Del poglavja iz še neobjavljene znanstvene monografije o zgodovini in kulturni dediščini slovenske Bistrice avtorice dr. Simone Kostanjšek Brglez
Mesto na upodobitvah iz 17. in 19. stoletja
V zadnjih desetletjih 17. stoletja se je v Evropi zelo razmahnilo sistematično topografsko snovanje. Topografi so skicirali večja naselja, gradove in samostane tudi na območju današnje Slovenije. Skice so služile kot osnova za grafike, od katerih so iz tega časa za območje slovenske Štajerske izjemno dragoceni t. i. Vischerjevi bakrorezi. S štajerskim kartografom in topografom Georgom Matthäusom Vischerjem sta sodelovala risar Matija Greischer in bakrorezec Andrej Trost. Vischer je leta 1681 zasnoval Topografijo Vojvodine Štajerske, v originalu Topographia Ducatus Stiriae, album s 142 bakrorezi z upodobitvami spodnještajerskih naselij in posameznih pomembnejših arhitektur (op. STOPAR 2016, str. 9. Posnetke za topografijo je Vischer pripravljal od leta 1673, intenzivneje od leta 1678, leta 1696 je deželnim stanovom posredoval dodatne plošče; topografija je z letnico 1681 izšla okrog 1700 na Dunaju). Od naselij in stavb v bližnji okolici Slovenske Bistrice so v Vischerjevi topografiji med drugim upodobljeni dvorec Zgornja Polskava, naselje Spodnja Polskava in bližnji dvorec Frajštajn ter samostan dominikank v Studenicah. Za razliko od naštetih, kjer gre za po eno upodobitev posameznega kraja ali arhitekture, so v topografijo vključeni kar štirje motivi iz Slovenske Bistrice, kar nedvomno kaže na to, da je bila Slovenska Bistrica ob koncu 17. stoletja pomembno mesto, vredno topografove pozornosti. Vendar zlasti razlike v arhitekturi gradu kažejo, da sta upodobitvi gradu in mesta, naslovljeni Stadt Windisch Feistritz in Burg und Stadt Feistriz, starejši od bakrorezov z naslovoma Der Herrschaft Burgh Veistritz in Die Pvrch von Inwendig der Statt Feistriz zu sehen (op. Med grafikami je bodisi nekaj let razlike bodisi je dal topograf gradu bolj srednjeveško podobo).
Pogled na mesto s severovzhoda oziroma na severno obzidno stranico kaže povsem nerealno podobo in je kot dokument neuporabna. Edino kar ustreza dejanskemu stanju, sta lokacija gradu v severozahodnem vogalu mesta in grajskega parka vzhodno od njega. Jože Curk jo je opisal tako: »Pogled na severno obzidno stranico, ki ima na levi okrogel vogalni, v sredi okrogel vratni in na desni oglati stolp z grajskim kompleksom na vogalu. Preko mestnih streh sega minoritski samostan s čebulasto pokritim zvonikom, samovoljno v mesto postavljena župna cerkev s piramidasto ostrešenim zvonikom ter v bližino gradu pomaknjena Duhova cerkvica (op. CURK 1983, str. 165. Špitalska cerkev sv. Duha je stala zunaj obzidanega dela mesta, na levem bregu potoka Bistrica).« Realnejše stanje, čeprav idealizirano, kaže naslednja grafika.
Na grafičnem listu Burg und Statt Feistriz iz časa po letu 1685 vidimo grad z obrambnim jarkom, ki je še ohranjen (op. Grafika leta 1685 še ni bila izdelana. STOPAR, PREMZL 2006, str. 75). Grad je dobil obliko štiritraktne stavbe z vogalnimi stolpi za časa družine Vetter, ki ga je imela v lasti med letoma 1587 in 1695 (op. STOPAR 1991, str. 116; ŠERBELJ 2005, str. 39). Od stavbe v sedanji obliki se upodobljena razlikuje v več detajlih. Na grafiki so vsi trije vidni vogalni stolpi trinadstropni, prav tako sta deloma trinadstropna severni in zahodni trakt. Največji severozahodni stolp je imel po grafiki sodeč plitka konzolna pomola. Strehe stolpov so piramidalne, največji pa ima še laternasto čebulasto kapo. Fasade še niso bile pilastrsko členjene. Jugozahodni stolp je povezan z visokim zidom, ki se na jugu drži manjše enonadstropne stavbe s polkrožno sklenjenim uvoznim portalom. Naslednja je nekoliko višja stavba z manjšim konzolnim pomolom. Ti stavbi bi lahko predstavljali predhodnici obstoječega zahodnega trakta grajske pristave. Visok zid ob hiši predira velik portal. Najverjetneje gre za glavna vzhodna mestna vrata, ki vodijo na zdajšnjo Partizansko ulico. Z notranje/mestne strani je k zidu prislonjena visoka ožja stavba, z zunanje strani pa pritlični hiši. Del površine vseh treh hiš danes zavzema v 18. stoletju postavljena nekdanja grajska jahalnica. Zadnji objekt na grafiki je jugozahodni mestni stolp z visoko štirikapnico. Za obzidjem, ki obdaja mesto s severne strani, je vidna cerkev. Glede na lokacijo bi, čeprav preveč približano gradu, pričakovali, da gre za mestno Marijino cerkev pri južnih mestnih vratih v jugovzhodnem delu mestnega jedra, vendar je jasno vidno, da je upodobljena ista cerkev kot na zgornji grafiki, torej župnijska, ki je nedvomno pomembnejša (op. Tudi po Curku gre za župnijsko cerkev, ki stoji izven obzidanega dela mesta, severovzhodno od gradu. CURK 1983, str. 165). Zvonik, ki je imel takrat še preprosto piramidasto streho, je napačno lociran, saj je prislonjen k drugi/južni steni prezbiterija. Na desni strani upodobitve je z nizkim zidom obdan park, v katerem rastejo visoka drevesa, v ozadju pa stojijo na mestu grajskih hlevov nižji objekti.
Z grafike je jasno razvidno, da je mesto v 17. stoletju na vzhodu segalo samo do stranice, ki je povezovala grad in jugozahodni mestni stolp, na severu pa ga je zamejeval zid, ki je potekal nekaj metrov južneje ob zdajšnji Grajski ulici.
Mlajša in tudi realnejša od prejšnjih dveh je grafika z gradom in grajskim parkom. Grad je v osnovi takšen kot ga, z izjemo kasneje dodanih urnih čel, poznamo danes. Stolpi že imajo dvojne šotoraste strehe (s frčadami) in pilastrsko členjene fasade. To, ali je imel grad takrat dejansko mansardne strehe s frčadami, okrašenimi z volutami, ki jih vidimo na upodobitvi, ni znano. Vzhodni trakt je bil ob koncu 17. stoletja v celoti dvoetažen, šele v 18. stoletju so namreč v osrednjem delu trakta uredili slavnostno dvorano, ki sega skozi dve etaži. Ob traktu je na mestu zdajšnjega teniškega igrišča geometrijsko urejena parkovna površina. Zunanje obzidje s stolpoma, ki je upodobljeno vzporedno z vzhodnim traktom ob Ozki ulici, v resnici poteka diagonalno, portal med stolpoma je še ohranjen. Južno od gradu je grajska pristava, ki so ji pozneje dodali daljši severni in krajši južni trakt ter poenotili fasade. Del Partizanske ulice nasproti pristave je bil takrat še nepozidan, iz česar lahko sklepamo, da še ni segala tako visoko, čeprav je pod imenom Neugasse obstajala že vsaj od leta 1411 (op. KOROPEC 1983, str. 103).
Geometrično zasnovan grajski park je verjetno nekoliko idealiziran (op. Park, kakršen je upodobljen na grafiki, je podrobno opisan v: HAFNER 1990, str. 163−166). Poudarjena je osrednja os z gabrovim drevoredom. V vogalih prvega dela parka stojita paviljona, domnevno strelski uti (op. HAFNER 1990, str. 164). Severni paviljon s toskanskim stebrom v parku je ohranjen, južni pa je bil predelan v stanovanjsko hišo. Na grafiki vidimo tudi t. i. lovski dvorec, ki je bil pozneje prezidan.
Na grafiki je grad, upodobljen s severozahoda, približno takšen kot na tisti s parkom in kakršen se je v osnovi ohranil do danes. Ima pilastrsko členjene fasade, stolpe pokrivajo dvojne piramidaste strehe, na desni pa stoji takrat še enotraktna pristava. Mesta na upodobitvi ni.
Čeprav zelo slikoviti in zanimivi, so Vischerjevi bakrorezi kot dokumenti uporabni z zadržkom, saj so stavbe bolj ali manj idealizirane, njihova umestitev v prostor pa je netočna.
Več upodobitev mesta se je ohranilo iz 19. stoletja, nekatere med njimi natančneje posnemajo realno stanje.
Z letnico 1826 je datirana akvarelirana risba današnjega Trga svobode z napisom Wahre Abbildung des Hauptplatzes in Wind. Feistriz, torej Realna upodobitev Glavnega trga v Slovenski Bistrici. Avtor se je podpisal kot Fink(h) (op. Podpis je težko berljiv. Lahko bi pisalo Finkh ali pa Fink m. p. (manu propria = lastnoročno)). Pri pogledu izpred rotovža proti jugozahodu je v prvem planu na levi vogal rotovža, skrajno desno pa za mestnim vodnjakom, pri katerem vidimo konjsko vprego, hiša Trg svobode 22, ki velja za stavbo z najbolj izrazito baročno fasado v mestu in je z izjemo pritličja še danes takšna, kot je bila takrat. Ob njej je nadstropna petosna stavba s konzolnim pomolom, ki je bila v prvem desetletju 20. stoletja za potrebe hotelske dejavnosti povsem prezidana. Naslednja v osnovi baročna hiša, ki stoji na vogalu trga in zdajšnje Partizanske ceste, je do danes ostala skoraj nespremenjena. Povsem prepoznavna je tudi sicer za nadstropje povišana stavba nekdanjih solnega urada in sirotišnice z ohranjenim pomolom oziroma rizalitom v drugem planu, medtem ko sta bila polkrožni dvoriščni portal desno ob njej in pritlična hiša desno od portala porušena.
Dve leti mlajša je kolorirana risba nekdanjega Marijinega trga, zdaj Trga Alfonza Šarha, avtorja Franza Schmitsa (op. Upodobitev, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (StLA, StLA, SB, OBS, Windisch Feistritz, Einzelnes I-2), je objavljena tudi v: VRIŠER 1990, str. 117). V središču kompozicije je na stopničastem podstavku stebrno znamenje z Marijinim kipom, desno je takratno gostišče – mogočna, še danes skoraj v izvorni obliki ohranjena enonadstropna stavba s pritličnim gospodarskim poslopjem na vzhodu, na levi pa sta del nadstropne hiše in pritlična stavba, ki je bila pozneje v 19. stoletju nadzidana ali nadomeščena z novo. V drugem planu so na levi nekdanje baročno župnišče, za njim župnijska cerkev sv. Jerneja s prvotnim zvonikom in na desni pritlična mežnarija, ki je stala na mestu zdajšnjega Slomškovega doma. Dvorišča upodobljenih stavb zapirajo leseni plotovi. Pod podobo trga je polje z napisom Prospect des Gasthauses zur goldenen Sonne in Windisch Feistritz dem Herrn Vinzenz und Frau Anna Steindl gehörig, iz katerega izvemo, da je gostišče Pri zlatem soncu, na kompoziciji desno, pripadalo zakoncema Steindl (*Upodobitev Trga Alfonza Šarha je bila novembra 2021, ko so bili pridobljeni barvna reprodukcija in ostali podatki o njej, v lasti Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu. V članku z naslovom Zgodovina in kulturna dediščina Slovenske Bistrice v monografiji, objavljenem 8. marca 2022 v Bistriških novicah, je zapisano, da bo upodobitev, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv, prvič barvno reproducirana v omenjeni monografiji). Upodobitvi obeh trgov sta zelo pomembni, saj sta dokumentarni in prikazujeta realno podobo delov mesta v dvajsetih letih 19. stoletja.
Poleg zgoraj omenjene Vischerjeve topografije so za vpogled v štajerske kraje v prvi polovici 19. stoletja dragocen vir litografije z iglo iz Stare Kaiserjeve suite, ki so po Vischerjevi topografiji do Carla Reicherta celo najpopolnejši pregled nad našimi kraji (op. STOPAR 1999, str. 6). Skupno 352 grafičnih listov, ki so med letoma 1824 in 1833 izhajali v snopičih, je graški založnik in tiskar Joseph Franz Kaiser združil in izdal v obliki albuma Litografirane podobe štajerskih mest, trgov in dvorcev oziroma Litographierte Ansichten der Steiermärkischen Staedte, Maerkte und Schloesser, v katerem je kar 94 vedut s slovenještajerskimi motivi (op. STOPAR 2016, str. 12. Pri nastanku suite je sodelovalo veliko oseb. Glede na signature so motivi delo vsaj 22 avtorjev, od katerih jih enajst najdemo tudi na slovenještajerskih vedutah. STOPAR 1999, str. 14).
Kaiserjeva grafika nam kaže pogled na mesto s severovzhodne smeri. V prvem planu je s pokopališkim zidom obdana župnijska cerkev sv. Jerneja s prvotnim kornim zvonikom s piramidasto streho. Za cerkvijo je staro župnišče. Na desni je preblizu postavljen grad, na levi pa se odpira prav tako preveč približano mesto z rotovžem in Marijino cerkvijo. Ozka visoka stavba levo za rotovžem je najverjetneje jugovzhodni mestni stolp, ki je bil takrat pokrit z dvokapnico s čopi. Upodobitev ni povsem realna, saj je zaradi tega, da so lahko upodobljene najpomembnejše stavbe, perspektiva prilagojena, zaradi česar je velik del hiš na Trgu Alfonza Šarha, ob Mariborski cesti in na Trgu svobode izpuščen.
Slovenska Bistrica je upodobljena tudi na litografiji avtorja Josepha Kuwassega. Eden najvidnejših graških krajinarjev prve polovice 19. stoletja je za založbo Lampel pripravil 112 vedut štajerskih krajev in dvorcev. Med njimi je 21 motivov z današnjega slovenskega ozemlja (op. STOPAR 1999, str. 15; STOPAR 2016, str. 14). Velika Lamplova suita z naslovom Podobe iz Štajerske oziroma Ansichten aus der Steiermark je nastala med letoma 1841 in 1850 (op. STOPAR 2016, str. 14).
Mesto je upodobljeno s severa. Levo je župnijska cerkev, ki pa tukaj ni več obdana s pokopališkim zidom, saj je bilo pokopališče pri cerkvi opuščeno leta 1836 (op. ŽA Slovenska Bistrica, Gedenkbuch 1860, str. 43). Desno ob cerkvi so strehe hiš na Trgu Alfonza Šarha in Trgu svobode. Za razliko od prejšnje grafike tukaj Marijina cerkev in rotovž nista optično približana, ampak je perspektiva točna. Najbolj prepoznavna objekta sta rotovž z urnim stolpom in Marijina cerkev z visokim zvonikom, po mansardnih oknih pa lahko prepoznamo še palačo družine Pongratz. V prvem planu so približno na sredini grafike nekdanji cerkveni hlevi, na mestu katerih stoji danes stanovanjski blok, v drugem planu pa je Partizanska ulica z jasno prepoznavno ljudsko šolo na desni. Skrajno desno stoji grad, ki se je ohranil v isti obliki. V ozadju vidimo hribovje z goro Boč na levi.
Nekoliko mlajša je upodobitev bistriškega gradu in dela mesta v Reichertovi suiti. Sodi med znana dela avstrijskega slikarja, izdelana v tehniki tonirane litografije, nekatera med njimi tudi sekundarno kolorirana (op. Grafike so sekundarno kolorirali predvsem na željo antikvarjev, da bi bile vedute privlačnejše za kupce), zbrana pod naslovom Nekoč in danes. Album Štajerske Carla Reicherta oziroma Einst und Jetzt. Album Steiermarks von Carl Reichert. Gre za štiri samostojne albume (1862−1865) s skupno 259 upodobitvami, v katerih je kar 73 vedut z motivi slovenskega dela Štajerske (op. STOPAR 2013, str. 242). Kot številne druge je bila tudi veduta Slovenske Bistrice ponatisnjena v Janischevem zgodovinsko-topografskem leksikonu Štajerske, kjer služi kot vizualna spremljava dokaj izčrpnega besedila o mestu in njegovi zgodovini (op. JANISCH 1885, str. 1346−1350).
Na grafiki vidimo mesto s severozahoda. Kakor na nekaj drugih upodobitvah je perspektiva tudi tu popačena oziroma prilagojena. Osrednje mesto zavzema grad v svoji končni obliki, desno za njim stojijo grajska pristava, grajski hlevi in jugozahodni mestni stolp. Levo je mestna Marijina cerkev s previsoko baročno kapo zvonika, iznad streh pa se dviga tudi urni stolp rotovža. Pozornost vzbuja stavba na desni – hiša z dvoosnim rizalitom na severni fasadi, ki jo pokriva visoka štirikapnica. Glede na lokacijo in tloris na franciscejskem katastru gre za hišo, ki je bila leta 1825 v lasti Ludvika Roesnerja, meščana v Slovenski Bistrici (op. ARS, SI AS 177, C061PUA (zap. št. 95). V seznamu stavbnih parcel omenjen kot Ressner: ARS, SI AS 177, C061PT (zap. št. 153)). V naslednici stavbe, t. i. Pučnikovi vili, je danes sedež Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica (kat. 64; * opomba se nanaša na kataložni del monografije, kjer je omenjena stavba podrobneje obravnavana. Tudi druge stavbe, omenjene v tem delu poglavja so izčrpneje predstavljene bodisi v katalogu bodisi v ostalih poglavjih v monografiji).
Predstavljene grafike so zelo dragocene, četudi ne omogočajo razbiranja nadrobnosti posameznih arhitektur. Izjema sta risbi obeh trgov, kjer so tudi stavbe natančno upodobljene.
Pojasnilo:
Objavljeno besedilo je iz znanstvene monografije o zgodovini in kulturni dediščini Slovenske Bistrice avtorice dr. Simone Kostanjšek Brglez. Besedilo je bilo vključno z upodobitvami in podatki o njih lani poslano v strokovno oceno izbranemu recenzentu dr. Ferdinandu Šerbelju.
