19. maj
Danes goduje PETER
Ime Peter izhaja iz latinskega imena Petrus. Le to pa izhaja iz latinske in grške besede petra v pomenu besede »skala«, prevedeno iz aramejskega imena Kefa, ki tudi pomeni »skala«..
Moške različica imena:Pera, Perica, Perko, Pero, Petar, Petček, Petja, Petjan, Petko, Petre.
Ženska različica imena: Petra.
19. maj
SVETOVNI DAN ZDRAVNIKOV DRUŽINSKE MEDICINE
Svetovni dan družinskih zdravnikov (FDD) – 19. maj je WONCA (svetovna organizacija zdravnikov družinske medicine) prvič razglasila leta 2010 in je postal dan za poudarjanje vloge in prispevka družinskih zdravnikov in timov primarne zdravstvene oskrbe v zdravstvenih sistemih po vsem svetu.
Ta obeležitev je priložnost za prepoznavanje in priznanje osrednje vloge družinskih zdravnikov pri zagotavljanju individualne, celovite in stalne zdravstvene oskrbe za vse paciente. To je tudi priložnost, da proslavimo napredek v družinski medicini in posebne prispevke ekip primarne zdravstvene oskrbe po vsem svetu.
ODPRTJE SPREMLJEVALNE RAZSTAVE MEDNARODNEGA TRIENALA UNICUM 18
Tema letošnje razstave je bila vrelna veha. Keramična vrelna veha je pozabljeni izdelek lončarske tradicije, čeprav je še vedno nepogrešljiv del opreme vsakega kletarja. In kaj
pravi izročilo? Ko je klet prek vrelnih veh »zapela«, je začel mošt vreti, se spreminjati v vino in ko se klet »pogrezne v tišino«, slavi Martin novo vino.
Izmed 25 prispelih prijav je komisija v sestavi Mario Berdič (likovni kritik), Ursula Hribernik (univ. dipl. etnologinja in antropologinja) in Zvonko Bizjak (oblikovalec keramike) izbrala 21 del, ki so predstavljena na razstavi. Komisija je podelila tudi tri odkupne nagrade in tri priznanja.
Odkupne nagrade so prejeli:
− 1. nagrada: Tanja Sokolov – Boh,
− 2. nagrada: Darinka Lapajne,
− 3. nagrada: Vasja Nanut.
Priznanja so prejeli: Alenka Gololičič, Stanka Janžič in Vesna Taušanović.
Kulturni program na odprtju je pripravila glasbena skupina Gemaj, razstavo pa je odprl podžupan Občine Slovenska Bistrica, Stanislav Mlakar.
VIR: Silvo Husu, Informator
FOTO: ZZK Slovenska Bistrica
MILAN ROMIH STOPI NA LHOTSE
19. maja 2000, ob 14.10 po Nepalskem času je bil osvojen prvi »bistriški« osemtisočak. Milan Romih je skupaj s članom Plezalnega kluba Rifnik, Acom Pepevnikom, stopil na vrh četrte najvišje gore sveta, 8.516 m visokega LHOTSEJA.
VIR: Utrinki časa
FOTO: Pogled na Lhotse (Wikipedija)
Umrl je slikar JANEZ VIDIC
Janez Vidic, mlajši brat režiserja Milana Vidica, se je rodil 8. februarja 1923 v Ljubljani.
V Ljubljani je obiskoval najprej trgovsko šolo, kasneje pa se je tam učil tudi aranžerstva.
Med vojno je bil interniran v več taboriščih v Italiji, po letu 1943 pa je bil udeleženec NOB. Med leti 1946‒50 je študiral slikarstvo na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in specialko za zidno slikarstvo. Po študiju se je zaposlil kot profesor risanja na gimnaziji v Slovenski Bistrici, po letu 1956 in do upokojitve leta 1973 pa je bil tehnični urednik Založbe Obzorja v Mariboru.
Njegova prva likovna dela so nastajala v taboriščih, v partizanih pa je delal risbe in linoreze. Kasneje je ilustriral za otroške in mladinske časopise ter ilustriral tudi preko 100 knjižnih izdaj. Največ je slikal v tehniki olja na platnu in steklu, ustvaril pa je tudi več stenskih slik v različnih tehnikah v stavbah različnih ustanov.
Med temi stenskimi slikami so tudi dela, ki jih je naredil za Slovensko Bistrico: Trgatev, 1952/53 stenska slika ‒ sgraffito z motivom preše v zdajšnji trgovini Strnad na Kolodvorski cesti (sedaj uničena, op. ur.); Stari košar in Topilnica ‒ sliki za Impol, obe 1953.
Vidic je nekajkrat razstavljal tudi v Slovenski Bistrici, zadnja razstava je bila po njegovi smrti leta 1998 v bistriškem gradu.
Janez Vidic je umrl 19. maja 1996 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
BISTRIČANI PRI BOLNIŠNICI JESEN NA POHORJU
Univerza v Mariboru in občina Slovenska Bistrica sta pripravili spominsko prireditev ob 50-Ietnici konca druge svetovne vojne, ki je bila v petek, 19. maja, ob 11. uri pri bolnišnici Jesen na Pohorju.
Program, ki je pripravila Univerza v Mariboru (sodelovali so tudi domačini), je potekal na Lepejevem travniku pri partizanski bolnišnici Jesen. Prireditelji spominske slovesnosti, ki so jo poimenovali Spomini na človeške brutalnosti, spomini na humanost, so poskrbeli za prijetno počutje udeležencev prireditve.
VIR: (ps), Večer
FOTO: Partizanska bolnišnica Jesen (Wikipedija)
Rodil se je košarkar SANI BEČIROVIĆ
Sani Bečirovič se je rodil 19. maja 1981 v Mariboru očetu Mehmedu Bečiroviću (Memiju), košarkarskemu trenerju, in materi Šadiji, rojeni Ismaili.
Osnovno šolo je obiskoval v Slovenski Bistrici med leti 1988–96, nato pa je šolanje nadaljeval na 2. gimnaziji v Mariboru (1996), med leti 1997–2000 pa na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje.
Ves ta čas je vsak prosti trenutek izrabil za igranje košarke in tako se je že pri osemnajstih letih začel profesionalno ukvarjati s košarko.
Po sezoni 1996/97, ki jo je odigral v košarkarski ekipi Maribor Ovni, je prestopil h klubu Pivovarna Laško, kjer je pod vodstvom Aleša Pipana hitro napredoval. Opazil ga je trener Zmago Sagadin in ga povabil v ekipo Uniona Olimpije, kjer je bil v prvi sezoni predvsem menjava branilcema Juriju Zdovcu in Šarunasu Jasikevičiusu. Po njunem odhodu je prevzel vodilno vlogo v ekipi in bil v sezoni 2000/01 eden najboljših strelcev in igralcev v evroligi. Leta 2001 je prestopil v Kinder iz Bologne, ki ga je po dveh letih zaradi finančnih težav kluba zapustil. Po vrnitvi v Slovenijo je bil član Krke, ki pa jo je po težavah s kolenom zapustil. Leta 2003 ga je na naboru lige NBA izbral klub Denver Nugets, vendar v ZDA nikoli ni odšel. V sezoni 2003/04 skoraj ni igral, nato je dve leti igral v Italiji (Varese 2004/05, Virtus Bologna 2005/06) ter v sezoni 2006/07 odšel v atenski Panathinaikos, ki ga je vodil Željko Obradović. Z njegovo ekipo so bili dvakrat prvaki Grčije, grški pokalni prvaki, leta 2007 pa še prvi v evroligi. Sezono 2008/09 je nadaljeval pri Lottomatici Romi. Septembra 2009 se je vrnil v Union Olimpijo, vendar se je že januarja 2010 preselil v Italijo, v Armani Jeans Milano. Sezono 2010/11 je začel v turškem Türk Telekomu in se že sredi sezone preselil k moskovskemu CSKA-ju, s katerim je osvojil naslov ruskega prvaka. V sezoni 2011/12 je igral za Benetton iz Trevisa, v sezoni 2012/13 pa za Petrochimi Bandar Imam v Iranu. Zopet se je vrnil v Italijo k ekipi Sassari ter nekaj mesecev igral še za drugo iransko ekipo Foolad Mahan Isfahan. Sezono 2013/14 je odigral v Krki in z njo osvojil naslov slovenskega prvaka, sezono 2014/15 pa je začel v Forliju, a se je sredi sezone preselil v Piacentino. 2015 je zaključil profesionalno pot košarkarja in se zaposlil kot pomočnik trenerja v grškem klubu Panathinaikos.
Za slovensko člansko reprezentanco je prvič zaigral 1998 proti Slovaški v kvalifikacijah za EP 1999 in do 2010 zanjo odigral sedeminpetdeset tekem, na katerih je dosegel 551 točk. Igral je na dveh svetovnih prvenstvih (2006, 2010), treh evropskih prvenstvih (1999, 2001, 2005) ter na kvalifikacijah za OI 2008. Na mladinskem EP v Varni (Bolgarija) 1998 je bil najbolj koristni igralec turnirja (MVP), kar mu je uspelo tudi dve leti pozneje na EP do dvajset let, ko je s Slovenijo postal evropski prvak.
Po koncu profesionalne igralske in trenerske kariere se je posvetil razvoju mladih košarkarjev ter zastopanju profesionalnih igralcev, postal pa je tudi športni direktor Cedevite Olimpije Ljubljana.
VIR: biografski-sb.si
Umrla je pesnica in pisateljica GABRIJELA VERDELJAK
Gabrijela (tudi Jelka) Verdeljak se je rodila 22. julija 1920 v Studencih pri Mariboru (danes del Maribora, op. ur.) kot drugi otrok očetu Jerneju, mizarju, in materi Gabrijeli − Eli, rojeni Gornjak, kuharici in natakarici v Ruški koči pri Arehu. Prva hči Ivica jima je umrla kmalu po rojstvu. Jelka je imela ob rojstvu paralizirane noge, vendar je ob pomoči materine svakinje Alojzije, kasneje poročene z Jakobom Blažičem iz Repa na Pohorju, ki jima je pomagala v gospodinjstvu, pri treh letih že shodila. Pri petih letih ji je za jetiko umrla mati, oče pa izginil neznano kam. Alojzija in njen mož sta na poslednjo željo Jelkine matere vzela deklico za svojo. Vzgajala sta jo kot lastno hčer poleg svojih otrok Janeza, Tončka, Lojzeka, Ljudmile, Ane in Marije.
Osnovno šolo (OŠ) je Jelka obiskovala na Tinju. Kljub njeni nadarjenosti in nagovarjanju tinjskega učitelja Jožeta Tomažiča, da pošljejo deklico v nadaljne šolanje, denarja za njeno nadaljnje šolanje na kmetiji ni bilo. Je pa skrbela za brate in sestre in jih naučila pisati, brati in šivati.
Med 2. svetovno vojno so tudi otroci sodelovali kot kurirji. Jelka jim je pošto zmeraj všila v robove oblačil. Šivala je tudi za partizane, postala mladinska aktivistka in mladinska sekretarka. V partizanih je bil tudi brat Janez, ki so ga zajeli Nemci, ga mučili in ustrelili. Nemci so hoteli odpeljati tudi njena krušna starša. Zaradi njunih otrok, ki so spremljali kolono ujetnikov in njihovega neprestanega joka in tuljenja, se ju je nemški častnik usmilil ter ju izpustil. Ostali ujetniki se iz taborišča niso vrnili.
Po petnajstih letih se je iz Srbije bolehen vrnil oče Jernej. Ko je pomagal Antonu Štuhcu pri obnovi planinskega doma na Treh kraljih, so ju 24. oktobra 1942, po izdaji raztrgancev, aretirali Nemci in oba odpeljali v mariborske zapore. Štuhca so poslali v koncentracijsko taborišče, očeta pa je Jelka preko vez marca 1943 rešila iz zapora. Umrl je po koncu vojne.
Leta 1952 se je Jelka preselila na Tinje k ostarelima in bolehnima teti in stricu, ki sta ji podarila majhno hiško. Po šiviljskem tečaju v Slovenski Bistrici je vse tri preživljala s šivanjem. Oblast ji je šivanje prepovedala in jo celo kaznovala, a ji naposled le dodelila pavšalno obrt. Zaradi slabšanja zdravstvenega stanja je začela uporabljati bergle. Za pomoč pri opravilih je k sebi vzela sestro Marijo. Mariji so se v zakonu z Gregorjem rodili otroci Štefka, Janez in Gregor. Med tem so umrli teta in stric ter oba krušna starša.
Že takoj po koncu vojne se je Jelka vključila tudi v kulturno in društveno delovanje v kraju. Leta 1977 je postala predsednica novoustanovljenega kulturno-umetniškega društva in bila aktivna v krajevni skupnosti, v vaškem odboru Tinje in pri krvodajalcih.
V osnovni šoli na Velikem Tinju je poučevala ročnodelski krožek, pletla, kvačkala, šivala, pisala pesmi ter igre, zapisovala dogajanje ter pela v cerkvenem pevskem zboru. Ni bilo proslave, kjer ne bi bila prisotna njena recitacija ali drugo delo. Zbirala je ljudske pesmi, napisala spevoigro, pisala pesmi, napitnice, skeče, govore ob različnih prilikah, življenjepise borcev s tinjskega območja, spomine iz NOB in igre po resničnih dogodkih iz vojne, ki so jih kasneje tudi uprizarjali.
Krajevni odbor Zveze združenj borcev ji je odobril stalno borčevsko priznavalnino.
Na Tinje se je priselila tudi sestra Ljudmila − Milka. Jelka ji je podarila kos zemlje, kjer si je sezidala hišo, kamor se je zaradi vse slabšega zdravja preselila tudi Jelka. Ker ji je zdravje vidno pešalo, je morala v bolnišnico. Ko je nečakinja Štefka z možem Darkom pričakovala prvega otroka, si je Jelka želela priti iz bolnišnice domov na Tinje. Želela je videti novorojenko in umreti doma ob svojih. Odpovedale so ji ledvice …
Zapustila je precej rokopisov. Žal izdaje svoje knjige Hrepenenja – Izbor pesmi in proze, izdane v Slovenski Bistrici januarja 1984, ni dočakala.
Jelka Verdeljak je umrla 19. maja 1983 na Velikem Tinju, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
REKONSTRUIRANIH 24,7 KM CEST
Ob vpisu javnega posojila za ceste v Slovenski Bistrici
19. maja 1976 se je v Slovenski Bistrici sestal občinski štab za izvedbo posojila za ceste pri skupščini občine Slovenska Bistrica. Člani štaba so se seznanili s tehniko vpisa posojila in določili vpisna mesta. V občini jih bo nad sto, in sicer v vseh TOZD, krajevnih skupnostih in na nekaterih poštah.
Štab je proučil tudi srednjeročni plan razvoja cestnega omrežja v SRS in med drugim z zadovoljstvom ugotovil, da je predvidenih v srednjeročnem načrtu skupaj 24,7 km cest, ki naj bi jih rekonstruirali v petih letih v občini. Ta dela bi veljala 47,300.000 dinarjev.
Predvideno je, da bi modernizirali odseke Poljčane—Slovenske Konjice do občinske meje v dolžini 2,7 km, cesto Poljčane—Makole bodo prevlekli še z eno plastjo asfalta in na novo asfaltirali odsek makadamske ceste. Na tem odseku bi rekonstruirali skupno 6.5 km (do vas Modraže). V programu sta tudi rekonstrukcija in asfaltna prevleka ceste Slovenska Bistrica—Poljčane v dolžini 11,1 km in dokončanje ceste Zgornja Ložnica— Oplotnica.
V Slovenski Bistrici bodo rekonstruirali 700 metrov magistralne ceste (Titovo ter odsek od Zgornje Ložnice do Tepanja) ali skupno 2650 m.
Ko bodo načrtovane rekonstrukcije cest v bistriški občini tudi izpeljane, bi Imeli asfaltiranih nad 68 odstotkov regionalnih cest in magistralne ceste. Seveda pa je uresničenje tega programa odvisno tudi od tega, kakšen bo odziv pri vpisu posojila. Občina naj bi s posojilom zbrala 950 milijonov dinarjev; pri štabu so izračunali, da bi prišla na zaposlenega približno polovica mesečnega dohodka.
VIR: Večer
SLOV. BISTRICA
V nedeljo, 19. maja 1940, je v okrajni hranilnici nastopila Glasbena Matica iz Maribora. Odpela je zelo poljuden program, ki ga je pozneje ponovila tudi v St. liju in drugih obmejnih krajih v Dravski dolini. Ker ima koncert izključno propagandni namen, so bile cene tako nizke, da je bil vstop vsakomur omogočen.
VIR: Večernik
Rodil se je agronom JOŽEF SPANRING
Prof. dr. Jožef Spanring, agronom in publicist, se je rodil 19. maja 1923 v Dobu pri Domžalah.
Svoje otroštvo je preživel v Hošnici pri Laporju, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo (1929−34), gimnazijo pa je končal v Ljubljani leta 1942.
Od leta 1942−43 je bil interniran v Italiji, nato pa so ga Nemci mobilizirali na prisilno delo (Arbeitsdienst – delovni tabor).
Po koncu 2. svetovne vojne je začel s študijem agronomije na Poljoprivredno šumarskom fakultetu v Zagrebu (Hrvaška) in ga leta 1949 tudi uspešno zaključil. Leta 1977 pa je še doktoriral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
V okviru svojega raziskovalnega dela je od leta 1961 sodeloval v skupini za proučevanje samoniklega rastlinstva v Jugoslaviji, ki je v sodelovanju z ameriškimi znanstveniki proučila več kot 1500 različnih rastlinskih vrst.
Jožef Spanring je umrl 20. julija 2010 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
Umrla je ELEONORE ATTEMS, prva žena FERDINANDA MARIJE III. ATTEMSA
Eleonore Maria Mauritia grofica Attems, rojena von Nostitz-Rieneck, se je rodila 4. oktobra 1886 v češkem mestu Lázně Bohdaneč očetu Johannu Wilhelmu Hermannu von Nostitz-Rieneck (*1847 †1915) in materi Mauritii von Walderdorff (*1861 †1949).
24. aprila 1917 se je na Dunaju (Avstrija) poročila s Ferdinandom Marijo III. Attemsom. V zakonu sta se jima rodila sinova: Ignac V. Attems in Emil Hans Attems.
Eleonore Maria Mauritia grofica Attems je umrla 19. maja 1922 v Gradcu (Avstrija), pokopana je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je odvetnik in celjski župan ALOJZ GORIČAN
Dr. Alojz Goričan se je rodil 19. maja 1888 na Spodnji Ložnici.
Po končani ljudski šoli v Slovenski Bistrici in gimnazijski maturi je študiral pravo na Dunaju (Avstrija) in tam leta 1916 tudi doktoriral. Po 1. svetovni vojni je bil sodni pripravnik pri znanem rodoljubu in politiku dr. Vekoslavu Kukovcu v Celju, po nekaj letih pa je odprl samostojno odvetniško pisarno.
Kot pripadnik Narodno radikalne stranke je 19. junija 1927 na županski funkciji Celja zamenjal Jura Hrašovca. Njegovo obdobje zaznamuje intenziven razvoj mesta. Splošna gospodarska kriza je po letu 1930 zamajala tudi temelje celjskega gospodarstva. Po ogromni škodi, ki jo je povzročila katastrofalna povodenj leta 1933, je pripomogel, da so leta 1934 začeli s prvo etapo regulacije Savinje od Tremerja do železniškega mostu.
V času njegovega županovanja se je začel krepiti srbski centralizem, močno se je tudi krepil vpliv celjskih Nemcev.
Zaradi velikega bremena tega obdobja, ki je močno vplivalo na sicer sposobnega in družabnega dr. Goričana, je 13. junija 1935 odstopil s položaja celjskega župana.
Alojz Goričan je umrl 17. februarja 1968 v Celju.
VIR: biografski-sb.si
OBSOJEN JE BIL POLITIK FRANC SERNEC
Franc Sernec, mizarski pomočnik, se je rodil leta 1860 v Slovenski Bistrici. V osemdesetih letih 19. stoletja je bil aktiven član delavskega gibanja v Zagrebu (Hrvaška) in član tajnega socialističnega krožka. Ti so bili sicer radikalni, sam pa se je imel za zmernega socialista. Zaradi tega delovanja so oblasti 3. aprila 1884 skupino obrtnikov aretirale. Med njimi sta bila tudi Wolfgang Hiža iz Moravske (Češka) in Franc Sernec. Na procesu proti tako imenovanim zagrebškim anarhistom 19. maja 1884 sta bila edina obsojena, in sicer Hiža na šest, Sernec pa na pet let strogega zapora, plačilo sodnih stroškov in na izgon v domovinsko občino po prestani kazni. Oba, Hiža in Sernec, sta kazen odsedela v lepoglavski kaznilnici (Hrvaška), po prestanem zaporu pa sta bila izgnana v domovinsko občino, Sernec v Slovensko Bistrico, Hiža pa na Moravsko. Po tem, ko je bil izgnan, o Francu Sernecu ni več podatkov, da bi še bil politično aktiven.
VIR: biografski-sb.si
