5. junij
Danes goduje IGOR
Ime Igor izhaja iz ruskega imena Игорь. To ime je znano že v staroruskem jeziku. Ime je nastalo iz staroskandinavskega imena Ingvarr, ki je zloženo iz imena germanskega plemenskega boga Ingwio in starovisokonemške besede wâra v pomenu »obramba, varstvo«.
Ostale različice imena: Igorčo, Igorij, Igorijan, Ivor.
5. junij
SVETOVNI DAN OKOLJA
Svetovni dan okolja že od leta 1973, na pobudo okoljskega programa Združenih narodov, obeležujemo vsakoletno 5. junija.
Podnebne spremembe, izguba narave in biotske raznovrstnosti ter onesnaževanje in odpadki nam kažejo, da je Zemlja preobremenjena. Hkrati milijardam ljudi primanjkuje dohodka, hrane, bivališča, zdravja, oskrbe in izobraževanja. Dodatno zaskrbljenost povzročata še energetska in prehranska kriza. Rešitev te dileme je preoblikovanje naših gospodarstev in družbe, da bi postale vključujoče, pravične in bolj povezane z naravo. Preusmeriti se moramo od škodovanja planetu k zdravljenju planeta. Zaščititi moramo kar imamo, in vrniti kar smo izgubili, da bi napredovali v boljšo in bolj trajnostno prihodnost, v kateri bomo lahko uspeli vsi.
KONCERT KANTAVTORJA IN ŠANSONJERA FRANCA VEZELE
V petek, 5. junija 2015, je v Slovenski Bistrici v gostinskem lokalu Julija, v središču mesta, nastopil kantavtor in šansonjer Franc Vezela iz Slovenj Gradca. Vezela je sicer Bistričan Zlatko Verzelak, ki pa je kasneje spremenil ime in priimek. Koncert je sodil v okvir prireditev, ki se bodo v prihodnje odvijale pod simbolnim nazivom “Umetniški večeri v starem mestnem jedru”.
Med pobudniki teh večerov so Igor Somrak, Marjan Ferme in Vanesa Cvahte. V kratkem bo pripravljen tudi program prireditev za letošnje leto. Obiskovalci so si v okviru koncerta lahko ogledali tudi dokumentarni film Vezela, ki je bil v letu 2013 posnet s sodelovanjem RTV Slovenija in kasneje na nacionalki tudi predvajan. Glasbo Franca Vezele bi lahko uvrstili v žanr akustičnega rocka. Ob glasbenem angažmaju je izdal tudi nekaj pesniških zbirk, za njim pa je tudi kariera uspešnega glasbenega pedagoga, saj so njegovi otroški zbori vedno dosegali zelo solidne rezultate na pevskih srečanjih.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Tjaša Korošec
PODEŽELJE ŠE BLAŽI NASILJE V ŠOLAH IN VRTCIH
Čeprav v Slovenski Bistrici lani in letos niso zaznali vrstniškega fizičnega nasilja, o njem še zmeraj ne vemo prav veliko, opozarja predsednik bistriškega varnostnega sosveta
Med bistriškimi učenci osnovnih šol in dijaki srednje šole pretiranega nasilniškega vedenja ni opaziti, ugotavljajo člani bistriškega varnostnega sosveta. Tu in tam izbruhne kak prepir, kak pretep, a to se zgodi zunaj šole, večinoma med športno igro. “Vrstniško nasilje je še zmeraj temna lisa, o njem ne vemo veliko,” opozarja Stanislav Mlakar, predsednik varnostnega sosveta in podžupan bistriške občine. “Nasilja je toliko, kolikor ga želimo zaznati. Vse je odvisno od staršev in socialnih delavcev, ki delajo v šolah. Če starši ali šola pravočasno zaznajo nasilje, je rešitev blizu. Žal pa ugotavljamo – zlasti center za socialno delo in policija – da starši in učitelji ne prepoznavajo znakov nasilja in kdaj nasilje preraste v prekršek ali kaznivo dejanje,” še dodaja Mlakar.
Delavnice proti nasilju
V osnovnih šolah v občinah Makole, Poljčane, Oplotnica in Slovenska Bistrica ni večjih nasilnih dogodkov med otroki in mladimi. Hude besede so sicer letele po zraku, tudi kak udarec, vendar nasilja s hudimi posledicami ni bilo. Tak položaj lahko vara, opozarjajo socialne delavke v osnovnih šolah. Če vodstvo šole, učitelji in socialna delavka ter starši niso ves čas na preži, lahko nasilje hitro izbije sodu dno. V bistriški OŠ Minke Namestnik – Sonje so prav zaradi tega organizirali delavnico, v kateri se otroci seznanijo s pojavi in preprečevanjem nasilja. Njihovo šolsko okolje je zato že nekaj časa nadvse miroljubno in prijazno.
Ravnateljica Srednje šole Slovenska Bistrica Iva Pučnik Ozimič je dejala, da se bo šola ta teden seznanila z rezultati ankete, ki so jo opravili z dijaki. Z vprašanji želi šola izvedeti vse o vrstniškem nasilju. “Na šoli nisem zaznala fizičnega nasilja. Verjamem pa, da je verbalnega nekaj, in vodstvo šole se skupaj s profesorskim zborom trudi, da šola ne bi postala nasilno okolje. Poudariti moram, da se pri nas čuti nekaj podeželskosti, ki sicer ima pozitiven predznak, kar pomeni, da v šoli ni koncentriranega fizičnega nasilja. Tudi s starši nimamo težav, njihovih groženj tako rekoč ni. Včasih se že zgodi, da starši povzdignejo glas, vendar pri tem tudi ostane. Mislim, da je vrstniško nasilje odvisno od okolja in komunikacije.”
Sonja Arbeiter, ravnateljica Druge OŠ Slovenska Bistrica, je povedala, da bodo v novem šolskem letu organizirali mediacijo in zanjo izobrazili šest učiteljev, ki bodo svoje znanje prenesli na učence. Otroke bodo opozorili, da se problemi rešujejo s pogovorom. Mediacijo bodo po vsej verjetnosti imenovali Od spora do sprave. V šoli so opazili, da je največ nasilja med otroki od prvega do petega razreda.
Primer Spodnje Polskave
Stanislav Mlakar je še povedal, da letos bistriška policija ni imela konkretnih prijav o izgredih in nasilnem obnašanju otrok. V šolah sicer opažajo nasilje, ki se velikokrat sprevrže v verbalno in se pojavlja v elektronskih medijih. Znano je, da starši že desetletnim otrokom dovolijo odpreti internetne strani, te pa niso zgolj prostor prijaznega klepeta, marveč tudi polne groženj, draženj, izsiljevanja in obtoževanja. “Statistično gledano področje vrstniškega nasilja v naši občini ni skrb vzbujajoče, saj policija v zadnjem letu ni obravnavala nobenega primera. Problem je, da ni znano ozadje dogajanja na tem področju, informacije iz šol namreč kažejo, da stanje glede pojavov nasilja med vrstniki ni najboljše. Zato bo treba odkrivati, preprečevati in prijavljati vrstniško nasilje,” je povedal Mlakar in dodal, da se nasilje ne sme minimalizirati. K njegovemu prepoznavanju je treba še bolj pritegniti vrtce, šole, Center za socialno delo, policijo, zdravstveni dom, psihologe in psihiatre in ne nazadnje starše. Slednje ne samo zaradi njihovih otrok, marveč tudi zato, ker se oblikuje generacija staršev, ki si šolska pravila želi prikrojiti svojim pogledom. In ta generacija ustvarja razmere za novo obliko groženj: nasilje nad učitelji. V Osnovni šoli Antona Ingoliča na Spodnji Polskavi se je pripetilo tole: na hodnik je stopil eden od staršev in zagnal vik in krik zaradi svojega otroka, ki naj bi bil domnevno doživel krivico. Na tak način reševati težave ni primerno, je dogodek komentiral Stanislav Mlakar.
“Polskavski primer” ni osamljen, to je treba poudariti. Starši namreč postajajo vsako leto bolj zavetniški do svojih otrok in zmeraj manj razumevajoči do učiteljskega dela.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: V takem okolju vrstniško nasilje ni mogoče (Zdrnko Kodrič)
NEMOČEN LEŽAL PRED ZDRAVSTVENIM DOMOM
Zakaj poškodovanemu kolesarju ni takoj priskočilo na pomoč zdravniško osebje iz bližnjega zdravstvenega doma v Slovenski Bistrici
Pri zdravstvenem domu v Slovenski Bistrici se je pripetila prometna nezgoda. Avto je ob desetih zvečer zadel kolesarja, ta je obležal na cesti, voznik pa je pobegnil s kraja nezgode. Očividci so bili prepričani, da bo intervencija zdravniške službe hitra, kajti dežurna ekipa je od kraja nezgode oddaljena le nekaj metrov. Ekipa medicinske pomoči se je žal odzvala šele po dobrih 30 minutah. Zakaj, nas je zanimalo. Vzrok za tako hudo zamudo je lahko le eden: da v zdravstvenem domu v času nezgode ni bilo zdravniškega osebja.
Edvard Grobler, televizijski snemalec Zavoda za informiranje KTV Slovenska Bistrica, je povedal, da je na kraj prometne nezgode pripeljal v trenutku, ko sta ponesrečencu že pomagali dekleti. Poklicali so število 112 in od trenutka klica do prihoda policistov in dežurne ekipe medicinske pomoči je preteklo 38 oziroma 30 minut, prvi so prispeli policisti, za njimi pa zdravnik. Grobler je še dodal, da je potrkal na nekaj vrat zdravstvenega doma, vendar so bila vsa zaprta. Od dežurne ekipe je pozneje slišal, da je bila zamuda tolikšna, ker so bili na nujni intervenciji.
Dogodek je pojasnila Jožica Lešnik Hren, direktorica Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica. “Med 20. uro zvečer in 7. uro zjutraj je v zdravstvenem domu dežurna ekipa. V njej so zdravnik in trije zdravstveni tehniki. Do leta 2002 so bili v ekipi samo trije. Novega dežurnega smo uvedli zato, da je lahko ostal v zdravstvenem domu. V tem času, ko je pred domom padel kolesar, je trojica iz dežurne ekipe morala na avtocesto, kjer se je zgodila nesreča, šofer pa je vozil bolnika iz mariborske bolnišnice v poljčanski dom. Zato so bila vrata zdravstvenega doma zaklenjena. Na številki 112 so obvestili mariborsko bolnišnico, ki v takih primerih intervenira na našem območju. Ker so bili takrat zasedeni tudi trije reševalni avtomobili, na pomoč iz Maribora nismo mogli računati. V tistem času se je zvrstilo toliko naključij, kot se jih v minulih petih letih še ni. Dogodek obžalujemo, vendar smo bili tistega dne povsem brez moči.” Lešnikova je še dodala, da je bil kolesar pri zavesti in da so mu ljudje dokaj dobro pomagali, kar pomeni, da je bil zunaj smrtne nevarnosti.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
MEŠTROVIČ PRVAK ŽE PETIČ
Zmagovalec jubilejnega 10. odprtega turnirja šahovskih veteranov in veterank Slovenije je Zvonimir Meštrovič. Mednarodni mojster iz Krškega je že petič zmagal na tovrstnih turnirjih, tokrat premočno, saj je v devetih partijah osvojil devet točk. Turnir na izletniški kmetiji Goričan v Gaberniku je privabil rekordno število šahistov in šahistk, ki so dopolnili 50 let starosti. Zbralo se jih je kar 119, med njimi tudi tri šahistke (Pavla Košir, Mira Vošpernik in Cilka Žerdin Dimec), najstarejši šahist je bil Ivan Černelič iz Žalca, rojen leta 1925.
“Turnir je odlično uspel. Zelo sem zadovoljen, da je na njem igralo toliko šahistov. Ob boju za točke je bilo v ospredju predvsem druženje privržencev igre na 64 črno-belih poljih,” je povedal Silvo Krebs, ki ima že od prvega turnirja vse organizacijske niti v svojih rokah.
Končni vrstni red: 1. Zvonimir Meštrovič (Krško) 9 točk, 2. Vladimir Ivačič (Domžale), 3. Franc Sorčnik (Slovenska Bistrica), 4. Vid Vavpetič (Domžale), 5. Anton Božič (Komenda), 6. Zlatko Hevir (Bistrica ob Dravi) po 7.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
FOTO: Zamišljeni obrazi šahovskih veteranov (Marko Vanovšek)
Z VINTGARJEM ZA PRIJAZNEJŠE OKOLJE
Na dan okolja, 5. 6. 2005, so v Slovenski Bistrici počastili z ustanovitvijo društva za varstvo okolja in ga poimenovali Vintgar, po soseski hudourniškega potoka, ki Bistričanom zagotavlja tudi precejšen del pitne vode. Za ustanovitev si je prizadevala skupina občank in občanov iz primestnega naselja Tirgot, ki je do takrat nastopala kot civilna iniciativa, predsednik društva pa je postal dr. Janko Predan.
Na ustanovni skupščini je dr. Janko Predan predstavil program dela društva in povedal, da si bodo najbolj prizadevali za varstvo voda, zraka, za smotrno ravnanje z odpadki ter za urejanje prostora. Pri tem je dodal, da so v Slovenski Bistrici v zadnjih letih na področju varovanja okolja postorili kar nekaj pomembnih korakov, od zmanjšanja plinov v ozračju do osrednje mestne čistilne naprave, ki pa žal, zaradi nedokončanih kanalizacij, še ne obratuje s polno paro.
VIR: Danilo Utenkar, Delo
VLAK BRATSTVA IN ENOTNOSTI SE BO USTAVIL V POLJČANAH
Drevi že pri gostiteljih
Srbski prijatelji bodo obiskali Kočno, Makole, Slovensko Bistrico, Pohorje in Poljčane
Bistričani so 5. junija 1987 popoldne sprejeli 48 prijateljev iz srbskih krajev in dve šestčlanski delegaciji pobratenih krajev Svetozarevo in Čičevac. Med člani delegacij sta bili tudi učenki osnovnih šol, ki sta napisala dva najboljša spisa s temo prijateljstva me Jugoslovani. Vlak se je ustavil v Poljčanah, kjer je bil slovesen sprejem s kulturnim sporedom, ki so ga okrog 15. ure pripravili učenci OŠ Edvarda Kardelja iz Poljčan. Po sprejemu so gostje odšli z gostitelji in prenočili, v soboto zjutraj so obiskali Spodnjo Polskavo, Kočno, Makole in tovarno Iskre, ki je bila pokroviteljica obiska srbskih prijateljev v bistriški občini, Poljčane in Slovensko Bistrico ter se udeležili rajanja pri Lovskem domu na Polskavi.
Organizatorji srečanja so gostom iz Srbije izročili spominska darila, ki jih je izdelala Tovarna Steklo iz Slovenske Bistrice. Dodajmo, da so organizatorji letošnjega obiska poleg omenjenih delovnih kolektivov še tovarna Impol, železniške postaje, bistriška vojašnica, tozd Avtobusni promet Slovenska Bistrica, tozd Otroško pohištvo Poljčane, Planinsko društvo Poljčane, tozd Družbena prehrana, občinska skupščina, izvršni svet in družbenopolitične organizacije.
VIR: (zk), Večer
ODPRLI RAZSTAVO SLIKE NAŠEGA MESTA
5. junija 1987 so v veliki čitalnici knjižnice Josipa Vošnjaka v Slovenski Bistrici odprli razstavo fotografij z naslovom ‘Slike našega mesta’. Črno-bele bistriške motive je razstavil domačin Branimir Ritonja, član fotokluba Maribor.
Razstava je bila na ogled do 19. junija.
VIR: (bt), Večer
OBELEŽJE NA POHORJU
»Na Planini na Pohorju so v oktobru 1944. leta v veliki nemški ofenzivi padli trije borci Šercerjeve brigade,« je povedal Rudi Smolar, predsednik iniciativnega odbora za postavitev spominskega obeležja. »Ker pa je prav na tem mestu tudi stičišče lovskih revirjev Oplotnice, Slovenske Bistrice in gozdnega gospodarstva Oplotnica, smo lovci sklenili, da postavimo na tern mestu spominsko obeležje. Obeležje naj bi bilo postavljeno do dneva borcev, 4. julija, ko bo na tem mestu tudi osrednja občinska proslava.
Tudi delo smo si lovci lepo razdelili. Lovska družina iz Slovenske Bistrice bo uredila okolje, oplotniški lovci bodo poskrbeli za obeležje, predstavniki gozdnega gospodarstva pa bodo postavili klopi in mize. Poleg teh bodo pri delu pomagali tudi krajani Keblja in Tinja. Ti dve krajevni skupnosti namreč tudi mejita na to področje in krajani so zato posebej zainteresirani za ureditev obeležja in njegove okolice.”
VIR: am, Večer
USTANOVLJENO SODIŠČE SLOVENSKE NARODNE ČASTI
Za dejanja, ki niso bila označena kot hujši vojni zločini ali veleizdaja, je bilo prve mesece po osvoboditvi pristojno »Sodišče slovenske narodne časti«, ustanovljeno 5. junija 1945 po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast. Ugledu in časti slovenskega naroda je škodovalo sodelovanje z okupatorji in izdajalci, sodelovanje v njihovih institucijah, pisanje proti narodnoosvobodilnemu boju, postavljanje gospodarskih zmogljivosti v službo okupatorju, služba v policijskem in uradniškem sistemu, prijateljski stiki s pripadniki okupatorske vojske ter delovanje na odgovornih mestih leta 1941, ki je prispevalo k porazu in kapitulaciji Jugoslavije.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 345
BISTRIŠKI SOKOLSKI PRAPOR RAZSTAVLJEN V MARIBORU
Prapor sokolskega naraščaja v SI. Bistrici je razstavljen v trgovini Karničnik v Gosposki ulici. Prapor je napravila gdč. Mladičeva, izdelala ga je ga. Ašičeva — obe učiteljici tukajšnje obrtne šole. Zlato je brezplačno spredla nova mariborska tovarna »Metra« v Mlinski ulici. Prapor je naročil in podaril sokolskemu naraščaju g. Ivan Gumzej v Slov. Bistrici.
VIR: Tabor
Rodil se je ALOJZ ZUPANIČ – PITJA
Alojz Zupanič se je rodil 5. junija 1918 v Leskovcu pri Slovenski Bistrici.
Bil je mobiliziranec v nemško vojsko, od koder je pobegnil k partizanom v Pohorski odred, nato je bil v Zidanškovi brigadi, Pohorskem odredu (drugem), Lackovem odredu in v Bračičevi brigadi. Kot komandant I. bataljona Bračičeve brigade je 11. maja reševal ob Dravi skupine in posameznike svoje 1. in 2. čete, ki sta imeli največje izgube. Precej jih je poizkušalo preplavati deročo reko. Večini ni uspelo, postali so žrtve sovražnikovih krogel in deroče Drave.
Alojz Zupanič je padel kot borec Bračičeve brigade po uradnem koncu 2. svetovne vojne 11. maja 1945 v Borovljah (avstrijska Koroška).
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik ANTON HAJŠEK
Anton Hajšek (po domače Pri Rečanu) se je rodil 5. junija 1829 v Starem Gradu.
V Makolah je bila takrat le enorazrednica, na kateri je bil učitelj Vencelj Knežavrek, ki ga je na očetovo željo pripravljal za vstop v latinske šole. V Mariboru je končal 6 let latinske šole, nato pa je odšel jeseni leta 1847 v Gradec (Avstrija) na dveletni študij filozofije. Leta 1848 se je priključil slovanskemu gibanju Slovenija, kjer je bil tajnik. Leta 1850 je začel študirati bogoslovje v Št. Andražu pri Celovcu (Avstrija). 25. julija 1853 je bil že po končanem 3. letniku študija v stolni cerkvi v Št. Andražu posvečen, že 16. avgusta istega leta pa je imel primicijo v Makolah na očetovem domu. Nato je končal še zadnje leto študija.
Po končanem študiju je bil najprej do leta 1859 kaplan v Kozjem, nato pa do leta 1863 provizor. Službovanje je nadaljeval na Ponikvah, leta 1868 v St. Juriju (današnji Šentjur), pozneje pa v Trbovljah. 4-krat je bil provizor. Leta 1870 je dobil makolsko župnijo, kjer je ostal do leta 1882, ko je nastopil službo na izpraznjenem mestu v župniji Slovenska Bistrica.
Poleg svojega duhovniškega dela je bil tudi zaveden Slovenec in je naročal slovenske knjige in časnike, ki jih je razdeljeval med ljudi. Bil je tudi med ustanovitelji posojilnice v Slovenski Bistrici in član ter podpornik čitalnice v mestu in poverjenik Slovenske matice.
Anton Hajšek je umrl leta 1907 v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
