7. avgust
Danes goduje KAJETAN
Ime Kajetan izhaja iz latinskega imena Caietanus s prvotnim pomenom »gaetanski« to je iz mesta Gaeta, nekdaj rimskega pristanišča Portus Caietae pri Neaplju.
Ženski različici imena: Kaja, Kajetana.
7. avgust 1895
NA VRH TRIGLAVA PRINESEJO IN POSTAVIJO ALJAŽEV STOLP
Planinska in alpinistična dejavnost v slovenskih Alpah je bila v 19. stoletju pod močnim nemškim vplivom. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, je med svojim službovanjem začel opažati veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2). Načrtoval in financiral je majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Stolp je izdelal Anton Belec, kleparski mojster iz Šentvida pri Ljubljani. Izdelal ga je iz šestih delov, ki so tehtali od petnajst do dvajset kilogramov. Dele stolpa so nato prepeljali z vlakom v Mojstrano, od tu pa jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava. Pri postavljanju stolpa so sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar – Požganec, Tomaž Košir – Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema. Delo so opravili 7. avgusta 1895 v petih urah, za izdelavo in postavitev pa je Jakob Aljaž odštel 300 goldinarjev. Uradno odprtje je bilo 22. avgusta istega leta.
Aljažev stolp je najvišje ležeče gorsko zavetišče v Sloveniji, na vrhu Triglava (2864 metrov). Skupaj z vrhom predstavlja najprepoznavnejši simbol slovenstva. Danes je v državni lasti, upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana-Matica, spada pa pod Občino Bovec.
VODE POHORJA I. – SLAP ŠUM
Posebnost Pohorja so številni potoki, ki so ustvarili prave soteske. Ena takšnih je Bistriški vintgar, ki ga je ustvaril potok Bistrica in je geomorfološki naravni spomenik. Bistrica izvira v Bojtini, na svoji poti pa je zarezala slikovito sotesko, ki je najbolj izrazita med Močnikom in Zgornjo Bistrico. Tu ustvarja številne brzice in slapove. Po soteski (vintgarju) vodi zelo zanimiva turistična in izobraževalna pot, privlačna zaradi slikovitosti, raznovrstnih kamnin in nekaterih redkih rastlinskih vrst. Občudovali boste lahko lepote naravnega okolja in ostanke rimskega kamnoloma, ruševine starodavnih mlinov in ostanke Maroltove jelke, ki je bila najdebelejša jelka v tem delu Evrope. Na poti si lahko ogledate slap Šum.
VIR: Barbara Gavez Volčjak, Večer
FOTO: Slap Šum (Wikipedija)
Umrl je filozof IVAN URBANČIČ
Dr. Ivan Urbančič se je rodil 12. novembra 1930 v Robiču pri Tolminu, od koder se je njegova družina pod fašizmom preselila najprej v Bistrico pri Bitoli (Makedonija) in nato leta 1937 na Črešnjevec pri Slovenski Bistrici.
Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval na Črešnjevcu in v Slovenski Bistrici, srednjo industrijsko šolo Iskre v Kranju ter šolo komunikacijske tehnologije v Beogradu (Srbija). Na pobudo prijatelja Jožeta Pučnika je leta 1960 začel študirati filozofijo in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1964 uspešno diplomiral ter leta 1967 nadaljeval študij z magisterijem in študijem fenomenološke filozofije na Dunaju (Avstrija).
Leta 1970 je v Zagrebu (Hrvaška) doktoriral z disertacijo ‘Ontološki pomen sklopa proizvodnja − potreba v Marxovi filozofiji, ali Marxova metafizika’.
Med leti 1971−72 je študiral še hermenevtično − fenomenološko filozofijo na univerzi v Kölnu (Nemčija).
V svojem raziskovalnem delu se je ukvarjal predvsem s problemi in možnostmi mišljenja danes − v horizontu fenomenologije v širšem smislu.
Ivan Urbančič velja za enega od začetnikov slovenske fenomenološke šole, s svojim delom je med drugim postavil temelje slovenskega univerzitetnega študija fenomenologije in hermenevtike.
Ivan Urbančič je umrl 7. avgusta 2016 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
TEKVONDOIST ZA NAJVEČJE DOSEŽKE
Ivan Trajkovič se je pri 21 letih umestil v svetovni vrh tekvondoja olimpijskega sloga WTF
Ivan Trajkovič se je rodil 1. septembra leta 1991 v Zagrebu, še istega meseca pa se je družina Trajkovič preselila v Maribor. Ko mu je bilo šest let, ga je oče Drago vpisal v aikido klub misleč, da je to judo klub. Po nekaj mesecih je Ivan spoznal, da aikido zanj, ki je kipel od energije, ni pravi šport, in oče ga je vpisal v tekvondo klub Continental. Ivanu je bil ta šport všeč, kmalu je začel tudi tekmovati in tako se je začela njegova športna pot v tekvondoju, najprej kot član TK Continental, pozneje TK K2 Maribor, KBK Maribor, od lani pa kot član TK Jitae Maribor. Z Ivanom je v klub, ki ima odlične razmere za delo v športnem centru Red Power na Studencih, prestopil tudi trener Bojan Ferš, ki ima tudi veliko zaslug za njegove dosežke. Podobno kot oče Drago, ki skrbi za Ivanovo telesno pripravljenost. Leta 2000 se je družina Trajkovič odselila iz Maribora, kajti Ivan je dobil sestri, najprej Stašo in zatem še Galo. Stanovanje v Mariboru je postalo pretesno in oče, ki je vsa leta delal in še zdaj dela kot veterinar v Slovenski Bistrici, ter mama Anica, profesorica matematike na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru, sta se odločila za nakup hiše v Slovenski Bistrici. Tudi Staša in Gala sta športnici; Staša (17 let) je članica AS Slovenska Bistrica, v katerem je oče Drago že več let predsednik, in mladinska reprezentantka v mnogoboju, Gala (14 let) pa je ogreta za tekvondo in je letošnja državna prvakinja med mladinkami do 53 kg. Le mama Anica se nikoli ni ukvarjala s športom, je pa strastna navijačica vseh treh otrok, skrbi, da imajo oprane in zlikane drese, jih spodbuja pred tekmovanji, na tekmovanjih in tolaži po tekmovanjih, če niso bili uspešni. Je tudi njihova velika moralna podpora.
Prvak stare celine za borce do 21 let
Se spominjate prvega tekmovanja?
“Prvič sem tekmoval v Framu. Bilo mi je sedem let, nastopil sem v kategoriji do 27 kg. Tekmovanje mi je ostalo v spominu po dveh stvareh; tekmecu sem ob koncu prve runde z nogo zadal tako močan udarec v glavo, da je bil na robu nokavta, oblile so ga tudi solze, toda v premoru si je opomogel, zbral je dovolj moči in dobil dvoboj s 5:1.”
Vaša nadarjenost za tekvondo je rodila sadove in leta 2009, ko vam je bilo 18 let, ste v španskem Vigu v kategoriji do 78 kg osvojili naslov evropskega prvaka do 21 let. Kakšni so spomini na ta dosežek?
“Bil sem presenečen in srečen. Na prvenstvo v Vigu sem se pripravljal pod vodstvom nekdanje odlične tekvondoistke Jasmine Kržan. V finalu sem premagal Turka Bariza Bozkurta, svetovnega prvaka iz leta 2006. Občutki po osvojitvi naslova so bili zelo prijetni.”
Ste pa istega leta doživeli bridko izkušnjo …
“Marca sem v finalu odprtega prvenstva Nizozemske doživel nokavt. Tekmec me je z vso silo z nogo zadel v glavo, mi zlomil čeljust in moral sem na operacijo. Po njej sem se hitro postavil na noge, posledic poškodbe ne čutim in tudi strahu, da bi se mi zgodilo kaj podobnega, nimam.”
Grenak spomin na London – Zakaj ste se leta 2011 odločili za prehod v najtežjo kategorijo?
“Do leta 2011 sem nastopal v kategoriji do 80 kg, nato pa sem odločil za kategorijo nad 87 kg. Predvsem zaradi tega, ker sem bil prepričan, da bom s hitrostjo in z okretnostjo kos tudi največjim asom tekvondoja. Ko sem novembra leta 2011 na odprtem prvenstvu Hrvaške v Zagrebu v finalu premagal Francoza Gentila Pascala, nosilca bronastih kolajn z olimpijskih iger v letih 2000 in 2004, svetovnega prvaka in večkratnega evropskega prvaka, sem vedel, da je bila moja odločitev smotrna in da sem na pravi poti k svetovnemu vrhu.”
Potrditev ste dobili na kvalifikacijah za nastop na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012.
“Toda šele na evropskih. Na svetovnih, julija 2011 v Bakuju, sem po zmagi in porazu ostal praznih rok, zadnja priložnost, da ujamem vozovnico za London, so bile evropske kvalifikacije januarja 2012 v Kazanu. Tam mi je uspel veliki met. Za tri mesta, ki so v kategoriji nad 87 kg zagotavljala nastop v Londonu, se je potegovalo dvajset borcev. Po dveh zmagah in porazu v polfinalu sem v malem finalu premagal Avstrijca Christopha Deckerja, osvojil tretje mesto in si odprl vrata olimpijskega turnirja. Sanje so postale resničnost.”
Pred olimpijskimi igrami ste nastopili na evropskem prvenstvu in na njem želeli izboljšati dotedanja najboljša dosežka slovenskega tekvondoja sloga WTF na tovrstnih tekmovanjih Dragana Zariča, ki je leta 1998 osvojil bron, in Tomaža Zakrajška, ki je leta 2006 prav tako osvojil bron.
“Drži. Treniral sem kot zmešan, majsko evropsko prvenstvo v Manchestru, dobre tri mesece pred olimpijskimi igrami, je bilo zame velik izziv. Vedel sem, da lahko sežem po kolajni, tudi po zlati, kar bi bila odlična popotnica za London. Boril sem se po najboljših močeh, po treh zmagah v finalu sem izgubil proti Italijanu Leonardu Bailu in osvojil srebrno kolajno. Ne le kolajna, tudi občutek, se sem se enakovredno kosal s tekmeci, me je navdajal z velikim upanjem, da v Londonu lahko merim na visoko uvrstitev.”
Toda London ste zapuščali razočarani.
“Olimpijski turnir večkrat podoživljam. Mojih sanj o kolajni je bilo konec po četrtfinalnem dvoboju in porazu proti Južnokorejcu Dongminu Chaju. Ostajal je sicer žarek upanja, da bom dočakal repasaž in boj za bronasto kolajno, če bi se Južnokorejec uvrstil v finale, a je že v naslednjem dvoboju klonil proti Turku in zame je bilo tekmovanje končano. Enajsto mesto je bilo veliko slabše od načrtovanega, London sem zapuščal razočaran.” Zablestel v Puebli
Po razočaranju v Londonu ste letos doživeli najsvetlejši trenutek na svoji športni poti: julija ste se na svetovnem prvenstvu v mehiški Puebli ovenčali z bronasto kolajno.
“Spomini so sveži, saj je od tega imenitnega dosežka minilo le dobrih štirinajst dni. Bronasta kolajna je velik uspeh in ponosen sem nanj, kajti pred tem sem nastopil na dveh svetovnih prvenstvih, leta 2009 na Danskem in leta 2011 v Južni Koreji, obakrat sem izpadel v prvem krogu. Če v Puebli ne bi bilo nesrečnih okoliščin, bi kolajna lahko bila še plemenitejšega sijaja. Kajti v uvodnem dvoboju me je Azerbajdžanec Jejhunu Hasani minuto pred koncem v naletu s kolenom močno zadel v desno stegno, zelo me je zabolelo, a sem vzdržal do konca in zmagal. Med drugim in nato tretjim dvobojem je bil odmor kratek, stegenska mišica je bila še ogreta in bolečine znosne, premor do polfinalnega boja pa je trajal tri ure, mišica se je ohladila, bolečina pa naraščala. Maser Mario Duščak se je trudil, da bi me pripravil za polfinalni dvoboj s poznejšim zmagovalcem, z Gaboncem Anthonyjem Obamejem, a ker nisem mogel stopiti na nogo, sem ga predal, kajti po treh zmagah sem v žepu že imel bronasto kolajno.”
Po vrnitvi v Slovenijo ste morali na zdravniški pregled …
“Po ultrazvoku in magnetni resonanci je bilo jasno, da je mišica natrgana. Dr. Matjaž Vogrin iz UKC Maribor mi je svetoval operativni poseg in tega bodo opravili v torek, 6. avgusta (s Trajkovičem smo se pogovarjali minuli petek, op. p.). Zaradi bolečine v stegnu že več kot teden dni pri hoji uporabljam bergle. Upam, da bom po operaciji hitro okreval in bom spet nared za trening in tekmovanja.”
Prihodnje svetovno prvenstvo bo čez dve leti, nato pa spet olimpijske igre; že razmišljate o teh pomembnih tekmovanjih?
“Že, čeprav sta časovno dokaj oddaljeni. Toda čez dve leti bom starejši, tekmovalno in tudi sicer bolj zrel. Če ne bo poškodb, se bom skušal zavihteti na sam vrh svetovnega tekvondoja v kategoriji nad 87 kg. Morda te besede zvenijo bahavo, toda želje po trdem delu in dokazovanju mi ne manjka, tudi samozavesti ne, zato ne vidim razloga, zakaj se na obeh tekmovanjih ne bi potegoval za zlato kolajno. Če nimaš visokih in kolikor toliko stvarnih ciljev, tudi dosežkov ni. A v teh dneh razmišljam tudi o študiju. Sem študent drugega letnika matematike na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru, in ker sem zaradi športa malce zanemaril študij, me čaka trdo delo.”
VIR: Zmago Gomzi, 7dni
FOTO: Zgoraj: V Puebli je zablestel (Osebni arhiv I. Trajkoviča); Spodaj: Zaradi udarca v stegno je pristal na berglah (Osebni arhiv I. Trajkoviča)
NOVO KROŽIŠČE
V Slovenski Bistrici so ob robu mestnega jedra odprli novo krožišče. Delavci CPM so ga zgradili na Ljubljanski cesti, ceste pa vodijo proti avtocesti, Slovenskim Konjicam in mestnemu središču. Denar za gradnjo rondoja so prispevali direkcija za ceste, bistriška občina in Petrol, ki namerava v neposredni bližini zgraditi bencinsko črpalko. Vrednost krožišča znaša okrog milijon evrov in je zaradi uvozov k zasebnim hišam nekoliko drugačno od obstoječih krožišč. Slovenska Bistrica je z novim krožiščem dobila že sedmega. Pešci trdijo, da so krožišča zato, da jih vozniki še bolj ogrožajo, vozniki pa pravijo, da je promet hitrejši in varnejši.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Novo krožišče je tudi zasjeno s cvetjem (Uroš Subotič)
NA BOLFENKU PEVCI S PRAGERSKEGA
V Centru naravne in kulturne dediščine Bolfenk na Pohorju (cerkev sv. Bolfenka na Mariborskem Pohorju, op. ur.) je 7. avgusta 2007 ob 11.30 v okviru poletnih prireditev mariborskega zavoda za turizem nastopil mešani pevski zbor DPD Svoboda s Pragerskega. Predstavili so slovenske narodne in umetne pesmi.
VIR: (sdr), Večer
FOTO: Pogled na cerkev sv. Bolfenka s smeri platoja Pohorske vzpenjače (Andrej Gulič)
V SLOVENSKI BISTRICI GORENJEV OBRAT
Dnevno 1600 stikal
Proizvodnjo bodo uradno predali namenu septembra • Čez tri leta morda nov proizvodni objekt
Pred leti so programatorje za pralne stroje Gorenja izdelovali v tovarni Iskra v Makolah. Ta proizvodnja se je zdaj preselila v Slovensko Bistrico, in sicer v bivše delovne prostore Emmija Slovenska Bistrica. V obratu je sto zaposlenih in tačas v poizkusni proizvodnji naredijo okoli 1600 programskih stikal dnevno. Programatorjev — le-te je Iskra popolnoma opustila in prepustila Gorenju iz Titovega Velenja — bodo v prihodnje izdelali toliko, da bodo zadovoljili jugoslovansko tržišče in prodajali na tuje.
Poskusna proizvodnja bo v obratu tozda Pralno-pomivalna tehnika Gorenjeve delovne organizacije Gospodinjski aparati Slovenska Bistrica trajala do septembra, ko bodo proizvodnjo slovesno odprli. To se bo zgodilo v tradicionalnem Bistriškem tednu.
V sedanjih prostorih bo proizvodnja tekla tri leta, pozneje pa v novem objektu, kajti Gorenje je obljubilo, da bo v Slovenski Bistrici zgradilo nove obrate.
VIR: (zk), Večer
POPRAVILI BODO CESTO
Vse kaže, da bodo delavci mariborskega Cestnega podjetja cesto med Poljčanami in Slovensko Bistrico le pričeli popravljati. Za popravilo imajo 200 milijonov dinarjev, s tem denarjem pa bodo obnovili cestišče pri kamnolomu v Zgornjih Poljčanah in del ceste med Križnim Vrhom in Poljčanami. Delati naj bi začeli prihodnji teden.
VIR: (zk), Večer
MLIN SEDMIH CESARJEV
V Kopšetov mlin v Ogljenšaku pri Zgornji Polskavi hodijo ljudje po moko celo iz Ljubljane in še od dlje
Petinsedemdesetletni mlinar Anton Kopše iz Ogljenšaka 30 pri Polskavi je mlel pod sedmimi cesarji. No ja, vsi ravno niso bili dobesedno cesarji, kar je v pogovoru popravil, da ne bi kdo kaj narobe mislil, toda vladali so. V resnici je njegov mlin veliko starejši, »star je kot zemlja«. Zob časa in napredek sta terjala, da so mlin večkrat preuredili, povečali, tako da ima zdaj spoštljivo velikost 16 krat 9 metrov. Mlin je brez mlinskega kolesa. Zamenjala ga je turbina, ki je stala pohorsko korenino toliko, kot bi dal za 24 krav. Toda turbina je tako rekoč večna in z njo ni velikih izdatkov, pravi mlinar.
Mlin je torej zlitje starega in »novejšega«. Melje pa tako mikavno, da človek samo gleda, pa tudi zaskomina ga, da bi iz te moke zamesil kaj pšeničnega, rženega, koruznega ali ajdovega. Ni čudno, da prihajajo h Kopšetovim po pravo domačo moko od blizu in daleč, tudi iz Ljubljane in še od dlje, saj je daleč naokoli edini mlinar, v severovzhodni Sloveniji pa menda edini s tako velikim mlinom. Toda za mlinarja danes ni več pravega kruha.
VIR: Miroslav Slana – Miros, Nedeljski dnevnik; povzeto po knjigi: Marija Markič: Moja, tvoja, naša zgodba, str. 234-235
FOTO: Kopšetov mlin (Osebni arhiv Slavka Osebika)
SKLEP O ZAMRZNITVI CEN SPREJET
Izredna seja IS SO Slovenska Bistrica
Čeprav je večina članov izvršnega sveta skupščine občine Slovenska Bistrica že začela poletne počitnice, so se včeraj opoldan vseeno sestali na izredni seji, da bi se pogovorili o določitvi najvišjih ravni cen živil na drobno razen cen sladkorja, olja in moke, cen obrtnih storitev, storitev v cestnem prometu, ki jih opravljajo samostojni avtoprevozniki in cen komunalnih storitev. Poleg tega naj bi določili navišje stanarine, najemnine poslovnih prostorov in cene storitve priključevanja na električno, ptt, vodovodno, kanalizacijsko, toplovodno in plinsko omrežje. Te cene naj bi se maksimirale na ravneh, ki so po dosedanjih predpisih veljale 5. avgusta tega leta.
Sklep o določitvi najvišjih ravni cen, ki so v pristojnosti občine, so člani izvršnega sveta sprejeli.
VIR: am, Večer
GRADBENO PODJETJE “GRANIT” SLOV. BISTRICA
Že davnega leta 1954 je gradbeno podjetje “Granit” z reklamo v časopisu vabilo naročnike.
VIR: Več
Rodil se je društveni delavec BRANKO VASA
Branko Vasa se je rodil 7. avgusta 1937 v Ogljenšaku pri Zgornji Polskavi (občina Slovenska Bistrica) očetu Francu, trgovskemu pomočniku, in materi Jožefi Vasa, rojeni Gorjup, šivilji. Družino so dopolnjevali še sestri Jožica in Marija. Živeli so v Mariboru, kjer je imel oče na Tržaški cesti lastno trgovino – starinarnico. Med bombardiranjem Maribora leta 1944, je ena od bomb padla točno v sredino trgovine in jo povsem uničila. Takrat so se preselili nazaj na Zgornjo Polskavo.
Pet razredov osnovne šole je Branko končal na šoli na Levarju (predel Zgornje Polskave, op. ur.), 4-letno nižjo gimnazijo je obiskoval in zaključil leta 1953 na Spodnji Polskavi, nakar je šel v uk za trgovca.
Že zelo hitro se je vključili v društveno, pozneje tudi v družbeno-politično življenje, najprej v kraju, kjer je bil predsednik mladinskega aktiva Zgornja Polskava, potem pa tudi širše. Že leta 1952 je postal član organizacije Ljudska mladina Slovenije in deloval v organih Občinske in Okrajne mladinske organizacije.
Leta 1959 sta s takratnim sekretarjem občinskega komiteja mladine (OKM) v Slovenski Bistrici Petrom Štefaničem uspela v kratkem času sestaviti samostojno mladinsko delovno brigado (MDB) Pohorski bataljon – 115 mladink in mladincev iz cele občine – ki je odšla za dva meseca na izgradnjo avtoceste Bratstva in enotnosti Beograd – Gevgelija, na odsek pri Nišu v Srbiji. Komandant brigade je bil Peter Štefanič, njegov namestnik pa Branko Vasa. Brigada je dobila tri krat prestižni naziv ‘Udarnik’. Takoj po vrnitvi iz MDB je bil Branko Vasa imenovan na dolžnost profesionalnega sekretarja OKM v Slovenski Bistrici.
Leta 1961 je bil za svoje aktivno delo nagrajen z imenovanjem v jugoslovansko mladinsko delegacijo, ki je odpotovala za tri tedne v Grčijo na izmenjavo izkušenj o delu z mladino.
Branko Vasa se je ob delu tudi izobraževal. Najprej je končal srednjo politično šolo in se nato vpisal v srednjo ekonomsko šolo za odrasle. Študij je nadaljeval na višji komercialni šoli v Mariboru, s katere je potem presedlal na višjo pravno šolo in jo uspešno zaključil. Na priporočilo Pokrajinskega štaba TO se je kasneje vpisal na fakulteto za obramboslovje v Zagrebu (Hrvaška) in jo zaključil skupaj s profesuro.
Delovno dobo je opravljal na različnih delovnih mestih v raznih krajih občine Slovenska Bistrica. Začel je kot vajenec, trgovski pomočnik in aranžer na Zgornji Polskavi, nato je bil zaposlen v več trgovskih lokalih občine kot poslovodja.
Bil je aktiven tudi v politiki; poklicno je opravljal funkcijo sekretarja OKM, tajnika Občinskega sindikalnega sveta in organizacijskega sekretarja OK ZKS Slovenska Bistrica.
Leta 1963 je bil Vasa imenovan za direktorja Stanovanjskega podjetja Slovenska Bistrica v ustanavljanju. Istega leta je bil na državnih volitvah izvoljen za poslanca Družbeno političnega zbora Skupščine RS. Leta 1963 je bil na občinskih volitvah izvoljen za odbornika Skupščine občine Slovenska Bistrica (SOSB) in je bil ob funkciji podpredsednika SOSB zadolžen in odgovoren za urbanizem in stanovanjsko gospodarstvo v občini. Bil je tudi kot član UO Poslovnega združenja stanovanjskih podjetij Slovenije in član Stalne konference mest Jugoslavije. Leta 1967 je bil imenovan za prvega predsednika gradbenega odbora za izgradnjo šol in vrtcev v občini Slovenska Bistrica. Po dveh mandatih odbornika v SOSB se je zaposlil v Gradbenem podjetju Granit kot vodja kadrovsko splošnega sektorja, kjer je ostal do leta 1982. Ponovno je bil izvoljen za odbornika SOSB in za člana Izvršnega sveta, odgovornega za varnost in družbeno samozaščito. Od tam je bil imenovan za sekretarja Občinskega sekretariata za notranje zadeve in za Poverjenika za NZ občine. Med leti 1959–70 je skupaj z rezervnimi oficirji-učitelji, v času poletnih počitnic, sodeloval na dvomesečnih taborih predvojaške vzgoje, kot predavatelj in pomočnik komandanta tabora.
Poleg omenjenega dela je opravljal še celo vrsto družbenih funkcij: Od leta 1963–90 je imel status uradne osebe za sklepanje zakonskih zvez; bil je ustanovni član Teritorialne obrambe v občini Slovenska Bistrica in bil od ustanovitve leta 1968 komisar Občinskega štaba TO; en mandat je bil poveljnik Občinskega štaba civilne zaščite v občini. Leta 1955 je bil med ustanovitelji samostojnega planinskega društva na Zgornji Polskavi, bil njegov tajnik, nato pa tudi njegov predsednik. Kot aktiven član in funkcionar je deloval tudi v Združenju šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM), Avto moto društvu (AMD) Slovenska Bistrica, v TVD Partizan v Framu, Društvu za srce in ožilje za Maribor in Podravje in Zvezi rezervnih vojaških starešin (ZRVS).
Najglobljo sled pa je pustil v Slovenski lovski organizaciji, katere član je od leta 1963. Tako je bil dolgoletni funkcionar in starešina v Lovski družini Polskava, funkcionar in predsednik na Lovski zvezi Maribor, dva mandata je bil član UO in član uredniškega odbora pri Lovski zvezi Slovenije.
Leta 1990 je sodeloval na 14. izrednem kongresu ZKJ kot delegat Podravske regije, ki ga je slovenska delegacija predčasno zapustila, kar je pomenilo nekakšen začetek razpada tedanje skupne države Jugoslavije.
Aktivno je sodeloval tudi pri osamosvajanju Republike Slovenije. Bil je komunikativna zveza med občinskim poveljstvom NZ Marjanom Streharjem, poveljstvom v bistriški vojašnici, poveljnikom Turovičem, in poveljstvom v vojašnici na Boču, Žagarjem.
VIR: biografski-sb.si
PROTITUBERKULOZNA LIGA
Po precejšnjem odmoru se je vršila zopet seja odbora PTL
Zanimanje je zbudilo poročilo zdravnika dr. Marciusa iz Slov. Bistrice, ki je iz lastnega nagiba ustanovil ferijalna zračna in solnčna kopališča za šolsko mladino, dovzetno za tuberkulozo. Za izvedbo svojega načrta je preskrbel primeren prostor in potrebna denarna sredstva, kakor tudi okrepčila svojim oskrbovancem. Prijavljenih je bilo za to oskrbo večje število dečkov in deklic.
VIR: Tabor