14. avgust

Gasilca sta od mladosti. Spoznala sta dobre in slabe strani tega prostovoljnega poklica, v 38-letni praksi doživela ogromno izjemnih in nepozabnih trenutkov. Ko že mislita, da so najhujši primeri reševanja izginili v zavesti, se nenadoma spet prikažejo in ju kar naprej opominjajo, da opravljata nevaren poklic. Matjaž Krajnc in Milan Smrekar sta gasilska častnika druge stopnje v Gasilskem društvu Slovenska Bistrica. Vse imata na očeh: policijo, župana in občinsko upravo, sodišče in avtobusno postajo. Njuno delovno mesto je namreč v središču mesta, od koder lahko intervencijski avtomobili vsak trenutek švignejo na vse konce. V društvu so ugotovili, da sodita v Klub 1000.
Kaj pomeni ta cifra, nas je zanimalo. “Za nama je več kot tisoč intervencij,” odgovori Smrekar. “Matjaž jih ima več kot 1100, jaz okoli 1300. Neverjetna številka, ampak dosegljiva,” doda. “Včasih je imelo društvo 30 posegov na leto, zdaj jih ima več kot 130. Odkar smo dobili koncesijo za reševanje pri nezgodah na avtocesti, so se intervencije pomnožile.” Matjaž Krajnc doda: “Prejšnji teden smo opravili sedem intervencij, včasih pet v enem dnevu, in velikokrat se zgodi, da se sploh ne vrnemo v garažo, kar iz ene v drugo akcijo gremo. Delo ni preprosto, sploh takrat, ko gre za življenje in smrt. Nikoli ne bom pozabil reševanja človeka s podstrešja bistriškega kloštra. To je bilo v času, ko je gorela Marijina cerkev v Slovenski Bistrici. Stanovalec se je pred dimom in ognjem umaknil na podstrešje. Mislil je, da se bo lahko rešil na streho cerkve. Žal je gorela tudi ta in znašel se je v smrtni nevarnosti. S kolegom gasilcem Janijem Juhartom sva ga rešila in tvegala življenje. Ker je bilo veliko dima, gasilci sploh nismo vedeli, da gori tudi cerkveno ostrešje. Ker je stanovalec odkril strešno opeko na samostanu – in začel mahati – smo ga opazili. In ga tudi rešili. Drugi tak dogodek je lanska prometna nezgoda na koncu Kolodvorske ulice v Slovenski Bistrici. Reševali smo žensko, ki jo je oplazil osebni avto. Umrla je, in ko mi je policist povedal, da je pričakovala otroka, so me oblile solze … Še sreča, da smo iz njenega avta rešili nepoškodovanega otroka …”
Milan Smrekar ima za večno v spominu zapisan ta dogodek: “Prispeli smo na kraj nesreče na Pragerskem. Čelno sta trčila avtomobila. V enem je umrla ena oseba, v drugem še tri, dve pa sta bili hudo ranjeni. Trčenje je bilo grozovito. Ko sem izvedel, da so umrli tujci, sem bil dodatno prizadet. Drugi dogodek, ki je zame nepozaben, je reševanje treh otrok iz goreče kuhinje. Prispeli smo pravočasno. Dim je bil tako gost, da bi ga lahko rezal. Otroke smo iskali s klicanjem, in ko so se odzvali, smo vedeli, kje so. Rešili smo deklici in dečka, stari so bili okrog tri leta. Grozljiv primer. Brat dečka, ki smo ga rešili, je danes prostovoljni gasilec in dela pri nas,” pove Smrekar.
In kako gasilce vidijo ljudje? “Različno,” odgovori Smrekar. “Desetina je takih, ki nas kritizira. In še med temi se zgodi, da nas po intervenciji kateri obišče in se opraviči zaradi negodovanja.” “Za tiste, ki potrebujejo pomoč, so minute zelo dolge,” reče Krajnc in doda, da največja nevarnost gasilcem, reševalcem in policistom preti na avtocesti. “Povem vam, da so vozniki zelo nedisciplinirani, da divjajo, onemogočajo nam prehod in po nepotrebnem pasejo radovednost. Zaradi njih je naša intervencija včasih prepozna.” In kaj ju čaka danes, v ponedeljek, 13. avgusta, smo ju vprašali med včerajšnjim obiskom. “Dopoldne je bilo mirno. Požagati moramo nekaj vej v vrtcu v Slovenski Bistrici. Vzgojiteljice se bojijo, da bodo poškodovale otroke,” je odgovoril Milan Smrekar.

VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Matjaž Krajnc (levo) in Milan Smrekar: zmeraj pripravljena na reševanje (Zdenko Kodrič)