25. april
Danes goduje MARKO
Ime Marko izhaja iz latinskega imena Marcus, ta pa verjetno iz etruščanskega imena Marce. Ime največkrat povezujejo z rimskim bogom vojskovanja Martom, in sicer ga razlagajo kot skrajšano obliko iz domnevnega Marti-co-s v pomenu »Martov, nanačajoč se na Marta«. Na boga Marta se nanaša tudi mesečno ime marec, to je Martius mensis. Ime Marko so nekdaj dobivali otroci, rojeni v mesecu marcu. Nekateri raziskovalci pa razlagajo ime Marcus iz latinske besede marcus v pomenu besede »kladivo.« Tretji pa razlagajo svetniško ime Marko iz hebrejskega Mar Chusi v pomenu »gospod črni«, judovsko Marcuse.
Moške različice imena: Marc, Marco, Marcus, Mark, Mare, Marek, Markec, Markica, Markos, Markus.
Ženske različice imena: Marka, Markica, Marklena.
25. april
Danes goduje MARKO
Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (kratica SZDLS) je bila »prostovoljna demokratična fronta vseh delovnih ljudi in občanov kot posameznikov in njihovih družbenopolitičnih in drugih interesnih oblik združevanja z namenom graditve socialistične samoupravne družbe«[1].
Ustanovljena je bila 25. aprila 1953, ko se je dotedanja Osvobodilna fronta preimenovala na 4. kongresu. 27. decembra 1989 je prenehala delovati kot družbenopolitična organizacija, ki je vključevala vse druge družbene oz. družbenopolitične organizacije (ZKS, Zvezo sindikatov, ZSMS, ZZB NOV ). Njeni člani so bili tudi vsa društva.
Njena vloga je bila množična mobilizacija ljudi za izgradnjo novega družbenega in političnega sistema, imela je tudi ustavno opredeljeno vlogo pri volitvah oz. kandidacijskih postopkih v skupščine vseh ravni kot “množičnega vseljudskega parlamenta”, ki je bila nekakšen “dežnik” vseh oblik političnega in društvenega organiziranja, kar pomeni, da je formalno vključevala vse politične organizacije in tudi nepolitična društva, nadzorovala tisk oz. medije itd. Dejansko pa je bila SZDL transmisija Komunistične partije (že 1952 preimenovane v Zvezo komunistov), katere program je na jugoslovanski ravni tudi formalno prevzela za svojega. Zato so njeni vodilni funkcionarji imeli hkrati visoke funkcije v ZK (do začetka 60. let je bil predsednik SZDL na republiški in zvezni ravni obenem vodilni sekretar ZK), obenem pa so zaradi “videza demokratičnosti in širine” v njene organe vključili tudi nekatere predstavnike nekdanjih konstitutivnih skupin OF (Sokolov, krščanskih socialistov, kulturnikov), čeprav so večinoma že zdavnaj postali komunisti, pa tudi posamezne nekomuniste, ki so bili “prijazni” do socializma (npr. naslovni škof Vekoslav Grmič).
ŽELI DOKAZATI, DA JE ŠE ZMERAJ DOBER
Težkokategornik iz Slovenske Bistrice se vrača po poškodbi in bo na evropskem prvenstvu lovil šampionske občutke
Petindvajsetletni judoist Vito Dragič se na evropskem prvenstvu konec tedna v Tel Avivu po poškodbi vrača na velika tekmovanja. Ker tekmuje v absolutni kategoriji, bodo njegove borbe na sporedu zadnji dan tekmovanja, v soboto. Dragič bo tako v Izrael odpotoval kot zadnji med 13 tekmovalci, ki bodo ta teden zastopali Slovenijo.
Včeraj je v domači Slovenski Bistrici še trdo treniral. In si prizadeval dobiti primerne partnerje za borbe, kar ni zmeraj enostavna naloga. “Poklical sem kolege iz Ljubljane, če bi kdo lahko prišel v Slovensko Bistrico, da izpilim še zadnje detajle pred prvenstvom. Prav veliko izbire pri tem nimam – v Mariboru imam v svoji kategoriji Eneja Mariniča. Iz Turčije se vrača prijatelj Miha Žgank. Sprva mi je obljubil, da se bova metala, a so mu potem nekaj zašuštrali z letalsko vozovnico iz Carigrada, tako da ti boji zdaj odpadejo,” aktualne zaplete razlaga Dragič.
Fizioterapevt, ki išče pot
Na evropskem prvenstvu bo poskušal predvsem sebi dokazati, da je še dovolj dober judoist. “Zdaj predvsem iščem pot, po kateri bi se vrnil v formo izpred leta, dveh, ko so se začele vrstiti poškodbe. Vezi smo pri operaciji celo okrepili, tako da s tem ni težav. Po poklicu sem fizioterapevt, telo je bilo še najlažje spraviti v red. Težje se je prepričati, da je zdaj vse okej, da sem znova sposoben. Težko je, ko niti pri sebi ne ugotoviš, kaj je narobe, ko se pojavijo novi občutki. Odprt sem, vsem povem, kaj me muči, kaj občutim. Vse želim storiti za to, da bi prišel nazaj v situacijo, ko bi lahko razmišljal o finalnih borbah na tekmovanjih. Mislim, da me trenutno ovira prevelika želja po uspehu. Nekoč sem bil pred vsakim tekmovanjem prepričan, da se bom uvrstil v finalni blok, zdaj je to težava,” pomanjkljivosti ne skriva Dragič.
Po sanaciji poškodbe judo zanj ni več edina stvar, s katero se ukvarja. “Zaradi poškodbe sem moral hitro spremeniti stil borbe. Zdaj uporabljam drugačne tehnike, telo mora biti v višjem položaju. In v klubu sem začel delati z mladino kot trener. To so imenitne izkušnje. Enim je to naporno, meni je v veselje, saj rad prenašam znanje na mlajše. Pa otroci me občudujejo, spremljajo me na tekmah in to me dodatno stimulira. Ponosni so na svojega trenerja, pri čemer ustvarjajo pozitivno energijo, ki me dviguje. In še – ko tisočkrat ponovim isto začetniško vajo, se tudi sam nekaj naučim, izboljšam.”
Tekmovalec, trener
Slovenska Bistrica je bila nekoč pojem za slovenski judo, klub je visoko kotiral tudi v evropskih okvirih. Danes je drugače, stavijo predvsem na delo z mladimi. “V Slovenski Bistrici imamo še zmeraj odlične pogoje za razvoj športa, a športov je res ogromno, vsakdo lahko ustanovi svoj klub, vsi si prizadevajo angažirati mladino. Košarka, judo, nogomet in atletika so tukaj tradicionalni športi in to se ne spreminja. Judoisti imamo še zmeraj široko bazo, delamo dobro, zato nas za prihodnost juda v našem kraju ne skrbi.”
Koliko pa so ti pogoji še primerni za razvoj vrhunskega juda? “Imamo na voljo vso infrastrukturo za vrhunske treninge. Ne morem se pritoževati. Po mili volji lahko uporabljam fitnes center, atletsko dvorano, bazen. Zlagal bi se, če bi rekel, da nimamo dobrih pogojev. Razlike so v trenerskem kadru, ta lahko prinese presežek, ki na velikih tekmovanjih prinaša medalje. Trenerjev po Sloveniji povsod primanjkuje, morda bi bilo treba angažirati koga iz tujine. Prinesel bi lahko izkušnje iz Japonske, Koreje, Rusije, Francije, Brazilije in jih vkomponiral v naše okolje,” je dejal Dragič.
Roki Dragšič je eden takih judoistov, ki se je kar čez noč odločil, da preneha tekmovati in se preizkusi v trenerskih vodah. “Da bi bilo še več Rokijev. Mogoče se je res za slovo od tekmovanj odločil kakšno leto prezgodaj, a je treba vedeti, da judo človeka izžame. Judoist pri 30 letih ima telo 50-letnega človeka. Zdaj, ko je presedlal med trenerje, se je priključil dobri sredini z dobrimi tekmovalci in pred njim je še lepa trenerska prihodnost,” je za športnega kolega prepričan Bistričan.
VIR: Bojan Bauman, Večer
FOTO: Vito Dragič (zgoraj) v tem koncu države lahko trenira le z Mariborčanom Enejem Mariničem (Sašo Bizjak)
JOŽEKOVI NASVETI
Komu naj dam?
Dragi Jožek, sem štrajkal in v roki nosil napis: “Vi, ki imate, nam lahko kaj date!” Pa ni bilo pravega odziva. Nam, ki imamo manj, nihče ne bi nič dal. Vsi bi samo jemali, ker drugod baje še bolj potrebujejo. Povej, prosim, komu od njih, zaradi katerih je zdaj kriza, naj torej petnajstega, če bo še plača, nakažem nekaj denarja?
Simon, Slovenska Bistrica
Dragi Simon, svetujem ti, da se ne trudiš z nakazovanjem denarja in si ne delaš dodatnih stroškov. Največji dolžnik, država, ti tako že jemlje in bo še vzela. Kar zadeva tvoj poziv s transparenta, pa bi bilo bolje, ko bi zadevo preciziral. Kdo so tisti, ki imajo, in kaj naj vam dajo, sta podatka, ki ju oni pogrešajo, sicer bi gotovo že reagirali. Ker smo, po ustavi, socialna in pravična država. Če pa še potem ne bo nič, pa bova oba ugotavljala, da pa je pri nas nekaj hudo narobe.
Tvoj Jožek
VIR: 7dni
BISTRIČANI V PRVI LIGI
25. aprila 2009 je bila odigrana zadnja kvalifikacijska tekma treh klubov za popolnitev prve slovenske odbojkarske lige. Ob 18. uri sta se v telovadnici OŠ Prežihovega Voranca na Ravnah pomerili ekipi Fužinarja Metala in Svita Unimetala Slovenska Bistrica. Tekma je bila prestižnega pomena, kajti bistriški odbojkarji so si ne glede na rezultat že zagotovili napredovanje, ob njih pa bo v prihodnji sezoni v prvi ligi igrala tudi ekipa ljubljanskega Duola.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
Z DANAŠNJE TISKOVNE KONFERENCE BISTRIŠKEGA ŽUPANA DR. IVANA ŽAGARJA
Kaj naj dela država in kaj občina
Prizadevali si bodo, da bodo imele krajevne skupnosti glavno besedo pri urejanju komunalnih in drugih zadev na svojem območju
Premalo je denarja za uresničitev projektov na področju družbenih dejavnosti in komunalne infrastrukture. Krajevne skupnosti bodo izgubile status pravne osebe. To so glavni poudarki z današnje prve tiskovne konference župana občine Slovenska Bistrica dr. Ivana Žagarja. Kot je povedal, bodo odslej takšna srečanja z novinarji sklicevali vsak mesec z namenom, da bi javnost podrobneje seznanili z aktualnim dogajanjem v občini.
Dr. Ivan Žagar je postregel kar z nekaj podatki o delovanju občine v novih razmerah. Osnovni problem je še vedno, da ni dorečeno, kaj naj dela država in kaj občina. Država še vedno hoče imeti v svojih rokah kar največ zadev, čeprav bi jih lahko v občini učinkoviteje reševali. Pri tem so bile v ospredju zadeve na področju urejanja prostora. 0b tem je občina Slovenska Bistrica sprožila ustavni spor, ker so prepričani, da bi lahko lokacijska in gradbena dovoljenja reševali sami, kot so jih doslej, čeprav so s statutom občine predvideli, da bi imele krajevne skupnosti na njihovem območju enak status kot doslej, država temu nasprotuje. Kljub temu si bodo prizadevali, da bodo imele KS glavno besedo pri komunali in drugem na svojemobmočju.
Skrb zbujajoče je tudi, da občina skozi proračun letos ne bo mogla izpeljati kakšnih večjih naložb, ker preprosto zanje ne bo denarja.
Dr. Janko Predan, predsednik občinskega sveta, je ugodno ocenil delo tega najvišjega organa v občini. Bistriški občinski svetniki so med prvimi v Sloveniji sprejeli statut občine, ki je po doslej zbranih ocenah zelo dober in ureja vsa pomembnejša vprašanja.
Milan Ozimič, tajnik občine Slovenska Bistrica, pa je poudaril, da si prizadevajo za racionalno in učinkovito občinsko upravo. V njej je tačas zaposlenih 22 delavcev. Glede na naloge, ki jih ima občina, bi morali zaposliti še najmanj pet strokovnih delavcev.
Na novinarska vprašanja so odgovarjali tudi predstojniki posameznih oddelkov. Z gospodarskega področja smo slišali, da bi v občini nujno morali urediti obrtne cone v Slovenski Bistrici, Poljčanah, Oplotnici in na Pragerskem, saj se zavoljo neurejenosti pri tem občina ne more hitreje gospodarsko razvijati.
V komunali kličejo po prenovi vse ceste, v družbenih dejavnostih bi posebej morali urejati šolski prostor in se lotiti prenove kulturnih domov. V Slovenski Bistrici je zlasti nujna zidava nove osnovne šole. Ker je letošnje spomladansko deževje na območju občine Slovenska Bistrica sprožilo več kot 20 zemeljskih plazov in s tem povzročilo za 180 milijonov tolarjev škode, bo treba poskrbeti tudi za njihovo sanacijo in še za kaj.
VIR: (fg), Večer
PROSLAVA OB OF IN 1. MAJU
V četrtek, 25. aprila 1985, je bila v Slovenski Bistrici osrednja občinska proslava v počastitev obletnice OF in bližnjega praznika dela. V kulturnem sporedu so sodelovali pihalni orkester iz Impola, oktet Teritorialne obrambe in kulturno-umetniška skupina iz bratske občine Ivanec. Na slovesnosti so podelili tudi srebrne znake OF in ZS Slovenije. Dobitniki srebrnega znaka OF so bili Danica Korošec s Keblja, Anton Robida iz Poljčan, Marija Vidmar iz Slovenske Bistrice, Občinska zveza prijateljev mladine Slovenska Bistrica in pihalni orkester sindikalne konference Impola.
Srebrni znak Zveze sindikatov Slovenije pa so prejeli osnovna organizacija sindikata tozda Maloprodaja iz Poljčan, Vzgojno-varstvena organizacija Oton Župančič iz Slovenske Bistrice, Anica Ačko iz Kmetijske zadruge Slovenska Bistrica, Ivana Holcer iz Impolove Žičarne in Mira Goričan iz temeljne organizacije združenega dela Veleprodaja Poljčane.
VIR: (fg), Večer
V KNJIŽNICI RAZSTAVA FRANJA VOHA
25. aprila 1984 so v matični knjižnici v Slovenski Bistrici odprli razstavo fotografij Motivi življenja Franja Voha iz Maribora, sicer člana mariborskega fotokluba. Franjo Voh je dobil leta 1982 naziv umetniški fotoamater prvega razreda. Razstava v Slovenski Bistrici je bila že njegova šesta samostojna razstava. Razstava je bila odprta do 10. maja.
VIR: Večer
SPREJEM ŠTAFETE MLADOSTI
Štafeta, glasnik naše usmeritve
V soboto, 25. aprila 1981, je bilo ne Trgu svobode v Slovenski Bistrici zelo slovesno in praznično — mnogi občani, pionirji, mladinci in vojaki so s pesmijo in cvetjem pričakali štafeto mladosti.
Na slovesnosti je govoril predsednik občinske konference ZKS Slovenska Bistrica Rudi Smolar, ki je dejal, da štafeta mladosti in vsa pozdravna pisma v njej izražajo pripadnost Jugoslaviji in idejam tovariša Tita. V Šikolah je Ronald Karner predal štafetno palico mladincem ptujske občine.
VIR: Večer
FOTO: A. T., Večer
ŽREBČARNA NA PRAGERSKI GRAŠČINI JE DELOVALA TUDI MED HITLERJEVO OKUPACIJO
Za obnovo konjereje na Spodnjem štajerskem se bo mimo drugih ukrepov razdelilo na razna spodnještajerska konjerejska območja 23 državnih žrebcev. Ti bodo z že obstoječimi državnimi in privatnimi žrebci znatno izboljšali konjerejo cele Spodnje Štajerske.
Kakor je znano, gojijo na severnem delu Spodnje Štajerske lahko noriško, v dolini reke Sann težko noriško pasmo, na območju proti Madžarski pa tako zvane murinsulance, dobro polkrvno pasmo, pri kateri se je zadnja leta noriške žrebce nadomestilo z belgijskimi. V Pragerhofu je deželna žrebčarna. Spodnja Štajerska ima pa tudi druge plemenske ureditve ter bo v kratkem času stopila zopet kot območje odlične konjereje v ospredje.
VIR: Štajerski gospodar
POJASNILO O KRVAVEM DOGODKU NA PRAGERSKEM
19. t m. objavljeno poročilo o krvavo zaključenem godovanju na Pragerskem ni točno. Železničar Rudlolf Vindiš je sicer res godoval, a sam doma s svojo družino. Družba, ki se je pozneje stapla, pa je veseljačila v neki gostilni. Ko so gostilno zaprli, je vinjena družba hotela obiskati železničarja Vindiša, ki pa je vse neljube goste odpravil iz hiše. Zunaj so se skregali in steplij in tam je bil ranjen železničarski delavec Leskovar. S krvavo zaključenim godovanjem ni torej železničar Rudolf Vindiš v nobeni zvezi.
VIR: Jutro
OROŽNIKI KONČNO PRIJELI POŽIGALCA
Marca in aprila 1932 so Zgornje– in Spodnjepolskavčane, Bukovčane in krajane sosednjih krajev močno preplašili številni požari. Naprej je zagorelo na več koncih na Zgornji Polskavi, nato je dvema posestnikoma na Spodnji Polskavi ogenj upepelil viničariji na vznožju Pohorja. Predrzen požigalec je v začetku marca z letakom Spodnjepolskavčanom napovedal, da bo tudi »spodaj zagorelo nekaj kresov«. In res je pogorelo gospodarsko poslopje Jožefa Laha, hišo in sosednja poslopja pa so rešili domači gasilci. Ko so bili gasilci in vaščani zaposleni z gašenjem, je zagorel plamen ob žagi tretjega posestnika, kjer je upepelil snop slame. Ker ni bilo dvoma, da ga je zanetil požigalec, so bili ljudje še bolj prestrašeni.
Požigalec je nadaljeval svoj uničevalni posel na veliki petek. Na Bukovcu, pri Koropcu, je zažgal kozolec, ki je pogorel do tal. Naslednji požar je uničil gospodarsko poslopje gostilničarja Rečnika. Škoda, ocenili so jo na več kot 70.000 dinarjev, je bila z zavarovalnino krita le delno. Nekaj dni pozneje je pogorelo še šest gospodarskih poslopij. Ljudje so bili obupani, organizirali so nočne požarne straže, na delu so bili noč in dan tudi orožniki, požigi pa so se vrstili teden za tednom.
Po približno dveh mesecih pa so orožniki le prijeli požigalca, 22-letnega hlapca Albina Tergleca, ki je delal pri kmetu Antonu Vrečku, po domače pri Lesjaku na Bukovcu. Terglečeva mati je bila kočarica, Albin je šel po očetovi smrti služit za hlapca. Gospodar Vrečko ga je opisal kot pridnega delavca.
Terglec je med zaslišanjem priznal 20 požigov. Orožniki so ga vodili od pogorišča do pogorišča, beležili njegova priznanja in ga ščitili pred razjarjenimi ljudmi, ki so ga hoteli linčati. Povedal je, da je požigal zato, da bi pomagal ljudem do novih poslopij, in ker uživa, ko vidi požar in gleda, kako ga skušajo preplašeni ljudje pogasiti. Pridno in pogumno je pomagal gasiti tudi sam; bil je celo član občinske požarne brambe.
Orožniki so Tergleca dalj časa sumili, da je požigalec on, čeprav se je spretno skrival in maskiral svoje početje. Opazovali so ga in zasledovali. Tudi v noči na 25. april, ko se je Terglec prijavil za nočno stražo, so sledili vsakemu njegovemu koraku. Orožnik, ki je oprezal za njim v bližini Vrečkove domačije, je opazil ogenj v čebelnjaku in spoznal moškega, ki je pritekel iz njega in vpil: »Gori, gori!« Bil je hlapec Albin Terglec. Aretiral ga je in požigalec je priznal, da je ogenj podtaknil on.
Veliki kazenski senat okrožnega sodišča v Mariboru je oktobra 1932 Albina Tergleca obsodil na dosmrtno ječo. Umrl je leta 1934.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 321
Umrl je posestnik in gostilničar KAREL HRASTNIK
Karel Hrastnik (tudi Karl, Karol), po domače Pinč, se je rodil 11. novembra 1845 na Spodnji Polskavi očetu Jožefu Hrastniku in materi Barbari, rojeni Penič.
Poročen je bil s Heleno, rojeno Blatnik, iz Frama. Imel je pet otrok: Karla, Franca, Matildo, Magdaleno, klicali so jo Linča, in Marijo.
Karel Hrastnik je del svojega velikega premoženja leta 1868 podedoval po očetu in povečal z nakupi posestev, njiv, travnikov, gozda in vinogradov na Spodnji Polskavi, Pokošah in Bukovcu. Kmetijo je dopolnil še z gostilno, njegov sin, tudi Karel, pa še z mesnico, v kateri so meso hladili z ledom, ki so ga pozimi sekali v bližnjem ribniku.
Junija 1895 so Hrastnikovi zaradi podtaknjenega požara skoraj pogoreli. Gasilcem je na srečo uspelo požar še pravočasno omejiti.
Z ženo Heleno sta bila velika dobrotnika spodnjepolskavske župnijske cerkve sv. Štefana. Leta 1883 je cerkvi podaril z zlatim šivanjem bogato okrašeni mašni obleki, ki ju je v zameno za dolg dobil od frajštajnskega grofa Ferdinanda Brandisa. Leta 1886 je bil med darovalci denarja za obnovo cerkve. Po končani obnovi je Karel Hrastnik za cerkev kupil še nov tabernakelj, (izdelal ga je Filip Rubin iz Maribora), leta 1898 pa je dal na svoje stroške izdelati še novo obhajilno mizo. Bil je tudi eden izmed botrov novih cerkvenih zvonov leta 1924. Njegova žena Helena pa je za Marijin oltar v cerkvi darovala šest pozlačenih svečnikov in pozlačeno svetilnico.
Leta 1886 je bil izvoljen za župana občine Spodnja Polskava (in s tem tudi Pragerskega), leta 1903 pa je bil izvoljen tudi za zastopnika v okrajni slovenjebistriški svet.
Karel Hrastnik je umrl 25. aprila 1926 in je pokopan na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
NA ZGORNJI POLSKAVI DOBILI PRIŽNICO IZ CERKVE V MARIBORU
Zgornjepolskavski župnik Mihael Koban je smatral obnovo cerkve za zelo potrebno stvar. Ta dela so se mu mojstrsko posrečila.
Župnik Koban je gubernijem napisal več prošenj. Verska komisija v Gradcu mu je dodelila glavni oltar iz celestinske Marijine cerkve v Mariboru. Na seji okrožnega glavarstva v Celju 25. aprila 1784 so Zgornji Polskavi brezplačno prepustili prižnico iz bivše jezuitske cerkve v Mariboru (zdajšnja Alojzijeva cerkev na Glavnem trgu, op. M. Munda). Postavili so jo v tednu pred binkoštmi leta 1784. Zgornjepolskavski župnik pa od cerkvene opreme in bogoslužnih oblačil iz Studenic dolgo ni dobil ničesar, zmeraj znova so ga tolažili, naj »nekaj časa počaka«. Končno pa mu je leta 1795 cesarsko-kraljeva uprava državnega premoženja le dodelila »več bogoslužnih oblačil ter ženskih in »Jezuščkovih« oblačil iz razpuščenega samostana v Studenicah, ki jih je hranilo tamkajšnje gospostvo.
VIR: Mirko Munda: Zgornje Polskava in njena okolica, str. 114
