Majda Pozeb, upokojena vzgojiteljica iz Slovenske Bistrice, je letos prejela častno Gallusovo značko, najvišje priznanje Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti na področju ljubiteljske glasbe, za 40 let petja v zborih.

Majda Pozeb je rojena Mariborčanka, po končani vzgojiteljski šoli, ko je bila stara 19 let, pa se je preselila v Slovensko Bistrico, in živi tu še danes. Skoraj vse življenje poje v pevskih zborih, in je za to tudi prejela priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti, častno Gallusovo značko. »Dobila sem jo za 40 let prepevanja v pevskih zborih. To značko, ki je najvišji znak v ljubiteljski kulturi, podelijo tistih, ki po končani srednji šoli neprekinjeno pojejo 40 let v pevskih zborih,« je povedala Majda Pozeb, ki je peti začela že v zgodnjem otroštvu, saj prihaja iz glasbene družine. »Oče je bil glasbenik, samouk, igral je veliko instrumentov in doma smo veliko prepevali. Lahko rečem, da mi je bila glasba položena v zibelko,« dodaja Pozebova, ki je ob obiskovanju srednje vzgojiteljske šole nekaj časa vzporedno obiskovala tudi glasbeno šolo – solopetje. Pela je v različnih zborih, v Mariboru in v Slovenski Bistrici. »Pela sem v mešanem pevskem zboru Slovenska Bistrica, tudi v dekliškem pevskem zboru v Majšperku, ki ga je vodil moj brat in seveda pri Spominčicah. To je bil pevski zbor, ki smo ga ustanovile vzgojiteljice. In ta pevski zbor sem 12 let tudi vodila,« pripoveduje Majda Pozeb, ki še vedno prepeva, in sicer v zboru Allegro Maribor, v okviru mariborske Skupnosti vrtcev. »Še naprej se bom vozila v Maribor na vaje zbora Allegro. To mi veliko pomeni, bogati mojo dušo. Smo čudovita skupina, ne le da pojemo, tudi kaj poklepetamo in odlično nas vodi Matija Varl,« pripoveduje Majda Pozeb, ki je, čeprav je že 7 let upokojena, še zmeraj zelo aktivna. Rada sede na kolo, se sprehaja, zelo rada pa tudi vzame v roke kvačko in kvačka.

Po njenem otrok brez posluha ni

»Petje mi pomeni veliko, z glasbo se poenotim, lažje razmišljam, lažje ustvarjam in delam, tudi pri mojem delu mi je to zelo pripomoglo, da sem vrtčevske otroke popeljala v svet glasbe,« še dodaja Pozebova, ki je bila 40 let vzgojiteljica v vrtcu, kjer je 25 let vodila otroški pevski zbor. Pri tem, ko je skušala otrokom približala kvalitetno glasbo in petje, je namreč nadvse uživala. Z največjim veseljem je otrokom v vrtcu ponujala glasbo, primerno za vrtčevske otroke, tudi klasično. Z otroškim pevskim zborom se je udeleževala tudi mariborske prireditve Ciciban poje in pleše. V vrtcu je uvedla tudi jutranje skupno petje vseh otrok v vrtcu. »Vsako jutro smo namenili 15 do 20 minut skupnemu petju. To je bilo enkratno doživetje za nas in za otroke. Petje otroke spremlja že od rojstva, otrok se najbolj umiri, ko mu mamica poje. Petje je nekakšna čustvena vez med mamico in otrokom. To vez potem nadomeščamo vzgojitelji v vrtcu. Seveda ne tako kot mamice, saj so te ene in edine,« še razmišlja Majda Pozeb in trdi, da je glasba zelo pomembna za vse vrste ustvarjanja. Uvedla je tudi ustvarjanje otrok ob poslušanju glasbe. »Pri tem sem testirala tudi, kako otroci reagirajo ob različnih zvrsteh glasbe, od otroškega petja, instrumentalne glasbe do popevk.  In potem smo primerjali izdelke. Ob popevkah otrok nariše le pike in črte, ob Mozartovi glasbi npr. pa nastajajo cele domiselne risbe.«

Njena zgodba ni le zgodba o petju, ampak o ljubezni do glasbe in predanosti otrokom. Je ena tistih, ki ne le, da živi z glasbo – temveč z njo plemeniti svet okoli sebe.