7. avgust

Ivan Trajkovič se je rodil 1. septembra leta 1991 v Zagrebu, še istega meseca pa se je družina Trajkovič preselila v Maribor. Ko mu je bilo šest let, ga je oče Drago vpisal v aikido klub misleč, da je to judo klub. Po nekaj mesecih je Ivan spoznal, da aikido zanj, ki je kipel od energije, ni pravi šport, in oče ga je vpisal v tekvondo klub Continental. Ivanu je bil ta šport všeč, kmalu je začel tudi tekmovati in tako se je začela njegova športna pot v tekvondoju, najprej kot član TK Continental, pozneje TK K2 Maribor, KBK Maribor, od lani pa kot član TK Jitae Maribor. Z Ivanom je v klub, ki ima odlične razmere za delo v športnem centru Red Power na Studencih, prestopil tudi trener Bojan Ferš, ki ima tudi veliko zaslug za njegove dosežke. Podobno kot oče Drago, ki skrbi za Ivanovo telesno pripravljenost. Leta 2000 se je družina Trajkovič odselila iz Maribora, kajti Ivan je dobil sestri, najprej Stašo in zatem še Galo. Stanovanje v Mariboru je postalo pretesno in oče, ki je vsa leta delal in še zdaj dela kot veterinar v Slovenski Bistrici, ter mama Anica, profesorica matematike na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru, sta se odločila za nakup hiše v Slovenski Bistrici. Tudi Staša in Gala sta športnici; Staša (17 let) je članica AS Slovenska Bistrica, v katerem je oče Drago že več let predsednik, in mladinska reprezentantka v mnogoboju, Gala (14 let) pa je ogreta za tekvondo in je letošnja državna prvakinja med mladinkami do 53 kg. Le mama Anica se nikoli ni ukvarjala s športom, je pa strastna navijačica vseh treh otrok, skrbi, da imajo oprane in zlikane drese, jih spodbuja pred tekmovanji, na tekmovanjih in tolaži po tekmovanjih, če niso bili uspešni. Je tudi njihova velika moralna podpora.
Prvak stare celine za borce do 21 let
Se spominjate prvega tekmovanja?
“Prvič sem tekmoval v Framu. Bilo mi je sedem let, nastopil sem v kategoriji do 27 kg. Tekmovanje mi je ostalo v spominu po dveh stvareh; tekmecu sem ob koncu prve runde z nogo zadal tako močan udarec v glavo, da je bil na robu nokavta, oblile so ga tudi solze, toda v premoru si je opomogel, zbral je dovolj moči in dobil dvoboj s 5:1.”
Vaša nadarjenost za tekvondo je rodila sadove in leta 2009, ko vam je bilo 18 let, ste v španskem Vigu v kategoriji do 78 kg osvojili naslov evropskega prvaka do 21 let. Kakšni so spomini na ta dosežek?
“Bil sem presenečen in srečen. Na prvenstvo v Vigu sem se pripravljal pod vodstvom nekdanje odlične tekvondoistke Jasmine Kržan. V finalu sem premagal Turka Bariza Bozkurta, svetovnega prvaka iz leta 2006. Občutki po osvojitvi naslova so bili zelo prijetni.”
Ste pa istega leta doživeli bridko izkušnjo …
“Marca sem v finalu odprtega prvenstva Nizozemske doživel nokavt. Tekmec me je z vso silo z nogo zadel v glavo, mi zlomil čeljust in moral sem na operacijo. Po njej sem se hitro postavil na noge, posledic poškodbe ne čutim in tudi strahu, da bi se mi zgodilo kaj podobnega, nimam.”
Grenak spomin na London – Zakaj ste se leta 2011 odločili za prehod v najtežjo kategorijo?
“Do leta 2011 sem nastopal v kategoriji do 80 kg, nato pa sem odločil za kategorijo nad 87 kg. Predvsem zaradi tega, ker sem bil prepričan, da bom s hitrostjo in z okretnostjo kos tudi največjim asom tekvondoja. Ko sem novembra leta 2011 na odprtem prvenstvu Hrvaške v Zagrebu v finalu premagal Francoza Gentila Pascala, nosilca bronastih kolajn z olimpijskih iger v letih 2000 in 2004, svetovnega prvaka in večkratnega evropskega prvaka, sem vedel, da je bila moja odločitev smotrna in da sem na pravi poti k svetovnemu vrhu.”
Potrditev ste dobili na kvalifikacijah za nastop na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.
“Toda šele na evropskih. Na svetovnih, julija 2011 v Bakuju, sem po zmagi in porazu ostal praznih rok, zadnja priložnost, da ujamem vozovnico za London, so bile evropske kvalifikacije januarja 2012 v Kazanu. Tam mi je uspel veliki met. Za tri mesta, ki so v kategoriji nad 87 kg zagotavljala nastop v Londonu, se je potegovalo dvajset borcev. Po dveh zmagah in porazu v polfinalu sem v malem finalu premagal Avstrijca Christopha Deckerja, osvojil tretje mesto in si odprl vrata olimpijskega turnirja. Sanje so postale resničnost.”
Pred olimpijskimi igrami ste nastopili na evropskem prvenstvu in na njem želeli izboljšati dotedanja najboljša dosežka slovenskega tekvondoja sloga WTF na tovrstnih tekmovanjih Dragana Zariča, ki je leta 1998 osvojil bron, in Tomaža Zakrajška, ki je leta 2006 prav tako osvojil bron.
“Drži. Treniral sem kot zmešan, majsko evropsko prvenstvo v Manchestru, dobre tri mesece pred olimpijskimi igrami, je bilo zame velik izziv. Vedel sem, da lahko sežem po kolajni, tudi po zlati, kar bi bila odlična popotnica za London. Boril sem se po najboljših močeh, po treh zmagah v finalu sem izgubil proti Italijanu Leonardu Bailu in osvojil srebrno kolajno. Ne le kolajna, tudi občutek, se sem se enakovredno kosal s tekmeci, me je navdajal z velikim upanjem, da v Londonu lahko merim na visoko uvrstitev.”
Toda London ste zapuščali razočarani.
“Olimpijski turnir večkrat podoživljam. Mojih sanj o kolajni je bilo konec po četrtfinalnem dvoboju in porazu proti Južnokorejcu Dongminu Chaju. Ostajal je sicer žarek upanja, da bom dočakal repasaž in boj za bronasto kolajno, če bi se Južnokorejec uvrstil v finale, a je že v naslednjem dvoboju klonil proti Turku in zame je bilo tekmovanje končano. Enajsto mesto je bilo veliko slabše od načrtovanega, London sem zapuščal razočaran.” Zablestel v Puebli
Po razočaranju v Londonu ste letos doživeli najsvetlejši trenutek na svoji športni poti: julija ste se na svetovnem prvenstvu v mehiški Puebli ovenčali z bronasto kolajno.
“Spomini so sveži, saj je od tega imenitnega dosežka minilo le dobrih štirinajst dni. Bronasta kolajna je velik uspeh in ponosen sem nanj, kajti pred tem sem nastopil na dveh svetovnih prvenstvih, leta 2009 na Danskem in leta 2011 v Južni Koreji, obakrat sem izpadel v prvem krogu. Če v Puebli ne bi bilo nesrečnih okoliščin, bi kolajna lahko bila še plemenitejšega sijaja. Kajti v uvodnem dvoboju me je Azerbajdžanec Jejhunu Hasani minuto pred koncem v naletu s kolenom močno zadel v desno stegno, zelo me je zabolelo, a sem vzdržal do konca in zmagal. Med drugim in nato tretjim dvobojem je bil odmor kratek, stegenska mišica je bila še ogreta in bolečine znosne, premor do polfinalnega boja pa je trajal tri ure, mišica se je ohladila, bolečina pa naraščala. Maser Mario Duščak se je trudil, da bi me pripravil za polfinalni dvoboj s poznejšim zmagovalcem, z Gaboncem Anthonyjem Obamejem, a ker nisem mogel stopiti na nogo, sem ga predal, kajti po treh zmagah sem v žepu že imel bronasto kolajno.”
Po vrnitvi v Slovenijo ste morali na zdravniški pregled …
“Po ultrazvoku in magnetni resonanci je bilo jasno, da je mišica natrgana. Dr. Matjaž Vogrin iz UKC Maribor mi je svetoval operativni poseg in tega bodo opravili v torek, 6. avgusta (s Trajkovičem smo se pogovarjali minuli petek, op. p.). Zaradi bolečine v stegnu že več kot teden dni pri hoji uporabljam bergle. Upam, da bom po operaciji hitro okreval in bom spet nared za trening in tekmovanja.”
Prihodnje svetovno prvenstvo bo čez dve leti, nato pa spet olimpijske igre; že razmišljate o teh pomembnih tekmovanjih?
“Že, čeprav sta časovno dokaj oddaljeni. Toda čez dve leti bom starejši, tekmovalno in tudi sicer bolj zrel. Če ne bo poškodb, se bom skušal zavihteti na sam vrh svetovnega tekvondoja v kategoriji nad 87 kg. Morda te besede zvenijo bahavo, toda želje po trdem delu in dokazovanju mi ne manjka, tudi samozavesti ne, zato ne vidim razloga, zakaj se na obeh tekmovanjih ne bi potegoval za zlato kolajno. Če nimaš visokih in kolikor toliko stvarnih ciljev, tudi dosežkov ni. A v teh dneh razmišljam tudi o študiju. Sem študent drugega letnika matematike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru, in ker sem zaradi športa malce zanemaril študij, me čaka trdo delo.”

VIR: Zmago Gomzi, 7dni
FOTO: Zgoraj: V Puebli je zablestel (Osebni arhiv I. Trajkoviča); Spodaj: Zaradi udarca v stegno je pristal na berglah (Osebni arhiv I. Trajkoviča)