V teh dneh v Ljubljani poteka knjižni sejem. Na njem se s svojim prvencem, osebno izpovedjo Normalna po kapi, predstavlja tudi Bistričanka Jasmina Završnik: “Možganska kap je bolezen, ki mi je veliko vzela, otežila življenje; a tudi izkušnja, ki me je ogromno naučila. Svojo pot želim deliti z drugimi in pomagati marsikomu, ki se spoprijema s podobno diagnozo.”
Le 24 let ji je bilo, ravno je diplomirala iz novinarstva, prebolevala dolgoletno zvezo, bila je novoletna noč, s prijatelji je praznovala na Pohorju …
“Okoli pol štirih, ko sem se na novoletni zabavi zgrudila na tla, so ostali poklicali reševalce, ki so, sodeč po moji starosti in izkušnjah ob Silvestrovanju, predvidevali, da gre zgolj za opitje. Ob 4.15 so me pripeljali do bližnjega oddelka za pljučne bolezni na Pohorju, od koderso nato še enkrat priklicali reševalce. Ob 6. uri zjutraj sem naposled le bila v bolnišnici, in sicer na internistični nujni pomoči. Šele ob 10.30 sem bila sprejeta na oddelek za nevrološke bolezni,” noč, ki ji je za vedno spremenila življenje opisuje avtorica knjige Normalna po kapi Jasmina Završnik. “Prvi dnevi v bolnišnični postelji so zaviti v meglo, bila sem zmedena, nemočna, negibna; veliko sem spala, prejokala, se sekirala, spraševala zakaj jaz, kaj se dogaja … Leve roke in noge sploh nisem mogla premakniti, čutila sem vse, a telo ni ubogalo ukazov. Kar naenkrat nisem bila več samozavestna, ambiciozna, nepremagljiva.Postala sem ranljiva, osamljena, vsi načrti za prihodnost/življenje so se podrli. Po mesecu dni v bolnici sem odšla na trimesečno rehabilitacijo v Sočo Ljubljana, kjer sem se začela učiti živeti z eno roko. Nato me je čakalo dolgotrajno privajanje na novo telo, novo življenje doma. Sprejemanje je izredno težek, naporen proces. Ki še traja.“
Delo novinarke je morala opustiti in se posvetiti sebi, fizioterapiji, okrevanju in delu na samostojnosti. “Nisem hvaležna za kap. Hvaležna pa sem za vse, kar me je naučila, vse lekcije, izkušnje in ljudi, ki jih je prinesla s seboj. S kapjo sem zaključila eno lepo obdobje v življenju in se podala v novo. Drugačno, veliko težje, a kljub temu čudovito. Vedno se mi je mudilo. Tudi zdaj se mi. Ceprav se mi zdaj po kapi mudi vsaj nekoliko počasneje. Vsak korak je načrtovan. Mora biti, ker hoja zame ni več stvar avtomatizma. Zdaj hitim počasi,” pripoveduje Jasmina.
“Normalna po kapi je osebna izpoved o mojem boju z zahrbtno boleznijo, ki me je razbila na milijone delčkov. Govori o poti sestavljanja nazaj po možganski kapi. Po težkih začetkih, polnih negotovosti, žalovanja po starem, zdravem življenju, mnogih prejokanih noči, smiljenja samemu sebi, spraševanjih zakaj ravno jaz, premlevanja o vseh mogočih čejih, sem z močno voljo, vztrajnostjo, pogumom in tudi veliko trmo, prišla do odločitve, da vzamem življenje nazaj v svoje roke. Da kljub hudim omejitvam zaživim na polno, izkoristim drugo priložnost, se poberem, okrevam kolikor je v mojih močeh.”
»V avtobiografiji iskreno opisujem spoprijemanje z novim življenjem, dolgo, naporno in včasih nevzdržno pot okrevanja z vsemi bolečinami in težavami, ki jih je kap prinesla. Vendar je prežeta tudi z iskanjem optimizma, smisla v “vse se zgodi z razlogom”. Kljub fizičnim pomanjkljivostim prekipevam od energije, ne manjka mi nasmeha, srčnosti, vztrajnosti, poguma, hvaležnosti. Kljub oviram lahko potuješ, najdeš ljubezen, si srečen. Sicer se kdaj tudi zjočeš, smiliš samemu sebi, sanjaš o “čejih”, se sprašuješ o “zakajih”, obupuješ … vzponi in padci – vse to so koščki mozaika moje zgodbe. Po besedah prijateljice Maje sem šele po kapi “normalna”, saj v “prejšnjem življenju” nisem imela prestanka in so mi drugi s težavo sledili. Ironično – saj se sama dojemam kot invalidko in vse prej kot normalno.”
Morda Jasmino kdaj srečate na sprehodu, sama vsak dan prehodi najmanj 10 kilometrov, da vzdržeuje kondicijo; še bolj pa jo lahko spoznate, če v roke vzamete njeno knjigo z zgodbo, ki se vas bo zagotovo dotaknila: “Upanja ne smeš izgubiti. Upanje je namreč tisto, ki vidi nevidno in doseže nemogoče.”
Natalija Sinkovič
