24. avgust
Danes goduje JERNEJ
Ime Jernej je svetopisemsko ime. Izhaja iz latinskega imena Bartolomaeus in grškega Βαρθολομαιος Bartholomáios iz aramejskega Bar Talmaj v pomenu »sin Talmaja«. Slovensko ime Jernej je pravzaprav nastalo iz zveze sanctus Bartolomaeus, skrajšane prek oblik šem-bertelemej, šem-ernej v Jernej, oziroma je ime različica imena Bartolomej.
Moške različice imena: Arne, Arnej, Arni, Bartol, Bartolo, Jernejček, Nejc, Nejče, Nejko.
Ženske različice imena: Jerneja, Jernejka, Neja, Neca, Nejca, Nejka.
Narečne različice imena: Arnejc, Arnej, Jernač, Jernuša.
24. avgust
USTANOVNI OBČNI ZBOR LJUBLJANSKE KREDITNE BANKE
Tedanjemu ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju je Maks Veršec (ki je že pred tem poskušal ustanoviti lastno denarno podjetje, vendar zaradi kroničnega pomanjkanja kapitala njegovo podjetje ni uspelo), predlagal ustanovitev banke v obliki delniške družbe. Hribar se je za projekt navdušil in s pomočjo zvez je dosegel, da so ustanovitev banke s kapitalom podprli tudi Čehi. Po pripravah, ki so trajale dobro leto, so pridobili koncesijo za delovanje banke in 24. avgusta 1900 sklicali ustanovni občni zbor Ljubljanske kreditne banke (LKB).
V slovenskem političnem spominu velja Ljubljanska kreditna banka za prvo »pravo slovensko« banko.
PRVI POHOD PO JERNEJEVI POTI
Jernejeva pot je z umetnostnozgodovinskimi vsebinami nadgrajena Romarska pot sv. Jerneja. Krožna pešpot povezuje pet cerkva v župniji Slovenska Bistrica: župnijsko cerkev sv. Jerneja in podružnične cerkve sv. Jožefa, sv. Marjete, sv. Roka ter sv. Marije sedem žalosti. Za namen nadgradnje romarske poti je bilo vseh pet cerkva na novo proučenih. Pripravljena so bila strokovna besedila za informacijske table, ki so bile avgusta 2019 postavljene pri vseh omenjenih cerkvah. Besedila s kratkim opisom poti in zgodovine ter arhitekturne, kiparske ter slikarske dediščine, dopolnjujejo bogat fotografski material in QR kode, preko katerih se dostopa do dodatnega slikovnega gradiva in angleških in nemških prevodov besedila. Po obogateni romarski poti se je približno 50 udeležencev prvič podalo 24. avgusta 2019.
VIR IN FOTO: Simona Kostanjšek Brglez
CORDILLERA BLANCA 2013
Andi so gorstvo, ki je privlačno za avanturiste, plezalce in alpiniste, saj poleg mogočnih sten in čudovite narave nudijo še kulturno in zgodovinsko raznolikost
Andi se razprostirajo od Ognjene zemlje na jugu preko vse Južne Amerike do Ekvadorja. Sredi tega gorstva, ki ga krasijo granitna ostenja Patagonije, marsovska pokrajina okrog Aconcague, Ojos de Salada, vulkanski vrhovi na severu Čila, v Ekvadorju ležita Cordilera Blanca (Bela veriga) in bližnja Cordillera Huaihuash, ki najbolj očarata s svojimi zasneženimi strmimi stenami in vrhovi. Oblike so podobne s smetano zalitim sadnim kupam in sladolednim dobrotam v deželi otroških sanj. Slehernemu alpinistu pritegne pozornost tako privlačno področje. Cordillera Blanca leži v Peruju in je 400 km severozahodno oddaljena od Lime. Najvišji vrh te verige in Peruja je Huscaran Sur, ki dosega več kot 6700 m višine. Na tem območju se vzpenja več kot 20 vrhov, višjih od 6000 m, in še več tistih, ki so višji od 5000 m. Strme stene in velika nadmorska višina so velik izziv za prezkušanje sposobnosti številnih alpinistov in gornikov. Nasproti Bele verige leži Cordillera Negra (Črna veriga), ki ju ločuje reka Santa. Ob tej reki leži mesto Huaraz, ki je regionalno središče tega območja. Za plezalce, alpiniste in gornike je to peruanski Chamonix. Moje prvo srečanje s Cordillero Blanco sega v leto 1982, ko sem se udeležil slovenjebistriše odprave Andi 82. Bil sem pravi Gringo (zelenec) po starosti in izkušnjah v visokih gorah. Najbolj se mi je na tej odpravi vtisnil v spomin sončni vzhod v mestecu Yungaj, kjer sem imel prvi stik Cordillero Blanco, ko sem zjutraj zgledal mogočno steno zahodnega Huandoya in vrhova Huascaranov ter vonjal sveže pečene štručke, ki so jih Indijanke nosile na tržnico. Nepozabno doživetje je bilo mešanica čudovitih barv, vonjev in glasov, ki so se mi vtisnili v najbolj oddaljene kotičke moje zavesti vse do danes. V Alpinističnem klubu Slovenska Bistrica se je v preteklih letih oblikovala skupina mlajših alpinistov, ki imajo močno željo in voljo za plezanje na višje vrhove preko velikih sten. Predvsem pa so se pripravljeni učiti. Na željo te mlajše generacije smo organizirali mini odpravo, ki je na koncu štela 15 članov. Naš poglavitni cilj je bil v pridobivanju izkušenj. Lansko jesen smo pričeli priprave, v začetku junija pa smo odpotovali v Limo, od koder smo še isti z avtobusom šli proti Huarazu. Prispeli smo naslednje jutro. Na avtobusni postaji nas je čakala Nani. Ko sem jo videl nazadnje, je bila osemletna deklica, danes jih ima 34 in vodi Hotel Galaxia, kjer sva leta 1986 z Milanom Romihom preživela 3 mesece. Od takrat je to postal hotel, v katerega često zahajajo Slovenci. “Klinika Galaxia” Na zadnjem sestanku s člani odprave pred odhodom sem jih opozoril na nevarnosti, ki prežijo na popotnike in seveda člane odprav. Opozoril sem jih na žeparje, roparje in podobne nevarnosti, ki so pogoste v tem delu Južne Amerike. Govorili smo o neprijetnostih, povezanimi s hrano, zastrupitvami in drisko, vendar so se kljub opozorilom v prvih desetih dneh pojavile želodčne težave in epidemija diareje, saj je včasih težko povezati teorijo s prakso. Kljub težavam smo opravili aklimatizacijske vzpone na predvrh RimaRima, ki je visok 4960 m. Sledil je vzpon na 5000 m nad dolino Llanganuco. Masovna driska je zbila moralo udeležencev odprave in jih fizično oslabila. Zato smo se odločili za aklimatizacijo nad dolino Ishinca. V dolino smo se odpravili kar z avtobusom. Posledice driske so bile takšne, da je isti večer odšel z menoj v Huaraz Tomaž in je ostal na okrevanju z Gorazdom in Ursulo v “kliniki Galaxia”. Jaz sem se že naslednje jutro vrnil v Ishinco z ozdravljenima Markom in Vladom. Isti dan so se na vrh Ishinca (5530 m) povzpeli Robi, Matevž, Tomi, Igor, Janko, Jana, Marjeta in Vlado. Naslednji dan smo se Vlado, Marko, Milan, Marjeta, Vlado in jaz povzpeli na Uros (5485 m). Vzponi so nam povrnili dobro razpoloženje. Iz doline so prišli tudi Gorazd, Ursula in Tomaž. Prva dva sta se naslednji dan povzpela na Uros, Tomažu pa driska ni prizanesla in se je moral vrniti v dolino. Medtem so se na Toclleraj (6040 m) poskušali povzpeti Tomi, Igor in Robi. Huda megla jih je ustavila na višini (5700 m). Sestopili so v nični vidljivosti. Z vrnitvijo iz doline Ishince se je končala epidemija želodčnih težav. Pisco Pisco je znana perujska žgana pijača. Po njej se imenuje tudi zadnji aklimatizacijski vrh, na katerega smo se odpravili. Izhodišče se nahaja v dolini Llanganuco, od koder smo se povzpeli do gorske postojanke, ki so jo postavili na višini 4870 m. Tam smo prespali in ob enih ponoči odšli na rob morene nad kočo ter se od tam spustili na ledenik, ki smo ga prečili. Na drugi strani smo s težavo našli prehod na morenske vzpetine pod sedlom, ki povezuje Huandoy Est in Pisco. Na sedlu nas je pričakal nov dan s prelepimi razgledi. Po razpokanem labirintu serakov in razpok smo se povzpeli na vrh (5752 m), kjer so se že podile megle. Tako smo ta dan stali na vrhu Milan, Matevž, Robi, Gorazd, Ursula, Jana in jaz. Hitro smo začeli sestopati. Ob štirih popoldan smo prispeli do ceste v Llanganucu. Medtem ko smo mi odšli na Pisco, sta odšla na nasprotno goro Chopicalqui 6354m Tomi in Igor. Tudi onadva sta se povzpela na vrh in sestopila v dolino. Zahodna stena Ranrapalce in Chopicalqui Po bolezenskih težavah sta se Tomaž in Janko osredotočila na zahodno steno Ranrapalce. Odšla sta pod to steno, kjer pa zaradi veliko novozapadlega snega, ki je bil posledica nestabilnega vremena, nista videla možnosti za osvojitev zamišljene linije. Zato sta se po dnevih čakanja odločila, da sestopita. Medtem smo ob polni luni odšli na Chopicalqui še Matevž, Robi, Milan in jaz. V razsvetljeni nepozabni noči smo se preko serakov povzpeli do sedelca, kjer je pihal veter, bile so zelo nizke temperature in globok sneg. Kljub vsemu smo hitro napredovali. Robi je imel le zelo tanke rokavice, ki mu niso nudile zadostne zaščite. Ko se je dobro zavedel, ni več čutil prstov. Poskušali smo mu jih masirati. Ker so bili po 15 min še zmeraj belo obarvani, smo se odločili za sestop, saj smo imeli le eno vrv. Kljub temu da se nismo povzpeli na vrh, sem preživel eno najbolj čarobnih noči, polno zvezd, nepozabnih razgledov po vrhovih Cordillere, barvnih prelivanj ob nastajanju dneva. Za nami sta se na Chopicalqui povzpela tudi Janko in Tomaž. Ursula in Gorazd sta tik pred odhodom opravila vzpon na Vallonaraju (5686 m), ki leži nad Huarazom in je v letošnjih razmerah zahteval kar nekaj alpinističnega znanja. Cordillera Blanca včeraj in danes V Cordilleri Blanci sem bil prvič pred 31 leti, nato še leta 1986 in 1987. Če primerjamo odprave pred leti in danes, gre za različne tipe odprav. Letos smo izvedli odpravo, ki je bila namenjena učenju mlajših generacij, kjer so se seznanili z načinom aklimatizacije, pristopi k plezanju na večjih višinah in spoznavanju organizacije kompleksnejših pristopov do sten ter vrhov. Odprave v preteklosti so bile usmerjene v plezanje zahtevnih sten. Leta 1982 sta Fanček Knez in Marjan Frešer iz AO Slovenska Bistrica preplezala kuloar direktno na vrh Pisca, prvenstveno smer v zahodni steni Chopicalquia, ki do danes ni ponovljena, prvenstveno Giljotino v Chracraju. Ostali smo se po normalki povzpeli na Chopicalqui. Matjaž Pečovnik in Milan Romih sta se spoprijela z Japonsko smerjo v vzhodnem Chacraraju. Marjan, Franček in jaz pa z enim od kuloarjev v istem vrhu. Prekaljena sva se z Milanom odpravila v Belo verigo tudi leta 1986 na 7-mesečno prečenje Andov. Dobro pripravljena sva preplezala prvenstveno v Quitarju, se povzpela na Caras 1, Artesoraju (4 ure gor/dol), Huandoy North, Huandoy Oest, opravila prvenstveni vzpon v Huandoy Est, prvenstveni vzpon v Chopicalquiu, 24-urni vzpon na Huascaran Sur (iz Mucha-vrh-Mucha), vzpon na Pacllaraju, Ranrapalco in še kateri vrh sem pozabil. Bilo je kondorsko. Na krilih lepih spominov smo se z Milanom in Marjanom vrnili v Cordillero Blanco naslednje leto, 1987, v Huandoy North. Konkavno steno smo preplezali s tremi bivaki in začrtali prvenstveno smer Mascalin. Do danes smer ni bila ponovljena. Za ekstremne vzpone potrebno iti skozi različne zahtevnostne stopnje in letošnja odprava je bila korak na prvo stopnico, ki vodi k težjim vzponom v velikih stenah na večjih višinah. Izpeljali smo jo lahko le ob pomoči sponzorjev. Čas bo pokazal, ali smo zakorakali v pravo smer.
VIR: Danilo Tič, Večer
FOTO: Člani odprave med višinsko aklimatizacijo (Danilo Tič)
NOV ODDELEK VRTCA NA ZGORNJI LOŽNICI
Starši upajo, da bo kraj kmalu dobil tudi popolno devetletko, da se otrokom ne bo treba več voziti v Slovensko Bistrico
“Starši in otroci smo zelo veseli novega oddelka vrtca. V prihodnje pričakujemo še, da bo Občina Slovenska Bistrica našla tudi rešitev za uvedbo devetletne osnovne šole na Zgornji Ložnici, da se otrokom od šestega razreda ne bo treba več voziti v šolo v Slovensko Bistrico,” je povedala Sonja Šega, članica sveta zavoda Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Naj spomnimo, da so starši sedmošolcev razredov na Zgornji Ložnici lani na prvi šolski dan svoje otroke protestno odpeljali v podružnično osnovno šolo na Zgornjo Ložnico, namesto v okoli štiri kilometre oddaljeno matično Osnovno šolo Pohorskega odreda v Slovensko Bistrico.
V novem oddelku vrtca bo 21 otrok, starih od štiri do šest let, je povedala Ivana Leskovar, ravnateljica Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica. Njihova vzgojiteljica bo Metka Klančnik, pomočnica vzgojiteljice pa Simona Brdnik. Na voljo bodo imeli igralnico, veliko 40 kvadratnih metrov, v prostoru pred igralnico pa igralne kotičke in garderobo. Sanitarije, ki jih trenutno še urejajo, pa bodo v kletnih prostorih. “Veselim se, da imamo na Zgornji Ložnici zdaj tri oddelke vrtca, kar nam v prihodnje daje možnost tudi za uvedbo devetletke, ki jo na Zgornji Ložnici resnično potrebujejo. Po naših podatkih o vpisu otrok v vrtec, pa z uvedbo novega oddelka ne bo treba z Zgornje Ložnice v vrtec v Slovensko Bistrico voziti nobenega otroka več,” je še povedala Ivana Leskovar.
V dveh dosedanjih oddelkih vrtca na Zgornji Ložnici je 12 otrok, starih od enega do treh let, in 19 otrok, starih od dveh do štirih let. Prostor za potrebe vrtca je odstopila Krajevna skupnost Zgornja Ložnica. Celotno investicijo – nabavo in montažo opreme, ki znaša 15 tisoč evrov, bo plačala Občina Slovenska Bistrica.
VIR: Irena Brdnik, Večer
GRAD, VINTGAR, ČRNO JEZERO
V ospredju zanimanja v letošnji turistični sezoni v bistriški občini so bili grad, mestno kopališče in Pohorje. Veliko Bistričanov in gostov iz bližnjih krajev in tujine je obiskalo Vintgar in nekatere postojanke, kot so Črno jezero, Trije kralji in Osankarica.
V bistriškem gradu so povedali, da je maja grajske stalne zbirke in druge grajske znamenitosti obiskalo nekaj nad 680 ljudi, med njimi je bilo 13 tujcev. Maja je bil v gradu tudi Bistriški literarni festival. Junija je grad obiskalo 711 ljudi, od tega 23 tujcev, v vročem juliju je obisk upadel, grad je obiskalo 170 ljudi, med njimi 31 tujcev. V bistriškem mestnem bazenu pa so do 1. avgusta našteli 900 kopalcev. Največ informacij o Slovenski Bistrici so iskali severni sosedje Avstrijci, Američani in Angleži, turistično informacijski center pa so obiskali še Čehi, Francozi, Italijani, Nizozemci, Španci in Hrvati.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
NOVIH 25 DELOVNIH MEST
V prvih šestih mesecih letos se gospodarstvo ne more pohvaliti z rezultatu, ki bi bili boljši od republiškega povprečja — kazalci gospodarjenja so bolj ali mani negativni. Uspešni pa so še vedno pri izvozu na konvertibilno območje, saj opažajo 2.6-kratno pokrivanje uvoza z izvozom.
Ob nenehno rastoči nezaposlenosti je razveseljiva obljuba, da bo 25 žensk konec septembra dobilo zaposlitev v novi šivalnici.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
90 LET GASIVCEV V SLOVENSKI BISTRICI
Vrsta prireditev: baklada v Slovenski Bistrici, ognjemet, gasivska vaja in gasivska in športna tekmovanja
Gasivci GD v Slovenski Bistrici bodo praznovali 90-letnico ustanovitve prostovoljne gasivske službe v Slovenski Bistrici. Enotedenske proslave se bodo udeležili številni gasivci iz celotnega mariborskega okraja ter pripadniki telesnovzgojne organizacije Partizan iz Slovenske Bistrice. Pokroviteljstvo nad proslavo je prevzel občinski ljudski odbor Slovenska Bistrica.
Višek proslave bo velika gasivska vaja na Trdu Svobode v Slovenski Bistrici, ki se je bodo poleg domačih gasivcev udeležili tudi gasivci iz okoliških krajev in Maribora. Zvečer pa bo v domu kulture slavnostna akademija.
Zadnji dan proslave bo dopoldne slavnostna seja GD in polaganje vencev na grob padlim borcem in zaslužnim umrlim gasivcem. Popoldne bo na stadionu okrajno mladinsko in pionirsko tekmovanje, nogometno srečanje med suhimi in debelimi ter nogometnima ekipama iz Slovenske Bistrice in Konjic. Po tekmi bo veliko ljudsko rajanje s srečolovom v mestnem parku.
VIR: M. M., Večer
Umrl je zdravnik IVAN RAJŠP st.
Ivan Rajšp st. se je rodil 26. februarja 1885 na Spodnji Polskavi očetu Jakobu in materi Tereziji, rojeni Jakše.
Medicino je študiral na Dunaju (Avstrija) in se med študijem preživljal z inštruiranjem otrok iz bogatih družin. Diplomiral je leta 1910 in kot zdravnik asistent štiri leta delal v bolnišnici Franc Jožef na Dunaju.
Tam je spoznal Marijo, rojeno Nikoladoni, avstrijsko državljanko iz južne Švice, in se po končani 1. svetovni vojni, 15. junija 1920, z njo poročil. Vsa vojna leta je bil zdravnik na frontah od Galicije do Soče.
Na soški fronti je leta 1918 padel v italijansko ujetništvo. Internirali so ga v Verono (Italija). Ko se je vrnil iz ujetništva, je delal kot vojaški zdravnik v bolnišnici v Mariboru, njegova žena Marija pa kot avstrijska državljanka ni smela priti v Slovenijo. Zato sta se poročila na avstrijski strani meje, v Spielfeldu (Špilje). Zahvaljujoč Ivanovemu šolskemu prijatelju Ivanu Senekoviču, načelniku mariborske policije, je Marija po poroki le dobila državljanstvo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Kmalu sta odšla v Celje, ker je Ivan Rajšp dobil v tamkajšnji bolnišnici službo. Postal je primarij internega ter infekcijskega oddelka ter sočasno predstojnik celjske bolnišnice. Vodil jo je do leta 1941.
Protituberkulozni dispanzer v celjski bolnišnici je začel delovati leta 1924. Na začetku je na tem področju − dokaj skromno ter brez ustreznih diagnostičnih in medicinskih pripomočkov − oral ledino Ivan Rajšp.
Malo pred začetkom 2. svetovne vojne so Ivana Rajšpa mobilizirali v jugoslovansko vojsko. Ko je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala, so ga internirali v bližino Berlina (Nemčija), kjer je zamenjal nemškega zdravnika, ki je bil na fronti.
Spomladi 1945 se je peš, izčrpan in bolan vrnil iz Berlina v Celje, kjer pa ga delovno mesto v bolnišnici ni čakalo, zato se je zaposlil v Slovenj Gradcu.
Ivan Rajšp st. je umrl 24. avgusta 1948 v Zagrebu (Hrvaška).
VIR: biografski-sb.si
ZAPUŠČINSKA RAZPRAVA ZA POKOJNIM TRGOVCEM IN PODJETNIKOM IVANOM ŠKVARČO
Zapuščinska razprava je bila sklicana za 24. avgust 1937. Na njej je sodišče posestvo Ivana Skvarča prisodilo vdovi Alojziji, priznalo je tudi zalogo blaga v trgovini v višini 25.000 dinarjev in terjatve v višini 37.941 dinarjev. Vrednost inventarja v trgovini so strokovnjaki ocenili na 2000 dinarjev.
Ivan Skvarča je imel tudi dolgove. Največ je dolgoval podjetjem, ki so mu dobavljala blago, med posamezniki pa sedlarju Štefanu Kikerju (1879 dinarjev). Sodišče je med terjatve štelo tudi pogrebne stroške in izdelavo nagrobnega spomenika. Vsota terjatev je bila dobrih 30.000 dinarjev, tako da se je vrednost zapuščine Alojzije Skvarča povzpela na 63.124 dinarjev.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 270
SP. POLSKAVA
Te dni me je vodila pot skozi Spodnjo in Zgornjo Polskavo. Povsod večinoma samo nemški napisi! Na vrhuncu vsega pa je čisto nova krajevna tabla, ki je postavljena koncem Sp. Polskave in na kateri je napisano dobesedno
tako-le: Ortschaft u: Gemeinde unterpulsgau – Bezirk Wind. Feistritz – Komisia Slov: Bistrica. – Soseska, no kraj Spodnja Polskava. Vsakemu Slovencu se mora obrniti želodec pri čitanju te krasne slovenščine. Radovedni smo le, kateri izmed nemškutarjev si je spletel v svoji materinščini tak nevenljiv venec! Slovenski kmet, ki hodiš mimo takih napisov, spomni se, da si na slovenskih tleh in stopi na noge!
VIR: Slovenski gospodar
Rodil se je trgovec, gostilničar in župan Slovenske Bistrice IVAN KOS
Osnovno šolo je obiskoval na Velikem Tinju, zadnji razred je končal v Slovenski Bistrici. Oče ga je dal v uk v trgovino z mešanim blagom Kopač v Slovenski Bistrici. Nekaj časa je bil pomočnik, nato pa je z znanjem nemščine odšel v Köln (Nemčija). Zaposlil se je v judovski veletrgovini z železnino. Bil je tik pred tem, da napreduje, vendar se je raje vrnil v domovino.
Na Šmartnem na Pohorju je kupil prvo trgovino in se poročil z Ano, rojeno Klinc. V zakonu se jima je rodila hči Minka.
Leta 1917 je kupil gostilno in trgovino Kos v Šolski ulici (nasproti grajske pristave, zdaj Partizanska ulica, op. ur.) v Slovenski Bistrici, nato še kmetijo v Visolah.
Hkrati s trgovanjem in gostinstvom je začel delovati tudi na družbenem področju. Ker so se nemški obrtniki združevali v močnem cehu, je kot protiutež začel iskati slovenske somišljenike (trgovec Ivan Čar, oče Janka Čara, župnik Ivanom Šolincem). Ti so podpirali mlade Slovence, jim pomagali na samostojni poti, izobraževali dekleta kot šivilje, kuharice in natakarice ter zaposlovali kot perice ali varuške.
Bil je tudi neutruden borec za slovenskega kmeta po vzoru Josipa Vošnjaka. Imel je izredno sposobnost vodenja in tako postal predsednik Obrtniške zbornice in Čebelarskega društva. Ustanovil je posojilnico in hranilnico na Kolodvorski ulici..
Leta 1934 je bil župan Slovenske Bistrice, za tem mandatom pa je postal župan za okolico Slovenske Bistrice in v tem času močno posodobil infrastrukturo. Leta 1937 je bil skupaj z župnikom Ivanom Šolincem in trgovcem Ivanom Čarom pogodbeni podpisnik za graditev Slomškovega doma.
Leta 1943 je bil zaprt v Starem piskru v Celju, od koder ga je pred ustrelitvijo rešil prijatelj, avstrijski general Waldmeister. Po končani 2. svetovni vojni se je zaradi verskega in političnega prepričanja umaknil iz javnega udejstvovanja in se preselil na kmetijo v Visole.
Ivan Kos je umrl 28. aprila 1968 v Visolah, pokopan je v Slovenski Bistrici.
Rodil se je duhovnik, kanonik in nabožni pisec JERNEJ VOH
Gimnazijo je med leti 1856–64 obiskoval v Celju, bogoslovje pa je študiral v Mariboru in bil leta 1867 posvečen v mašnika. Kot kaplan je nato služboval na Vranskem (1868–69), v Slovenski Bistrici (1869–70), v Slov. Konjicah (1870–78), kjer je bil med letoma 1874–75 tudi provizor. Leta 1878 je bil zaradi bolezni začasno upokojen. Po okrevanju je služboval kaplan v Novi Cerkvi (1879–82), župnik v Šmartnem v Rožni dolini (1882–92), nadžupnik in dekan v Slovenskih Konjicah (1892–1901), od leta 1901 pa je bil stolni kanonik v Mariboru.
Kljub temu, da se političnega življenja ni udeleževal, sta z J. Rozmanom leta 1871 v Slovenskih Konjicah ustanovila Slovensko politično društvo, bil je tudi odbornik Katoliškega tiskarskega društva v Mariboru.
Jernej Voh je umrl 20. januarja 1916 v Mariboru. Ob njegovi smrti je Slovenski gospodar 27. januarja 1916 na naslovnici objavil celostranski prispevek o njem.
FOTO: Celostranski prispevek v Slovenskem gospodarju (DLIB)
Rodil se je duhovnik in kurator KARL KRIŽE
Karl Križe se je rodil 24. avgusta 1802 v Slovenski Bistrici.
Duhovniško posvečenje je prejel 8. februarja 1827 v Celovcu (Avstrija).
Kot kaplan, kurat in provizor je služboval v raznih krajih tedanje Avstrije in Slovenije.
1. februarja 1837 je prišel za župnika k Sv. Venčeslavu (danes Zgornja Ložnica). Ustanovil je nedeljsko šolo, v kateri je med drugimi poučeval branja in pisanja tudi Lovra Stepišnika.
Karl Križe je umrl 20. junija 1858.
VIR: biografski-sb.si
