15. julij
Danes goduje VLADIMIR
Ime Vladimir je slovanskega izvora. Sestavljeno je iz dveh besd »vladati« in »mir«. Ime Vladimir pomeni vladati veličastno ali vladati v miru. Po mnenju etimologa F. Miklošiča je ime Vladimir nastalo iz dveh besed; beseda mir je nastala iz starejše besede mer v pomenu »slaven, velik«, drugi del pa iz besede volod v pomenu »vladati«.
Moške različice imena: Ladislav, Ladko, Lado, Vladan, Vlade, Vladi, Vladislav, Vlatko, Vladomil, Vladomir, Vladovoj.
Ženska različicaa imena: Vladimira.
15. julij
V LJUBLJANI SE ZAČNE II. VSESOKOLSKI ZLET
15. julija 1904 se je v Ljubljani začel II. vsesokolski zlet. Srečanje je trajalo vse do 17. julija.
Po sprostitvi političnega, kulturnega in društvenega življenja v avstrijskem cesarstvu v šestdesetih letih 19. stoletja je tudi v Ljubljani slovenske meščane spodbudilo, da so po lastnem predlogu in deloma tudi češkemu zgledu leta 1863 ustanovili Južni Sokol, kasneje njegov naslednik Ljubljanski sokol. Bistvo sokolstva, ki je kot gibanje postalo na prelomu v 20. stoletje najbolj množično slovensko gibanje, je bila vzgoja človeka. Telesna, etična, kulturna in narodna. Sokolstvo je bilo spremljevalec borbe za narodno emancipacijo, na vrhu vsega pa slovenska narodna ideja.
15. julij 2017
ŠMARSKI GASILCI ČETRTIČ OLIMPIJSKI PRVAKI
Člani B Prostovoljnega gasilskega društva Šmartno na Pohorju so 15. julija v Beljaku že četrtič osvojili zlato olimpijsko medaljo. Poleg njih so na olimpijadi Gasilsko zvezo Slovenska Bistrica uspešno zastopale še štiri tekmovalne enote. Članice A PGD Šmartno na Pohorju so osvojile četrto mesto, člani B PGD Kebelj so bili peti, gasilci PGD Tinje so v kategoriji A tekmovanje končali na 41. mestu, gasilci Oplotnice pa na 56. Za bistriške udeležence olimpijade, ki so zastopali kar tretjino slovenske reprezentance v Beljaku, so v športnem parku v Slovenski Bistrici pripravili tudi svečan sprejem. Gasilcem so uvodoma čestitali župana občin Slovenska Bistrica in Oplotnica, Ivan Žagar in Matjaž Orter, ter poveljnik Gasilske zveze Slovenska Bistrica, Franc Stopar. Olimpijske prvake iz Šmartnega na Pohorja so zatem bučno pozdravili še v domačem kraju.
VIR: T. A., Informator
FOTO: Tjaša Brglez
15. julij 2013
POLETNE USTVARJALNE DELAVNICE
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je med 15. do 19. julijem 2013 izvedel poletne ustvarjalne delavnice, ki se jih je v prostorih bistriškega gradu vsak dan udeležilo okoli 15 otrok. Udeleženci so kuhali, izdelovali torbice in obeske, kaširali papir in v stari učilnici spoznali, kako je včasih potekal pouk.
VIR: Informator
FOTO: Aleš Kolar
15. julij 2008
PLAČE V JAVNEM SEKTORJU V SLOVENSKI BISTRICI
Plače v javnem sektorju so javne. Kljub temu je od javnih zavodov težko dobiti kak podatek o izplačanih bruto plačah. Ker gre za neposredne in posredne proračunske porabnike, smo podatke o mesečnih plačah v bistriških javnih zavodih izbrskali na spletni strani ajpes.si. V tabeli izplačanih najvišjih in povprečnih bruto plač je tako možno prebrati naslednje: Osnovna šola Pohorskega odreda je, na primer, marca 2008 izplačala 3281 evrov najvišje bruto plače, povprečna pa je v tem zavodu znašala 1703 evre, v bistriškem vrtcu je marčevska bruto najvišje izplačana plača znašala 3403 evre, povprečna 1366 evrov; v zavodu za kulturo je najvišja znašala 2624 evrov, povprečna 1101 evro, v zavodu za šport 2363 najvišja, 1036 povprečna. V bistriški knjižnici je marca najvišja plača znašala 2719 evrov, povprečna 1304 evre, v Razvojno informacijskem centru so izplačali 1988 evrov najvišje plače, 1226 pa je znašala povprečna.
V lekarni je marčevska povprečna plača znašala 2023 evrov, najvišja bruto izplačana pa 3834 evrov, še višjo so izplačali v zdravstvenem domu, znašala je 4554 evrov, povprečna pa 1431 evrov, na Ljudski univerzi je marca najvišja plača znašala 3317 evrov, povprečna pa 1524 evrov. In kako je s plačami v Upravni enoti Slovenska Bistrica in na občini? Najvišje bruto izplačilo je na UE marca znašalo 3192 evrov, povprečno pa 1379 evrov, medtem so v občinski upravi najvišjo bruto plačo izplačali v višini 3565 evrov, povprečna pa je znašala 1487 evrov. Znesek vseh plač na občini pa je marca znašal 67.663 evrov. V teh zneskih so že všteti: mesečna delovna uspešnost, izobrazba in drugi izredni ali redni mesečni dodatki, ki zvišujejo plačo.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
15. julij 1986
»SICER PA JE POTOK ŽE TAKO UMAZAN . . .«
Iz Impola v potok Bistrico izteklo 16 tisoč litrov olja, vrednega štiri milijone dinarjev
Izlitje so, ne da bi o tem obvestili javnost, odkrili šele po šestih dneh
Iz delovne organizacije Impol v Slovenski Bistrici je ta mesec izteklo v potok Bistrica (vsaj) 16 tisoč litrov tako imenovanega valjčnega olja (osnova zanj je kerozin), vrednega milijone dinarjev. Olje potrebujejo za delovanje strojev v tozdu Valjarna.
Kot so včeraj pojasnili predstavniki Uprave za notranje zadeve Maribor v pogovoru časnikarji, pri UNZ uradne informacije o tej ekološki nezgodi niso prejeli. Šele konec tedna so si skupaj s preiskovalnim sodnikom in javnim tožilcem ogledali kraj izlitja olja, čeprav je prvo izlitje tri tisoč litrov olja ugotovila že dopoldanska izmena 7. julija in sicer pri ameriškem stroju za valjanje aluminijaste pločevine. Dva dni pozneje so spet ugotovili, da je v tem stroju primanjkovalo olja, tokrat kar 13 tisoč litrov. Sestavili so posebno tričlansko komisijo za pregled stroja. Ker niso odkrili napake, so proizvodnjo nadaljevali.
Šele v nedeljo so ob prisotnosti kriminalističnih strokovnjakov ugotovili, da je do napake prišlo na regulatorju nivoja olja v rezervoarjih; ta ni zaprl dotoka novega olja in ker v Impolu nimajo lovilnih bazenov za olje, je to odtekalo v potok Bistrico.
Voda v potoku je že dalj časa mrtva, zato sumijo, da je do podobnih izlivov v manjših količinah že kdaj prišlo.
Posledice zunaj Bistrice?
Stanko Tišler, tehnični vodja Komunalnega podjetja Slovenska Bistrica: »O izlitju še sploh nismo obveščeni. Menim pa, da pitna voda v Slovenski Bistrici zaradi nezgode ni onesnažena. Zbirna področja vode za Bistričane so namreč v Šikolah in v Zgornji Novi vasi, zasebnih vodnjakov pa tod skorajda ni. Sicer pa je potok Bistrica že tako umazan in v njem ni več življenja. Lahko pa olje onesnaži pitno vodo kje proti jugu, saj se potok izliva v Dravinjo, ta pa v Dravo.«
Črtomir Zadravec, glavni direktor Impola: »Ventil na stroju smo že popravili, delavci pa še zmeraj dežurajo pri stroju, proizvodnja normalno poteka. Imenovali smo tudi komisijo, ki bo ugotovila krivca za izlitje olja.«
VIR: Janko Štruc, Večer
FOTO: V že sicer mrtvem potok Bistrica je izteklo 16 tisoč litrov olja (Boris Vugrinec)
15. julij 1977
LE TRIJE POSPEŠEVALCI
V bistriški občini je v pogodbenem sodelovanju zajetih okoli 950 kmetij. Od teh jih kar 640 pogodbeno sodeluje v pridobivanju mleka, v organizirano vzrejo goveda je vključenih nad 560 kmetij, ki zdaj redijo okoli 2200 glav.
Mnogo manj spodbudna je podoba pogodbenega sodelovanja v sadjarstvu in vinogradništvu, tu v sodeluje v vsej občini samo okoli 30 kmetov. Prav to področje je v občini še slabo razvito in upoštevano.
Med kmetijskimi dejavnostmi, kjer kooperacijski odnosi zelo napredujejo je vzreja brojlerjev; vanjo je vključenih 55 kooperantov. V okviru Perutnine, Ptuj, pa pri vzreji piščancev sodeluje nad 50 kooperantov iz bistriške občine.
Na osnovi teh kazalnikov o kooperacijskih odnosih v bistriški občini ugotavljajo, da je sodelovanje uspešnejše v živinoreji in pridobivanju mleka, manj pa v sadjarstvu in vinogradništvu. Osnovni vzroki za to se predvsem v premajhni organiziranosti kooperacijske proizvodnje v poljedelstvu in pogodbeni maržni sistem.
Med vzroki, predvsem še v predelih bistriškega Pohorja, je tudi slaba zasedenost pospeševalne službe; na 5523 kmetije v občini pridejo komaj trije pospeševalci, kar je precej pod republiškim povprečjem.
Zaradi teh kazalnikov načrtujejo v bistriški občini že v naslednjem obdobju pospešen razvoj kooperacijskih odnosov.
VIR: V. H., Večer
15. julij 1951
Rodil se je ekonomist VLADO LESKOVAR
Vlado Leskovar se je rodil 15. julija 1951 v Mariboru očetu Jožetu in materi Heleni Leskovar, rojeni Uršič.
Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Laporju, od 5. do 8. razreda pa v Slovenski Bistrici. Šolanje je nadaljeval na II. gimnaziji Maribor, ki jo je zaključil kot zlati maturant. Po maturi se je vpisal na Visoko ekonomsko komercialno šolo (VEKŠ) v Mariboru in jo zaključil kot univerzitetni diplomirani ekonomist.
Poročen je z Zinko Leskovar, rojeno Javornik, s katero imata sina in dve hčeri.
Od leta 1974 je zaposlen v tovarni Impol v Slovenski Bistrici in sicer na naslednjih delovnih mestih:
− 1974−77 pripravnik, organizator;
− 1978−87 finančni direktor;
− 1988−89 član prisilne uprave v Impolu;
− 1989−2007 član Uprave v Impolu d.d. in član Uprave v Impol 2000 d.d;
− 2008−14 član Uprave v Impolu 2000 d.d. in prokurist v Impolu d.o.o;
− 2015 do danes član Upravnega odbora v Impolu 2000 d.d. in prokurist v Impolu d.o.o.
Poleg redne zaposlitve v Impolu je opravljal tudi naslednje funkcije:
− 1978−90 član Upravnega odbora Kreditne banke Maribor;
− 1978−90 član Upravnega odbora Kreditne banke Maribor p.e. Slov. Bistrica;
− 1980−88 član Upravnega odbora SIS za telesno kulturo;
− 1984−88 član izvršne sveta občine Slov. Bistrica;
− 1989−90 predsednik skupščine občine Slov. Bistrica (današnje županovanje).
VIR: biografski-sb.si
15. julij 1949
USTANOVLJENA GLASBENA ŠOLA SLOVENSKA BISTRICA
15. julija 1949 je bila ustanovljena Glasbena šola Slovenska Bistrica
Ideja o ustanovitvi glasbene šole pripada Oskarju Štakulu, ki se je z veliko vnemo in vztrajnostjo lotil organizacijskih priprav za vzpostavitev ustanove, ki bi izobraževala mlade glasbenike in posledično usposabljala nove člane za orkester in zbor (takrat je deloval tudi odličen mešani pevski zbor z izvrstnimi solisti). Tako je Ministrstvo za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije s 15. julijem 1949 soglašalo z ustanovitvijo glasbene šole, za vršitelja dolžnosti ravnatelja pa imenovalo Oskarja Štakula. Pripravljalni odbor za glasbeno šolo v Slovenski Bistrici je prvi vpis v tedaj tako imenovani tečaj za sprejem v I. in II. letnik glasbene šole razpisal že 24. in 25. junija 1949 v Domu kulture (danes Slomškov dom). Vpisalo se je 80 učencev različnih razredov in že 4. julija se je pričel pouk glasbene teorije. Pozneje so na glasbeni šoli poučevali še violino, violo, klavir, harmoniko, harmonij, flavto, klarinet, trobila in solo petje. Pouk so izvajali po učnem načrtu za Državne glasbene šole Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ker takrat ni bilo zadostnega števila šolanega kadra, so posamezniki poučevali tudi več inštrumentov.
Za nemoten potek pouka je bilo potrebno zagotoviti inštrumente. Violine je Oskar Štakul dobil na Ministrstvu za prosveto in kulturo ter jih, povezane v dragocen tovor, večkrat z avtobusom pripeljal iz Ljubljane. Pri klavirjih pa je bila njegova iznajdljivost še večja. Nova oblast je namreč po koncu vojne klavirje Odločba o imenovanju Oskarja Štakula za ravnatelja (14. april 1972). Prošnja Oskarja Štakula za delovno mesto na glasbeni šoli (21. september 1951). 70 let Glasbene šole Slovenska Bistrica predala nekaterim premožnim Bistričanom in ti so jih − po njegovem mnenju nepošteno − obdržali v svoji lasti. Štakul se je domislil možnosti odvzema z odredbo in dejansko je s pomočjo ministrstva na ta način glasbena šola dobila štiri klavirje. Svoje prostore je imela glasbena šola v takratnem Domu kulture, a že leto pozneje je postalo pretesno, zato je Štakul zaprosil za dodatno učilnico za skupinski pouk v takratni Državni nižji gimnaziji (na današnji Vošnjakovi ulici).
VIR: Zbornik ob 70-letnici Glasbene šole Slovenska Bistrica
FOTO: Naslovnica zbornika
15. julij 1945
Umrl je FERDINAND JESENEK
Ferdinand Jesenek se je rodil 11. maja 1916 v Visolah pri Slovenski Bistrici.
Bil je mobiliziran v nemško vojsko.
Po koncu vojne je bil 15. julija 1945 kot žrtev povojnih pobojev neznano kje umorjen.
VIR: biografski-sb.si
15. julij 1941
OBVEZNI TEČAJI NEMŠKEGA JEZIKA
Že aprila 1941 je prevzel vodstvo zgornjepolskavske šole komisarični šolski vodja Fridrich Gerl, ki ga je 15. oktobra 1941 nasledil Gustav Karner. Poučevalo se je izključno v nemškem jeziku. Med okupacijo so na šoli poučevali: Hermina Weixler, Edith Kutschera, Willi Meier, Martha Beranek, Edvard Rak (Jugoslovan), Hertha Wochian, Jožefa Egger in več deklet iz taborišča RAD na Pragerskem.
15. julija 1941 so se začeli tečaji nemškega jezika, ki so jih morali obiskovati vsi odrasli, sicer so bili kaznovani. Poučevali so nemški učitelji. Za ponemčevalne namene so ustanovili tudi otroški vrtec.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 353
15. julij 1924
O NOVIH ZVONOVIH NA SPODNJI POLSKAVI
»Spodnja Polskava. Luštno še bo pri nas. Nabirali smo za nove zvonove. Župnik je brez vednosti ostalih faranov naročil dva bronasta zvonova pri Zvonoglasu v Mariboru, farani pa, ki se ne pustijo komandirati z denarjem, ki so ga sami zbrali, od enega človeka in ker protest pri župniku nič ni pomagal, so naročili 5 jeklenih zvonov. In zdaj se je začela gonja: župnik je udrihal s prižnice po neposlušnih ovčicah, farani pa med seboj po župniku. Župnik je agitiral za svoja bronasta, farani pa za svoje jeklene zvonove. Župnika so zapustili njegovi najboljši prijatelji. V hudi sili je poklical na pomoč dekana iz Slov. Bistrice. To je farane tako razkačilo, da razen starih žensk in otrok nihče ni prišel v cerkev. Neko nedeljo pa so po večernicah pod lipo pred cerkvijo napravili skupen sestanek. Župnik najprej ni hotel nikogar pustiti do besede; to pa je farane tako razjezilo, da je končno župnik čul izjave, katerih niti zapisati ne moremo. In zdaj bomo šli pred sodišče in dobili bomo sedem novih zvonov. – Slava Ti, Spodnja Polskava, še bo luštno pri nas!«
VIR: Tabor
15. julij 1886
DETOMORSTVO
Kjer ni krščanskega življenja, tam je že hudodelstvo pred pragom
ežakinja v Gorenji Polskavi Ana Goričan, doma na Pokošah, je bila na dvoje nezakonskih otrok še tretjega dobila. Tega pa se je iznebila s tem, da ga je zadušila in v Polskavo vrgla. Tri leta težje ječe jo bodo sedaj pokorila.«
VIR: Slovenski gospodar
15. julij 1871
NA ZGORNJI POLSKAVI ODPRLI POŠTO Z BRZOJAVOM
15. julija 1871 je bila na Zgornji Polskavi slovesno odprta pošta z brzojavom
Krajinski deželni zbor je 21. oktobra 1573 vpeljal poštno zvezo med Ljubljano in Gradcem. Dvakrat tedensko je potekala preko Maribora. Poštni sel je najprej potoval peš, od leta 1578 pa so jo vzdrževali jezdeci. Poštne pošiljke so na Zgornji Polskavi najprej izmenjevali v starem dvorcu, ki je upodobljen na Vischerjevi risbi iz leta 1681. Med letoma 1744 in 1756 je bil zgrajen sedanji trinadstropni dvorec. V njem je dobila Zgornja Polskava leta 1761 prvo zasilno pošto. Leta 1824 je imela pošta v dvorcu že delovodnik, 1831. pa tudi uradni pečat.
Bleiweisove Novice so leta 1850 objavile: »V naših krajih je zaživel telegraf 
ali poslovenjeno daljinopis. Po tistem bakrenem drotu, ki ga vidimo potegnjenega na visoke kole zraven železnice, šviga tista čudna moč, ki kakor blisk nosi oznanila iz kraja v kraj…«
V hiši na fotografiji je delovala pošta do leta 1939, ko se je preselila v sedanjo zgradbo.
Pošta še vedno deluje v spomeniško zaščiteni zgradbi v središču vasi. Pred nekaj leti obnovljena zgradba ima bogato zgodovino, starejšo od spomina najstarejših Polskavčanov. Ti se spominjajo, da je bil v njej sedež občine, matični urad, zdravstvena ambulanta, frizerski salon, trgovina – pekarna in stanovanje.
Leta 2016 je pošto pogodbeno prevzela družina Motaln, ki ima tudi papirnico in zavarovalnico.
VIR: Slavko Osebik, iz knjige Marije Markič: Moja, tvoja, naša zgodba, str. 51-53
FOTO: Razglednica leta 1978 porušene gostilne s pošto iz leta 1909. Na tem mestu je sedaj nadomestna gradnja (Arhiv Slavka Osebika)
