16. september
Danes goduje LJUDMILA
Ime Ljudmila je slovanskega izvora in je zloženo iz besed ljud v pomenu besede »narod, ljudstvo« in mila v pomenu besede »prijeten, blag videz«.
Ženske različice imena: Ljudecita, Ljudimila, Ljudita, Ludislava, Ludmila, Milojka, Mila.
Moške različice imena: Ljudevit, Ljudmil, Ljudomil.
16. september
MEDNARODNI DAN ZAŠČITE OZONSKE PLASTI
Generalna skupščina OZN je razglasila 16. september za mednarodni dan zaščite ozonske plasti, s katerim se spominjamo leta 1987 podpisanega Montrealskega protokola o snoveh, ki uničujejo ozonsko plast.
16. september 2022
KEGLJAČICE DU PRAGERSKO – GAJ DRUGE NA DRŽAVNEM PRVENSTVU
V Hočah je 16. septembra 2022 potekalo državno prvenstvo v kegljanju s kroglo na vrvici (ruskem keglanju). Na tekmovanju se je pomerilo 12 ekip. Naslov državnih prvakinj so osvojile kegljačice iz Hoč, druge so bile kegljačice iz Društva upokojencev Gaj – Pragersko. Njihova mentorica in kapetanka skupine je Leopoldina Hajšek, poleg nje so tekmovale še Re-
lica Mesarič, Zdenka Gojkovič, Jožica Črnoga in Marinka Bombek, ki je bila druga z največ podrtimi keglji. Predsednik DU Gaj – Pragersko Zlatko Trebovšek in drugi člani so se jim zahvalili za njihovo prizadevnost, same pa so povedale, da jim odličje veliko pomeni in da se bodo še naprej trudile.
VIR: Brigita Ptičar, Informator
FOTO: Ekipa DU Pragersko – Gaj na otvoritvi (DU Hoče)
AKCIJA PEŠBUSA NA OŠ DR. JOŽETA PUČNIKA ČREŠNJEVEC ODLIČNO USPELA
Gremo peš! je slogan letošnjega Evropskega tedna mobilnosti, ki je potekal med 16. in 22. septembrom z namenom, da opozori na problematiko mobilnosti v večjih mestih in onesnaženje zraka z izpušnimi plini. Akciji, ki si prizadeva za človeku in okolju prijaznejše načine mobilnosti, se vsako leto pridružuje več mest in občin in ponosni smo, da smo se kot prva šola v občini odločili za organizacijo akcije Pešbus – aktivna pot v šolo, s katero smo želeli učence spodbuditi, da v svoja vsakdanja opravila vključijo hojo. Akcijo smo organizirali v sklopu projekta Popestrimo šolo, katerega operacijo delno financira tudi Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Učitelji in ostali prostovoljci smo ves teden vsak dan pred pričetkom pouka spodbujali in spremljali naše učence, da so v šolo prišli peš. Dokazano je namreč, da hoja izboljša počutje in krepi telo. Otroci, ki hodijo peš oziroma imajo zadoščene potrebe po gibanju, se zato lažje skoncentrirajo in sledijo pri pouku, so bolje telesno pripravljeni, posledično pa so tudi bolj zdravi, samostojni in razvijejo tesnejše socialne stike s svojimi vrstniki, kot tisti, ki se vozijo. Spodbujanje učencev h gibanju in aktivnemu življenju je eden izmed ključnih ciljev naše šole, ki smo ga v tednu mobilnosti nekoliko nadgradili in dodatno promovirali pomen gibanja.
VIR IN FOTO: Nina Globovnik, Informator
16. september 2011
PRAZNOVANJE 60-LETNICE PGD PRAGERSKO
V društvu so se več mesecev pripravljali na osrednjo prireditev 16. septembra 2011, na kateri so se spomnili svojih zaslužnih članov, jim podelili priznanja in prijateljskim organizacijam izročili spominske plakete. Na slovesnosti jim je Stanko Čelan, dolgoletni in častni član PGD Pragersko, v obdobju 1989–1993 tudi poveljnik, pripravil presenečenje. Društvu je ob 60-letnem jubileju podaril velik okvirjeni gobelin svetega Florijana, ki ga je vezel doma približno leto dni, ne da bi komu od gasilskih kolegov omenil, kaj pripravlja. Čelanov sveti Florijan zdaj visi v sejni sobi gasilskega doma.
Praznovanje je kronalo veselo druženje, kot se za 60. rojstni dan spodobi. Društvo je ob jubileju izdalo bilten in v njem predstavilo svojo preteklost v besedi in sliki. Pogled v zgodovino društva potrjuje, da je bila njegova preteklost zelo pestra.
VIR: 70 let PGD Pragersko, almanah
FOTO: Stanko Čelan je društvu ob 60-letnem jubileju podaril velik gobelin svetega Florijana (Arhiv PGD Pragersko)
FREŠERJEVA KMETIJA PRIDELUJE NARAVNE SOKOVE
Na Prelogah so odprli predelovalno linijo, na kateri lahko na uro pridelajo 700 litrov jabolčnega, hruškovega, grozdnega in korenčkovega soka
“Naša kmetija na Prelogah je usmerjena. Ukvarjamo se s sadjarstvom. Jabolka in hruške rastejo na več kot petih hektarjih sadovnjakov,” je povedal Bojan Frešer, sadjar in lastnik nove predelovalnice sadja. Zaradi lege so se odločili pridelovati predvsem sorto zlati delišes. Jeseni poberejo okrog 150 ton sadja, 30 ton ga predelajo, ostalo prodajo. V času, ko je bila na Prelogah tradicionalna prireditev Podobe bistriških domačij, so Frešerjevi odprli objekt, v katerega so namestili linijo za predelovanje sadja. Iz predelanega sadja bodo izdelovali sok, kis in nemara tudi kakšno drugo pijačo, je dejal 33-letni gospodar, ki na kmetiji živi z ženo, hčerko in mamo.
“Naši sokovi bodo zagotovo boljši od uvoženih, tudi jabolka in hruške so boljše od italijanskih, ki jih nekateri tako občudujejo. Naravni sokovi so imenitnega okusa in tudi zelo kakovostni, kar pomeni, da so brez konzervansov, ki jih je treba nabaviti na tujem,” je opozoril Frešer. Predelovalna in polnilna linija je vgrajena v bivši hlev. Kmetija se je prijavila na razpis ministrstva za kmetijstvo, na njem uspela in dobila delež za investicijo, ki znaša okrog 145 tisoč evrov. Kmetija je prispevala 65 odstotkov, ostalo država in EU. Sokove bo prodajal pod blagovno znamko Frešjabka. Sokovi bodo popolnoma naravni, njihov rok trajanja bo znašal leto. “To so motni sokovi, ki so polni sadne mase oziroma jedra,” je dejal Frešer, “na voljo bodo korenčkov, hruškov, jabolčni in grozdni sok. Od prodaje bo odvisna prihodnost kmetije, želim si, da bi čim več sokov prodal doma in to končnemu kupcu. Ker predelovalna linija lahko pridela 700 litrov soka na uro, bo na razpolago tudi drugim sadjarjem v občini Slovenska Bistrica,” je optimističen Frešer.
Morda je prav njegova linija povezovalni element, saj je znano, da bistriški sadjarji niso kdo ve kako povezani med sabo in tudi njihov nastop na trgu ni enoten. Prav zaradi tega imajo glavno vlogo pri prodaji in cenah trgovci in ne sadjarji, je prepričan Frešer. Zanimivo je dejstvo o klasifikaciji sadja. Zdaj na Bistriškem tako rekoč ni sadja drugega in tretjega razreda, vsi gojijo le prvi razred, ki ima odlične parametre. Za predelovanje so primerni tudi nižji razredi kakovosti. Frešerjevo sadje jedo otroci iz bistriških vrtcev, nekaj tudi iz osnovnih šol.
S sadjarstvom se Frešerjevi ukvarjajo desetletje, protitočna mreža varuje tri hektarje, preostali del sadovnjakov so prepuščeni naravi. To pa zato, ker je mreža izredno draga. Letos tudi zavaroval ni, saj kmetija ne prenese zneska zavarovalnine.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Bojan Frešer v svoji novi polnilnici soka (Zdenko Kodrič)
BLAGOSLOVILI SO NOVE ORGLE
16. septembra 2006 je nadškof Kramberger blagoslovil nove orgle v cerkvi Marijinega brezmadežnega srca na Pragerskem.
VIR: Mirko Munda: Pragersko – kronika, str. 39
FOTO: Pragerska cerkev Marijinega brezmadežnega srca (Iz zbirke dokumentov Matjaža Luknerja)
NOCOJ TURŠKA SLIKARKA
16. septembra 2005 ob 19. uri so v bistriškem gradu v galeriji Grad odprli razstavo slik turške slikarke Mizyal Karabiber Nacaroglu. Slikarka je predstavila ciklus slovenskih slik, gre za dela, ki so nastala v Sloveniji. Slikarka živi v turškem mestu Gaziantepu, v tem kraju vodi slikarsko šolo za otroke. Slikarka je svoja likovna dela razstavljala v evropskih mestih, njeno razstavo pa bo odprl turški veleposlanik v Sloveniji ekselenca Balkan Kizideli. Ob tej priložnosti je izšel katalog, razstavo pa je pripravil bistriški zavod za kulturo.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Mizyal Karabiber Nacaroglu (SoundCloud)
BESEDE IN DEJANJA
Kmetijstvo čebelarstva še ne šteje za svoje
Na današnji okrogli mizi ob prireditvi Dobrote bistriških domačij sta v zvezi z aktualnimi problemi v kmetijstvu predstavnici ministrstva za kmetijstvo predstavili možnosti in ukrepe glede investiranja in zgodnjega upokojevanja kmetov, dobili smo tudi odgovore na številna vprašanja. Med drugimi smo se oglasili tudi čebelarji.
Splošno znano je, da je spomladi ministrstvo za kmetijstvo sprožilo akcijo popisa čebelarstev v Sloveniji zaradi subvencije na čebeljo družino (panj) – 2500 tolarjev. V razpisu so razdelili čebele na tiste, ki živijo v skupnih domovanjih in smejo opraševati (po 20 družin), in tiste, ki živijo skupaj v manjših čebelnjakih, pa tega ne smejo, oziroma v tem primeru čebelarji za svoje delo ne dobijo podpore. Na okrogli mizi smo slišali, da je ta delitev na dvajset nastala zaradi stroškov, češ da obdelava enega panja velja 10.000 tolarjev. Če čebelja družina prinese čebelarju 10 kg medu, je to 10.000 tolarjev; kmetijstvu pa prinaša desetkratno korist, torej 100.000 tolarjev. Stroški za eno družino bi tako pomenili 10 odstotkov koristi in ne bremena. V čebelarskih organizacijah smo opravili ogromno neplačanega dela, da smo obrazce pravočasno izpolnili in jih dostavili ministrstvu. Ob menjavi ministra so nas “polili s kropom”, češ da iz te juhe ne bo nič. Sprašujemo se, kako je mogoče, da si oblast privošči takšno ljudsko potegavščino. Kdor je delo naročil, ga mora plačati. Tudi sedaj, ko subvencij naj ne bi bilo, je ministrstvo dolžno poravnati stroške popisa, kot jih priznava za popis v okviru pašnih redov – 500 tolarjev na vloženo prijavo.
Zaradi ukrepov EU je slovensko čebelarstvo šele pristalo v kmetijstvu. Kmetijstvo pa čebelarstva še ni čisto sprejelo za svoje. Vsi govorijo, kako se zelo trudijo, veliko časa porabijo za pogovore, a rezultatov ni. Zastavlja se torej vprašanje o iskrenosti teh prizadevanj, v katera naj bi verjeli. Minister za kmetijstvo je v brošuri Označevanje čebelnjakov, izdani ob popisu čebelnjakov v okviru pašnega reda, v svojem nagovoru čebelarjem zapisal: “Čebelarstvo v EU uživa podporo predvsem zaradi svoje raznovrstne uporabnosti, ki presega zgolj pridelavo hrane.”
Čebelice so opraševale rastlinje, preden se je pojavilo čebelarstvo kot človekova dejavnost. Sadjarji v EU plačujejo odškodnino v znesku vrednosti ene družine čebelarju, ki pripelje čebele na njihovo plantažo, toliko in toliko družin na hektar. V EU vedo, da je čebelica temelj, osnova prehrambne verige človeštva. Zaradi kilograma in nekaj dekagramov medu, ki ga porabi letno prebivalec te celine, EU ne bi zagotovila enormnih vsot za razvoj in funkcioniranje te panoge. Na omenjeni okrogli mizi v Slovenski Bistrici je predstavnica zagotovila, da tudi naši kmetijski strokovnjaki priznavajo čebelici to funkcijo, saj uradno pišejo o “večstranski uporabnosti” čebele. Po drugi strani pa ukinjajo pomoč, ki je zadnji dve leti, sicer skromna, vendar že prihajala. Torej razlika med besedami in dejanji – kot noč in dan. Zdaj valiti krivdo na bivšega kmetijskega ministra je vprašljivo, še zlasti, če je že predhodni dve leti zagotavljal sredstva za subvencije čebelarstvu.
Drugo odprto vprašanje je “avtohtonost”, ki naj bi je EU ne priznavala. Saj EU nima avtohtone pasme. Prvinski genetski material za kranjsko čebelo je pri nas, v Sloveniji. Kaj pomeni za razvoj gospodarstva pristen genetski material, vedo danes že laiki. Cvetličarji v Avstriji plačujejo od vsake sadike, ki so jo vzgojili iz japonske matične rastline in jo prodajo licenčno, s pogodbo določen znesek. Zakaj iščejo evropski vzreditelji matic pri nas genetski material? Ali bomo naše, v stroki priznano bogastvo tržili ali ne, ni odvisno ne od posameznega čebelarja ne od čebelarske organizacije. Vlada je pogajalski partner in ministrstvo za kmetijstvo nosilec. Tu ni dileme. Gre le za sposobnost, voljo in pravočasno ukrepanje. Čas je denar! In če bo ta priložnost zapravljena, bomo čebelarji ogromno izgubili; drugače povedano – vlada in v njej zaposleni seveda ne, ljudstvo pa.
VIR: Norbert Jedlovčnik, Večer
FOTO: Norbert Jedlovčnik (Čebelarski center Slovenska Bistrica)
315 ZAHTEV ZA VRNITEV PREMOŽENJA
V bistriški občini vrnili 169 hektarjev gozdov
0b tem so vrnili tudi 46 hektarjev kmetijskih in 4000 kvadratnih metrov stavbnih površin, tri poslovne prostore in eno podjetje
“Ker še vedno ni oblikovan slovenski odškodninski sklad, poteka reševanje zahtevkov počasneje, kot bi želeli,« pravi Lidija Stebernak, predsednica petčlanske komisije za denacionalizacijo v občini Slovenska Bistrica. Omenjena komisija je prejela 315 zahtev za vrnitev odvzetega premoženja, od teh je popolnih 165 zahtev. Z njimi se ukvarjajo v sekretariatu za kmetijstvo, kjer so doslej izdali 76 odločb, sedem so jih rešili v sekretariatu za varstvo okolja in urejanje prostora, eno odločbo pa so izdali tudi v sekretariatu za gospodarstvo bistriške občine.
“Od skupaj 84 izdanih odločb jih je bilo 62 pozitivno rešenih, v 22 primerih pa zahtevkom nismo ugodili. Smo pa doslej vrnili 169 hektarjev gozdov, 46 hektarjev kmetijskih in 4000 kvadratnih metrov stavbnih zemljišč. Vrnjeni so tudi trije poslovni prostori in eno podjetje oziroma obrtna delavnica,« pojasnjuje Lidija Stebernak. Pri tem je dodala, da je za celotno informacijo o delu občinskih upravnih organov treba povedati še, da sta bili od 57 odločb, na podlagi katerih se je premoženje vračalo, razveljavljeni dve, od teh je za eno upravni organ izdal novo odločbo, s katero je bilo lastnikom vrnjeno premoženje. Za dvanajst odločb teče postopek na drugostopenjskem organu — na ministrstvu za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo. Ostalih 50 odločb pa je pravnomočnih in nekaj že izvedenih v zemljiški knjigi.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
V SVETU PRETEKLOSTI
Leto 1971 je za Slovensko Bistrico in celotno občino na področju ohranjanja kulturne preteklosti naših prednikov pomembno obdobje. Za to gre največ zahvale direktorju matične knjižnice Miljutinu Arku, ki je prav tega leta na svojo pobudo in z veliko mero zavzetosti pričel zbirati v mestu in okolici staro posodo, orodje in druge predmete, ki so zaradi naglega razvoja industrije že prešli v pozabo.
Miljutin Arko je z zbranimi predmeti postavil prve temelje — danes že pravcati muzejski zbirki narodopisnih predmetov naših prednikov. Za mnoge ljudi so taki predmeti že neznani. Da bi kar najbolje ohranili bogato in vsestransko narodopisno pestrost življenja naših prednikov in izročilo prenesli zanamcem, je danes v matični knjižnici v Slovenski Bistrici zbranih že blizu tisoč raznih predmetov, katerih letnice izdelave in uporabe krepko presegajo sto let in več.
Vsako leto se zbirka starih predmetov zveča za kakih dvesto primerkov. Mnoge od njih še vedno prinaša Miljutin Arko, v vse večjem številu pa dopolnjujejo zbirko občani sami; spoznali so njeno vrednost in pomen muzeja za mesto in celotno občino.
Seveda pa Bistričani pričakujejo, da bo kaj kmalu dobila muzejska zbirka prostore v gradu, kjer že hranijo nekaj predmetov preteklosti bistriške občine.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Del muzejske zbirke v matični knjižnici v Slovenski Bistrici (Viktor Horvat)
Rodil se je ekonomist EDMUND grof ATTEMS
Edmund grof Attems se je rodil v Gradcu (Avstrija) 16. septembra 1924 in je bil prvi sin Ferdinanda Marije III. Attemsa in njegove druge žene Vande Attems, rojene Nostitz-Rieneck, sestre njegove pokojne prve žene Eleonore Attems, rojene Nostitz-Rieneck.
Gimnazijo je obiskoval najprej v Kalksburgu (Avstrija), nadaljeval v Mariboru ter zaključil v Gradcu.
2. svetovno vojno je preživel kot tankovski oficir. Po vojni je do leta 1989 kot uslužbenec dunajskega izvoznega podjetja trgoval s Poljsko, Madžarsko in Jugoslavijo.
Bil je poročen, v zakonu se mu je rodila hči.
Edmund grof Attems je umrl 4. januarja 2006 na Dunaju (Avstrija).
VIR: biografski-sb.si
POSTAVILI SO SE MU PO ROBU
Leta 1909 je bil na Zgornji Polskavi kaplan Pavel Žagar, ki je bil aktiven na več področjih, ne le na cerkvenem. Zapletel se je v polemiko s ptujskim časnikom »Štajerc«, na mladeniškem shodu v Slovenski Bistrici je v svojem govoru opozoril na žalostne narodne razmere v pragerski okolici in priporočal odločnost v obrambi narodnih pravic,282 farane je vznejevoljil, ker si je izmislil novo žitno dajatev za zgornjepolskavsko cerkev. Tako so se mu postavili po robu v Narodnem listu 16. septembra 1909:
»Pri nas vladajo zadnji čas zelo čudne ali boljše rečeno čedne razmere. Naš nikdar nasitljivi kaplan Žagar si je naenkrat izmislil žitno bero. Seveda, kar je kmetov, ki so res možje, so ga nagnali z njegovo malho, ki je brez dna. Pa kakor je že to, da se berača, dasi si ti v primeri ž njim berač, le moraš usmiliti, so tudi manj trdni ljudje dali, a ne po možnosti, ampak prikradli so to svojemu želodcu, da se le iznebijo gladnega volka in da se ne izpostavijo neprilikam, ki bi jih lahko doživeli od vsegamogočnega gospoda javno iz prižnice. Saj je našim faranom predobro znano, kako malo izbirčni so ti gospodje v izrazih.
Kdor pa ne da pšenice, ker je nima, se ga pritiska s sladkimi besedami tako dolgo, da stisne častitemu gospodu kako kronico ali goldinarček. A kaj dela kaplan z nabranim blagom? No – izpolnjuje pač svoj poklic – igra in pije. Recimo rajše popiva, kakor se je to dogodilo neko nedeljo, ko je čisto pozabil, da ga kliče njegov stan o polnoči v posteljo. V torek ponoči je zopet lamal domov v spremstvu žensk in nekaj rogoviležev. Naenkrat si ta spoštovanja vredna gospoda izmisli po njenem mišljenju veliko ‘šalo’, sname nekemu posestniku (Krulcu) veternico raz okno ter se premika v divjem vpitju in vdarjanju veternic ob tla, proti cerkvi. Da se utrujenim ljudem ob 1. uri popolnoči to razgrajanje ni zdelo ‘šala’, je umevno! Seveda je šel kaplan popolnoma mirno pred razgrajači. Mi pa opozarjamo kn. šk. ordinarijat na ta slučaj in na dejstvo, da g. župnik lahko upravlja službo božjo in pridiguje tudi, kar smo doživeli v nedeljo, ko je polagal ljudem na srce, naj dajo bernjo mnogo zasluženemu kaplanu. Polskavljani pa poznamo samo eno prošnjo: Kuge, lakotein teh dveh gospodov – reši nas, o Gospod!
Polskavski farani.«
VIR: Mirko Minda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 264
16. september 1720
IZVEMO ZA IME MESTNEGA UČITELJA
Iz zapisa v krstni knjigi župnije Bistrica izvemo za podatek o takratnem bistriškem učitelju. Dne 16. septembra 1720 so prinesli h krstu Marijo Terezijo, hčerko Ane Terezije in njenega moža, učitelja Andreja Sutorja.
VIR: Koropec, Jože: Mesto Slovenska Bistrica v 18. stoletju, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 79
FOTO: Prva stran krstne knjige župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica (matricula-anline.eu/sl/)
