11. november
Danes goduje MARTIN
Ime Martin izhaja iz latinskega imena Martinus. To razlagajo kot izpeljanko iz latinskega Martius v pomenu »Martov« oziroma »pripadajoč bogu vojskovanja Marsu«.
Moške različice imena: Mart, Martel, Martinjan, Martino, Tin, Tinč, Tinče, Tinček, Tine, Tinej, Tinek, Tini, Tinko, Tino.
Ženska različica imena: Martina.
11. november
SVETOVNI DAN BOJA PROTI ODVISNOSTI
11. novembra zaznamujemo dan boja proti odvisnosti: od “klasičnih” psihoaktivnih substanc do sodobnih tehnologij.O zasvojenosti pri posamezniku govorimo, ko se določen vedenjski vzorec začne ponavljati iz dneva v dan in postane središče razmišljanja in dogajanja v njegovem življenju, pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
11. november 2022
MLADINSKO DRŽAVNO PRVENSTVO V KARATEJU
Na mladinskem državnem prvenstvu v karateju osvojenih 8 medalj
Novi državni prvaki v karateju so Kiara Ivančič, Oskar Lipuš in Alja Brglez
V soboto 11. novembra 2023 je v Slovenskih Konjicah potekalo mladinsko državno prvenstvo v karateju. Prvenstva se je udeležilo 378 tekmovalcev iz 51-ih klubov. Člani karate kluba Oplotnica smo bili ponovno uspešni in osvojili 8 medalj s tremi osvojenimi naslovi državnega prvaka.
Državni prvaki :
Oskar Lipuš, malčki –34
Alja Brglez, deklice –34
Kiara Ivančič, ml. kadetinje –42
Državni podprvaki :
Erika Jurič, deklice –39
Benjamin Jelenko, kadeti –63
Doseženo tretje mesto:
Jan Javornik, dečki –35
Gal Očko, kadeti +70
Gal Očko, kata kadeti
Neli Valenčak je zaradi poškodbe borbo predala.
VIR: Karate klub Oplotnica
FOTO: Tekmovale so tudi mladinke (Arhiv KK Oplotnica)
Umrl je športnik, trener in direktor zavoda za šport MARJAN ŠTIMEC
Marjan Štimec se je rodil 3. aprila 1951 v Mariboru očetu Francu in materi Angeli, rojeni Uršič.
Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Laporju (občina Slovenska Bistrica), druge štiri pa v Slovenski Bistrici. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Gozdarsko srednjo šolo v Postojni in jo z maturo tudi uspešno zaključil. Nato se je vpisal na študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ‒ smer gozdarstvo. Diplomiral je februarja 1975 in pridobil naziv univ. dipl. ing. gozdarstva.
Njegova prva zaposlitev je bila v podjetju Impregnacija Hoče, kjer je delal kot vodja komerciale. Nato se je zaposlil v Kmetijskem kombinatu Ritoznojčan Slovenska Bistrica kot vodja gozdarstva in direktor Temeljne organizacije združenega dela (TOZD), nato pa je imel nekaj časa svoje podjetje.
Leta 2001 je postal direktor Zavoda za šport Slovenska Bistrica, kjer je bil zaposlen vse do svoje smrti.
V času svojega direktorovanja si je prizadeval za izboljšanje športne infrastrukture v občini. Tako so v tem času zgradili in obnovili mestni športni park in obnovili bazen v Slovenski Bistrici z vso spremljajočo infrastrukturo.
Septembra leta 1979 se je poročil z Majdo, rojeno Frangež. Imel je sinova Matevža in Aljaža.
Marjan Štimec je bil aktiven tudi v družbenih, športnih in kulturnih organizacijah: Atletskem društvu Slovenska Bistrica, kjer je bil dolga leta član upravnega odbora in podpredsednik, bil je eden od nosilcev Atletskega mitinga v Slovenski Bistrici in glavni organizator Bistriškega teka, ki poteka že 17 let zapored; bil je član Lovske družine (LD) Laporje 43 let, od tega 20 let njen starešina; več let je bil tajnik Krajevne skupnosti (KS) Laporje in en mandat njen predsednik.
Bogata je tudi njegova športna pot v suvanju krogle: 3x je bil mladinski prvak Jugoslavije, 17x je osvojil naslov prvaka Slovenije in bil slovenski rekorder v tem športu skoraj 20 let. Leta 1993 je na svetovnem prvenstvu v Myazaki na Japonskem postal svetovni veteranski prvak v suvanju krogle.
Bil je tudi dolgoletni trener tekmovalca v suvanju krogle, olimpijca Mira Vodovnika ‒ Jetija.
Njegov hobi je bila fotografija.
Marjan Štimec je umrl 11. novembra 2020 v Mariboru, pokopan je v Laporju.
VIR: biografski-sb.s
MARTINOVANJE NA TRGU SVOBODE
V torek, 11. novembra, je na Trgu svobode potekalo martinovanje, ki so ga organizirali Občina Slovenska Bistrica, RIC Slovenska Bistrica, Društvo vinogradnikov Ritoznoj in Konzorcij Ritoznojčan. Na prireditvi se je zbralo veliko ljudi, ki so poskusili mlado vino in številne ostale darove jeseni. Z vinom, krstil ga je bistriški župnik Franc Brglez, so obdarili tudi župana Občine Slovenska Bistrica dr. Ivana Žagarja, ki je novo vinsko kapljico razdelil med obiskovalce. Dogajanje so popestrili člani folklorne skupine Klasje s Črešnjevca in ansambel Vrt iz Oplotnice.
VIR: Tomaž Ajd, Informator
FOTO: Aleš Kolar
TOVORNA VOZILA Z LOKALNE CESTE!
Med letoma 2002 in 2005 so na cesti Slovenska Bistrica-Tepanje umrli trije ljudje, hudo telesno poškodovanih je bilo 82 ljudi – Vsak dan do 6500 vozil
Skozi naselje Vrhole, ki je ob državni cesti Slovenska Bistrica-Tepanje, vsak dan pelje od 3500 do 6500 vozil. Omenjeni podatek velja za leti 2003 in 2004. “Če smo natančni, je po tej cesti drugega reda predlani vozilo dnevno 3505 vozil, lani pa 6574 vozil,” je včeraj v Vrholah povedal Stanislav Mlakar, član sveta krajevne skupnosti Vrhole Preloge.
Krajani te skupnosti so njega in predsednika sveta KS Branka Petriča pooblastili, da v njihovem imenu izrazita protest zaradi ceste, po kateri iz dneva v dan teče gostejši promet. Tovornjaki, priklopniki, avtobusi in osebna vozila ljudem povzročajo vedno več težav: doživljajo neznosen hrup, onesnaževanje zraka, slabša se prometna varnost.
Protestnega sestanka so se poleg predstavnikov krajevne skupnosti, ki so povezane s to cesto, udeležili še županja občine Slovenska Bistrica Irena Majcen, poslanca državnega zbora Jože Jerovšek in Rudolf Petan, Igor Frim iz konjiške občine in Danica Sagadin Leskovar iz bistriške občinske uprave. Mlakar in Petrič sta povedala, da so se izredne cestne razmere začele po letu 2000, ko je vlada izdala sklep o sprostitvi prometa po lokalnih cestah, vzporednih z avtocestami. Čeprav je bila javnost prepričana, da bo ministrstvo za promet izdalo omejitveno odredbo, se to ni zgodilo, pričakovali so, da bo promet za tovorna vozila na lokalnih cestah omejen med 22. in 5. uro. Direkcija za ceste je leta 2000 takoj odstranila prometne znake in skozi Vrhole in druge kraje med Slovensko Bistrico in Tepanjami so se zapodila tovorna vozila in se izognila plačilu cestnine v Tepanjah. Prebivalci Vrhol in Prelog so na direkcijo za ceste in občino Slovenska Bistrica naslovili več prošenj, vendar brez uspeha. Po petih letih se na cesti ni nič spremenilo, le vozil je iz dneva v dan več. Ugotovili so, da je v letu 2004 vsak dan po tej cesti peljalo 5614 osebnih avtov, 47 avtobusov, 475 tovornjakov in 138 priklopnikov. Leto poprej pa je med Tepanjami in Slovensko Bistrico vsak dan vozilo 2985 osebnih avtov, 26 avtobusov, 422 tovornjakov in 72 priklopnikov. Podatkov za letos še nimajo, je povedal Mlakar. Od leta 2002 do 2005 so na tej cesti umrli trije ljudje, hudo telesno poškodovanih pa je bilo 82 ljudi. Kar precej razlogov, da bi direkcija za ceste prisluhnila prošnjam prebivalcev krajevnih skupnosti, je opozoril Petrič. Rudolf Petan je dejal, da bo treba spremeniti ime naslovnika. Pravi naslov za tovrstna vprašanja je ministrstvo za promet. Po novem zakonu ima minister možnost, da zaradi tehtnih razlogov spremeni prometno ureditev na omenjenem – enajst kilometrov dolgem – cestnem odseku. Možnosti sta dve: prepovedati vožnjo tovornjakom ali urediti cestninjenje, je še dodal Petan. Mlakar in Petrič pa sta dejala, da bi bili krajani zadovoljni že s prepovedjo nočnega prometa. Najhuje je med 2. in 5. uro zjutraj, prometne konice so še med 6. in 8. uro ter med 14. in 17. uro. Če bi se tovornjaki preselili na avtocesto, bi se marsikaj spremenilo. Jože Jerovšek je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči. Zavzel se je, da bi tovornim vozilom prepovedali nočno vožnjo. Županja Irena Majcen vidi rešitev v ukinitvi cestnine v Tepanjah. Sagadinova pa je predstavnike krajevnih skupnosti seznanila z vsebino pisma direkcije za ceste. Direkcija se sklicuje na zakon, ki je začel veljati oktobra letos in daje določena pooblastila ministru za promet. Zato naj konjiška in bistriška občina svoje zahteve naslovita na ministrstvo.
Stanislav Mlakar je dejal, da ljudem, ki živijo ob cesti, popuščajo živci. Obstaja resna namera, da bodo z oviranjem prometa izrazili državljansko neposlušnost. Sam tega ne podpira, zato pričakuje, da bosta direkcija in ministrstvo za promet uslišala njihove prošnje. Prva se glasi: prepoved prometa za tovorna vozila med 22. in 5. uro.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Cesta skozi Vrhole odslej brez tovornjakov (Wikipedija)
VEČ PROSTORA V ŠOLI NA TINJU
Dve učilnici že nared
Še pred koncem tega meseca naj bi v tinjski osnovni šoli dokončno uredili dve novi učilnici na obnovljenem podstrešju in tjakaj preselili učence iz male šole in tistega razreda, ki so imeli zdaj pouk popoldne. Tehnični prevzem novih učilnic je že opravljen, v prihodnjem letu pa bodo dokončali dve učilnici in kabinet in tako za dalj časa rešili prostorske probleme na tej bistriški osnovni šoli.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Osnovna šola Tinje (Marles)
OSEM NOVIH BRUNARIC
V sredo, 11. novembra 1987, so na Treh kraljih, Rekreacijsko-turističnemu centru Trije kralji na Pohorju, predali namenu 8 novih brunaric. RTC je tako pred pragom nove zimske in smučarske sezone postal bogatejši za novo počitniško naselje. V vsaki brunarici sta dva apartmaja z vhodom, kopalnico, kuhinjo in bivalnim prostorom v pritličju, v mansardi pa je spalnica za šest oseb. Temelji in talna plošča so iz armiranega betona, stene pa lesene in iz opeke. Brunarice, ki jih je zgradila temeljna organizacija združenega dela Granit iz Slovenske Bistrice, stojijo nad cerkvico Treh kraljev, kupili pa jih Tovarna olja, Gorenje, Impol in obrtniki.
VIR: (zk), Večer
FOTO: Ena od brunaric na Treh kraljih (OOZ Slovenska Bistrica)
PET RAVNATELJEV PONOVNO IMENOVANIH
Občinska skupščina je na svoji zadnji seji obravnavala prošnje ravnateljev osnovnih šol Slovenska Bistrica, Tinje, Laporje, Črešnjevec in Sp. Polskava. Vsi tovariši so to dolžnost opravljali že v pretekli mandatni dobi in za njeno nadaljnje opravljanje dobili soglasje kolektivov, zavoda za šolstvo in temeljne izobraževalne skupnosti. Ob tej priložnosti je skupščina položaj in vlogo ravnatelja osnovne šole obravnavala širše, predvsem z vidika izvajanja koncepta sodobne osnovne šole, idejnosti pouka in samoupravnih odnosov na
šolah. Ponovno ravnatelji so: Avgust Vidmar, Marjan Debeljak, Tone Verle, Ferdo Ključevšek in Srečko Rajh. Skupščina se jim je za preteklo delo zahvalila, pri njihovem prihodnjem delu pa se željam za uspešno in plodno delo odbornikov pridružujemo tudi mi.
VIR: J. N., Večer
11. november 1943
PARTIZANI POŽGEJO ŽUPNIŠČE NA AREHU
11. novembra 1943 so partizani na Arehu pri cerkvi sv. Henrika požgali župnišče, da nacisti ne bi imeli v njem zatočišča. Na razglednici iz okrog leta 1915 vidimo župnišče in cerkev sv. Henrika.
VIR: Premzl, Primož: Zbornik občine Slovenska Bistrica III, str. 366
FOTO: Razglednica s p.c. sv. Henrika in župniščem iz okrog leta 1915 (Arhiv zavoda za kulturo)
NAPOVEDANA OBNOVA CESTE
Že več let je bila državna cesta Maribor–Celje predmet javnih in zakotnih polemik
Cesta je res v takšnem stanju, da za avtomobilski promet ni več sposobna. Na tej cesti so takšne kotanje, da avtomobil tudi ob zelo počasni vožnji poskakuje in da je vožnja skrajno naporna. Tudi vsakoletno krpanje ni dosti pomagalo. Zato so vsi, zlasti pa avtomobilisti toplo pozdravili odločitev države, da bo to cesto preuredila. Odločili so se za asfaltiranje, ker bi bila betonska cesta dražja in bi bila izdelava mnogo bolj zamudna. Betonsko cesto morajo več mesecev sušiti in še prezimiti. V kratkem se bodo na glavni naši državni cesti pričela prva dela na odseku Maribor–Fram, ki je najbolj razoran. Cesto bodo zelo razširili. Znane visoke klance pri Polskavi, Slovenski Bistrici in pred Konjicami bodo odpravili s tem, da bodo na teh mestih cesto preložili. Največji vzpon na novi cesti bo samo 6 odstotkov, tako da bo promet zelo olajšan. Ker bo na cestnih delih zaposlenih okoli 500 delavcev, bo šlo delo hitro od rok. Računajo, da bo cesta Maribor–Celje prenovljena v štirih letih ali morda še prej.
VIR: Večernik
Rodil se je kemik, športnik in direktor Impola MILAN STEPIŠNIK
Po končani gimnaziji je končal šolanje za inženirja kemije in se že pred 2. svetovno vojno zaposlil v tovarni Impol v Slovenski Bistrici.
Kot uspešen atlet, metalec kladiva, je bil leta 1936 zastavonoša reprezentance Kraljevine Jugoslavije na Poletnih olimpijskih igrah v Berlinu (Nemčija).
Leta 1940 je bil njegov rezultat v metu kladiva 54,64 m šesti na svetu. Državni rekord je izboljšal 7-krat in bil tudi balkanski prvak. Bil je tudi izjemen skakalec v daljino ter aktiven v sokolskih vrstah.
Med 2. svetovno vojno je bil zaradi delovanja v Osvobodilni fronti (OF) zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau.
Po koncu 2. svetovne vojne in vrnitvi iz taborišča je bil nekaj časa tudi direktor tovarne Impol.
30. septembra 1947 ga je OZNA aretirala in obtožila »medvojnega sodelovanja z gestapom, povojnega vohunjenja za tuje organizacije in sabotažnega delovanja«. Na t. i. Diehl-Oswaldovemu procesu (v sklopu Dahauskih procesov, op. ur.), ki je potekal od 20. do 26. aprila 1948 v Ljubljani, je bil obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo. Obsodbo je 8. maja 1948 potrdilo vrhovno vojaško sodišče, prezidij Skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) pa je 11. maja 1948 zavrnil prošnjo za pomilostitev.
Politično je obsojence na t. i. Dahauskih procesih rehabilitiral 10. kongres Zveze komunistov Slovenij (ZKS) leta 1986.
Milan Stepišnik je bil ustreljen predvidoma 18. novembra 1950 v Kočevju.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj in kulturni delavec STANKO POVH
Stanko Povh se je rodil 11. novembra 1895 v ljudski šoli na Zgornji Ložnici kot četrti otrok narodno zavedne učiteljske družine. Doma je bil vzgojen v narodno zavednega Slovenca, saj sta bila med hišnimi prijatelji družine slovenski narodnjak Josip Vošnjak ter pesnik in pisatelj Pankracij Gregorc.
Stanko se je šolal na Zgornji Ložnici, Slovenski Bistrici, Mariboru in v Ljubljani ter v Gorici. Leta 1918 je prišel za učitelja na domačo Zgornjo Ložnico. Takoj je začel z aktivnim delom v šoli in kulturnim delom v kraju. Na Zgornji Ložnici se je leta 1926 tudi poročil s sodelavko, učiteljico Hedviko Povh, rojeno Leben. V zakonu sta se jima rodili deklici Stanka in Zinka.
Že leta 1924 je bila Zgornja Ložnica znana zaradi vsakoletnih iger za mladino in odrasle, ki so jih hodili gledat tudi ljudje iz Slovenske Bistrice.
S pomočjo žene Hedvike je ustanovil gospodinjsko nadaljevalno šolo za dekleta in kmetijsko nadaljevalno šolo za fante. Stanko Povh je leta 1931 ustanovil še Javno narodno knjižnico, kjer se je nato odvijala knjižničarska, dramska in pevska dejavnost, gospodinjski, zdravstveni in gospodarski pouk. K dejavnosti je znal pritegniti že šolsko mladino.
Leta 1937 je dosegel, da je oblast dovolila, da se je Javna narodna knjižnica preimenovala v ‘Prosvetno društvo pri Venčeslju’ in mu vdihnil za tedanje razmere napredne ideje krščanskega socializma in utrjeval narodno zavest, kar se je izkazalo v času NOB, saj so se člani povezali s partizani in stopali v njihove vrste.
Med okupacijo sta morala Stanko in Hedvika zapustiti Zgornjo Ložnico. Ko sta se leta 1945 vrnila, je ponovno oživelo tudi kulturno-umetniško delo v kraju.
Kmalu zatem so ustanovili Kulturno-umetniško društvo (KUD) Lojze Avžner, ki deluje še danes. Po dolgih letih učiteljevanja se je leta 1955 upokojil, a zaradi pomanjkanja učiteljev učil še do leta 1958.
Stanko Povh je umrl 18. januarja 1986 v mariborski bolnišnici.
VIR: biografski-sb.si
BISTRICA DOBI TRŠKE PRAVICE
Slovenska Bistrica se v virih prvič omenja leta 1227. 11. novembra tega leta je Bistrici avstrijski in štajerski vojvoda Leopold VI. Babenberžan podelil trške pravice. Leto 1227 lahko z gotovostjo štejemo kot tisto, od katerega Bistrica spada med urbane naselbine. Verjetno je bila najkasneje v tem času formirana tudi bistriška fara, ki se z imenom župnika Henrika prvič omenja leta 1252.
Vsaj do srede 13. stoletja je bila Bistrica nato upravljana iz Maribora, najkasneje do leta 1265 pa je bil ustanovljen samostojni urad z glavarjem kot nadzornikom trga/mesta, gospostva in gradu. O tej spremembi pričata tudi oba deželnoknežja urbarja iz 13. stoletja, kjer je v starejšem, babenberškem, nastalim med 1220 in 1230, slovenskobistriški svet še označen kot pohorska županija, medtem ko je v mlajšem, nastalem med 1265 in 1267 v času vojvodovanja Otakarja Přemysla, že definiran kot urad Bistrica. Kmalu potem pa je novi avstrijski in nato še štajerski vojvoda, češki kralj Otokar Přemysl, izkoristil urad Bistrica za poplačilo (in nevtraliziranje) Babenberžanke Gertrude, ki bi ga lahko ogrozila v njegovi poziciji v vojvodini Avstriji.
Leta 1309 je v Štajerski rimani kroniki prvič označena kot mesto, leta 1310 je žička listina, sestavljena v Bistrici, pečatena s »sigillo vniuersitatis burgensium in Feusteriz« (pečat mesta Bistrice je bil sicer prvič uporabljen vsaj že leta 1297, ko z mestnim pečatom potrdijo podelitev bistriškega meščana Frizolda nunam v Studenicam; vendar je pečat s te listine izgubljen), leto kasneje je kraj imenovan kot »oppidum« in nato leta 1313 ponovno kot mesto. Listina iz leta 1297 pa dokazuje, da je že konec 13. stoletja Bistrica dosegla stopnjo avtonomije, za katero so značilni mestnik sodnik in skupnost meščanov, ki upravljajo mesto. Poleg Frizolda se namreč omenja v listini tudi »Wolcmar richer ze Veustirtz« ter še vsaj trije drugi meščani. Tudi omemba iz leta 1311 pa kljub uporabi izraza oppidum (trg) govori o mestu, saj so v listini našteti Štefan »civis in Veustritz« in meščana Holzappfel in Stanislav, oba nedvomno označena kot »cives«, se pravi meščana, »dicto oppido«, imenovanega trga. Pojma civi(ta)s in oppido je pisar očitno uporabljal kot enakovredna oz. sopomenska. Prostor Slovenske Bistrice in z njim tudi mesto sta bila torej vrnjena v okvir štajerske dežele leta 1311. Do tega časa je Bistrico upravljal Konrad Aufensteinski, ki mu je vojvoda Oto Tirolski zastavil omenjeno posest kot nadomestilo za dolg v višini 400 mark. Po ponovnem prehodu Bistrice v roke Habsburžanov in Štajerske pa za koroško-tirolskega plemiča ni bilo več prostora. Leta 1313 je bil dolg 400 mark poravnan, zaradi česar je tudi zapadla zastava. Bistrica je bila, kot kaže, nekaj časa upravljana preko glavarjev. Vsaj od leta 1319 dalje je bil tak glavar (hauptmann) Peter iz koroškega Lilienberga. Je pa verjetno napačno predpostaviti, da je Peter Limbarski to službo opravljal vse do leta 1337, kot to domneva Jože Koropec. Peter Limbarski je namreč dobil v upravo tudi urad Laško, kjer je bil v dvajsetih in tridesetih letih močno angažiran, medtem ko ga v povezavi s Slovensko Bistrico po letu 1320 ne srečamo več. Leta 1335 pa dobijo Bistrico v zastavo gospodje Walseeji in jo obdržijo v svojih rokah do leta 1363. Njim nato sledijo grofje Celjski, ki obdržijo urad v svojih rokah do izumrtja leta 1456.
Iz tega obdobja je zanimiv zgodovinski zapis, da so okrog leta 1309 okoli Bistrice rojili ogromni roji kobilic. Ko se je vanje zagnal pijani junak, so ga kobilice s konjem vred oglodale do kosti.
VIR: Tone Ravnikar – Judje v manjših štajerskih mestih
FOTO: Statt Windischfeistritz (Mesto Slovenska Bistrica), G. M. Vischer, 1681, bakrorez
