11. avgust
Danes goduje KLARA
Ime Klara izhaja iz latinskega imena Clara, ki ga razlagajo iz latinskega pridevnika clara v pomenih »glasna, jasna, zvonka, svetla, čista, bistra, slavna«.
Ostale različice imena: Bistra, Clara, Jasna, Klarica, Klarika, Klarisa, Klaruša.
11. avgust 1892
VPELJANA ENOTNA VALUTA AVSTRO-OGRSKA KRONA
11. avgusta 1892 je bila po vsej Avstro-Ogrski, torej tudi v Sloveniji, vpeljana enotna valuta avstro-ogrska krona.
Ta je tudi po razpadu Habsburške monarhije leta 1918, še do leta 1920 ostala uradno plačilno sredstvo v precejšnjem delu nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Kraljevina Jugoslavija), med drugim tudi na slovenskih tleh. Tega leta so kronske bankovce zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih sta bili odtisnjeni obe valuti, v menjalnem razmerju 4 krone za 1 dinar. Kasneje so to valuto nadomestili z dinarjem.
NA VOLJO ŠE DVE VISOKI GREDI
Potem ko je Občina Slovenska Bistrica letos uredila območje urbanih vrtov v blokovskem naselju in jih spomladi uspešno predala v najem zainteresiranim uporabnikom, ki sedaj že pobirajo svoje prve pridelke, sta ostali za najem še dve visoki gredi. Ker nista bili oddani spomladi, je občina na svoji spletni strani objavila namero za oddajo v najem še zanju. Veliki sta okoli 2,60 kvadratna metra. Čas za oddajo prijavnega obrazca s pripadajočo dokumentacijo za občane s prebivališčem v občini Slovenska Bistrica je do torka, 16. avgusta, priporočeno po pošti ali osebno v sprejemni pisarni občine. Izbrani najemnik po točkovniku občine bo sklenil pogodbo za pet let z možnostjo podaljšanja za enako obdobje. Prvih pet let najemnine ne bo treba plačati, stroški najemnika so zdaj le tekoči stroški vzdrževanja, to sta odvoz smeti in voda. Na urejenem vrtičkarskem območju je skupaj 56 vrtov in 17 visokih gred. Visoko gredo imata tam tudi dve društvi – Čebelarsko društvo Slovenska Bistrica, ki ima zasajeno sivko in ameriški slamnik, ter Društvo zeliščarjev Hermelika, člani so zasadili zdravilna zelišča.
VIR: Irena Brdnik, Štejer’c
FOTO: Nekateri že pobirajo plodove (Irena Brdnik)
POD RITOZNOJEM POSTAVILI KLOPOTEC
Klopotec je nepogrešljiv znak štajerskih vinogradov. Na našem območju se že oglašajo klopotci, ki varujejo grozdje pred ptiči in naznanjajo prihajajoče se trgatve. Klopotce po tradiciji postavljajo od Jakobovega do Jernejevega oziroma od 25. julija do 24. avgusta. Člani Društva vinogradnikov Ritoznoj so v soboto, 11. avgusta 2018, na Devini pod Ritoznojem v znak počastitve klopotca priredili svojo tradicionalno prireditev, na kateri so se zbrali številni vinogradniki in ljubitelji dobre vinske kapljice. Za odličen uvod v prireditev so s svojim nastopom poskrbeli člani Frajhajmske godbe na pihala. Po blagoslovu župnika Janija Družovca so vinogradniki ob zvokih harmonike postavili klopotec, po opravljenem delu pa nazdravili bližajoči se jeseni in trgatvam. V mesecu aprilu je potekalo društveno ocenjevanje vin letnika 2017, zato so vinogradnikom na prireditvi podelili tudi priznanja za njihov trud. Lansko leto slovenskobistriškim vinogradnikom zagotovo ni prizaneslo. Po spomladanski pozebi in poletni toči so bili na trdnih preizkušnjah. Z zagonom in trdno voljo so delali v vinogradu, da so pomagali vinski trti, da si opomore in ponovno postane močna ter plodna. Žal so vremenske razmere grobo posegle v količino in kakovost vinskega letnika. Zato je bilo letos na ocenjevanju le 21 vin. Z vztrajnostjo, trdim delom in močno voljo je vinogradnikom in vinarjem uspelo pridelati lepa vina. Zaradi tega imajo priznanja še posebno vrednost. Priznanja so vinogradnikom podelili predsednica ocenjevalne komisije, enologinja Darja Bovha, župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in predsednik DV Ritoznoj Jože Pečovnik. Posebno čestitko je prejelo Vinogradništvo Vehovar za najbolje ocenjeno vino na tekmovanju in s tem tudi prehodni pokal. Po kulturnem programu se je nadaljevalo prijetno druženje z ansamblom Gas, ki je le malokomu dovolil, da ne bi zaplesal. Vzdušje je bilo prijetno, lepi spomini in melodije pa bodo še dolgo odmevali v mislih vseh obiskovalcev.
VIR IN FOTO: DV Ritoznoj, Informator
EMMI Z NOVIM LASTNIKOM POSLUJE POZITIVNO
Sredi meseca junija je podjetje Aha Emmi tudi uradno od DUTB kupila družba Aluform Spolka. Poljsko podjetje je del Grupe Kety, ki je pomemben igralec na trgu aluminija v Evropi. Letno ustvari skoraj 500 milijonov evrov prihodkov, čisti dobiček pa znaša okoli 50 milijonov.
Zaposlenih imajo okoli 3500 ljudi. Direktor Emmija Roman Stegne je za Studio Bistrica povedal, da so z novim lastnikom zelo zadovoljni. Najprej jim je z bančno garancijo pripomogel k pridobitvi kredita, s katerim so poravnali obveznosti do zaposlenih, države in dobaviteljev.
Letos poslujejo pozitivno, po Stegnetovih besedah načrtujejo, da bodo ob koncu leta imeli okoli 250 tisoč evrov dobička. Sicer pa v podjetju še vedno dela okoli 340 zaposlenih, vsaj toliko jih bo tudi v prihodnje.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
DELOVNI OBISK V OBČINI BELA PALANKA, REPUBLIKA SRBIJA
Delegacija Občine Slovenska Bistrica se je udeležila prireditve Dnevi banice 2016 v pobrateni občini Bela Palanka v Republiki Srbiji med 11. in 13. avgustom 2016
Delegacijo je vodil podžupan Občine Slovenska Bistrica, Stanislav Mlakar, sestavljali pa so jo še mag. Monika Kirbiš Rojs (vodja oddelka za gospodarstvo Občine Slovenska Bistrica in direktorica RIC-a), Leopold Turk (predsednik MTZ Slovenska Bistrica), Božo Juhart (RTC Jakec Trije Kralji), Nika Poslek (Čebelarstvo Boris Poslek) ter Ivana Pečovnik (TIC Slovenska Bistrica). V okviru obiska je bila predstavljena naša turistična in kulinarična ponudba ter možnosti medsebojnega sodelovanja v okviru mednarodnih projektov.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: RIC Slovenska Bistric
NA DELOVNI AKCIJI UREDILI BISTRIŠKI VINTGAR
Ob praznovanju 190-letnice je skupina Impol namenila sredstva za ureditev poti v Bistriški vintgar. Bistriški vintgar je izdolbel potok Bistrica, ki je še danes izredno pomemben za obratovanje Impolove proizvodnje. Hkrati je pomembna točka za športne navdušence in rekreativce. S polepšanjem poti želi Impol prispevati k razvoju lokalne skupnosti, hkrati pa se simbolično zahvaljuje potoku za njegove vire. V sklopu projekta so se ob poti od vznožja do Rimskega kamnoloma postavile klopi, zamenjale deske na brvi, na delu, kjer je večja mlaka, se je postavila brunčana pot. Na nasprotni strani brega Rimskega kamnoloma zdaj stoji miza z dvema klopema, informativna tabla s predstavitvijo kamnim in didaktična igrica za otroke. Denarna sredstva za ureditev poti je zagotovila skupina Impol, medtem ko je postavitev in ureditev potekala s pomočjo prostovoljnega dela. V delovni akciji, ki je potekala 11. avgusta 2015, je sodelovalo več kot 20 ljudi. Med njimi so bili zaposleni iz skupine Impol, člani sindikata Skei Impol, člani Planinskega društva Slovenska Bistrica in tudi drugi prostovoljci. K zasnovi projekta je veliko prispeval tudi Zavod RS za varovanje narave, pri pridobivanju dovoljenj pa je pomagalo podjetje Ideaal. Vsem se iskreno zahvaljujemo za prispevek in pomoč. Uradna otvoritev urejene poti bo v petek, 11. septembra 2015. Zaposleni iz skupine Impol ste tudi vabljeni, da se udeležite nove discipline v sklopu športnih iger, v kateri se boste pomerili v hoji v hrib. Pot bo potekala od vznožja Bistriškega vintgarja do Ančnikovega gradišča.
VIR: Informator
FOTO: Aleš Kolar
NASAD KONOPLJE PRI SLOVENSKI BISTRICI
Policisti Policijske postaje Slovenska Bistrica so pridobili informacijo, da se na posestvu v bližini Slovenske Bistrice nahaja nasad zelenih rastlin, ki po videzu in vonju kažejo na to, da gre za indijsko konopljo, iz katere se pridobiva prepovedana droga – marihuana. Na domu oz. posestvu 77- in 33-letnih moških so policisti izvedli hišno preiskavo in našli nasad indijske konoplje. V nasadu je bilo 209 rastlin, visokih do 180 cm. V preiskavi so našli tudi 5 gramov posušenih delcev zelene rastline in manjši laboratorij. Policisti so zasegli predmete in moška pridržali. Zaradi suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog bodo zoper moška podali kazensko ovadbo.
VIR: čk, Večer
FOTO: Konoplja, ki so jo policisti zasegli (PU Maribor)
SLOVENSKA BISTRICA DOBI NOVEGA ŽUPNIKA
Dosedanji župnik g. Danijel Slatinek, ki je opravljal službo dušnega pastirja v Slov. Bistrici od leta 1991, je odšel za župnika v Dravograd.
Predaja in prevzem župnije sta bila opravljena v nedeljo, 11. avgusta 2002.
S škofovskim dekretom prihaja v Slov. Bistrico na svoje tretje delovno mesto Matija Tratnjek. Doma je iz župnije Beltinci, vas Lipovci. V duhovnika je bil posvečen leta 1999.
Kot kaplan je bil dve leti v Lendavi in nazadnje eno leto v Brestanici.
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Ohajajoči župmik Daniel Slatinek (levo) in “novi” župnik Matija Tratnjek (Arhiv Silva Husuja)
POLETNO KRATKOČASJE
Edini prostor, kjer ee lahko v teh vročih poletnih dneh zbirajo mladi in najmlajši iz Zg. Poljčan, je kopališče, najmlajši se lahko ohladijo za 100 in starejši za 150 tolarjev. Dnevno obišče to kopališče od 150 do 200 kopalcev, mnogi pa poiščejo prostor za kopanje v potokih ali kar v Dravinji.
Po ohladitvi v bazenu se najmlajši obiskovalci najraje zberejo ob edinem razvedrilu na kopališču, ročnem nogometu.
VIR IN FOTO: Viktor Horvat, Večer
TENIS TUDI V SLOVENSKI BISTRICI
Slovenska Bistrica je pred nedavnim dobila nove, težko pričakovane športne objekte. V neposredni bližini doma TVD Partizan in nogometnega igrišča Osankarica so zgradili večnamensko asfaltno ploščad, na kateri so igrišča za rokomet, košarko in odbojko. Občani so bili posebej veseli dveh teniških igrišč, ki bosta zadovoljili ljubiteljske, nemara oa tudi tekmovalne potrebe privržencev tega športa. Prav gotovo pa bosta igrišči pripomogli razmahu tenisa na tem področju. Doslej so se morali ljubitelji, zadnji čas tako priljubljene iger, voziti v Maribor. Skupaj z igrišči so zrasli tudi garderobni in drugi potrebni prostori.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Slovenska Bistrica je dobila težko pričakovane športno-rekreacijske objekte (Večer)
NOVA PLANINSKA POSTOJANKA NA POHORJU
Glavni greben Pohorja je ves posejan s planinskimi domovi in kočami tako, da je lahko po markiranih poteh in stezah prehoditi gozdnato Pohorje od Maribora do Dravograda. V tem gornjem loku se v sredini odceplja skupina Veliki Vrh (1347 m) s Črnim jezerom, kot najlepši dragulj te zelene ogrlice.
Vsa ta skupina je vsled oddaljenosti od južnega glavnega grebena Pohorja in planinskih postojank do danes planincem skoro neznana in vsled tega malo obiskana. Manjkala je planinska postojanka na Velikem Vrhu, ki bi kot zveza olajšala dostop do glavnega Pohorskega grebena. Slovenjebistriška podružnica SPD se je več let vneto pripravljala na gradbo planinske koče v tem delu. Odločila se je postaviti jo pri Sv. treh kraljih tik pod Vel. Vrhom. Letos v maju je podružnica položila temeljni kamen za planinski dom. Dasi ta slovesnost ni bila javno razglašena, se je je vendar udeležilo več sto planincev od blizu in daleč, ki so bili vsi očarani od krasne lege bodo- čega planinskega doma.
Agilna slovenjebistriška podružnica je nato z neumorno požrtvovalnostjo gradila, tako da bo planinski dom že v teku meseca septembra slovesno odprt. Posebna zasluga, da je bil planinski dom v tako kratkem času dograjen, gre predvsem gg. Tomažiču Jožu, šol. upravitelju na Tinju, dr. Antonu Žnideršiču, dr. Simonu Jagodiču, pa tudi drugim Slovenjebistričanom, ki so požrtvovalno podprli to akcijo. Ta planinski dom je umetnina po načrtu g. inž. Jelenca iz Maribora. Na granitnem temelju leže smrekove stene, ki obdajajo dve veliki gostilniški sobi, deset posameznih sob ter dvoje skupnih ležišč s 50 posteljami. Planinski dom stoji tik cerkve Sv. treh kraljev, ki so jo zgradili celjski grofje v gotskem slogu. Je to ena najstarejših in najimpozantnejših cerkva na vsem Pohorju, od blizu in daleč prihajajo k njej romarji in planinci. Od planinskega doma je čudovit razgled, počenši z razgledom na široko Dravsko polje, Donačko goro, ponosni Boč, raztegnjeno Celjsko hribovje z Mrzlico, do visokih Savinjskih planin. Ozadje pa je poraščeno s smrekovim in jelovim gozdom do vrha Vel Vrha, tako da stoji planinski dom v popolnem planinskem zatišju. V neposredni bližini planinskega doma je eno najlepših in najidiličnejših pohorskih jezer. Skriva se na majhni planoti, obdano okoli in okoli z mogočnimi starimi smrekami, tako zvano Črno jezero. Iz planinskega doma je na Pesek po novo markirani poti 2 uri. Do Senjorjevega doma 5 ur. Po 3 ure pa na Klopni vrh, Hlebov dom, Ruško kočo in v Slovensko Bistrico. Najlažji dostop do planinskega doma je iz Slov. Bistrice ob romantični »riži«, 3 ure. Čaz Tinje, s krasnim razgledom, 3 ure. Čez Šmartno na Pohorju iz Slov. Bistrice 3 in pol ure, a iz Konjic čez Kebelj pa 3 ure.
VIR: Gore–ljudje
FOTO: Cerkev sv. Treh kraljev, delo Celjskih grofov (levo) in novi planinski dom pri sv. Treh kraljih (Gore–ljudje)
Rodil se je lovec, kinolog in direktor KAREL INGOLIČ
Karel Ingolič, mlajši brat Antona Ingoliča in Jožeta Ingoliča, se je rodil 11. avgusta 1925 na Spodnji Polskavi kot tretji sin očetu Antonu, mizarju in materi Ani, šivilji.
Ker ga je že od majhnega privlačilo mizarsko delo, se je po osnovni šoli začel učiti za mizarja in pridobivati mizarske spretnosti v očetovi delavnici. Po nemški zasedbi Štajerske se je usoda dotaknila tudi Ingoličevih; starejša brata so izgnali v Srbijo, mladega, komaj 17-letnega Karla pa prisilno mobilizirali v nemško vojsko. Uklonil se je zaradi grožnje, da bodo okupatorji sicer celo družino poslali v koncentracijsko taborišče. Kmalu po mobilizaciji in hitrem usposabljanju so njegovo enoto poslali v Francijo, a je kmalu kot ujetnik pristal na angleškem otoku Jersey, kjer je ostal do konca vojne.
Ko se je vrnil domov, je najprej končal šolanje in začel delati v domači delavnici. Njegov oče, ki je vse do svoje smrti vodil mizarsko delavnico, je umrl leta 1944, star 63 let. Za očeta, ki je bil hud sladkorni bolnik in odvisen od inzulina, je bilo pomanjkanje tega med okupacijo usodno.
Zaradi povojnih nacionalizacij se je Karlova mati Ana je odločila za manj boleč, a možen izhod; obrtno delavnico Ingoličevih je prodala podjetju Gradis, kjer so hitro opazili vodstvene in strokovne sposobnosti mladega Karla, zato so ga postavili za vodjo obrata. Delavnica je kmalu postala pretesna, zato so jo preselili na novo lokacijo v vasi. Pridobili so večje prostore in rodilo se je podjetje Obrtno mizarstvo Polskava, Karel pa je bil imenovan za direktorja.
Podjetje se je hitro širilo in zaposlovalo že več kot sto delavcev. Uspešno je poslovalo tudi po združitvi v skupino Lesno industrijsko podjetje (LIP) Slovenske Konjice. Ko je po 43. letih dela odšel v pokoj, je pustil podjetje v odlični kondiciji.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so ga serijski stečaji nekoč zelo uspešnih podjetij ter kraje premoženja, močno razočarali. Tudi od podjetja, v katerega je vložil tako rekoč svoje življenje, ni ostalo nič.
Karel Ingolič je bil tudi navdušen lovec in priznan kinolog. Bil je med ustanovnimi člani Lovske družine (LD) Polskava, kot dober kinolog in vzreditelj nemških kratkodlakih ptičarjev tudi član Slovenskega kinološkega društva.
Bil je bil tudi družbeno aktiven. Deloval je kot občinski odbornik, vodil je okraj Slovenska Bistrica ter tvorno kot krajan in kot direktor podjetja sodeloval pri razvoju Spodnje Polskave. Že zelo mlad se je pridružil prostovoljnemu gasilskemu društvu Spodnja Polskava in bil njegov član do svoje smrti.
Za požrtvovalno delo je dobil več najvišjih lovskih in kinoloških odlikovanj.
Karel Ingolič je umrl 9. decembra 2015 v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj LAMBERT GERBIČ
Lambert Gerbič se je rodil 11. avgusta 1906 v Ročinju na severnem Primorskem. Ko se je med 1. svetovno vojno leta 1915 odprla še soška fronta, je njegova družina iz Kanala ob Soči emigrirala v notranjost slovenskega ozemlja. Po končani vojni so očeta imenovali za upravnika pošte na Pragerskem. Oče je leta 1923 umrl za posledicami jetike, mati Frančiška, klicali so jo Franja, pa je učila ženska ročna dela na pragerski šoli.
Lambert je nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru in se po končanih treh razredih prepisal na mariborsko učiteljišče; maturo je opravil leta 1925.
Pred odhodom k vojakom je dve leti služboval v Ljutomeru. Iz šole za rezervne častnike v Sarajevu (Bosna in Hercegovina) je prišel s činom podporočnika pehote. Zaposlil se je v pisarni opekarne Steinklauber na Pragerskem. Konec avgusta 1928 je le dobil mesto učitelja na spodnjepolskavski šoli in naslednje leto opravil praktični učiteljski izpit, s katerim je napredoval iz začasnega v stalnega učitelja. Leta 1938 se je poročil z Ljudmilo, rojeno Primec, učiteljico na Tinju.
Lambert Gerbič je že kot dijak in pozneje kot učitelj deloval v Sokolu in bil poleg tega aktiven v prosveti, kjer je režiral in igral ter vodil pevski zbor železničarjev Pohorje na Pragerskem.
Po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941 je bil v ustaškem ujetništvu, od koder je pobegnil in se prebil domov na Spodnjo Polskavo. Nemški župan Pragerskega Jakob Potočnik (po končani vojni je bil aretiran in umorjen, op. ur.) ga je očitno zelo cenil, da ga je zaposlil v občinski upravi in se zanj močno zavzel, da ga − zavednega Slovenca s Primorske, učitelja in aktivnega člana Sokola − Nemci niso izselili. Vsa leta vojne je tako preživel doma in bil zaposlen, je pa moral dobro skrivati svoja politična prepričanja. Že od leta 1942 je bil v zvezi s terenskimi aktivisti pohorskih partizanov. Februarja 1945 je postal član krajevnega odbora Osvobodilne fronte (OF) in bil imenovan za njegovega sekretarja. Maja 1945 so mu v Slovenski Bistrici poverili nalogo, da pregleda vse šole v okraju in uredi vse potrebno, da se bo pouk lahko začel še isti mesec. Nekaj mesecev je vodil šolo na Šmartnem na Pohorju in bil septembra 1945 imenovan za učitelja in upravitelja šole na Spodnji Polskavi. Poleg obveznosti na šoli je bil zelo aktiven v političnih, stanovskih in kulturno-prosvetnih organizacijah.
Leta 1954 se je z družino preselil na Pragersko, kjer je prevzel vodenje štirirazredne, nepopolne osnovne šole.
Lambert Gerbič je umrl leta 1964 v mariborski bolnišnici.
VIR: biografski-sb.s
