2. maj
Danes goduje ŽIVA
Ime Žíva je južnoslovansko. Nastalo iz pridevnika žíva in prvotno pomeni »živa, živahna, razposejena, vitalna«.
Ostale različice imena: Bibijana, Živana, Živanka, Živka, Živkica, Živodarka, Živojka.
2. maj
TRŽAŠKA OPERACIJA
Tržaška operacija (tudi osvoboditev Trsta) je bil spopad ob koncu druge svetovne vojne, ki se je začel 28. aprila 1945, v katerem je Jugoslovanska armada porazila nacistične enote, in se zaključila 2. maja 1945, ko je zavzela Trst.
Tržaška operacija je bila eden zadnjih vojaških spopadov druge svetovne vojne na ozemlju Slovenije in Istre. Za Slovence in Hrvate je bila ključnega pomena, ker je predstavljala osvoboditev predelov, ki so bili z rapalsko pogodbo leta 1920 priključeni Italiji in nato pod fašizmom podvrženi raznarodovanju.
Operacijo sta vodila 4. armada in 9. korpus Jugoslovanske armade, ki sta že prej delovala na tem ozemlju. V bojih so sodelovale tudi organizacije narodnoosvobodilnega gibanja.
BISTRIŠKI REŠEVALCI 10. V NEW YORKU
V času prvomajskih praznikov se je ekipa reševalne službe Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica odpravila na tekmovanje iz nujne medicinske pomoči v New York, ZDA. Povabilo na takšne vrste tekmovanje je vsakemu reševalcu v ponos in hkrati izziv, ki se mu ni moč upreti.
Meseci dela, priprav, načrtovanj, številnih telefonskih klicev in zbiranja finančnih sredstev so bili poplačani z izjemno odpravo, ki je naredila korak naprej. Korak naprej v smislu pridobivanja izkušenj in informacij. Porodila je nove zamisli, začela nova prijateljstva in zanetila iskro novih Na tekmovanju smo dosegli 10. mesto izmed 32 soedelujočih ekip. Na svojo uvrstitev smo ponosni, saj je bilo delo na scenariju zelo zapleteno. Scenarij je bil narejen kot delovna nezgoda, neznano število ljudije pri delu v jarku zasul plaz. Celotna postavitev dogodka je bila zelo realistično umeščena v okolje in prostor, prostora za improvizacijo je bilo zelo malo in treba je bilo opraviti delo z razpoložljivimi resursi. Na kraju so bile prisotne že ekipe gasilcev, jamskih reševalcev, policije, delavcev: skratka celoten aparat ljudi, ki ga je bilo treba uskladiti in najbolje uporabiti za reševanje nastale nezgode. Celotna ekipa je bila razporejena na slabih desetih metrih prostora, medsebojna komunikacija je bila zaradi hrupa otežena, pripekajoče sonce je odigralo svojo vlogo in nenazadnje težje nam je bilo povedati veliko stvari v tujem jeziku in še v omejenem časuVendar je šlo in to tekoče.
Uporabiti je bilo treba vso znanje in oskrbeti poškodovance, aplicirati ustrezno terapijo in pripraviti vse potrebno za transport. Na koncu je bilo treba opraviti še predajo vseh pacientov v bolnišnici. Velja omeniti, da delo v ZDA poteka na drugačni ravni kot pri nas. Ekipe so brez zdravnika in reševalci imajo dovoljenja za odrejanje in aplikacijo terapije. Tudi mi smo se pripravili in dodatno osvežili znanje o predpisanih terapijah za posamezne sklope protokolov nujne medicinske pomoči, da je delo je potekalo usklajeno.
Po koncu tekmovanja je sledil dvodnevni kongres, na katerem smo spoznali in obdelali veliko zanimivih tem. V naslednjih dneh je sledila pot v Kanado in obiski EMS Niagara, kjer smo spoznali njihov dispečerski center in sistem delovanja.
Kanadski del našega potovanja je prinesel v naše debate polemiko o tem, kako prikladno si želijo organizirati svoj sistem dela. Sistem, obrnjen navznoter, proti pacientu oziroma zgrajen okoli pacienta, poznamo tudi pri nas. Prav tako sodelovanje in pomoč osebnega zdravnika v korelaciji s patronažno in socialno službo. Neznanka je bil »reševalec v skupnosti«, ki ga uvajajo z letošnjim letom v sistem nujne medicinske pomoči. Razložili so nam, da je ta reševalec certificiran advanced paramedic (najvišje izobražen reševalec), ki bo imel zelo visoka pooblastila in bo lahko do določene meje delal ter se odločal neodvisno od ostalih deležnikov, za posvete pa bo imel na voljo zdravnika. Kanada, ki je notranje ločena na province, ima v zvezi s tem to prednost, da se lahko vsaka provinca odloča avtonomno. Pomembno je, da sistem deluje učinkovito, centralizacije ne podpirajo. Zanimiva bi bila implementacija takšnega profila v slovenski zdravstveni sistem. Seveda bi prej morali spremeniti osnovo: zakonodajo, prepričanje in kulturo posameznika.
Strokovna izpopolnjevanja in nadgrajevanja znanja so vedno dobrodošla ter obogatijo kariero vsakega posameznika, ki želi dodati vrednost svojemu poklicu. Drži tudi, da pridobljene izkušnje v tujini veljajo za nekaj več. Ključnega pomena pa je to, kako jih zna posameznik uporabiti v praksi oziroma koliko mu lahko v dani situaciji koristijo. Scenarij, ki smo ga oddelali na tekmovanju, je bil tehnično zelo zahteven, da ne omenjam obsega oskrbe. Ob izključitvi dejavnikov iz okolja in ustrezni kadrovski zasedbi bi postal nekaj vsakdanjega. Vendar to počnemo vsak dan. Želimo si novih izzivov in želimo si raznovrstnih ter razgibanih intervencij. In kje bolje kot na tekmovanju, da se prvič srečamo z njimi? V drugo je lažje. Čeprav je primer težek, so izkušnje tiste, ki pripomorejo h kakovostnejšemu delu z vidika improvizacije in celotnega vodenja intervencije.
Ni Amerika vse, kar se sveti in kar nam na televiziji vsiljujejo. To spoznaš, ko jo vidiš z drugačnega zornega kota – takšnega, kot smo ga mi. Tudi naša Slovenija je prelep košček sveta. Na majhnem kosu ozemlja imamo vse geografske spremenljivke, za katere je treba drugod po svetu prepotovati na stotine kilometrov. Večkrat slišimo, da bi lahko bila Slovenija druga Švica. V nekakšnem pomenu smo druga Švica (čeprav ne gospodarsko), morda družbeno ali družabno, kakor hočete. Treba se je zavedati, da smo mlada država in da se težko postavljamo ob bok starejšim narodom s svojo kulturo, ki so jo v zgodovini manipulirali drugi narodi, tako v bivši državi kot pred tem.
Reševalna služba Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica je vedno pripravljena na nove izzive. S svojo pripravljenostjo za izobraževanje drugih (v zadnjem času prvih posredovalcev v gasilskih vrstah), s profesionalnim odnosom do sočloveka in s strpno komunikacijo v zdravstvenem timu poskušamo delati kar najbolje in biti v ponos našemu zavodu. Na tekmovanjih dosegamo dobre rezultate, kar nakazuje na kakovostno in profesionalno dobro delo. Imamo podporo vodstva zavoda in s skupnimi močmi lahko uspemo kjerkoli. To smo večkrat dokazali: doma in po svetu, med našimi občani in tujimi strokovnjaki. Prihodnost prinaša nove izzive. Zunaj so za nas, treba jih je spoznati in zagrabiti!
VIR: Matjaž Lunder, Informator
FOTO: ZD Slovenska Bistrica
Umrl je inženir in gospodarstvenik EDVARD LEPOŠA
Edvard Lepoša se je rodil 4. oktobra 1921 v Mariboru.
Štiri leta je študiral na inženirskih šolah v Gradcu in na Dunaju (oba Avstrija).
V Impol oziroma v takratno tovarno Zugmayer in Gruber je prišel septembra leta 1945 in tam prevzel delovno mesto obratnega nadzora. Ker je obvladal tuje jezike, so ga kasneje postavili na delovno mesto nadzornega organa − kontrole. Kot edini od zaposlenih je takrat sodeloval s tujimi dobavitelji opreme. Nato je postal vodja proizvodnje ter bil v letih od 1952−66 tehnični direktor Impola. Kasneje je bil vodja naložbenega sektorja (v začetku 60-ih) in obrata naložbene gradnje, kjer so izdelovali peči, žerjave in transformatorske postaje. Sodeloval je pri nabavi tople in hladne valjarne in imel pomembno vlogo pri njenem postavljanju, saj je koordiniral izgradnjo in opremljanje hale. V obratu naložbene gradnje (kasneje so se preimenovale v obrat Investicije, op. ur) so zgradili tudi prve kabine iz aluminija za mariborsko vzpenjačo, ki so bile v pogonu skoraj 30 let. Poleg tega so izdelovali tudi industrijske peči za več avstrijskih proizvajalcev ter olimpijske bazene iz aluminija. Njegov projekt je tudi izgradnja prvih stanovanjskih blokov v Slovenski Bistrici.
Imena tovarne IMPOL (Industrija Metalnih POLizdelkov) se je »domislil« Lepoša, prav tako je »njegova« tudi Impolova zaščitna modra barva (imenovali so jo kar »Lepoša blau«).
Zadnja leta življenja je z ženo preživel v domu starostnikov v Poljčanah.
Edvard Lepoša je umrl 2. maja 2016 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
POSTAVLJENO SPOMINSKO OBELEŽJE V GOZDU MARTULJKU
Na današnji dan, 2. maja 1953, je v Gozdu Martuljku Planinsko društvo Slovenska Bistrica petim maja 1952 v steni Špika ponesrečenim alpinistom postavilo spominsko obeležje.
Ponesrečeni alpinisti so bili:
Franc Karner
Hinko Moraus
Jože Uršič
Milan Uršič
Ivan Vanč Uršič
VIR: PD Slovenska Bistrica
FOTO: Spominska plošča ponesrečenim alpinistom (Bistričan.si)
PRAZNOVANJE PRAZNIKA DELA
Šola na Spodnji Polskavi je dan nacionalnega dela praznovala 2. maja 1942. Sredi vasi je stal visok mlaj, igrala je godba na pihala, šolska mladina je pela in »Zveza nemških deklet« je na šolskem trgu plesala ljudske plese.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 254
IZPRED SODIŠČA UKRADLI KOLO
Izpred Okrajnega sodišča v Mariboru je bilo ukradeno kolo čevljarskemu pomočniku Francu Šobu s Sp. Polskave; kolo je znamke ‘Elite’ in ima ev. štev. 196180.
VIR: Večernik
OSEM UKRADENIH KOLES NAJDENIH
Poročali smo že, da je žandarmerija aretirala na Pragerskem dva tatova koles. Na stanovanju enega od tatov so našli pravo kovačnico za prenarejevanje koles ter osem koles, ki se nahajajo sedaj pri sodišču v Slov. Bistrici.
VIR: Večernik
OBJAVLJENI TERMINI ZA LETOVANJE V DOMU KRALJICE MARIJE
V Počitniškem domu kraljice Marije pri Sv. Martinu na Pohorju bo letos sezona v naslednjih terminih: I. skupina od 11. VI.—10. VII; II. skupina: od 11. VII.—9. VIII; III. skupina od 10. VIII.—8. IX. Vremenske razmere so najugodnejše, po zdravstvenih vplivih pa za otroke v naši domovini ni mogoče najti boljšega letovišča. Za preskrbo otrok je vsestransko preskrbljeno. Deca je pod čuječim nadzorstvom idealnih mladinoljubov-nadzirateljev. Zdravstveno zaščito dajeta sestra in zdravnik, ki sta stalno v koloniji. Vse informacije daje društveno tajništvo v Mariboru, Strossmajerjeva ul. 30 I. Dečji dom. S prijavami je treba pohiteti, ker se zaradi znižane oskrbnine obeta mnogo reflektantov.
VIR: Mariborski večernik Jutra
FOTO: Počtniški dom Kraljice Marije (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
STRAŠNA SMRT POD AVTOMOBILOM
Na Križnem vrhu pri Poljčanah je neznan avto povozil do smrti železničarja Jurija Mastinška.
Na Križnem vrhu nad Poljčanami se je ponoči zgodila strašna nesreča, katere ozadje je bilo sprva zavito v temo. Znano je bilo le to, da je neki avto povozil železničarja Jurija Mastinška iz Zgornje Brežnice pri Poljčanah. Naš dopisnik se je zato obrnil do merodajnih činiteljev in izvedel vse ostale podrobnosti.
Nesrečnega Jurija Mastinška je povozil neznan avtomobilist. Mastinšek je obležal na mestu mrtev. V kritičnem trenutku se je vračal iz Slov. Bistrice, kjer je bil uslužben kot pomožni progovni čuvaj. Ni pa šel naravnost domov, marveč se je ustavil na Križnem vrhu, kjer je prisostvoval postavitvi tradicionalnega majevega drevesa. Kmalu po 8. uri se je poslovil od fantov in ni slutil, da ga čaka na poti proti domu tako strašna smrt. Nasproti mu je pridrvel s precejšnjo naglico osebni avto, ki se mu ni mogel izogniti in ga je podrl na tla. Mastinška so našli okrog polnoči sredi ceste popolnoma razmesarjenega. Domnevajo, da ga je moral avtomobil vleči ne kaj metrov s seboj. Domačini se strahovito zgražajo nad brezsrčnim avtomobilistom.
Še ponoči so prišli na kraj nesreče poljčanski orožniki, ki vršijo z vso vestnostjo poizvedovanje za avtomobilistom. Dognali so že, da je bil osebni avto srednje velik, zelene barve in pokrit z belo streho. Razmesarjeno truplo Mastinškovo so ponoči prepeljali na njegov dom, kamor je prispela včeraj zjutraj sodna komisija. Zdravnik dr. Jagodič je ugotovil, da je bil Mastišek na mestu mrtev. Dobil je pretres možganov, imel je stisnjeno srce in pljuča, pretrgane žile in polomljene ude. Pokojnik je bil oženjen in zapušča 3 nedoletne otroke. Star je bil 48 let in je vestno služboval že 20 let pri železnici. Njegova tragična smrt je vzbudila sočustvovanje z nesrečno vdovo in osirotelimi otroci.
VIR: Mariborski večernik Jutra
TEŽKOČE TOVARNE BAKRA
Tovarna bakra v Zgornji Bistrici ima radi oviranega deviznega prometa precej težkoč, vendar je delavstvo še obdržala in le nekaj dninarjev odpustila. Ker sila pritiska vedno huje, a tovarna ne mara nikogar odpustiti, se nekateri delavci tedensko menjajo, tako da vsaj vsak nekaj malega zasluži.
VIR: Mariborski večernik Jutra
ZAKLJUČEK OBRTNEGA TEČAJA
Tudi to leto je tekel ob nedeljskih dopoldnevih na šoli šestmesečni obrtni (vajeniški) nadaljevalni tečaj, ki ga je obiskovalo 47 tečajnikov. Vodil ga je Avgust Kopriva in tudi učil v I. razredu, II. razred pa je prevzel Josip Velikonja. Ob zaključku tečaja 2. maja 1926 je dobilo 6 najboljših tečajnikov skromne denarne nagrade. Podporniki tečaja so bili občina Spodnja Polskava, država, okraj, zbornica za trgovino in obrt v Ljubljani, obrtna zadruga v Slovenski Bistrici ter zadruga mlinarjev in žagarjev slovenskobistriškega okraja. Avgust Kopriva je v šolski kroniki pripomnil, da je podpora šoli šibka, da ni dovolj učnih pripomočkov in da sta učitelja za svoj trud premalo nagrajena.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 231
IZLET UČITELJSKEGA DRUŠTVA
Slovenjebistriško učiteljsko društvo priredi v četrtek, dne 2. maja t. l. izlet v Poljčane. — Glasom društvenega sklepa povabila se bodo vsa sosednja učiteljska društva k tomu sestanku, ker je na dnevnem redu velezanimivo, času primerno predavanje.
Bratska društva so torej prošena, da ta dan ne prirejajo društvenih zborovanj in tako svojim udom omogočijo udeležbo na sestanku v Poljčanah. Podrobnejše obvestilo prihodnjič.
VIR: Domovina
DOBRODELNI PLES S TOMBOLO
V korist pogorelcev s Klopc, je društvo priredilo v dvorani pri Neuholdu, dne 2. maja 1874, ples s tombolo. Polovico čistega dobička je šlo v blagajno društva, polovico pa se je podarilo pogorelcem, kar je zneslo 20 goldinarjev.
VIR: Kronika PGD Slovenska Bistrica
FOTO: Prva stran kronike PGD Slovenska Bistrica
