22. junij
Danes goduje AHAC
Ime Ahac izhaja iz latinskega imena Achatius, to pa iz hebrejskega Ahazjáhu v pomenu »Jahve je zagrabil«.
Drugi razlučici imena: Ahacij, Ahec.
22. junij
USTANOVLJENO SLOVENSKO GLAVNO VOJAŠKO POVELJSTVO PARTIZANSKIH ENOT
22. junija leta 1941 je bilo v Ljubljani ustanovljeno slovensko glavno vojaško poveljstvo partizanskih enot z imenom Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. do konca vojne je spreminjal ime. Njegov sedež je bil najprej v Ljubljani, od maja 1942 pa v Kočevskem Rogu. Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije, so bili oborožene sile pod vodstvom Osvobodilne fronte, ki so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem borile proti okupatorjem in protirevolucionarnim enotam. Sprva so bile samostojne, z reorganizacijo vseh partizanskih oboroženih sil na področju Jugoslavije pa so se podredili Vrhovnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije kot slovenski del Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. Ob koncu druge svetovne vojne je bil razpuščen ter vključen v Jugoslovansko armado, ki je bila ustanovljena 1. marca 1945.
PREDSTAVILI NOV DOŽIVLJAJSKI PROGRAM
V soboto, 22. junija 2019, je Zavod za kulturo Slovenska Bistrica premierno predstavil nov doživljajski program, pri katerem izhajajo iz časa, ko so Rimljani bivali v utrdbi na vzpetini nad današnjo Slovensko Bistrico. Ančnikovo gradišče je arheološko najdišče v bližini Jurišne vasi na Pohorju. V nemirnih časih preseljevanja ljudstev (4. in 5. stoletje) je na tem mestu stala velika naselbina, obdana z mogočnim obzidjem. O življenju ljudi v teh časih pričajo številni ohranjeni predmeti (poljedelski predmeti, orodje, lončene posode, kovaško orodje, deli vojaške noše itd.), danes pa vidimo le ostanke obzidja in kamnitih stavb. “Program na zanimiv način prek lastnega izkustva predstavi vsakdanje življenje izpred 1600 let. Stopili smo nazaj v času in doživeli bistriško Pohorje v obdobju, ko so na našem ozemlju živeli Rimljani. Naučili smo se, kako so Rimljani na Ančnikovem gradišču mleli žito, predli niti, obdelovali les s takratnim kovanim orodjem, kaj so jedli, kaj so počeli v prostem času in kako so se urili ter bojevali. Prisluhnite zgodbi od nastanka do propada naselbine in o njenem nadaljnjem življenju v mitih in v legendah. Ančnikov dan je nastal v okviru projekta Aktivno Pohorje. Projekt je bil sofinanciran iz sredstev programa za razvoj podeželja (Zadruga LAS Dobro za nas) in povezuje tri projektne partnerje: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, Krajevno skupnost Tinje in Planinsko društvo Slovenska Bistrica.”
VIR IN FOTO: ZZK Slovenska Bistrica
EKIPA U-14 NK AHA EMMI BISTRICA ZNOVA V PRVI SLOVENSKI LIGI
Nogometaši Aha Emmi Bistriče, stari do 14 let, so se po treh letih ponovno uvrstili v prvo slovensko ligo. Zmagovalči MNZ Ptuj so za nasprotnika v kvalifikačijah dobili zmagovalča MNZ Maribor, ekipo NK Korotan Prevalje. Prva tekma na Prevaljah se je konč ala z neodloč enim izidom (1 : 1). Na povratni tekmi, ki je bila 22. junija 2013 na stadionu v Slovenski Bistriči, pa je ekipa NK Aha Emmi Bistrica pokazala odlično igro, homogenost igralčev in nasprotnike zato gladko premagala z izidom 3 : 0. S tem rezultatom so dosegli svoj čilj – igranje v prvi slovenski ligi.
VIR: R. S. Informator
FOTO: Ž. Orešič
MINUS ŠTIRI ZA LETNIK 2010
Kljub zelo težavnim vremenskim razmeram lansko jesen so v Slovenski Bistrici ugotavljali, da je letnik vendarle vreden vsega spoštovanja
V sredo, 22. junija, je v gradu Slovenska Bistrica potekal Vinogradniško-vinarski posvet s predstavitvijo vin letnika 2010. Tradicionalno ga pripravlja Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor, ob tej priložnosti pa so izdali tudi zbornik z referati posveta. O vplivu letne oskrbe vinske trte na pridelavo kakovostnega grozdja sta spregovorila Roman Štabuc in Simona Hauptman, o vplivih na potek fermentacije mošta Janez Valdhuber, Stanka Klemenčič je predstavila čezmejni projekt Doživetje tradicij, ki povezuje Slovenijo in Madžarsko, Darja Bovha, direktorica Kleti Bistrica in gostiteljica enološkega dela srečanja, pa svojo filozofijo vina, ki temelji na izročilu tradicionalne pridelave vin za današnji čas.
Navzoči vinogradniki in vinarji ter strokovna javnost so s posebnim zanimanjem prisluhnili predavanju Tadeje Vodovnik Plevnik, ki je predstavila kakovost in značaj vinskega letnika 2010. Zaradi izredno slabih vremenskih razmer z obilico dežja in nizkimi temperaturami v izteku dozorevanja grozdja so namreč tako strokovna javnost kot vinogradniki in vinarji z velikim zanimanjem pričakovali, kakšen letnik se bo izcimil. Kot kaže, nikakor ne slab, zagotovo pa svojstven. Analiza je nastala na osnovi majskega strokovnega ocenjevanja vin na Kmetijsko-gozdarskem zavodu v Mariboru, ki so ga izpeljali s pomočjo šestindvajsetih članov ocenjevalne komisije in pod vodstvom Antona Vodovnika ter na osnovi društvenih ocenjevanj. Slednjih je bilo v Vinorodni deželi Podravje od marca do junija kar 51. V Mariboru so ocenili 121 vzorcev letnika 2010, na društvenih pa kar 3516.
Kot je sklenila Tadeja Vodovnik Plevnik (analizo je opravila skupaj z Antonom Vodovnikom), so se vina glede na vremenske razmere izkazala za sveža, pitna, aromatična, z rahlo poudarjeno kislino, z nekoliko manj alkohola in telesa. Na mariborskem ocenjevanju, ki velja za strokovno najbolj podprto, so vina dosegla povprečno oceno 17,89; vina normalne trgatve oceno 17,87 in vina posebne trgatve oceno 18,45. Najvišje ocenjeno vino normalne trgatve letnika 2010 z oceno 18,23 je sivi pinot iz Ptujske kleti, med vini posebne kakovosti tega letnika pa je najvišjo oceno, in sicer 19,13, dosegla ranina – violina suhi jagodni izbor iz kleti Radgonske gorice.
Tadeja Vodovnik Plevnik je dejala, da je povprečna ocena letnika glede na analizo rezultatov ocenjevanj minus prav dobra: “Povprečna ocena vseh ocenjenih vin letnika 2010 je torej sorazmerno visoka in se približuje oceni 18 (18,10 je denimo pogoj za vrhunsko oceno). To dokazuje, da vinogradniki strokovno vedno bolje obvladajo svoj posel in lahko tudi slab letnik usmerijo v sorazmerno zelo kakovostne vode.”
Morda je treba opozoriti še na napake zadnjih let; najpogostejša je bekser, predvsem česnov in čebulni, sledijo mu etilacetatni ton, oksidacija, previsoka vsebnost žvepla in konjski znoj.
VIR: Slavko Podbrežnik, Večer
DRUGO LETO ČAS ZA FRESKE
Z minimalnimi sredstvi so v minulih letih restavratorji in strokovnjaki opravili veliko dela – Obnovljeni oltar bo v prezbiteriju
Konec prihodnjega leta bodo v cerkev sv. Martina na Šmartnem na Pohorju stopili tudi obiskovalci, ki jih zanima slovensko romansko slikarstvo. V tej pohorski cerkvi so namreč leta 2000 odkrili romanske freske in v mariborskem zavodu za varstvo kulturne dediščine so se po mnenju vrhunskih slovenskih strokovnjakov umetnostne zgodovine odločili za restavriranje poslikanih sten v prezbiteriju sakralnega objekta.
22. junija 2014 je mag. Bine Kovačič, konservatorski svetovalec in vodja obnove v šmarski cerkvi, povedal, da so v minulem letu s skromno denarno pomočjo ministrstva za kulturo in občine Slovenska Bistrica izvedli georadarske raziskave v prezbiteriju in odkrili, da so pod tlakom ostanki iz preteklosti, pri odkrivanju baročnih pozidav so na vzhodni steni prezbiterija odkrili kamen iz loka romanske niše, ta gradbeni material pa je bil uporabljen že prej, in sicer na pokrovu antičnega sarkofaga. Lok je sestavil arheolog preparator Stanko Gojkovič. Obnovitvena dela se še vedno nadaljujejo: gre za prezentacijo kamnitih detajlov in romanskih fresk, v mariborskem restavratorskem ateljeju restavrirajo baročni oltar kiparja Jožefa Holzingerja. Če bodo v tem in prihodnjem letu restavratorji dobili dovolj denarja, bo konec leta 2005 v prezbiteriju tudi omenjeni oltar. Kovačič je še dodal, da imajo župnik Jože Brezovnik in prebivalci Šmartnega veliko potrpljenja, saj je božja služba med obnovo nekoliko spremenjena.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Freske v cervi sv. Martina na Šmartnem na Pohorju (FB stran Šmartno na Pohorju-rodni moj kraj)
ODPRLI PRENOVLJENO KLUBSKO PISARNO ŠTUDENTSKEGA KLUBA SLOVENSKA BISTRICA
Bistriški študentje niso več tako anonimni, kot so bili še pred nedavnim. Letos jim je uspelo pripraviti več odmevnih športnih, zabavnih in kulturnih prireditev. Zadnja novost kluba je izdaja študentskega časopisa z naslovom Študentski cajtng. Informator ima 32 strani, prinaša novice in obvestila o delovanju kluba, največ prostora pa so namenili reportažam. Bralec izve, da so študentje obiskali Amsterdam, Španijo in hrvaško. Študentski klub z veseljem razglaša, da bodo v petek, 22. junija, ob 17. uri odprli prenovljeno klubsko pisarno. Ta bo nad Imposom in Panoramo in blizu bistriške knjižnice.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
OBNAVLJAJO PROČELJA
Okoli 35 milijonov dinarjev bo treba odšteti za obnovo dotrajanega pročelja na poslopju bistrške občinske skupščine in sodišča. Denar so v skupščini prihranili od sredstev vzdrževanja hiše, zidarska dela bodo opravili delavci bistriškega Gradbenega servisa ob nasvetih akademskega kiparja Viktorja Gojkoviča iz Ptuja. Obnovili bodo tri stene, dela pa končali jeseni. Dodajmo, da so poslopje zgradili okoli leta 1900, v njem pa so že nekoč bili prostori sodišča.
VIR: (zk), Večer
FOTO: V Slovenski Bistrici obnavljajo pročelje skupščine (Dora Gjerkeš)
HITRA INTERVENCIJA
Iz hišne kolesarnice so v začetku junija ukradli mojemu rejencu s kolesa pony prednje kolo. Krajo sem brž prijavil milici v Slovenski Bistrici, čeprav moram priznati, da nisem pričakoval, da bom ukradeno kolo dobil nazaj. Toliko bolj sem bil presenečen, ko mi je čez dva dni delavec milice, tovariš Radulović, prinesel kolo. Najdenih je bilo še nakradenih predmetov, ki so izginili v našem stanovanjskem bloku.
Za hitro in uspešno se postaji milice v Slovenski Bistrici iskreno zahvaljujem. Miličnikom želim še mnogo uspeha pri njihovem napornem delu.
VIR: Ivan Ojcinger, Tomšičeva ul. 6, Slovenska Bistrica, Odmevi, Večer
Umrl je glasbeni samouk IGNAC KRAJNC
Ignac Krajnc se je rodil 30. junija 1861 na Vrholah pri Slovenskih Konjicah.
Na Vrholah pri Slovenskih Konjicah je kot glasbenik samouk živel in deloval v času od leta 1882 do 1948. V njegovi hiši je bila vse od leta 1882 dalje neke vrsta glasbena šola. Na svojem domu je poučeval vse pihalne in tamburaške instrumente ter harmoniko, zraven pa komponiral valčke in polke.
V času svojega življenja je naučil več sto glasbenikov igranja na različne instrumente. Od konca 19. stololetja dalje je vodil več kot deset godb na pihala, tudi mestno godbo v Slovenski Bistrici in na Zgornji Ložnici. Po drugi svetovni vojni je bil kapelnik pihalnega orkestra tovarne Impol v Slovenski Bistrici. Poleg tega pa je med obema vojnama vodil še tamburaše na Zgornji Ložnici.
Ignac Krajnc je umrl 22. junija 1948 na Vrholah, pokopan je na Zgornji Ložnici.
VIR: biografski-sb.si
Z BRITVIJO NAD SEBE
Z britvijo si je prerezal vrat 35-letni delavec Franc Dovnik iz Zgornje Bistrice, ki je bil uslužben v tamkajšnji tvornici bakra. Obupno dejanje je izvršil radi svoje že delj časa trajajoče bolezni. Mariborski reševalci so ga prepeljali v tuk. splošno bolnišnico, kjer se zdravniki trudijo, da bi ga ohranili pri življenju.
VIR: Mariborski večernik Jutra
SOKOLSKI ZLET NA PRAGERSKEM
Okrožni zlet mariborskega sokolskega okrožja na Pragerskem
Okrožni zlet mariborskega sokolskega okrožja, ki se je vršil v nedeljo, dne 22. tm. na Pragerskem je bil prava manifestacija sokolske ideje. Od blizu in daleč so pohiteli Sokoli in Sokolice, da posetijo delavne in požrtvovalne brate in sestre pragerskega odseka. Že v dopoldanskih urah se je zbralo lepo število sokolstva, s popoldanskimi vlaki pa so dospele dolge vrste članov, člauic in naraščaja iz Maribora, St. Lenarta, Ruš, Celja, Ptuja in drugod. Iz Slovenske Bistrice je dospelo več vozov naraščaja in dece.
Ob pol 3. uri popoldne se je razvila izpred kolodvora impozantna povorka z godbo »Drave« na čelu. Sledilo je kolo jahačev, nato pa dolge vrste dece, naraščaja in članstva v krojih, poleg velike množice drugega sokolstvu naklonjenega občinstva. Naravnost očarujoč je bil pogled na pestro povorko, čile postave in v lahnem vetriču plapolajoče prapore. Pred vhodom na telovadišče in s trobojnicami in zelenjem okrašeni veselični prostor je pozdravil zunanje goste starosta pragerskega Sokola br. Sila, za kar se mu je zahvalil br. Julče Novak. Na primerno urejenem dvorišču gostilne Leskovar se je nato ob 4. uri vršil javni nastop, ki je pokazal, s kako resnostjo goji Sokol telesno vzgojo. Nastop dece je bil tako ljubek, da je marsikomu od ginjenosti orosilo oko. Prav tako lep jo bil nastop moškega in ženskega naraščaja in članstva s prostimi, skupinskimi vajami in n a orodju. Strokovno oceno prepuščamo poklicanim; naj zadostuje, če omenim, da se je vse divilo preciznemu nastopu in skladnemu izvajanju težkih in kompliciranih vaj. Občinstvo tudi ni štedilo s priznanjem in vsaki točki jo sledil viharen aplavz.
Po končani telovadbi se je razvila na veseličnem prostoru ob neumornem sviranju »Drave« prosta zabava. Vsi smo se počutili kot člani ene velike in mogočno sokolske družine. Bog vremena je bil Sokolom izredno naklonjen. Ve. Dan je zadrževal grozečo nevihto in nas ščitil pred žgočimi solnčnimi žarki, tako, da se ni mogel nikdo pritoževati nad vročino. Bil je dan užitka in neprisiljene zabave, ki nam bo vsem ostal v trajnem spominu. Pragerskem u Sokolu pa, ki je s svojim tihim in skromnim, a vztrajnim in požrtvovalnimi delom v največji meri pripomogel do te lepe prireditve, kličemo: Naprej po tej poti do konečne zmage sokolskih idej!
VIR: Tabor
Rodil se je ilustrator JOŽE BERÁNEK
Jože Beránek (tudi Josip), ilustrator, se je rodil 22. junija 1913 v Pískovi Lhoti (Češka) očetu Janu, vojaškemu godbeniku, in materi Vilemini, rojeni Teplický.
Bil je likovni samouk. Za najbolj znano Beránekovo delo velja roman v slikah Quo vadis. Slikanica s 420 podobami je izhajala leta 1943 v Slovencu. Z ilustracijami je opremil tudi knjige pravljic, bajk in legend našega rojaka z Velikega Tinja, pisatelja in pravljičarja Jožeta Tomažiča.
Maja 1945, takoj po koncu 2. svetovne vojne, so Jožeta Beráneka zaradi sodelovanja z domobranci aretirali in odpeljali v zbirno delovno taborišče Šentvid. Najverjetneje je bil 2. junija 1945 z ostalimi zaporniki usmrčen na Krimu in vržen (domnevno) v ‘Koščevo brezno’.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je veterinar IVAN ZEMLJIČ
Dr. Ivan Zemljič se je rodil 22. junija 1898 v Lešanah pri Gornji Radgoni.
Srednješolsko izobrazbo je pridobil na klasični gimnaziji v Mariboru, maturiral je leta 1920. Nato se je vpisal na Visoko veterinarsko šolo na Dunaju (Avstrija), kjer je leta 1926 tudi diplomiral. Istega leta je bil vpoklican na služenje vojaške obveznosti v Zagrebu (Hrvaška) in Ljubljani. Pridobil je čin rezervnega oficirja. Doktorski študij je opravljal na Veterinarski fakulteti v Zagrebu. Doktoriral je 30. junija 1932 na temo O normalni krvni sliki goveda. Bil je eden prvih doktorjev veterine v takratni Kraljevini Jugoslaviji.
Med postopnim napredovanjem na svoji poklicni poti si je ustvaril tudi družino. Poročil se je z Ireno, rojeno Lubetz, s katero sta dobila sina Ivana (pesnik s psevdonimom Vane Brez; pisal v reviji Svit). Po ločitvi se je leta 1949 ponovno poročil, tokrat s slovenjebistriško farmacevtko Gabrielo Zemljič, rojeno Hartman. V zakonu so se jima rodile tri hčere, Gabrijela (Jelka), Marija (Mija) in Vera.
Kot veterinar je začel delati leta 1927 v Berovu v Makedoniji. Tam je služboval do leta 1928, nato se je zaposlil v Slovenski Bistrici kot oblastni veterinar takratne (samoupravne) Mariborske oblasti s sedežem v Slovenski Bistrici in tu ostal do konca življenja. Bil je začetnik sodobne veterine v Slovenski Bistrici. Z leti je napredoval na višje položaje; leta 1936 je postal redni banovinski veterinar Dravske banovine.
Njegove poklicne načrte je začasno ustavila 2. svetovna vojna. Marca 1941 je bil mobiliziran v vojsko Kraljevine Jugoslavije. Med spopadom so ga zajeli Nemci in ga odpeljali v zapor za vojne jetnike − Oflag VI B v Wartburgu v Nemčiji. Julija 1941 so ga izpustili na osnovi mednarodnega sporazuma zaradi opravljanja pomembne veterinarske funkcije. Vrnil se je v Slovensko Bistrico in postal član ilegalnega odbora Osvobodilne fronte (OF). V okviru tega je pomagal tudi pri oskrbovanju enot na Pohorju.
Po koncu vojne, leta 1945, je začel opravljati funkcijo okrajnega veterinarja Slovenske Bistrice. Po ukinitvi omenjenega okraja leta 1949 (in posledično službene funkcije), je postal okrajni veterinar Poljčan. Leta 1953 je pridobil funkcijo veterinarskega inšpektorja; od oblikovanja občin leta 1955 pa občinskega inšpektorskega veterinarja v Slovenski Bistrici. To delo je opravljal vse do upokojitve leta 1964. V tem času je odigral pomembno vlogo pri odprtju prve veterinarske postaje v Slovenski Bistrici. Obratovati je začela leta 1958. Svoje znanje je predal mnogim mladim veterinarjem, med drugimi tudi Avgustu Kocjanu. S svojimi izkušnjami in obsežnim znanjem je veterinarsko stroko v Slovenski Bistrici dvignil na visok nivo.
Ivan Zemljič je umrl 27. aprila 1969 v Mariboru. Pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
