21. junij
Danes goduje ALOJZ
Ime Alojz izhaja iz latinskega imena Aloisius. Ime Aloisius oziroma obliki Alois, Aloys razlagajo nekateri nemški imenoslovci kot latinizirano obliko germanskega zloženega imena Alwis, ki pa je tvorjeno iz starovisokonemških besed al v pomenu »vse« in wisi »pameten, razumen«. Drugi pa menijo, da ima ime Alojz enak izvor kot ime Ludvik, nemško Ludwig in ga razlagajo kot ime zloženo iz starovisokonemških besed hlut v pomenu besede »slaven« in wig v pomenu »boj«
Moške različice imena: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek, Lojzi.
Ženske različice imena: Alojzija, Lojzka, Lojza.
21. junij
SVETOVNI DAN AMIOTROFIČNE LATERALNE SKLEROZE (ALS)
21. junija obeležujemo Svetovni dan amiotrofične lateralne skleroze (ALS), ki je ena od tako imenovanih nevrodegenerativnih bolezni. To je skupina bolezni, za katere je značilno postopno propadanje različnih delov živčevja. Je verjetno ena najtežjih bolezni, kar jih poznamo in je za zdaj še neozdravljiva. Drugo ime za ALS je tudi bolezen motoričnih nevronov, saj so pri tej bolezni prizadete te vrste celic, tako celice v možganih kot tudi tiste, ki potekajo iz hrbtenjače v mišice. Gre torej za okvaro osrednjega in perifernega živčnega sistema. Najpogosteje se pojavi v starosti med 50. in 70. letom.
Potek bolezni se od bolnika do bolnika lahko precej razlikuje. Pri nekaterih lahko bolezen poteka zelo počasi, pogosteje pri mlajših bolnikih, in lahko traja tudi več desetletij. V najhujših oblikah lahko potek bolezni že v nekaj mesecih pripelje do tega, da človek umre.
Najbolj povezana z diagnosticiranjem te bolezni je preiskava EMG – elektromiografija – s katero merimo delovanje živcev in mišic. S to preiskavo lahko potrdimo, da gre za okvaro motoričnih nevronov.
Povsod po svetu in tudi pri nas se uveljavlja timska obravnava. Za bolnika z ALS skrbi skupina strokovnjakov, poleg zdravnikov tudi medicinske sestre, socialni delavci, fizioterapevti, respiratorni terapevti, psihologi, delovni terapevti, dietetiki. Le tako lahko kar se da prispevajo k zmanjševanju in lajšanju težav.
Umrl je velik poznavalec polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica MAKSIMILIJAN OZIMIČ
Maksimilijan (Maks) Ozimič se je rodil 12. junija 1927 na Kolodvorski ulici v Slovenski Bistrici očetu Maksimilijanu – Martinu Ozimiču, vrvarju, in mami Elzi, rojeni Hilbert, gospodinji. Njegovi predniki so bili v Slovenski Bistrici vsaj že v 18. stoletju, ko srečamo njegovega prapradedka čevljarja Rudolfa Osimitscha, ki je živel v hiši na mestu zdajšnje hiše fotografskega studia Brbre. Njegov sin Franc Osimitsch, prav tako čevljar, je v prvi tretjini 19. stoletja živel na istem naslovu. Francev sin, ki je dobil ime po očetu, je postal vrvar. Prvo delavnico je imel na Gradišču. Šlo je za majhno leseno utico, sicer pa so vrvi iz konoplje pletli na trgu. Kasneje je od nekega Rupa kupil hišo na Kolodvorski ulici, kjer si je delavnico uredil na dvoriščni strani ob potoku. Tam se je Francu in Otiliji Osimitsch rodil Maksov oče Maksimilijan, ki se je kot oče izučil za vrvarja. Očetovo vrvarstvo v Kolodvorski ulici, v središču Slovenske Bistrice, je bila dejavnost, ki je omogočala štiričlanski družini Ozimič skromno preživetje.
Otroštvo in mladost, ki ju je zaznamoval čas med obema vojnama, je Maks preživljal podobno kot mnogi drugi otroci tedanjega časa. V vrtec je hodil v pritličje nekdanjega rotovža, v osnovno šolo pa na Vošnjakovi ulici. Odlikovala ga je vedoželjnost za novotarije na področju vrvarstva in ključavničarstva, saj je imel njegov stric, očetov brat, ključavničarsko delavnico tik ob njihovi vrvarni. Zvedavost ga je vodila tudi pri odkrivanju mesta in življenja ljudi v njem.
Še ne sedemnajstleten je bil 7. oktobra 1944 prisilno mobiliziran v nemško vojsko – v mornarico na Dansko, kjer je bil do 30. junija 1945. Vojne vihre ni doživel, saj je streljal le častne salve na vojaškem pokopališču v Kopenhagnu. Po vojni je bila vrnitev v domovino zanj tvegana, zato je dve leti delal na avstrijski kmetiji na avstrijskem Štajerskem. Mama je bila kot sudetska Nemka deportirana, nato je živela v Avstriji pri sorodnikih Rose Pitschl, kjer je tudi umrla. Oče je umrl tik po koncu vojne v Slovenski Bistrici.
Ko je Maks končno prišel domov, je moral za leto in pol na služenje vojaškega roka v Kraljevo in Kragujevac. Po vrnitvi se je zaposlil v Industriji metalnih polizdelkov (Impol). V mehanski delavnici je opravljal delo pomožnega metalurga. Ker je imel željo po novem znanju, mu je bilo omogočeno dopolnilno izobraževanje na srednji tehnični šoli v Mariboru. Po uspešno zaključeni šoli je prevzel funkcijo vodje strojnega vzdrževanja v tovarni in bil na tem delovnem mestu vse do upokojitve leta 1987.
Leta 1952 se je poročil z Dorotejo Ozimič, rojeno Polanec, inženirko kmetijstva, zaposleno kot učiteljica biologije in kemije na osnovni šoli v Slovenski Bistrici. V zakonu sta se jima leta 1956 rodili dvojčici Maksimilijana in Doroteja.
Maks Ozimič je bil v povojnem času član amaterskega gledališča Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica, rad pa je tudi kolesaril in obiskoval slovenske gore.
Leta 1997 so mu priznali status žrtve vojnega nasilja.
Jesen svojega življenja je posvetil svojemu rojstnemu kraju. Kot izjemen poznavalec Slovenske Bistrice in neprecenljiv pričevalec življenja v mestu pred drugo svetovno vojno je pripomogel k razjasnitvi marsikaterega vprašanja v zvezi s tem. V njegovem dokumentarnem arhivu so hranjene številne fotografije iz življenja meščanov, katerih zgodbe je zaznamoval čas 2. svetovne vojne in obdobje po njej. Mnogim mladim raziskovalcem kot tudi zgodovinarjem s področja polpretekle zgodovine mesta Slovenska Bistrica, so bile te zgodbe, pospremljene z doživetim pripovedovanjem Maksa Ozimiča, vedno na voljo.
Maksimiljan Ozimič je umrl 21. junija 2021 v Slovenski Bistrici, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
KONCERT BIG BANDA SLOVENSKA BISTRICA Z OMARJEM NABERJEM
21. junija 2017 so morali organizatorji zaradi vremena koncert izjemnih glasbenikov Big Banda Slovenska Bistrica premestiti v telovadnico srednje šole v Slovenski Bistrici. Znova so v goste pripeljali uveljavljenega glasbenika, tokrat je bil to Omar Naber, zastopnik Slovenije na Evroviziji. Lahko smo uživali ob jazz priredbah znanih skladb in pesmi iz železnega repertoarja Omarja Naberja.
VIR IN FOTO: ZZK Slovenska Bistrica, Informator
Umrl je režiser ŠTEFAN ŽVIŽEJ
Štefan Žvižej se je rodil 4. decembra 1935 v Celju.
Končal je srednjo ekonomsko šolo in se zaposlil v zavarovalnici, od tam pa je odšel na delovno mesto tajnika Zveze svobod in kulturnih društev okraja Celje. Kot strokovni tajnik Zveze kulturnih organizacij (ZKO) občine Celje se je leta 1997 upokojil.
Od leta 1954 je v domačem trnoveljskem društvu Zarja deloval kot ljubiteljski režiser. Strokovno se je izpopolnjeval na režiserskih in dramaturških seminarjih. Režiral je preko 60 celovečernih gledaliških predstav in več kot 30 mladinskih, s katerimi je gostoval na gledaliških festivalih po Sloveniji in bivši Jugoslaviji.
Režiral je tudi dve zelo odmevni gledališki predstavi v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica: leta 1993 ‘Kralja Malhusa’ Ervina Fritza, s katero so se uvrstili na državno srečanje amaterskih gledaliških skupin v Ribnici, in leta 1994 ‘Sedmo zapoved – Kradi malo’ manj Daria Foa.
Štefan Žvižej je umrl 21. junija 2015 v Celju, kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
MUZEJSKA POLETNA NOČ PRIVABILA V BISTRIŠKI GRAD ŠTEVILNE OBISKOVALCE
Tretjo soboto v juniju že tradicionalno po vsej državi brezplačno odprejo vrata kulturne ustanove, obiskovalci pa si lahko brezplačno, dolgo v noč, ogledajo vsebino njihovega delovanja in mnoge dogodke, ki so povezani s tako imenovano muzejsko poletno nočjo.
Tudi Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je v soboto, 21. junija 2014, ponudil brezplačno na ogled svoje stalne zbirke ter razstave, za otroke pa pripravil posebna presenečenja.
Na grajskem dvorišču so potekale delavnice, lepotilno kotiček, otroci so spoznavali viteške igre, okusili domačo kulinariko, prepevali, fotografirali, občudovali stare avtomobile, ki jih je na ogled postavilo Avto moto društvo Classic iz Slovenske Bistrice, nekateri pa so v gradu tudi prespali.
Za uspavanko so poslušali zgodbe in odkrivali skrivnosti grajskih soban ter se po vznemirljivi, a bogati noči polni doživetij, zbudili v krasno nedeljsko jutro.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
TRIANGEL TRIO NA ZAKLJUČKU SLIKARSKE ŠOLE
Harmonikarski trio Triangel sestavljajo študenti akademije za glasbo v Pulju. V viteški dvorani bistriškega gradu je trio, v katerem igrajo (z leve) Jernej Herman, Andrej Polič in Jože Pongračič, navdušil občinstvo, ki se je udeležilo zaključne slovesnosti slikarske šole, ki je ta teden potekala v grajskih sobanah. Glasbeniki študirajo pri profesorju Borutu Zagoranskemu. Skupina dela leto dni, ustanovili so jo v Pulju, namero za ustanovitev pa so mladi harmonikarji imeli že na mariborskem glasbenem konservatoriju.
VIR in FOTO: Večer
ZAGORELO GOSPODARSKO POSLOPJE
V Spodnjem Prebukovju v občini Slovenska Bistrica je v torek, 21. junija 2015, zvečer zagorelo gospodarsko poslopje. Zgoreli so celotno ostrešje, okoli 12 ton sena, dva puhalnika s cevmi in elektromotorjem ter drugi stroji. Pri ogledu so ugotovili, da je požar po vsej verjetnosti izbruhnil zaradi pregretja elektromotorja puhalnika in vžiga senenega prahu na motorju in okolici, saj so na domačiji ves dan spravljali seno.
Pred plameni so gasilci in domači iz objekta rešili vso živino. Požar so pogasili gasilci prostovoljnih gasilskih društev Slovenska Bistrica, Šmartno na Pohorju, Zgornja Bistrica, Pragersko, Zgornja Polskava, Laproje, Videž, Spodnja Polskava in Oplotnica. Škoda, ki jo je povzročil požar, znaša po prvih ocenah okoli štiri milijone tolarjev.
VIR: čk, Večer
ZAČEL SE JE 13. BISTRIŠKI TEDEN
Veselilo se bo staro in mlado
21. junija 1996 se je z večerno otvoritvijo začel 13. bistriški teden – tudi sejem obrti in podjetništva – mini Folkart mariborskih poletnih prireditev.
Vsak večer, vse do nedelje 30. junija so lahko obiskovalci na sejmišču zaplesali, podnevi pa so se v mestu odvijale različne prireditve. Organiziran je bil šahovski turnir, v odbojki na mivki so se pomerile ženske ekipe, prijahali so konjeniki, za lačne in žejne pa so poleg gostincev poskrbele še članice aktivov kmečkih žena. V nedelo so pekli vola, takrat so se v odbojki pomerili moški, športniki so pripravili še turnir v malem nogometu, popoldan pa se je začel otroški živžav. Organizatorji so skupaj z generalnim sponzorjem Območno obrtno zbornico Slovenska Bistrica in sponzorjema občino in bistriško podružnico KBM, ter pod pokroviteljstvom Impola poskrbeli za vesel začetek poletja.
Bistričani in njihovi gostje so si v dneh prireditev lahko ogledali še nastope treh svetovno znanih folklornih skupin, ki sicer sodelujejo na mariborskih poletnih prireditvah. Na osrednjem prireditvenem prostoru na sejmišču, pa so se s svojimi izdelki in storitvami predstavili različni razstavljavci. Razstavo in degustacijo vin so pripravili tudi vinogradniki.
VIR: (ps), Večer
21. junij 1985
LETOS SLAVI IMPOL IZ SLOVENSKE BISTRICE
160-LETNICO
Optimistično v prihodnost
V Impolu pravijo, da bi lahko ob sodobnejši opremi dosegli večji dohodek – Ob prazničnem dnevu bo Impol odpri vrata svojcem zaposlenih in šolam
Letos praznuje 160-letnico Impol, največja delovna organizacija v občini Slovenska Bistrica in edini proizvajalec primarnega aluminija v Sloveniji (letna proizvodnja znaša v povprečju 45 tisoč ton). Po drugi svetovni vojni je denimo bilo v Impolu okoli 500 delavcev, sedaj pa jih Je že 2200. V vsem povojnem razvoju se je Impol razvijal in z lastnimi sredstvi in delom.
Črtomir Zadravec, glavni direktor Impola: »160. obletnico Impola bomo proslavili skromno. Posneli smo tehnično-komercialni film, ki predstavlja naš proizvodni program. Osrednja proslava bo septembra. Takrat bomo imeli svečano sejo delavskega sveta, vrata Impola pa bodo odprta za svojce zaposlenih in šole. Obletnico pa bomo proslavili tudi z manjšo delovno zmago. Še letos bo namreč, če bo šlo vse po načrtih, končana tretja ladja cevarne Tozda Stiskalnica, s katero bomo posodobili proizvodnjo.«
Sedanje gospodarske težave verjetno niso šle mimo Impola?
»Trenutno poslujemo solidno. Nimamo težav s tržiščem, saj komajda sproti izpolnjujemo vse obveze; naša največja težava je izrabljena oprema. Vselej vlagamo del denarja v posodobitev proizvodnje, saj so izdelki narejeni s starimi stroji slabše kvalitete in jih je težko izvažati. Še zlasti velja to za komplicirane izdelke, prav pri teh pa bi dohodek lahko bil največji. Ena naših osnovnih nalog v prihodnje bo zato posodobitev elektrolize v TGA Kidričevo; tako bomo na dolgi rok oskrbljeni s potrebnimi surovinami.«
Tudi sicer je znano, da se v zadnjem času bolj povezujete s sorodnimi slovenskimi proizvajalci in ne izvažate za vsako ceno.
»Naš izvoz že dalj časa znaša od 20 do 30 odstotkov proizvodnje. Največ izvažamo v Zvezno republiko Nemčijo, ZDA in na druga konvertibilna tržišča. Izvažati moramo, da lahko uvozimo potrebno opremo. Ker pa naše polizdelke potrebujejo drugi slovenski proizvajalci, se zadnje čase bolj usmerjamo v skupni izvoz, saj se da, kot sem že omenil, z višjo stopnjo predelave več iztržiti. Takšno poslovanje je že večkrat bilo zelo uspešno.«
In Impolov pogled naprej?
»Vsaj 20 prihodnjih let po mojem mnenju v Impolu ne bo prišlo do večjih težav. Potrebe po aluminiju se namreč ne bodo zmanjšale — znano je, da je aluminij kovina bodočnosti — Slovenija pa je že zdaj glede porabe aluminija na stopnji razvitih zahodnih držav. Naši cilji so jasno začrtani, saj je naša proizvodnja vmesni člen med začetnim in končnim proizvajalcem aluminija. Priprave na investicijo v novo elektrolizo v TGA Kidričevo gredo h koncu, naša naslednja ambicija pa je prodreti na svetovni tehnološki trg. Ob višjem tehnološkem nivoju proizvodnje želimo proizvajati izdelke s posebnimi lastnostmi, takšne, ki jih bo znal napraviti malokdo.«
VIR: Janko Štruc, Večer
FOTO: Nekdanji obrat žičarne v Impolu konec sedemdesetih let (Impol)
MODERNIZACIJA PO TURISTIČNI SEZONI
Slovenska Bistrica je eno od najožjih grl na cesti Maribor — Ljubljana, zato je republiški cestni sklad obljubi] 1,880.000 dinarjev za modernizacijo njenega središča. Izvajalec del bo Cestno podjetje Maribor, ki ima izdelan elaborat. Vsa zemeljska dela, ki jih bo treba opraviti pred modernizacijo cestišča, bo finansirala občina.
Kot pravi načelnik za gospodarstvo pri skupščini občine Slovenska Bistrica Ernest Fluher, se bodo modernizacije mestnega cestišča lotili komaj po turistični sezoni; vzrok so zlasti zelo slabe možnosti obvoza.
VIR: (sn), Večer
Rodil se je glasbenik TINE LESJAK
Tine Lesjak se je rodil 21. junija 1957 v veliki kmečki družini v Kotu na Pohorju, občina Slovenska Bistrica, po domače ‘Pri Jiblarjevih’. Tam je pri enajstih letih prvič, kot samouk, nastopil s harmoniko, že od petnajstega leta starosti pa je v različnih sestavih igral na ohcetih in podobnih praznovanjih. Po odsluženem vojaškem roku leta 1984se je pridružil oktetu LIO, nato pa je z bratom Marjanom ter bratoma Milanom in Vojkom Gričnikom ustanovil ansambel, ki ga je poimenoval Bratje iz Oplotnice. Leta 1995 so Bratje iz Oplotnice dosegli prve glasbene uspehe na Ptujskem festivalu, kasneje tudi na Števerjanskem festivalu. Za svoj ansambel, s katerim je redno nastopal dvajset let, sestav se je nato na odrih pojavil le priložnostno, je pisal glasbo sam. Izdal je tudi več nosilcev zvoka in knjig z besedili in notnimi zapisi svojih, ponarodelih ali ljudskih pesmi.
Ves čas svojega delovanja je Lesjak učil harmonikarje na ‘frajtonerici’, bil je tudi sodelavec ali mentor najbolj uspešnim sestavom narodno-zabavne glasbe, kot so Modrijani, Vesele Štajerke, Pogum, Navihanke, Šmarski muzikanti, Zreška pomlad, Spev, Vrt, Fantje izpod Rogle, Opoj, Nemir, Bitenc, Napev, Naveza, Pajdaši … Vrsto let je Lesjak na Radiu Rogla soustvarjal oddajo ‘Pod Roglo se poje in igra’ in oddajo ‘Pozno v noč s Tinetom Lesjakom’. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim tudi najvišje priznanje Občine Oplotnica. Bil je edinstven zbiralec dragocenega ljudskega izročila, ki ga je kot glasbenik in glasbeni ustvarjalec tudi poustvarjal in s skladbami bogatil zakladnico slovenske ljudske pesmi.
V prvem zakonu z ženo Cvetko sta se mu rodila hči Nevenka in sin Tini.
Zadnja leta je preživel na Jankovi v občini Vojnik s partnerko Bebo.
Tine Lesjak je umrl 29. julija 2019 v Mariboru, pokopan je v Oplotnici. 11. septembra 2020 so v Oplotnici svečano odkrili njegov kip.
VIR: biografski-sb.si
Rodila se je NUŠA ŽURAJ
Nuša Žuraj, roj. Namestnik se je rodila 21. junija 1924 v Rušah.
Po koncu 2. svetovne vojne se je v Mariboru izučila za modistko.
Sestra Minka Namestnik ‒ Sonja je bila borka Pohorskega bataljona in je padla 8. januarja 1943 pri Treh žebljih na Pohorju, stara komaj sedemnajst let, sestri Breda (poročena Veber, †2015) in Malka (poročena Veler, stanujoča v Slovenski Bistrici) sta skusili grozote taborišča Knittelfeld (Avstrija), starši so bili s sinom Francijem zaprti v taborišču Šterntal (Strnišče, Kidričevo), le sestro Lidijo je najhujšega obvaroval študij v Gradcu (Avstrija).
Člani družine Namestnik so bili izredno zavedni in ponosni Slovenci, ki so vsi delali za partizane. Nuša je bila že leta 1941 sprejeta v organizacijo Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ; Savez komunističke omladine Jugoslavije). Člani so se zbirali v tedanji tovarni vžigalic v Mariboru, kjer so imeli plesne vaje, vmes pa sestanke, na katerih so se pogovarjali o protifašističnih akcijah in dobivali konkretne naloge. Opravljali so kurirsko in obveščevalno delo, trosili letake in zbirali hrano in oblačila za Ruško četo. Nuša je opravljala delo kurirke. Zaradi izdaje (izdal jih je komunist Tonček, za katerega se je pozneje izkazalo, da je postal gestapovski agent), so jo 22. januarja 1942 žandarji aretirali in jo zaprli v mariborske zapore, pozneje pa odpeljali v prehodno taborišče na gradu Borl (občina Cirkulane). Zaradi pomanjkanja dokazov je bila 27. aprila 1942 izpuščena. 13. oktobra 1942 sta s sestro Minko zbežali na Pohorje, saj je Minki grozila aretacija gestapa, Nuša pa se je vrnila domov, da je še naprej vzdrževala zvezo z Ruško četo.
Od decembra 1942 do aprila 1943 je živela v Linzu (Avstrija) pri teti Linki, ki so ji Nemci kot talca ubili sina Nika, gimnazijca v Mariboru. Da bi lažje prebolela sinovo smrt, je ta prosila svojo sestro Ano, Nušino mamo, da ji v Linz pošlje eno od svojih petih hčera. Od aprila do decembra 1943 je bila prisiljena oditi na Moravsko (Češka), v mesto Znojmo, v tako imenovani Arbeitsdienst (delovni tabor). Po vrnitvi v Linz se je zaposlila v tovarni klobukov in povezala s protifašističnim gibanjem taboriščnikov, ki so bili poslani iz taborišča Mauthausen, da bi v času bombardiranja Linza odstranjevali neeksplodirane bombe. Jeseni 1944 se je vrnila v Ruše in odšla v partizane, kjer je delala kot mladinska aktivistka na območju tedanjega okraja Slovenska Bistrica vse do osvoboditve maja 1945.
Po osvoboditvi leta 1945 je Nuša živela v Slovenski Bistrici in bila nekaj let zaposlena v tovarni Impol. Po poroki z Mihaelom Žurajem, bratom Ivana Žuraja, in rojstvu hčera Minke in Nuške ter sina Nika (Nikodema) pa je ostala doma, se posvetila družini in delu v borčevski organizaciji, v Društvu izgnancev Slovenije ter krajevni skupnosti.
Za svoje delo je dobila številna priznanja.
Nuša Žuraj je umrla 20. oktobra 2019 v Poljčanah, pokopana je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
IZ “SPOMINSKE KNJIGE”
Anton Šebat je v »Spominsko knjigo« za prvo leto svojega dušnega pastirstva na Zgornji Polskavi zapisal, da je opravil prvo sveto obhajilo 21. junija 1913 in da je bil od 15. decembra istega leta na Zgornji Polskavi sedež orožniške postaje s tremi možmi.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 122