13. avgust
Danes goduje LILIJANA
Ime Lilijana izvira iz znane rože lílija, latinsko lilium candidum. Iz imena rože dejansko izhaja ime Lilija, medtem ko sta imeni Lilijana in Liljana tvorjenki s sufiksom -ana.
Ostale različice imena: Liliana, Liana, Lijana, Lili, Lilia, Lilica, Lilija, Lilja, Liljanka, Ljilja, Ljiljana.
13. avgust 1976
SVETOVNI DAN LEVIČARJEV
13. avgust že vse od leta 1976 obeležujemo kot svetovni dan levičarjev. Izmislil naj bi si ga neki fant, seveda levičar, ker na ta dan ni bilo drugega praznika in ker je bil to njegov rojstni dan. Približno 10 odstotkov ljudi na svetu je levičarjev, od tega je moških dvakrat več kot žensk.
Levičarji so bili skozi zgodovino večkrat zasmehovani in očrnjeni, zato so starši in učitelji “na silo” iz njih delali desničarje. Tudi ohranjen izrek, ki ga še danes uporabljamo, da je neka oseba leva (nesposobna, nespretna), govori o tem, da so bili levoroki ljudje pogosto zaničevani.
Pred stoletji jih je katoliška cerkev razglasila za služabnike hudiča, zato otrokom iz pomembnih družin niti pod razno niso dovolili uporabljati leve roke za pisanje in risanje. Cele generacije levičarjev so bile prisiljene v uporabo desne roke. Še pred nekaj desetletji je bila na Japonskem levična žena zadosten razlog za ločitev. Beduini ženske postavijo na levo stran šotora, desno stran pa prihranijo za moške, s čimer želijo pokazati, kateri spol je pomembnejši. Domačini v Gvineji se kozarca nikoli ne dotaknejo z levim palcem, saj verjamejo, da bi tako zastrupili pijačo. Maorske ženske slavnostna oblačila tkejo z desno roko, saj bi z levo onečastile in zaklele obleko. Afriška plemena ob reki Niger ženskam prepovedujejo pripravo hrane z levo roko, saj se bojijo čarovnije. Ja, ljudje so že dolgo ukvarjajo s tem, katera je lepša in primernejša roka, tako kot še s številnimi precej nepomembnimi vprašanji.
MED KORONAKRIZO DODATNA IZOBRAŽEVANJA
PGD Slovenska Bistrica pred pomembnim jubilejem, saj bodo leta 2022 praznovali 150 let delovanja društva
Ne moremo iz svoje kože, da ne bi pomagali, ko je pomoč potrebna,” pravi Janko Mlakar, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Slovenska Bistrica, ki je tudi med epidemijo covida-19 priskočilo na pomoč pomoči potrebnim. Članice društva so izdelale 160 zaščitnih mask, od tega so jih 130 podarili domu za starejše v Slovenski Bistrici. “Vsem stanovalcem smo podarili maske. Predvsem smo jim želeli dati spodbudo in menim, da smo v nameri uspeli, saj so se stanovalci našega obiska zelo razveselili. Pomagali smo tudi v občinski informacijski pisarni in razdeljevali maske po krajevnih skupnostih. Predvsem pa smo skrbeli za lastno varnost, da ne bi prišlo do kakšne večje okužbe, v ta namen smo se razdelili v manjše skupine,” o dogajanju med epidemijo pripoveduje Janko Mlakar. Čas epidemije so dodobra izkoristili tudi za dodatna izobraževanja in preverjanje uporabnosti opreme.
Vključenih 145 članov in članic
Člani PGD Slovenska Bistrica se najpogosteje usposabljajo v Izobraževalnem centru za reševanje in zaščito Ig. Izobražujejo se tudi v Pekrah in Ormožu, za gašenje požarov pa na poligonu v Sežani. Šestinpetdeset operativcev društva namreč veliko posreduje pri prometnih nesrečah, opravi veliko intervencij zaradi nevarnih snovi in precej tehničnih reševanj. Koncesijo za tovrstno posredovanje imajo 27 let; do 27. julija letos so v prometnih nesrečah posredovali skupno 101-krat oziroma skoraj vsak drugi dan. V PGD Slovenska Bistrica je vključenih okoli 145 članov in članic, predvsem članstvo mladih uspešno raste. Na tekmovanjih jih zastopajo pionirji, mladinci in veterani. Ob tem se slovenskobistriški gasilci zahvaljujejo številnim sponzorjem in donatorjem, ki jih podpirajo pri njihovih dejavnostih.
Številne prireditve ob visoki obletniciLeta 2022 bodo praznovali 150 let delovanja društva. V ta namen so že imenovali pripravljalni odbor. “Načrtujemo parado, veselico in svečano akademijo. Želimo si, da bi v dogajanje vključili čim več domačih ljudi. Ne gre namreč samo za praznovanje našega društva, častitljivi jubilej je zagotovo tudi širšega pomena za lokalno skupnost,” napoveduje Janko Mlakar. Praznovanje bo v veliki meri odvisno od razmer glede novega koronavirusa, zaradi česar so že morali odpovedati tudi letošnjo tradicionalno veselico.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Bistriški gasilci med usposabljanjem s helikopterjem v okolici Šentjurja (PGD Slovenska Bistrica)
OD COKEL IN GLINENE POSODE DO “ŠTURMANCE”
V slovenjebistriški knjižnici razstava o dediščini med Pohorjem in Bočem
V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je v poletnih mesecih na ogled razstava z naslovom Dediščina med Pohorjem in Bočem. Razstavljena je glinena posoda za peko potice, ki se je prenašala iz roda v rod. Za glineno posodo velja, da je vsestransko uporabna. V času, ko stremimo nazaj k naravi, ponovno dobiva svoje mesto v kuhinji. Večinoma jo uporabljamo za peko številnih jedi v pečici, na primer mesa, različnih narastkov, gostih enolončnic, pa tudi kruha in potic ter drugega peciva. Kot pojasnjuje bibliotekarka Natalija Stegne, je v drugi vitrini petrolejka, ki se je v Evropi pojavila že okoli leta 1860.
Z izdelavo steklenih petrolejk so se spoprijeli tudi pohorski glažutarji. Na podeželju je imelo vse več ljudi prenosne petrolejke ali pa take, ki so jih obesili na steno. Ponekod so visele s stropa in imele na vrhu senčnik, ki je razpršil svetlobo po prostoru. Z elektrifikacijo mest, trgov in podeželja je petrolejka izgubila boj za obstanek, ostala je le del naše premične kulturne dediščine. Ohranilo se je mnogo posebnih petrolejk, ki so jim rekli “šturmance”.
Nekdaj se je na kmetijah pogosto tudi obutev za družino izdelala kar v priročnih domačih delavnicah. Za opravljanje vsakodnevnih hišnih opravil so bile doma izdelane lesene cokle in prav te krasijo tretjo vitrino. Za podplate so običajno uporabljali bukov ali javorjev les. Podplat je bil v sprednjem delu ukrivljen nekoliko navzgor in oblikovan v konico. Zgornji del cokel je bil običajno usnjen. Za boljši oprijem stopala je bil okrog pete dodan poseben usnjen trak – opetnik. Folklorna skupina KUD Otona Župančiča Tinje, ki je lansko leto obeležila 30 let delovanja, je cokle vpletla v ples. Plesalci, ko so oblečeni v delovna lanena oblačila, imajo namreč obute cokle. Na Tinju že vrsto let uspešno deluje tudi Turistično društvo Cokla Tinje.
VIR: Tomaž Ajd, Večer
FOTO: Na ogled so tudi doma izdelane lesene cokle (Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica)
KO SE V ENI URI IZPOLNI 200 ŽELJA
Vsako leto avgusta čez nebo švigajo utrinki. Tokrat smo jih opazovali skupaj s člani Astronomskega društva Orion
Ko se oči navadijo na temo, se na travniku malo naprej od Osnovne šole Šmartno na Pohorju začnejo izrisovati temne silhuete ljudi. Nočno tišino prekinjajo njihova opažanja posebno svetlih utrinkov, klepet o zvezdah in ozvezdjih, kliki fotoaparatov, ki se trudijo ovekovečiti utrinke, ter živahna naznanila, ko se kakšen ujame.
Članom Astronomskega društva Orion je Šmartno še posebno blizu. “Tukaj je horizont dokaj odprt. Ni kakih ovir na nebu,” prednosti travnika na odprti legi, kamor to leto pritiska pravi jesenski hlad, pojasni predsednik Oriona Igor Žiberna. A pogoji za opazovanje nočnega neba tudi tam niso idealni. “Proti severu vidimo svetlobno kupolo Maribora, proti jugu je Slovenska Bistrica, za obrisom Boča pa še Zagreb,” pokaže največja jezera svetlobe v okoliških dolinah. Za najlepši razgled na zvezde se je najbolje obrniti proti središču Pohorja. Že luna moti opazovanje neba, zato ni presenetljivo, da luči skrijejo precej šibkejših utrinkov.
Utrinki nastanejo, ko kometi na poti okoli Sonca za seboj puščajo trdne delce. “Tako oblikujejo nekakšen svitek delcev v vesolju, meteoroidno vlakno,” navdušeno pripoveduje Žiberna. Včasih pa Zemlja ne prečka le meteoroidnega vlakna, ampak naleti tudi na pas, v katerem so omenjeni delci. “Takrat je večja možnost, da delci zaidejo v atmosfero. Ravno pri Perzeidih Zemlja prečka meteoroidno vlakno, zato se število delcev, ki letijo skozi atmosfero, poveča,” razloži. Letos je največ utrinkov čez nebo poletelo v petkovem popoldnevu, zato jih nismo mogli opazovati. Vendar opazovalci tudi ponoči niso bili razočarani. “Vseeno so pogosti. Prej je bil za vami en zelo svetel, zagotovo prve ali celo nulte magnitude,” sogovornik pove, brž ko dokonča razlago.
Z magnitudami merimo sij – nižja ko je vrednost magnitude, svetlejši je pojav. “Zvezda Vega sveti z nulto magnitudo,” pokaže točko jasne svetlobe nad sredino travnika. Severnica je nekoliko šibkejša, sveti z drugo magnitudo. “O, zdaj pa je bil en tako svetel, da je še sled puščal!” Žiberna vzklikne sredi stavka. “Danes pa šibajo. Joj, kako je bil svetel!” ne skriva navdušenja. V preteklih letih so zabeležili tudi posebno svetle, bolide, z -6. magnitudo.
Letos so astronomi na temnejših lokacijah napovedali 200 vidnih utrinkov na uro, skoraj 100 več kot lani. “Meteoroidno vlakno se lahko malce premakne zaradi gravitacijskega delovanja planetov ali Sonca. To naj bi se zgodilo letos, zaradi česar naj bi Zemlja potovala bližje središču meteoroidnega vlakna. Zato je več utrinkov,” razlaga Žiberna.
Okoli 12. avgusta opazujemo Perzeide. Takšni meteorski roji navadno dobijo ime po ozvezdjih, iz katerih razsvetljujejo nebo. Če bi jih naenkrat nanizali po nebu, bi namreč delovalo, da vsi izhajajo iz ene točke. “Efekt je podoben tistemu med vožnjo z avtom v snežnem metežu, če snežinke opazujemo skozi vetrobransko steklo. Zdi se, da vse izhajajo iz ene točke. Nekaj podobnega se dogaja z utrinki,” Žiberna utečeno poda primerjavo. “Zemlja gre skozi meteoroidno vlakno. V tem primeru so meteoroidi snežinke, zato se nam zdi, da vsi izhajajo iz ene točke,” konča razlago. Ta navidezna točka se imenuje radiant. Pri Perzeidih je radiant torej v ozvezdju Perzeja.
Čim lepše utrinke čaka tudi podpredsednik društva Orion Mitja Govedič. Nekaj metrov od drugih opazovalcev na ležalniku, zavit v odejo, opazuje nebo. Leže se utrinki najlepše vidijo, pravi. “Perzeid tretje, Perzeid nulte …,” od časa do časa pove v diktafon. “Ko vidim meteor, povem, iz katerega roja je in kako je svetel,” pojasni. Največ je Perzeidov. “So tudi drugi roji, ampak manj aktivni. Iz njih vidimo recimo le tri ali štiri meteorje na uro,” razloži in pogled ponovno usmeri v nebo. Opazovalci se tudi med pogovorom ves čas ozirajo k zvezdam, kot da ne želijo zamuditi nobenega utrinka. Še prehitro jih bo z nežnimi odtenki sončnega vzhoda skrila zarja.
VIR: Tina Murko Gajšek, Večer
FOTO: Utrinki nastanejo, ko kometi na poti okoli Sonca za seboj puščajo trdne delce (Andrej Petelinšek)
SLOVENSKA BISTRICA: VINSKE MEDALJE
Klet Bistrica je na 34. državnem ocenjevanju vin Vino Slovenija Gornja Radgona prejela štiri velike zlate medalje in sedem srebrnih. Med nagrajenci so laški in renski rizling, rumeni muškat različnih letnikov. V vodstvu kleti so povedali, da uspehi potrjujejo kakovost njihovih vin. Na državnem ocenjevanju vin je sodelovalo 250 pridelovalcev iz šestih držav s 736 vzorci vina. Vino Slovenija Gornja Radgona je eden od strokovnih napovedovalcev 46. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma, ki bo med 23. in 29. avgustom. V okviru sejemskih dogodkov bodo razglasili rezultate in podelili medalje. Slovesnost bo v torek, 26. avgusta, ob 15. uri na prireditvenem prostoru Pomurskega sejma.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
DEMOGRAFSKO OGROŽENI OSTAJAJO NA ROBU
V Slovensko Bistrico 17,5 milijona tolarjev
Z denarjem za demografsko ogrožene bodo v bistriški občini napeljali prvo etapo vodovoda Dežno—Stari Grad • Nekaj demografskega denarja bo tudi za malo gospodarstvo in kmetijstvo
Na natečaju za pridobitev sredstev za spodbujanje razvoja demografsko ogroženih območij je občina Slovenska Bistrica kandidirala s šestimi infrastrukturnimi projekti. Denarja, ki ga je obljubila država, točneje ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, pa bo le za napeljavo prve etape vodovoda med Dežnim in Starim Gradom v krajevni skupnosti Makole.
»Vseh šest projektov, naj povem, da gre poleg že omenjenega vodovoda še za cesto Božje— Koritno, transformatorsko postajo Dežno II in Štatenberg, cesto Kalše—Šmartno na Pohorju in telefonsko centralo Makole, smo ovrednotili na dobrih 176 milijonov tolarjev. Vodovod, ki ga bomo zdaj v resnici začeli urejati, pa nas bo stal 26 milijonov tolarjev; polovico potrebnega denarja obljublja država, drugo polovico bomo morali zagotoviti iz proračuna. Vsi ostali projekti bodo ob taki pomoči države morali čakati na denarno boljše čase.« pravi Maks Hohler, predsednik bistriškega izvršnega sveta.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
ALPINISTI V FRANCIJI IN ŠVICI
Najtežje smeri
Po uspehu Frančka Kneza, ki je pred dnevi preplezal severno steno Švicarskega Eigerja v neverjetnih šestih urah, sta podoben uspeh dosegla tudi Milan Romih in Matjaž Pečovnik, oba člana alpinističnega odseka Impol iz Slovenske Bistrice, ki sta klasično smer na tej gori preplezala v 14 urah. Plezala sta v zelo težkih razmerah, saj sta ves čas uporabljala dereze. Bivakirala sta na vrhu gore.
Danes sta v Francijo in v Chamonix odpotovala Janko Korent in Bojan Veber in se pridružila Daniju Tiču in Milanu Romihu, ki sta zaradi slabega vremena v francoskih gorah že 14 dni. Kaže, da bodo člani bistriškega alpinističnega odseka, ki so si letos izbrali nekaj zelo težkih prvenstvenih smeri, med najboljšimi v Sloveniji.
VIR: zk, Večer
FOTO: Eiger, severna stena (Wikipedija)
LOKALNE DELOVNE AKCIJE
Sedem kilometrov ceste
Občinska konferenca Zveze socialistične mladine (ZSM) v Slovenski Bistrici je skupaj s krajevno skupnostjo Šmartno na Pohorju organizirala v juliju tri tedensko lokalno mladinsko delovno akcijo, na kateri je sodelovalo 50 brigadirjev iz Slovenske Bistrice in Svetozareva skupaj z brigadirji veterani. Gradili so sedem kilometrov ceste, kopali odvodne jarke in opravili druga ze,eljska dela v skupni vrednosti 810.000 dinarjev. Brigadirjem so s 3500 prostovoljnimi delovnimi urami pomagali tudi krajani iz naselij ob cesti, vsako soboto je po 50 pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade (JLA) pripravilo udarniški dan in pomagalo pri pripravi kulturnih zabavnih prireditev. V akcijo se je vključilo tudi 70 prostovoljnih gasilcev, ki so opravljali zemeljska dela na trasi in izkopali 700 metrov jarkov.
Brigadirji so izdajali poseben indormativni bilten, organizirali so tečaj prve pomoči, ogled večjih delovnih organizacij v slovenskobistriški občini in srečanje z delovnimi ljudmi Impola. Sedem brigadirjev je prejelo udarniške značke, desetim pa so podelili posebna priznanja.
VIR: Ž. Golob, Večer
TOMBOLA PRAGERSKIH SOKOLOV
Sokolsko društvo Pragersko priredi v danes, 13. t. m. na dvorišču gostilne Bergler veliko dobrodelno tombolo. Dobiček je namenjen za zgradbo sokolskega doma, ki je za Pragersko prepotreben.
VIR: Večernik
DECA SE DOBRO POČUTIJO
V dečjl počitniški koloniji pri Sv. Martinu na Pohorju, se tudi druga skupina otrok prav dobro počuti. Otrokom, ki so večinoma šibkejše konstitucije, pohorski zrak in solnce prav dobro deneta in povzročata apetit. V prvem tednu so skoro vsi pridobili na teži, med temi ena deklica kar 2 in pol kg. V koloniji so sedaj vsa dela za letos dokončana. V razvedrilo so prejeli pretekli teden otroci kinoaparat s tedensko dvakrat novim programom in radio, ki veže letoviščarje s svetom.
VIR: Mariborski večernik Jutra
FOTO: Počitniški dom kraljice Marije (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica
Rodil se je pravnik in sodnik JANKO BABNIK
Dr. Janko Babnik se je rodil 13. avgusta 1926 na Dunaju (Avstrija). Oče dr. Friderik Babnik je bil pravnik, tovarnar in lokalni aktivist. Mati Elizabeta, rojena Vrbančić, je bila dunajska operna pevka (po materi Avstrijka, po očetu Hrvatica).
Zgodnje otroštvo je preživljal na Dunaju, v njegovih najstniških letih pa so se zaradi nacističnih groženj preselili na očetovo rodno Zgornjo Polskavo.
Tudi tam življenje ni potekalo umirjeno. Pri petnajstih letih je tragično izgubil očeta (leta 1941 ubit v Mauthausnu). Nemške oblasti so jim zaplenile vso premoženje, razen hiše, v kateri so živeli. Po vojni jim ga je nova oblast sprva vrnila v celoti, vendar so ga kmalu zatem nacionalizirali.
Srednješolsko izobrazbo je pridobil na realki v Mariboru (današnja Prva gimnazija Maribor, op. ur.). Nato je sledil očetovi in pradedovi poklicni poti. Leta 1948 se je vpisal na pravno fakulteto v Zagrebu (Hrvaška), a ga je sokrajan označil za kulaka, zaradi česar je bil izključen s fakultete. Študij je nadaljeval v Ljubljani in ga že leta 1952 uspešno zaključil.
Sprva je služboval kot sodnik na Ptuju in v Murski Soboti. Pozneje je v Slovenski Bistrici odprl odvetniško pisarno, kjer je delal vse do svoje smrti.
Leta 1950 se je poročil z Majdo, rojeno Obrovnik, v Gornji Radgoni (*1926 †2013). Delila sta si enako študijsko pot, vendar Majda študija ni dokončala. V naslednjih štirih letih sta dobila dva otroka; Friderika (*1952) in Vero (*1954, poročeno Lončarič).
Leta 1955 sta se z ženo preselila iz Zgornje Polskave v Kidričevo, kjer je živel do svoje smrti. Takrat je namreč žena Majda dobila službo v Tovarni glinice in aluminija (danes Talum) kot glavna računovodkinja tovarne.
Janko Babnik je umrl 1. septembra 1987 v Ljubljani. Pokopan je na Zgornji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je posestnik FRANC GUNČER
Franc Gunčer se je rodil 13. avgusta 1911 na Zgornji Bistrici.
Po koncu 2. svetovne vojne je bil aretiran in zaprt v taborišču Šterntal (Strnišče, Kidričevo), nato pa izpuščen.
Januarja 1946 so ga ponovno aretirali, njegovo družino preko Madžarske izgnali v Avstrijo, njega pa umorili kot žrtev povojnih pobojev.
VIR: biografski-sb.si
ŽE DRUGIČ LETOS JIH JE OBISKAL ŠOLSKI INŠPEKTOR
Od 96 šoloobveznih dečkov in 105 deklic, skupaj 201, je zgornjepolskavsko šolo v šolskem letu 1886/87 obiskovalo 87 dečkov in 101 deklica. Šolski obisk je bil zadovoljiv. Vodstvo šole je krajevnemu šolskemu svetu vsak mesec predalo v ukrepanje dva seznama učencev, ki so izostajali od pouka. To leto je okrajni šolski inšpektor prof. Franc Robič drugič inšpiciral oba razreda 13. avgusta 1886.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str.158
