Dvorec Frajštajn je renesančni dvorec na robu vasi Sele pri Spodnji Polskavi. Okoli leta 1570 je dvorec po načrtih italijanskega arhitekta na mestu požganega dvorca Rosenberghofa dal zgraditi protestantski plemič Janez Regal (nem. Johann Regall zu Kranichsfeld und Freinstein) iz Rač. Leta 1635 so ga oplenili in požgali uporni kmeti.

Dvorec je bil v register nepremične kulturne dediščine vpisan 18. februarja 1998, za nepremični spomenik lokalnega pomena pa potrjen 19. marca 2013. Dvoinpolnadstropna stavba ima zaradi izven-nivojske kleti poševno zidano pritličje, na podstrešju so majhna okna, pod streho pa konzolni venčni zidec. Na glavni fasadi na severni strani, ki ima kar pet okenskih linij, dominira lepo oblikovan portal, okrašen z rozetami in motivom dragih kamnov. Nad portalom sta v dveh nadstropjih kamniti renesančni trifori in nad njima še podstrešna bifora. Fasade so višinsko deljene s kamnitimi venci, ki potekajo pod okni tako, da vključujejo okenske police. V notranjosti so v vseh etažah v vhodni osi velike veže z banjastimi oboki in grebenastimi sosvodnicami.

Dvorec Frajštajn pri Spodnji Polskavi je bil nekoč tesno povezan s studeniškim samostanom. Zanj ga je takratna priorica Ana Marija Petschacher kupila leta 1679.

Nakupi celih gospoščin med samostani v 17. in 18. stoletju niso bili redkost. Priorica je za Frajštajn dotakratnemu lastniku Sigmundu Helfriedu Dietrichsteinu odštela 24.000 goldinarjev. Ena njenih naslednic, priorica Katarina Dominika Patačić je dala pri dvorcu postaviti nove hleve. Redovnice so v poletnih mesecih v Frajštajnu večkrat tudi bivale, da bi si utrdile zdravje, saj naj bi bila lega samostana preveč senčna. Ob razpustu samostana leta 1782 je bil v dobrem stanju. Posesti studeniškega samostana, vključno s Frajštajnom, je takrat v upravljanje prevzela država, ki je vse posesti združila v tako imenovano kameralno gospoščino Studenice s sedežem v nekdanjem samostanu.

Medtem ko se samostanske strehe od začetka novembra postopoma popravljajo, je streha propadajočega dvorca Frajštajn, ki velja za enega najkvalitetnejših primerkov renesančne arhitekture pri nas, iz leta v leto v slabšem stanju.

Grafika G. M. Vischerja iz okrog leta 1681 nam kaže dvorec, kakršen je bil za časa studeniških dominikank. Obdan je bil z obzidjem, stolpi in gospodarskimi poslopji.