozni Attems, ki se je na Štajerskem uveljavil s porokama, nakupi posesti, službami in umetnostnim naročništvom, se je torej na poslikavah poistovetil s polbogom Herkulom, ki se je že v mladosti odločil za pot kreposti, na Olimp pa je bil sprejet po opravljenih junaških dejanjih.
Na razstavi je posebna soba namenjena Herkulovi ikonografiji in razlagi fresk v slovenjebistriški slavnostni dvorani. Obiskovalci si lahko poslikave ogledajo v originalu, freske drugih rezidenc in cerkva pa so predstavljene na fotografijah Andreja Furlana in predvojnih fotografijah iz fonda Informacijsko-dokumentacijskega centra za dediščino ministrstva za kulturo. Za razstavo je bilo mogoče pridobiti tudi nekaj predmetov, ki jih hranijo v muzejih. Arhivski dokumenti o Attemsovem življenju so predstavljeni z reprodukcijami iz Attemsovega družinskega arhiva, ki ga hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. “Zlasti pa velja poudariti sodelovanje z graškim Univerzalnim muzejem Joanneum, ki je za razstavo posodil portreta Ignaca Marije in njegove soproge Marije Regine Attems, rojene grofice Wurmbrand, z otroki, ki ju je Frančišek Karel Remb naslikal za dvorano brežiškega gradu. Nekdaj ovalna portreta, ki sta bila po prenosu iz brežiške dvorane obrezana v pravokotni format, je Univerzalni muzej Joanneum odkupil leta 2010 iz zasebne lasti in sta hranjena v depoju dvorca Eggenberg. Avtorica razstave je na novo identificirala otroke, ki so upodobljeni na portretih, in predlagala datacijo v leto 1702. Frančišek Karel Remb je tedaj že petdesetletnega Attemsa naslikal z atributi arhitekta v cvetu moške lepote in v antikizirajočem oblačilu. Motiv izgradnje družinskega pomena in slave je poudarjen z gesto najstarejšega sina Franca Dizme, ki pridržuje arhitekturni načrt v očetovem naročju. Razstava je primer dobrega sodelovanja med raziskovalnimi in muzejskimi ustanovami. Oblikovali so jo Žiga Okorn in Barbara Filipčič, oba Uvid.si, ter Andrej Furlan z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU,” je o razstavi še zapisala dr. Polona Vidmar, znanstvena sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Sterleta. Del razstave so sicer tudi igralne mizice, namenjene zlasti mlajšim obiskovalcem.
VIR: Štajer’c
FOTO: Grof Attems je bil pomemben naročnik umetnin (Žiga Okorn)
RAZVREDNOTENA ČESTITKA
Uredništvo Večera je ob velikem šmarnu čestitalo katoliškim vernikom ob Marijinem prazniku. Lepo in prav, če se ne bi bila skoraj sočasno (18. 8. 2009) v Totem listu pojavila karikatura pod naslovom Marijino vnebovzetje in podnapisom Jožefov kozolec, kjer napol slečena ženska leze na podstrešje kozolca, kamor jo vabi glas: “… pridi, Micka, ti pokažem eno prav staro božjo pot…”
Napis, besedilo in slika dovolj jasno razkrivajo karikaturistov namen: z banalnim (spolnim) dejanjem ponorčevati se iz velikega šmarna, praznika poveličanja čistosti, materinstva in ljubezni Božje Matere.
Avtor očitno meni, da je tudi Marijin lik primeren za smešenje. Sprevrženo in žaljivo.
VIR: Dr. Janko Čar, Slovenska Bistrica, Pisma bralcev, Večer
NENAVADEN ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA
V bistriški osnovni šoli Pohorskega odreda je vse pripravljeno za sprejem 17 učencev z Zgornje Ložnice – Starši želijo, da otroci pouk obiskujejo na podružnični šoli
Ker se med počitnicami ni zgodilo nič koristnega za otroke in starše, bo pred podružnično šolo na Zgornji Ložnici jutri zjutraj zborovanje. Predstavniki krajevne skupnosti in sveta staršev bodo učiteljem, otrokom in staršem in poskušali pojasniti, zakaj so učenci 7. razreda na prvi dan šolskega leta prišli v šolo na Zgornjo Ložnico in ne v šolo v Slovensko Bistrico.
Sonja Šega, predsednica sveta staršev, je jedrnata v zvezi z jutrišnjim protestom: “Svet staršev in krajani krajevne skupnosti Zgornja Ložnica bomo vztrajali pri svojih zahtevah, zato bomo 1. septembra 2006 otroke pospremili v šolo na Zgornjo Ložnico.” Javnosti je bolj ali manj znano, da želijo prebivalci Zgornje Ložnice v svojem kraju ustanoviti devetletko. Najprej pa bi na prenovljeni šoli organizirali pouk za osemletko. To pomeni, da ložniški otroci višje stopnje ne bi več obiskovali v Slovenski Bistrici.
V vodstvu krajevne skupnosti poudarjajo, da so bila počitniška prizadevanja sveta staršev in sveta krajevne skupnosti zaman. Pozitivnih mnenj za ustanovitev šole niso dobili ne v matični šoli ne na občini niti na ministrstvu za šolstvo in šport. Zahteve niso nove, z njimi so že lani seznanili ustanoviteljico šole, občino Slovenska Bistrica. Tudi na ministra Milana Zvera so naslovili pismo, v katerem opisujejo razloge za ustanovitev 7. razreda OŠ. Odgovor so dobili le od bistriške matične šole, ki trdi, da šola na Zgornji Ložnici ne izpolnjuje pogojev za ustanovitev devetletke. Za oblikovanje 7. razreda pa potrebujejo precej denarja, ki pa ga ni na voljo.
Jakob Tomažič, predsednik sveta KS Zgornja Ložnica, je včeraj povedal, da je skupaj s predstavniki bistriške občine in Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica obiskal ministrstvo za šolstvo in šport. “Na pogovoru z državnima sekretarjema nismo dosegli ničesar. Pričakoval sem, da nas bo ravnatelj OŠ Pohorskega odreda podprl pri prizadevanjih za oblikovanje 7. razreda na Zgornji Ložnici. Tega ni storil in rekel je, da je v bistriški šoli vse pripravljeno za sprejem 17 učencev v 7. razred. Ministrstvo meni, da je treba za širitev šole zagotoviti 20 milijonov tolarjev, če pa krajevna skupnost želi devetletko, mora sprožiti postopek za gradnjo take šole. Kaj se bo zgodilo po petku oziroma po prvem šolskem dnevu, ne vem,” je rekel Tomažič, “odločitev je v rokah staršev in otrok. Krajevna skupnost pa bo njihovo odločitev podprla.”
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Podružnična osnovna šola Zgornja Ložnica pred obnovo (Zbornik občine Slovenska Bistrica I.)
Umrla je agronomka in dendrologinja JELENA de BELDER
Jelena de Belder Kovačič se je rodila 23. avgusta 1925 v Jasenovcu (Hrvaška) Slovencema Andreju in Elizabeti. Oče je bil od začetka petdesetih let upravnik državnega posestva na Pragerskem. Leta 1960 sta se starša preselila na Zgornjo Polskavo, kjer sta tudi pokopana.
Jelena je med leti 1945−50 študirala agronomijo v Zagrebu (Hrvaška). Konce tedna je preživljala pri starših na Pragerskem, kakšno leto je pa tam tudi živela.
Leta 1952 se je v Belgiji poročila z Robertom de Belderjem, solastnikom zapuščene, nekaj manj kot deset hektarjev velike drevesnice. Oba sta bila navdušena dendrologa in začela sta urejati rastline v drevesnici. Nekdaj zaraščena drevesnica ‘Kalmthout’ je dobila status arboretuma, ki si je sčasoma ustvaril mednarodni ugled.
Je soavtorica kuharske knjige Okus po cvetju (1994, 2006), z RTV Slovenija je sodelovala v dveh televizijskih oddajah List in cvet (1994) in Okus po cvetju (1998).
Redno je obiskovala starše na Zgornji Polskavi in z domačini stkala prijateljske vezi.
Jelena de Belder Kovačič je umrla 31. avgusta 2003 med preživljanjem dopusta na otoku Krku na Hrvaškem. Pokopana je v Belgiji.
VIR: biografski-sb.si
OBJAVA
Našli so dečka svetlih las, sivih oči, oblečen v kariraste dolge hlače, rumeno jopico, obut v nizke črne čevlje, star približno 8 do 10 let. Otroka so našli na cesti Slov. Bistrica – Maribor. Kdor o njem kaj ve, naj sporoči najbližji postaji milice ali na skupščino občine Slov. Bistrica.
VIR: Večer
POLSKAVI ZALILA VODA
»V nedeljo, 31. avgusta 1937, ob 19. uri zvečer je bil v Hočah najhujši naliv. Pohorski potok je tako narastel, da se je razlil ter poplavil vse ceste, njive in travnike. Rušil je mostove, odnašal gramoz, pripravljen ob cestah za posipanje istih. Hudo je bil prizadet šolski vrt. Tam je segala voda do stopnic. Vrt je popolnoma razdejan in uničen, pa tudi cvetličnjak, in odnešeni vrtni plot. Tudi drugim posestnikom je odnesla voda vrtne in druge plodove. Polskava, ki teče skozi Ogljenšak, Zg. in Sp. Polskavo, je tako hitro narastla, da je zalila hipoma vsa tri naselja. Voda je stala skoraj pol metra visoko, ponekod celo več, po cestah, travnikih in njivah. Najhuje so prizadeta naselja kakor Ogljenšak, Gabrnik, Bukovec in Zg. Polskava, kjer je deroča voda odnesla občinske mostove in popolnoma razdejala občinske ceste, tako da je ves promet popolnoma ustavljen. Deroča voda je iz kurnikov odnašala kokoši, ki jih je lovilo prebivalstvo po travnikih, njivah in cestah. Škoda je precejšnja in to predvsem radi razritih cest ter poplavljenih njiv, kjer je koruzo s fižolom popolnoma potlačilo k tlom in bo zaradi mokrote brezdvomno segnila. Deroča voda je tudi izruvala krompir iz zemlje in ga odnašala. Otava je zgubljena. Travniki, ki še sedaj ležijo pod vodo, so uničeni.«
VIR: Munda, Mirko: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 430
KOLESARSKA DIRKA
Kolesarska sekcija “Perme” Slov. Bistrica je priredila dirko na progi Slov. Bistrica – Konjice – Poljčane – Slov. Bistrica, dolgo 47 km. Kot najboljši vozač sekcije se je pokazal I. Žuraj.
VIR: Tabor
Rodil se je arhitekt SLAVKO JELINEK
Slavko Jelinek se je rodil 31. avgusta 1925 na Spodnji Polskavi.
Osnovno šolo je obiskoval v rodnem kraju, nato se je družina preselila na Hrvaško, od koder je izviral njegov oče. Po 2. svetovni vojni je odšel študirat arhitekturo na Tehniško fakulteto v Zagrebu (Hrvaška) in leta 1951 tam diplomiral.
V letih 1965–85 je vodil projektni biro AGI-46 s sedežem v Zagrebu in Karlovcu (Hrvaška).
Verjetno je njegovo najbolj znano delo zagrebška poslovna stavba ‘Zagrebčanka’, ki jo je zasnoval z Berislavom Vinkovićem. Dokončana je bila leta 1976 in je bila dolga leta najvišja poslovna stavba na Hrvaškem.
Poleg dolgega niza arhitekturnih projektov je objavljal strokovna besedila v dnevnih časopisih in strokovnih revijah.
Slavko Jelinek je umrl 27. februarja 2014 v Zagrebu, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je nadučitelj in soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe JOŽEF VODOŠEK
Jožef Vododšek se je rodil 2. marca 1866 v Mariboru.
Po uspešno zaključeni štiriletni cesarsko-kraljevi ustanovi za izobraževanje učiteljev v Mariboru, je leto dni učil v Svetinjah pri Ormožu, šest let v Šentilju v Slovenskih goricah in 13 let v Framu.
Imel je štiri hčerke, tri med njimi, Margareta Vodošek, Olga in Ana, so šle po očetovi poti in postale učiteljice.
Odločbo za mesto nadučitelja na Spodnji Polskavi je Jožef Vodošek dobil 21. decembra 1905, vodenje šole pa je prevzel šele 15. aprila 1906, ker se je pred prihodom udeležil še učiteljskega sadjarskega in vinarskega učnega tečaja v Mariboru.
Decembra 1907 je bil s še nekaterimi Spodnjepolskavčani in Leopoldom Šerbinekom iz Frama (ta je postal prvi kapelnik) soustanovitelj spodnjepolskavske gasilske godbe. Z Jožetom Pučnikom sta kupila inštrumente v Framu.
Nadučitelj Vodošek je poskrbel tudi za lepo urejen zelenjavni in cvetlični vrt pri šoli ter za igrišče, velik vrt in vzoren sadovnjak za šolo.
Med drugim je bil tudi občinski odbornik.
Takoj, ko se je začela 1. svetovna vojna, se je kot goreč domoljub kljub bolezni javil k prostovoljnim strelcem in deloval kot podčastnik v avstro-ogrskem topništvu, dokler mu zdravje ni dokončno opešalo.
Jožef Vodošek je umrl 31. avgusta 1915 na Spodnji Polskavi. Njegovega pogreba so se udeležili številni ljudje, na zadnji poti so ga pospremili tudi prostovoljni gasilci, pri katerih je bil tajnik. Pogreb je vodil župnik Franc Heber, ki mu je posvetil tudi nekrolog.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je narodni buditelj FRANC MLAKAR
Franc Mlakar se je rodil 1. decembra 1857 v Hošnici pri Laporju.
Obiskoval je ljudsko šolo v Laporju.
V zrelih letih je začel politično nastopati v slovenjebistriškem okraju pod vplivom mariborskega Slovenskega političnega društva in slovenjebistriškega dekana Antona Hajška. Udejstvoval se je v domači občinski politiki, leta 1901 pa je kandidiral tudi na volitvah v državni zbor v volilnem okraju Maribor‒Slovenska Bistrica‒Marenberg‒Radgona‒Lipnica, a se je kot še številni drugi kandidati kandidaturi odpovedal v korist konservativcu baronu F. Morseyu.
Deloval je tudi v krajevnem in okrajnem šolskem svetu in sodeloval pri ustanavljanju mladeniških društev in pri ustanovitvi Slovenske kmečke zveze, v kateri je bil podpredsednik in zelo aktiven v njenem delovanju. Zavzemal se je za udeležbo Slovencev v občinski politiki. Pri tem so mu bile v veliko pomoč govorniške sposobnosti in šaljiv značaj.
Franc Mlakar je umrl 31. avgusta 1909 v Hošnici pri Laporju.
VIR: biografski-sb.si
USTRELIL GA JE V AMERIKI
Ustrelil je v Lincolnu v Sev. Ameriki neki Litvanec Andr. Šprogerja doma iz Poljčan.
VIR: Domovina
