22. julij
Danes goduje MAJDA
Ime Majda je nastalo s krajšanjem iz imena Magdalena in to verjetno prek oblike Majdalena, ki se pojavlja tudi v slovenski ljudski pesmi.
Ostale različice imena: Majdi, Majdica, Majdka, Magda, Magdalena, Majdulja, Majdalenka.
22. julij
SVETOVNI DAN MOŽGANOV
22. julija, na Svetovni dan možganov, (SDM), Svetovna nevrološka zveza vsako leto izpostavi eno izmed žgočih tem v nevrologiji, klinični stroki, ki se posveča možganom.
Ta dan je namenjen ukrepom za povečanje prepoznavnosti težav, ki se pojavijo zaradi zmotnega delovanja možganov kot so možganske kapi, prehodne možganske kapi, motnje v delovanju nevrotransmiterjev, ki povzročajo duševne motnje kot so depresija, tesnoba, psihotične motnje, osebnostne motnje, motnje hranjenja, motnje razpoloženja, obsesivno kompulzivna motnja idr. Brez pomoči rednih terapij sami ne moremo urediti delovanja možgan. Je pa osnovna preventivna skrb za možgane dokaj preprosta in večinoma tudi zelo prijetna: zadostna fizična aktivnost, pestra miselna dejavnost, zdrava prehrana, kvalitetno spanje in izogibanje tveganim vedenjem. Vseeno ni nujno, da zaradi upoštevanja zdravih smernic ne pride do odklonov, zato moramo le-te vsaj malo poznati, da jih znamo potem prepoznati.
POMAGALI NA KRASU
Prejšnji petek, 22. julija 2022, je iz Slovenske Bistrice na pomoč pri gašenju na Kras krenilo 33 gasilcev v konvoju s štirimi gasilskimi vozili s cisternami največje kapacitete, tri moštvena gasilska vozila in eno poveljniško vozilo. Na tiskovni konferenci, ki jo je ta dan zaradi požarne ogroženosti in pomanjkanja vode sklical župan Ivan Žagar, je Branko Hojnik, poveljnik občinske civilne zaščite, dejal, da je požarna varnost v občini zagotovljena, občanom pa naložil, naj upoštevajo prepovedi, predvsem prepoved kurjenja v naravi, in svetoval varčno rabo pitne vode.
Ko so se gasilci po dveh dneh vrnili s prizorišča požara, je poveljnik Gasilske zveze Slovenska Bistrica David Prelog, ki je tudi pomagal na Krasu, povedal: »Bilo je napeto. Imeli smo eno večje požarišče, Lokvico, in brez poškodb nam je uspelo ukrotiti ogenj.«
VIR: Irena Brdnik, Štajer’c
FOTO: Ogenj na Krasu nadaljuje svoj uničujoči pohod (Leo Caharija, Primorske novice)
KRAJEVNI PRAZNIK NA KEBLJU
Na Keblju vsako leto praznujejo farni in krajevni praznik. Tako je bilo tudi nedeljo, 22. julija, ko so namenu predali nov gasilski kombi za hitro posredovanje v nesrečah. Novo vozilo je blagoslovil Alojzij Cvikl, mariborski nadškof. Prireditev so začeli z mašo, tradicionalno procesijo pa so zaradi slabega vremena opravili kar v cerkvi. Drugi del praznovanja so preselili v velik šotor, kjer je Jože Turner, predsednik KS Kebelj, predstavil dosežke kraja v minulem obdobju, med katere sodi tudi nakup novega gasilskega kombija v vrednosti 61 tisoč evrov. Turner je dodal, da bodo za potrebe vrtca kmalu zgradili prizidek k šoli. Zbrane so pozdravili tudi Boris Ramšak, predsednik PGD Kebelj, Ivan Žagar, župan Občine Slovenska Bistrica, in Slavko Pitrof, podpredsednik Gasilske zveze Slovenska Bistrica. Na slovesnosti so podelili tudi priznanja in zahvale zaslužnim krajanom in tistim, ki so pripomogli k razvoju kraja. Najvišje priznanje, grb Keblja, je letos prejel Zlatko Pongračič iz Bukovca, ki je pomagal pri razvoju telekomunikacij na Keblju. Zahvale za požrtvovalno delo pluženja v zimskih razmerah pa so dobili Janez Fridrih, Anton Hohler, Alojz Rupnik in Roman Kolar. V kulturnem programu so nastopili: Postroužeki, najmlajši iz vrtca, učenke iz osnovne šole in harmonikar Vito Senič. Pestro dogajanje so zaključili z gasilsko veselico z Mladimi korenjaki in Ansamblom Franca Miheliča.
VIR: T. A., Informator
FOTO: Marjan Mally
ODPRLI DODATNI ODDELEK VRTCA
Ob krajevnem prazniku, 22. julija 2013 so na Keblju svečano odprli dodatni oddelek vrtca na Keblju. Občina Slovenska Bistrica je zagotovila prostor za dodatni oddelek v občinskem stanovanju in ga primerno uredila in opremila. Za ureditev je občina v proračunu zagotovila 20.000 evrov. Občina Slovenska Bistrica bo tudi zaradi velike prostorske stiske v vrtcu in osnovni šoli dr. Jožeta Pučnika na Čresnjevcu v praznem občinskem stanovanju v neposredni bližini šole zagotovila nove prostore. Za preselitev in ureditev novih prostorov je občina v proračunu zagotovila približno 8000 evrov.
VIR: Informator
TRIJE KRALJI: NOCOJ V CERKVI FRANCOSKA PIANISTKA
V okviru letošnjih devetih Starobistriških večerov se bo nocoj ob 21. uri v cerkvi Treh kraljev na Treh kraljih na Pohorju obiskovalcem predstavila francoska pianistka Veronique Thual Chauvel. Pianistka, ki je Bistričanom zelo dobro znana, bo izvedla celovečerni klavirski koncert. V goste jo je povabil Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, ki je tudi organizator Starobistriških večerov. Na Tri kralje bo izpred bistriškega gradu peljal avtobus, odhod je ob 19.45.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Veronique Thual Chauvel (www.letelegramme.fr)
22. julij 1994
ŠTORKLJE DOMUJEJO V PEČKAH ŽE DOLGA LETA
Tako neučakano v teh dneh trije mladiči na vrhu telefonskega droga pričakujejo svoje starše. V Pečkah pri Makolah domujejo štorklje že dolga leta in so postale že pravi zaščitni znak kraja, saj so si svoj dom zgradile prav v središču naselja. Letos je naraščaja manj, vendar dovolj, da se bo potomstvo nadaljevalo.
Upajmo, da bodo štorklje prinesle kaj več dojenčkov tudi v Pečke, da se bo zmanjšalo izseljevanje iz teh krajev v večja industrijska središča.
VIR in FOTO: Viktor Horvat, Večer
PROSLAVA NA ŠTATENBERGU
Merjenje moči in znanja
Danes so pripravili v okviru praznovanja dneva vstaje slovenskega naroda na gradu Štatenberg osrednje prireditve za območje Slovenske Bistrice. Svečanosti so se začele že navsezgodaj z orientacijskim pohodom ekip KK ZRVS občine Slovenska Bistrica, nadaljevale pa so se s tekmovanji v šahu, streljanju s pištolo, streljanju z zračno puško in v pikadu, in iztekle z osrednjo proslavo. V kulturnem programu so sodelovali DPD Svoboda Slovenska Bistrica, pevci, vojaki in mladina Makol, poleg tega so si udeleženci ogledali tudi muzej NOB v Srecah pri Makolah.
VIR: N. R., Večer
Rodil se je planinec in alpinist IVAN ŠTURM
Ivan Šturm se je rodil 22. julija 1948 v Kovači vasi (občina Slovenska Bistrica).
Bil je ponovni začetnik alpinizma v Slovenski Bistrici, ki je zamrlo leta 1952, ko so v severni steni Špika izgubili življenja mladi bistriški alpinisti: bratje Ivan, Milan in Jože Uršič ter Franc Karner in Hinko Moraus.
Leta 1973 je v okviru mariborskega odseka AO Kozjak Ivan Šturm začel v Slovenski Bistrici ponovno gojiti alpinizem. Alpinistična sekcija v Slovenski Bistrici je kmalu prerasla v samostojen odsek PD IMPOL. Njegovi prvi člani so bili Ivan Šturm, Vlado Zafošnik in Beno Reis ter štirje alpinistični pripravniki: Marjan Frešer, Zdenko Frešer, Janez Buer in Vlado Jurič.
Leta 1969 je Šturm sodeloval pri 1. jugoslovanski ponovitvi Hecmaierjeve smeri v severni steni Eigerja, poleti leta 1980 pa se je udeležil mariborske alpinistične odprave na Grenlandijo. V 15 dneh alpinističnega udejstvovanja je odprava opravila 55 vzponov. Osvojenih je bilo 15 vrhov, od tega 13 dotlej deviških.
Kot sposoben in požrtvovalen organizator ima največ zaslug, da se je tudi delo mladinske, pionirske in alpinistične sekcije lepo razmahnilo. Organiziral je pionirsko sekcijo in dobil mentorja. Sekcija je štela preko sto članov, ki so bili zelo delovni, z mnogimi izvedenimi turami na Pohorje, Boč, Uršljo goro itn.
Po njegovi zaslugi je AO PD Slovenska Bistrica dosegel lepe uspehe z vzponi doma in v tujini.
Poleg omenjenega je Ivan Šturm opravljal tudi mnoge druge funkcije v PD I AO Impol: bil je načelnik alpinistov, načelnik Mladinskega odseka, vodil je alpinistične šole …
VIR: biografski-sb.si
FOTO: Ivan – Ivek Šturm, Aljoša Pavlič, Rok Pečolar in Uroš Jelen na Brani (AK Slovenska Bistrica)
Umrl je duhovnik MIHAEL GREŠAK
Mihael Grešak se je rodil 11. septembra 1914 v Grižah v Savinjski dolini kot najstarejši izmed sedmih otrok.
Kmalu po njegovem rojstvu so se Grešakovi preselili v Sv. Jedrt nad Laškim, kjer je oče kupil majhno kmetijo.
Mati mu je umrla, ko je bil še dijak v Mariboru.
Po študiju v mariborskem bogoslovju je bil 9. julija 1939 posvečen za duhovnika. Naslednje leto je bil nastavljen za kaplana v župnijo Laporje pri Slovenski Bistrici.
Po vdoru Nemcev na Štajersko, aprila leta 1941, so nacisti takoj zaprli laporskega župnika Jožeta Ozimiča in ga odpeljali v Rajhenburg (današnja Brestanica), nato pa izgnali na Hrvaško. Kaplan Grešak je tako prevzel vso pastoralno delo v župniji in poleg svoje upravljal tudi župnijo Makole.
Leta 1941 se je v Laporju vključil v osvobodilno gibanje. Nemci so ga na podlagi zbiranja podatkov o sodelavcih Osvobodilne fronte (OF) in na podlagi izdaj, ki so jih iz ujetih zapornikov izvlekli z mučenjem, sredi septembra 1942 aretirali in odpeljali v zapor.
Od septembra 1941 do oktobra 1942 so nacisti talcem dovolili pisati poslovilna pisma verjetno zato, ker so pričakovali, da bodo jetniki, ki so preživeli huda mučenja in so vedeli, da bodo čez uro ali dve ustreljeni, klonili in bodo svarili svojce pred nevarnostjo, da bodo torej ta pisma zasejala med Slovenci strah in obup. Vendar so talci v večini pisem svojce tolažili, jih hrabrili, dokazovali so, da jih okupator ni zlomil. Ko so nacisti spoznali, da svojega namena ne dosegajo, pisanja poslovilnih pisem niso več dovolili.
Mihaela Grešaka so 22. julija 1942 kot talca ustrelili v Celju.
Tik pred smrtjo je očetu napisal poslovilno pismo.
»Dragi oče! Celje, 22. jul. 42.
Danes v kratkem bom ustreljen. Zahvalim se Vam, dragi oče, za vse, kar ste žrtvovali zame. Bog naj Vam bo bogat plačnik! Pozdravljam vse sorodnike, znance, prijatelje in vse kakor tudi Vas iskreno prosim, da mi odpustite vse, s čimer sem Vas žalil.
Ne morem v tej uri več pisati, misel mi zastaja.
Prosil bom za Vas pri Bogu, kakor tudi za vse, ki so mi bili izročeni.
Lepo Vas prosim, sporočite moje zadnje pozdrave mojim faranom (lapor- čanom). Naj mi vse odpustijo, če sem morda koga žalil, komu škodoval. Srečen sem bil med njimi, rad sem jih imel, a ločit se moram sedaj, pa ‒ kakor upam in sem prepričan ‒ se bomo vsi nekoč v nebesih skupno veselili.
Bog Vsemogočni, neskončno dobri in usmiljeni, naj mi bo milostljiv sodnik!
Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat Vas in vse svoje farane in vse meni izročene.
Mihael, kaplan«
VIR: biografski-sb.si
Rodila se je pisateljica in pesnic GABRIJELA (JELKA) VERDELJAK
Gabrijela (tudi Jelka) Verdeljak se je rodila 22. julija 1920 v Studencih pri Mariboru (danes del Maribora, op. ur.) kot drugi otrok očetu Jerneju, mizarju, in materi Gabrijeli − Eli, rojeni Gornjak, kuharici in natakarici v Ruški koči pri Arehu. Prva hči Ivica jima je umrla kmalu po rojstvu. Jelka je imela ob rojstvu paralizirane noge, vendar je ob pomoči materine svakinje Alojzije, kasneje poročene z Jakobom Blažičem iz Repa na Pohorju, ki jima je pomagala v gospodinjstvu, pri treh letih že shodila. Pri petih letih ji je za jetiko umrla mati, oče pa izginil neznano kam. Alojzija in njen mož sta na poslednjo željo Jelkine matere vzela deklico za svojo. Vzgajala sta jo kot lastno hčer poleg svojih otrok Janeza, Tončka, Lojzeka, Ljudmile, Ane in Marije.
Osnovno šolo (OŠ) je Jelka obiskovala na Tinju. Kljub njeni nadarjenosti in nagovarjanju tinjskega učitelja Jožeta Tomažiča, da pošljejo deklico v nadaljne šolanje, denarja za njeno nadaljnje šolanje na kmetiji ni bilo. Je pa skrbela za brate in sestre in jih naučila pisati, brati in šivati.
Med 2. svetovno vojno so tudi otroci sodelovali kot kurirji. Jelka jim je pošto zmeraj všila v robove oblačil. Šivala je tudi za partizane, postala mladinska aktivistka in mladinska sekretarka. V partizanih je bil tudi brat Janez, ki so ga zajeli Nemci, ga mučili in ustrelili. Nemci so hoteli odpeljati tudi njena krušna starša. Zaradi njunih otrok, ki so spremljali kolono ujetnikov in njihovega neprestanega joka in tuljenja, se ju je nemški častnik usmilil ter ju izpustil. Ostali ujetniki se iz taborišča niso vrnili.
Po petnajstih letih se je iz Srbije bolehen vrnil oče Jernej. Ko je pomagal Antonu Štuhcu pri obnovi planinskega doma na Treh kraljih, so ju 24. oktobra 1942, po izdaji raztrgancev, aretirali Nemci in oba odpeljali v mariborske zapore. Štuhca so poslali v koncentracijsko taborišče, očeta pa je Jelka preko vez marca 1943 rešila iz zapora. Umrl je po koncu vojne.
Leta 1952 se je Jelka preselila na Tinje k ostarelima in bolehnima teti in stricu, ki sta ji podarila majhno hiško. Po šiviljskem tečaju v Slovenski Bistrici je vse tri preživljala s šivanjem. Oblast ji je šivanje prepovedala in jo celo kaznovala, a ji naposled le dodelila pavšalno obrt. Zaradi slabšanja zdravstvenega stanja je začela uporabljati bergle. Za pomoč pri opravilih je k sebi vzela sestro Marijo. Mariji so se v zakonu z Gregorjem rodili otroci Štefka, Janez in Gregor. Med tem so umrli teta in stric ter oba krušna starša.
Že takoj po koncu vojne se je Jelka vključila tudi v kulturno in društveno delovanje v kraju. Leta 1977 je postala predsednica novoustanovljenega kulturno-umetniškega društva in bila aktivna v krajevni skupnosti, v vaškem odboru Tinje in pri krvodajalcih.
V osnovni šoli na Velikem Tinju je poučevala ročnodelski krožek, pletla, kvačkala, šivala, pisala pesmi ter igre, zapisovala dogajanje ter pela v cerkvenem pevskem zboru. Ni bilo proslave, kjer ne bi bila prisotna njena recitacija ali drugo delo. Zbirala je ljudske pesmi, napisala spevoigro, pisala pesmi, napitnice, skeče, govore ob različnih prilikah, življenjepise borcev s tinjskega območja, spomine iz NOB in igre po resničnih dogodkih iz vojne, ki so jih kasneje tudi uprizarjali.
Krajevni odbor Zveze združenj borcev ji je odobril stalno borčevsko priznavalnino.
Na Tinje se je priselila tudi sestra Ljudmila − Milka. Jelka ji je podarila kos zemlje, kjer si je sezidala hišo, kamor se je zaradi vse slabšega zdravja preselila tudi Jelka. Ker ji je zdravje vidno pešalo, je morala v bolnišnico. Ko je nečakinja Štefka z možem Darkom pričakovala prvega otroka, si je Jelka želela priti iz bolnišnice domov na Tinje. Želela je videti novorojenko in umreti doma ob svojih. Odpovedale so ji ledvice …
Zapustila je precej rokopisov. Žal izdaje svoje knjige Hrepenenja – Izbor pesmi in proze, izdane v Slovenski Bistrici januarja 1984, ni dočakala.
Jelka Verdeljak je umrla 19. maja 1983 na Velikem Tinju, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
PRVA LETNA KONFERENCA GASILCEV
22. julija 1902 je bila organizirana prva letna konferenca gasilcev v Slovenski Bistrici. Na konferenci sta gasilsko društvo Zgornja Bistrica zastopala Johann Werhovscheg in Josef Bluttaumüller.
VIR: kronika PGD Zgornja Bistrica
CESAR FRANC JOŽEF I. SE USTAVI NA PRAGERSKEM
Leta 1881 je Pragersko doživelo veliko čast: 22. julija se je na železniški postaji na prošnjo deželnega zastopstva za 15 minut ustavil vlak, s katerim je potoval cesar Franc Jožef I. Cesar je z nekaterimi ljudmi iz navdušene množice celo spregovoril nekaj besed ter tu in tam komu stisnil roko.
VIR: Mirko, Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 85
FOTO: Wikipedija
Umrl je duhovnik JOŽEF GAŠPAR ZAMLIK
Jožef Gašpar Zamlik (tudi Johann Caspar) se je rodil leta 1680 v Vitanju.
Od leta 1687 se je šolal v znameniti Ruški latinski šoli in bil leta 1704 posvečen v duhovnika.
Od posvetitve je služboval v Slovenski Bistrici, sprva kot kaplan, med letoma 1710−50 pa je bil župnik. Iz svojega premoženja 6000 goldinarjev in nepremičnin v Vitanju je ustanovil dva beneficija, enega v Vitanju, drugega v Slovenski Bistrici.
V času njegovega delovanja je bilo v slovenjebistriški župniji narejenega veliko. V drugem desetletju 18. stoletja je začel z obsežno barokizacijo ž. c. sv. Jerneja. Prej pravilno orientirani srednjeveški cerkvi s prezbiterijem na vzhodu so orientacijo spremenili tako, da so na zahodu prizidali nov velik prezbiterij, nekdanji oltarni prostor pod zvonikom pa je poslej služil kot vhod v cerkev. Nad vhodom je zvonik, za katerega je načrte izdelal Hans Pacher.
Prezidana in na novo obokana je bila tudi poznogotska cerkvena ladja, ki je ob vzdolžnih stenah dobila po tri pare plitkih kapel z galerijama nad njimi. Sočasno je bil na vzhodu vzidan pevski kor, ki so ga opremili z orglami iz okrog leta 1715, delom graškega orglarja Andreasa Schwarza. Gre za ene največjih še delujočih baročnih orgel v Sloveniji. Nov prezbiterij, ki ga pokriva ovalna kupola s svetlobnico, je bil v letih 1722−23 poslikan. Na oboku sta ob sv. Jerneju upodobljeni usmrtitvi apostolov sv. Jakoba in sv. Pavla ter personifikacije štirih kardinalnih kreposti, na sklepni steni pa je za oltarjem monumentalna freska, ki prikazuje mučeništvo sv. Jerneja. Takrat je dobila cerkev sv. Jerneja tudi novo opremo, ki pa je bila pozneje po večini zamenjana.
Prenovljeno cerkev s sedmimi oltarji je 8. avgusta 1730 v imenu oglejskega patriarha svečano posvetil ljubljanski škof Sigmund Felix Schrattenbach.
S tem pa posegi na ž. c. še niso bili zaključeni. V naslednjih letih je bila prizidana še bogato členjena kapela sv. Frančiška Ksaverja, ki jo je leta 1738 v celoti poslikal graški slikar Filip Karl Laubmann. Poslikava se nanaša na življenje, misijonsko delovanje in poveličanje sv. Frančiška. Za časa Jožefa Gašparja Zamlika je tako cerkev sv. Jerneja dobila povsem novo podobo.
Zamlik se je zavzel tudi za gradnjo romarske cerkve sv. Jožefa in je za nakup zemljišča leta 1744 odstopil vinograd v vrednosti 500 goldinarjev. Cerkve na Jožefovem hribu, ki je bila v glavnem dovršena leta 1757, pa ni dočakal. Nekaj let pred smrtjo, leta 1747, je dal zgraditi še benificiatno hišo s kapelo.
Med Zamlikovimi velikopoteznimi posegi pa velja omeniti še tistega, povezanega s p. c. sv. Marjete v Ritoznoju, ki se v virih prvič omenja leta 1542. V Zamlikovem času je bila v celoti povišana in v notranjščini obokana, leta 1742 pa poslikana. Župnik in mecen, ki je zaslužen za poslikavo cerkve sv. Marjete, se je dal tudi ovekovečiti. Na naslikani kartuši na temenu slavoločne stene v prezbiteriju beremo: »CASPER IOSEPH ZAMLIK«.
Zamlik, župnik z najdaljšim službovanjem v Slovenski Bistrici, je v prvi polovici 18. stoletja bistveno zaznamoval slovenjebistriško župnijo.
Jožef Gašpar Zamlik je umrl 22. julija 1750 v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
