Niko Kaiser je graditelj. Njegovi znanci pravijo, da je vsestranski, optimističen, da ne pozna meja, da gre v trnje po zlato, da iz blata dela denar. Nasprotniki trdijo, da je megaloman in človek, s katerim ni dobro češenj zobati. Je tudi županski kandidat iz leta 2006. Kaiser je nekje vmes, tako kot je njegovo gostišče, njegovo obzidje, njegov odpad avtomobilov. Obiskal sem ga zaradi dobrodelnosti. Z avtom je odpeljal nekaj robe in betonski mešalnik na pogorišče nekega človeka pri Destrniku. “Niko zmeraj pomaga,” me pozdravi. “Pridite pogledat nekaj stvari, ki sem jih spet naredil s svojimi rokami,” dvigne roke in vabi v notranjost zatemnjenega gostišča. “Ker turisti ne morejo več v Egipt, sem zanje ulil Mubaraka, faraona in Kleopatro,” pokaže s prstom proti plesišču. Na njem vojska izdelkov iz betona in mavca. “Ob strani so vojaki, na sredi egiptovski predsednik s kavbojskim klobukom, pred njim faraoni in Kleopatre. “Umetnine stanejo med 50 in 70 evri, če kupijo več komadov, dam ceneje,” je prepričljiv.
34 sob, 100 vrat
Spet dvigne roke in reče, zdaj pa ven! K hotelu Janko in Metka in k Titaniku. Sledim mu skozi gozdič, skozi Grajski park, prepričan, da bom zagledal čudež, kakšno ladjo. Greva mimo hišk različnih velikosti in pred nama je zid opečnate barve. Stopim nekaj korakov nazaj: opazim velikansko poslopje, dolgo več kot dvajset metrov, s pritličjem, nadstropjem in mansardo. “Tole je hotel Titanik; pravzaprav je to dom za starejše Janko in Metka,” popravi in vstopiva v poslopje. “Osem let sem se matral s temi zidovi. Sto vrat je tu montiranih, 34 sob, dva džakuzija, velika kurilnica, deset sob je v mansardi, 24 v pritličju in nadstropju, 900 kvadratnih metrov parketa pa postelje, jogiji, nočne omarice, kopalnice, 1500 kvadratnih metrov ploščic z Ljubečne … Objekt je strašen, moj denar je tu, le tretjina je posojil. Ob domu oziroma hotelu je sto parkirišč, celoten “grajski park” meri skoraj dva hektarja. Ali ni to idealno za dom starejših,” se zasmeji. Brez obotavljanja prikimam. Kaj pa ves ta odpad naokoli, stari in razbiti avtomobili, pleh, skladovnice drv. Kaj bo s tem? “V dveh mesecih tega ne bo več, le travica, rožice, drevesa, kipci, sonce, luna …” se nasmehne, “spomladi bo tu cvetelo 12.500 rož!”
Ima dovoljenja
Pred nedavnim je na občino Slovenska Bistrica poslal pismo, v katerem županu in upravi ponuja najem Janka in Metke oziroma Titanika. “Za 60.000 evrov na leto jim dam,” reče Kaiser, “lahko najamejo dom starejših, lahko kaj drugega, kar jim srce poželi. Do zdaj še ni odziva, čeprav moram reči, da je župan Ivan Žagar po telefonu lepo govoril z mano. Pogovarjal sem se tudi z drugimi občinarji.” Kako si predstavlja dom starejših, me zanima. “Če ne dobi koncesije, potem je stvar dokaj preprosta: starejšim oddam sobe, zaračunam 250 evrov na mesec plus stroške, hrana zanje je v mojem gostišču, dom bo z gostiščem povezan s hodnikom. Moral bi poklicati Poljčane, vem, tam bi dobil prave informacije o oskrbi, koncesiji in tako naprej,” prikimava Kaiser. “Če bo občina pokazala zanimanje za moj Titanik, potem bom jaz vzdrževalec in hišnik. To bi bila najboljša računica, kot politični kompromis med Slovenijo in Srbijo, kaj pravite? ” Prikimam. Dovoljenja so, me zanima. Kaiser veselo prikima. “Vse štima, Bradan in Germova z bistriške upravne enote sta se potrudila in vsi dokumenti so tu. Resda se je precej kompliciralo, saj sem najprej dobil dovoljenje za štiri objekte, potem sem štiri spremenil v enega, ker se elaborat ni ujemal z dejanskim stanjem, sem moral spet nekaj spreminjati, na koncu se je vse lepo izteklo.”
Gradil bo terme
Ko zapuščava objekt, Kaiser dvigne roke, prst pa usmeri na odpad: “Vidite, tam čez odpad, tam bom v prihodnosti gradil terme. Hočem, da Bistrica dobi velik turistični center, tak, da bo občina ponosna nanj. Brez heca, Kaiser je star 54 let, a se ne bo ustavil, kar poglejte – moči in energije kolikor hočete,” se zasmeji in opozori, da bo zgradil tudi garaže, v katere bo voznik vozilo zapeljal le s pomočjo kartice, s kodo: “Niko sledi tehnologiji, človek ne sme zaostati!”
Varstvo starejših je resna stvar
Na upravni enoti Slovenska Bistrica potrdijo Kaiserjeve navedbe. Načelnica enote Lidija Stebernak je povedala, da mu je upravna enota leta 2009 izdala gradbeno dovoljenje za združitev štirih objektov v enega za prenočitvene kapacitete. Gre za legalizacijo gradnje, je še opozorila načelnica. Uporabnega dovoljenja sicer Niko Kaiser še nima, saj objekt še gradi. Ko bo končal, bo tehnični pregled, in če bo gradnja v skladu z dokumenti, bo dobil odločbo. Če primerjamo navedbe upravne enote in Kaiserja. gre za hotel oziroma dom starejših z imenom Titanik. Z objektoma Janko in Metka pa je zgodba drugačna, opozorijo na upravni enoti. Objekta sta namreč preblizu sosedove parcele, zato obstaja spor. Če ima poslopje gradbeno dovoljenje, ima tudi elektro in komunalno soglasje. Izvedeli smo še, da je gozd v celoti Kaiserjev, kar pomeni, da sta se s sestro sporazumela o delitvi premoženja. (Znana je prigoda, v kateri kot protagonist nastopa Kaiser, ki svojo sestro prepričuje, da je njen gozd izropan zato, ker ga je napadel voluhar.)
Bistriško županstvo je seznanjeno o namerah svojega občana. Irena Jereb, vodja oddelka za družbene dejavnosti občine Slovenska Bistrica, je dejala, da jo je Niko Kaiser obiskal in ji razložil svoj pogled na varstvo starejših ljudi. “Ni tako preprosto, kot si domišlja. Pogoji za varstvo so izjemno strogi, sicer pa o tem ne odloča občina, marveč ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Kaiser nam je ponudil najemnino, a je ne moremo sprejeti, to lahko stori dom v Poljčanah. Tam pa so se odločili za gradnjo doma v Slovenski Bistrici. Investitor bi za zagon potreboval ogromno denarja, kriteriji za varstvo starejših so namreč zelo zahtevni. Vprašanje je, ali je 250 evrov na mesec dovolj za izpolnjevanje vseh zahtev.”
Umetniška imaginacija
Domišljija Nika Kaiserja s Cigonce pri Slovenski Bistrici nima meja. Kaiser je znan po svojem obzidju ob avtocesti, ljudje ga poznajo tudi zaradi stalnega kratkega stika z oblastmi in po gradbenih podvigih na njegovih parcelah. Pred nedavnim je presenetil z brunarico, ki jo je prekril s cigaretnimi škatlami. “Osem tisoč škatel sem zalepil na hišico, ki je zgrajena sredi mojega gostišča. Zakaj sem to naredil? Zato, da sem opozoril na kadilski zakon, sam sem sovražnik cigaret, ampak tistih, ki kadijo, ne sovražim, vabim jih, da pridejo v bungalov in v njem kadijo, kolikor hočejo,” je dejal in dodal, da je škatlice zbiral dve leti, da je stene najprej obdal s kartonom in potem nanj lepil. Iz cigaretnih zavojev je sestavil ime znanega politika in voditelja. Tita, kajpada!
V Poljčanah nič ne vedo o Kaiserju
“Informacij o domu starejših, ki ga gradi Niko Kaiser, nimam,” je povedala Iva Soršak, direktorica Doma dr. Jožeta Potrča v Poljčanah. “Ker naš zavod računa na gradnjo doma starejših v Slovenski Bistrici, njegove pobude trenutno ne moremo upoštevati. Niko Kaiser se lahko prijavi na razpis ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki podeljuje koncesije. Moram opozoriti, da obstajajo strogi kriteriji za varstvo starejših ljudi. Treba je upoštevati tudi merila za izvedbo zdravstvene nege, prehranjevanja, strežbe in varovanja starejših. Za investitorja je bolje, da se odloči za hotel kot za dom starejših.”
Iz bistriškega satiričnega lista Uščip
– Gospod Kaiser, kdaj bo po vašem Slovenska Bistrica dobila dom starejših?
Kaiser: Po mojem nikoli.
– Zakaj ne?
Kaiser: Zato, ker me Bistričani nočejo za župana.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Zgoraj: Niko Kaiser v sobi, kjer naj bi prebivali starejši ali hotelski gostje (Zdenko Kodrič); Spodaj: Osem let že traja gradnja Kaiserjevega poslopja v grajskem parku, njegova vrednost je skrivnost (Zdenko Kodrič)