Kapela sv. Roka se od drugih cerkva v slovenjebistriški župniji razlikuje po tem, da je bila zgrajena kot zasebna kapela. Na svojem posestvu jo je dal, kot pove napis na kamniti plošči nad portalom, leta 1922 pozidati domačin Franc Juhart v zahvalo sv. Roku za ozdravitev nog. Ko je bilo Juhartovo posestvo leta 1935 prodano, novi lastnik ni bil pripravljen prevzeti pripadajoče kapele, zato jo je kupil tedanji slovenjebistriški mestni župnik Ivan Šolinc. Leta 1957 je bila povzdignjena v podružnično cerkev župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica.

Čeprav majhnih dimenzij, je stavba, v kateri se prepleta več historičnih slogov, kvalitetna arhitektura mariborskega arhitekta češko-nemškega rodu Maxa Czeikeja (1879−1945), ki je v obdobju med vojnama deloval v Mariboru. Med njegovimi bolj znanimi deli je kavarna v mariborskem Mestnem parku, v kateri danes domuje Akvarij-terarij, v Slovenski Bistrici pa je bil po njegovih načrtih v neobaročnem slogu temeljito prezidan imeniten dvorec na Mariborski cesti 16.

V kapeli sv. Roka je en sam lesen krilni oltar s podobo Boga Očeta na vrhu. Velja za značilno delo izredno plodovitega mariborskega kiparja Ivana Sojča (1879−1951), katerega najznamenitejše delo je veliki oltar v cerkvi Marije vnebovzete v Cirkovcah. Na osrednjem reliefu oltarja je upodobljen sv. Rok, ki goduje 16. avgusta in velja za zavetnika pred kužnimi boleznimi, priporočajo pa se mu tudi ljudje z boleznimi nog. Ob straneh sta podobi sv. Frančiška Borgie in sv. Katarine Aleksandrijske, godovnih zavetnikov zakoncev Juhart, Franca in Katarine.

Stavba, ki stoji na izpostavljeni legi na hribu, je zelo ambiciozno zasebno naročilo. Občina Slovenska Bistrica je kapelo razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.