25. julij
Danes goduje JAKOB
Jakob je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Jacobus in grškega Ιακωβ (Jakōb) iz hebrejskega Jaakób, katerega pomen ni zanesljivo pojasnjen. Največkrat ga povezujejo z besedo peta, hebrejsko Hákeb v pomenu besede »on drži za peto« ali »on sledi za kom«, ker se je očak Jakob rodil kot dvojček in se držal svojega brata Ezava za peto. V Svetem pismu Nove zaveze so omenjeni še trije Jakobi: Jožefov oče, dva apostola: Jakob Starejši in Jakob Mlajši.
Moške različice imena: Jak, Jaka, Jakec, Jaki, Jakov, Jakove, Jaša, Žak, Žaki.
Ženske različice imena: Jakoba, Jaki, Jakica, Jakobina, Jakovica, Jaša, Žaklin, Žaklina.
25. julij 1939
V LJUBLJANI SE ZAČNE PETDNEVNI KONGRES KRISTUSA KRALJA
25. julija 1939 se je v Ljubljani začel VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja, in je trajal 30. julija.
Rdeča nit kongresa je bila, kako privesti svoje zaslepljene brate in sestre zopet nazaj k Luči, k Resnici, h Kristusu. Zato bi se moral vsak posameznik truditi, da bi v sebi in drugih upodobil Kristusa, saj smo vendar vsi verni udje njegovega skrivnostnega telesa.
Menili so, da sveta ne bo rešil noben komunizem, noben rasizem, noben fašizem, pa tudi nobena liberalna demokracija. Rešitev sveta in človeštva je le v Kristusu!
ŠTIRI MEDALJE NA EVROPSKEM PRVENSTVU
Novi uspehi slovenjebistriškega twirlinga
Twirling klub Sašo iz Slovenske Bistrice nadaljuje doseganje odličnih rezultatov na najvišjih tekmovanjih. Tekmovalke kluba so na nedavnem evropskem prvenstvu EFBT (Evropske twirling zveze) v Ljutomeru osvojile štiri bronaste medalje. Tretje so bile Eva Mlaker Sambolec v kategoriji junior woman, Iva Justinek (senior woman), Leja Gorjup in Eva Mlaker Sambolec (junior par) ter junior team. Poleg tega se je Slovenija v skupnem seštevku uvrstila na odlično drugo mesto, k čemur so pripomogle tudi članice Twirling kluba Sašo.
Pred kratkim je se izkazala tudi Eva Mlakar, članica Twirling in mažoretnega kluba Pet elementov iz Slovenske Bistrice, ki je na evropskem prvenstvu v francoskem mestu La Roche Sur Yon osvojila enajsto mesto v najvišjem elite senior nivoju. Na prvenstvu pod okriljem svetovne zveze W.B.T.F. (World Baton Twirling Federation) so nastopili najboljši twirlerji iz štirinajstih evropskih držav, med njimi šest iz Slovenije. Eva Mlakar, dijakinja Gimnazije Celje – Center, ki trenira pod vodstvom trenerke Nastje Keršič, je dobila tudi posebno priznanje za pet let sodelovanja na evropskih tekmovanjih.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Slovenska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Ljutomeru (Twirling Klub Sašo)
PODPIS POGODBE O ENERGETSKI SANACIJI ZDRAVSTVENEGA DOMA
V četrtek, 25. julija 2013, je župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar z direktorjem družbe Dema plus iz Ljubljane Denisom Perejem podpisal pogodbo o energetski sanaciji Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica, pri kateri se upoštevajo okoljski vidiki. Naložba je ocenjena na dobrih 512 tisoč evrov. Delež iz Kohezijskega sklada EU znaša 357 tisoč evrov, država prispeva 63 tisoč evrov, dobrih 92 tisoč evrov pa je zagotovila Občina Slovenska Bistrica. Energetsko sanacijo Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica bodo predvidoma zaključili do konca septembra 2014.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
MLADI KARIKATURIST UROŠ ČOŽ
Dvaintridesetletni diplomirani ekonomist iz Slovenske Bistrice Uroš Čož sodi med naše najobetavnejše mlade karikaturiste. Pri dvajsetih je objavil svoje prve stvaritve v takratnem satirično-humorističnem časopisu Osa, že dobro leto dni pa se predvsem z aktualno politično karikaturo pojavlja slovenjebistriškem tedniku Panorama. Karikatura zanj ni le umetniškoizpovedna forma, je tudi in predvsem pogled na svet, radostno oznanilo, da se da z dobro voljo rešiti domala vse zagate na tem ljubem svetu.
Uroš je umetniški talent in smisel za humor verjetno tudi malce podedoval. Njegov oče, Drago Čož , je bil še v davnih socialističnih časih vrsto let tesen sodelavec blagopokojnega in legendarnega Pavlihe. Skoraj dvajset let je pripravljal redno tedensko satirično-humoristično oddajo Telefonexpress na nacionalnem radiu v Mariboru, v septembru pa bodo v Slovenski Bistrici znova postavili na oder njegovo posodobljeno podobo pred leti tako odmevnega kabareta Skoraj država.
“Slovencem nam prav to močno manjka,” razmišlja Uroš, “namreč smisel za humor in kritično avtorefleksijo. Vse jemljemo preveč zares in usodno, za razliko na primer od drugih južnoslovanskih narodov, s katerimi smo desetletja ustvarjali Titovo Jugoslavijo. Njihov ‚udri brigu na veselje‘ skušamo prav humoristi in satiriki – karikatura je pač likovna satira, a ne – dosledno uresničevati. Poglejmo na svet s preprostejše, lahkotnejše plati, nasmejmo se svojim lastnim zmotam, zaplankanosti in napakam.
Se kdo spomni kakšnih sočnih karikatur Tita, Rankovića, Kardelja, Mačka, Ribičiča ali Miha Marinka? Ti rdeči dečki niso prav veliko razumeli šal na svoj račun. Kaj pa dandanes?
“Časi so seveda drugačni,” razmišlja Uroš, “a človeška narava ostaja podobna… Tudi dandanašnji politiki so prepričani v svoj prav, vase zagledani, polni samih sebe, verbalni demokrati s figo v žepu. V tem smislu imamo mi, ki se še ukvarjamo s politično karikaturo, sorazmerno lahko delo. Rekel bi, da te ljudi javne scene preprosto razgaljamo, ko jih večkrat upodabljamo, kot se temu reče, s prstom v marmeladi… Odločil sem se, da bom od časa do časa osebno poklonil uokvirjeno karikaturo posameznikom iz javnega življenja, ki jih sicer največkrat kritično upodabljam.
VIR: Dnevnik
FOTO: Uroš Čož je upodobil tudi Milana Kučana (Dnevnik)
“TAKIH POPLAV ŠE NI BILO NIKOLI”
Gasilci so skupaj z bistriškim cestnim podjetjem s cest zvozili okrog 400 kubičnih metrov lesa in odstranili nekaj ton blata
“Tu pod Pohorjem pogosto dežuje, ampak takega močnega dežja, ki je dobesedno spreminjal naravo, še nisem doživel,” je dan po neurju, ki je zajelo območje od Šmartnega na Pohorju do Zgornje Polskave, povedal Franc Pišek, predsednik sveta KS Zgornja Polskava. Neurje s točo se je začelo v petek proti večeru. V trenutku so bregove prestopili reka Polskava in številni hudourniki. Po cesti z Loke proti Ogljenšaku je voda prinašala debla, veje, štore, blato in kamenje. Cesta od Ogljenšaka do središča Zgornje Polskave je bila neprevozna, ponekod so bile ovire visoke več kot meter. In kar je najhujše, voda in blato sta vdrla tudi v stanovanjske hiše ob Polskavi, poškodovanih je več mostov.
Blatna voda je vdrla v na dvorišča in v hiše Pečovnikovih, Novakovih, Tramškovih in Pavlovih. Najhuje je bilo pri Hildi Tramšek. Povedala je, da ji je stanovanje v pritlični hiši voda zalila v trenutku, skoraj pol metra je je bilo. “Obupana sem, voda in blato sta uničila tla in pohištvo v dnevni sobi, spalnici, na hodniku in v kuhinji. Pohištvo ni bilo zavarovano, ne vem, kako bom zmogla vse to popraviti, s svojo pokojnino zelo težko. Več kot 40 let živim ob tem potoku. Takih poplav še ni bilo nikoli. Tudi pri sinu Andreju sta voda in blato uničila marsikaj. Hišo ima novo, njemu je voda brizgala iz sifonov v kopalnici. Oglasila sem se v KS Zgornja Polskava in prosila za pomoč. Odgovorili so mi, da mi ne morejo pomagati, še sreča, da so gasilci odstranili blato z dvorišča in drugih prostorov,” je še dejala Tramškova. Njen sin Andrej se je jezil nad brežinami reke Polskave. “Država in njeni izvajalci že pet let obljubljajo ureditev bregov. Vsakič, ko reka naraste, nam vzame meter zemlje. Na drugi strani glavne ceste, tam, kjer je polskavska graščina, so potok lepo uredili, tam so njive, tu, kjer stanujejo ljudje, pa ni denarja za utrditev nabrežja,” je še rekel Andrej Tramšek in povedal, da so bregove dobre uredili le pri Kalanu in Lahu, drugod pa ne in skrajni čas je, da KS začne iskati pomoč za ureditev bregov potokov in kanalizacije.
Škoda na hišah, nabrežinah in pridelkih je precejšnja. Županja bistriške občine Irena Majcen je zato ustanovila krizni štab, ki s pomočjo komisij že ocenjuje škodo. Uradnih podatkov o škodi na Zgornji Polskavi, Loki in v Gabrniku ter drugih krajih še ni. Upoštevati bo treba tudi škodo na poškodovanih cestah in mostovih v Bojtini, Frajhajmu in Šmartnem na Pohorju. Miroslav Domadovnik, poveljnik PGD Zgornja Polskava, je povedal, da so gasilci v stalni pripravljenosti že od 18. maja, ko so prvič pomagali ljudem v Ulici dr. Babnika. “Doslej smo opravili okrog tri tisoč prostovoljnih delovnih ur, na terenu je 50 gasilcev, težko delo smo opravili minuli petek in minulo soboto. Na nogah smo bili od poznega petkovega popoldneva do sobote zvečer. Vso noč smo delali. Skupaj z bistriškim cestnim podjetjem in nekaterimi domačini smo s cest zvozili okrog 400 kubičnih metrov lesa in odstranili nekaj ton blata. Reševali smo šolo in telovadnico, stanovanjski blok in pomagali ljudem na vseh koncih Zgornje Polskave,” je dejal Domadovnik.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Zgornja Polskava, cesta pri gostilni »Kalan« (https://mvd20.com/LETO2005/R10.pdf)
BISTRIŠKE MESNINE OSVAJAJO TRG
Tudi pohorske specialitete
Januarja letos so Bistriške mesnine dobile novo klavnico. Je ena najsodobnejših malih klavnic v Sloveniji, praksa pa je pokazala. da je bila naložba upravičena. Kljub temu da še vedno uvajajo načrtovano proizvodnjo. Jeseni bodo dobili še dva nova stroja, pripravljajo se tudi na proizvodnjo starih pohorskih specialitet — suhomesnih izdelkov. Ta proizvodnja bo sezonskega značaja, saj se bodo strogo držali starih receptur in naravno prekajevali meso.
Z zmogljivostjo treh ton mesnih izdelkov dnevno v eni imeni in predvsem s kvalitetnimi izdelki želijo osvojiti čim širši krog potrošnikov.
VIR: (zr), Večer
FOTO: Večer
KRAVA NAMESTO TRAKTORJA
Pistotnikovi na Šmartnem na Pohorju zagotovo niso edini kmetje, ki s plugom in kravjo vprego ogrinjajo krompir, ki je šele julija »pripravljen« za tako opravilo.
Sicer pa prizori kmalu ne bodo več redkost, sploh na manjših posevkih, če bodo cene goriva in obdelovalnih strojev še naprej tako vrtoglavo rasle.
VIR in FOTO: Samo Brbre, Večer
120 GOSPODINJSTEV DOBILO VODOVOD
V Spodnji Polskavi so pred tremi leti pričeli akcijo za zgraditev vodovoda. Vas ima 200 hišnih številk in okoli 800 prebivalcev. Akcija je naletela na veliko razumevanje večine krajanov.
Za okoli 2,5 kilometra dolg vodovod, ki so ga priključili na vodovod na Dravskem polju, je vsako gospodinjstvo prispevalo po 5000 dinarjev, ob tem pa so seveda opravili še veliko prostovoljnih delovnih ur pri izkopavanju jarkov in polaganju cevi. V akcijo pa se nista vključili grad Frajštajn, ki ga upravlja kmetijski kombinat Ptuj, in trgovina v središču vasi. Ves denar za vodovod so zbrali krajani sami.
VIR: V. H., Večer
Kot žrtev povojnih pobojev umre ANTON DORN
Anton Dorn se je rodil 17. januarja 1922 v Slovenski Bistrici.
Bil je v nemški vojski. Po koncu vojne je bil aretiran in 25. julija 1945 kot žrtev povojnih pobojev neznano kje umorjen.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je pravnik MILAN VIVOD
Prof. dr. Milan Vivod se je rodil 25. julija 1927 v delavski družini v Mariboru.
Svojo mladost je z bratom preživljal na Spodnji Polskavi pri starih starših Antonu Vivodu in Neži.
2. svetovna vojna ga je odvedla med drugim tudi v francoski Marseille, kjer je za las ušel smrti. Ob koncu vojne je v bombnem napadu izgubil očeta Franca in bil v veliko oporo materi Tereziji in bratu Branku.
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Mariboru, študij prava pa v Ljubljani. Po študiju se je za kratek čas zaposlil v Tovarni avtomobilov (TAM) Maribor, nato pa ponovno odšel v Ljubljano, kjer je spoznal psihiatrinjo dr. Marijo Stupica. Iz te zveze se je rodila hči Mojca.
Zaradi njegovega znanja jezikov (že v gimnaziji je bil uspešen zlasti na področju jezikov, tudi klasičnih; kar v šestih je znal komunicirati) so se mu začele odpirati številne možnosti za mednarodni študij. V Haagu (Nizozemska) je magistriral in doktoriral iz prava in postal prvi jugoslovanski doktor mednarodnega in pomorskega prava. Zaposlil se je na Zvezni carinski upravi v Beogradu (Srbija), sodeloval na številnih mednarodnih konferencah in simpozijih in bil več kot 30 let predstavnik Jugoslavije v številnih mednarodnih organizacijah, med drugim v International Maritime Office (IMO) s sedežem v Londonu (Anglija).
V okviru pomoči deželam v razvoju je odšel na Slonokoščeno obalo (zahodna Afrika), da bi pomagal državi postaviti na noge carinsko službo.
Ob razpadu Jugoslavije je takoj prihitel v Slovenijo, da bi s svojim znanjem in izkušnjami pomagal vzpostaviti zveze z vsemi tistimi mednarodnimi institucijami, ki jih mlada država nujno potrebuje. Tukaj pa ga je čakalo verjetno največje razočaranje v življenju. Vrnil se je v domovino kot edini slovenski pravnik z doktoratom iz mednarodnega in pomorskega prava, a carinski eksperti in novo izvoljeni politiki nikakor niso znali − ali pa bolj verjetno − zaradi njegove »jugoslovanske kariere« niso hoteli uporabiti njegovega znanja in izkušenj. Kljub vsemu je organiziral odmevno konferenco in se že precej bolan udeležil nekaterih pomembnih mednarodnih dogodkov.
Odstavljeni strokovnjak ni imel možnosti, da ponudi svoje znanje mladi državi, ki je imela kar nekaj nerešenih mednarodnih in predvsem pomorskih vprašanj, in svojega bogatega znanja ni mogel prenesti na mlajše, niti jim ni mogel odpreti številnih vrat uradov ali jih osebno seznaniti z vplivnimi osebnostmi, ki bi lahko pomagale.
Milan Vivod je kasneje živel umaknjeno. Poučeval je na eni od fakultet Univerze v Mariboru, kamor ga je povabil tedanji rektor in dober prijatelj dr. Ludvik Toplak.
Milan Vivod je umrl 5. julija 1998 v Ljubljani, pokopan je na pokopališču na Spodnji Polskavi.
VIR: biografski-sb.si
LICITACIJA RUDNIKA PIRITA V OGLJENŠAKU
Železni kršec ali pirit je spojina železa z žveplom, ki je pomembna za pridobivanje žveplene kisline. Rudnik v Ogljenšaku naj bi začel delovati leta 1916. Takrat naj bi Rudarsko glavarstvo v Celovcu podelilo dobrih 18 hektarjev zemljišča Henriku Flatschatu z Zgornje Polskave. Flatschat naj bi rudnik izkoriščal samo eno leto, nato naj bi ga prevzel Matija Stoll iz Berlina in ga imel v lasti do leta 1938. Tretji lastnik naj bi bil Karol Heyen iz Koblenza; leta 1946 naj bi rudnik v Ogljenšaku nacionalizirali.
Sekcija za sekvestre v Ljubljani Ministrstva pravde Kraljevine SHS je junija 1925 objavila v Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani licitacijo rudnika žveplenega kršca v Ogljenšaku, vpisanega v rudarski knjigi okrožnega sodišča v Celju in z rudarsko posestjo štirih enojnih jamskih mer. Izklicna cena je bila 15.000 dinarjev, licitacija je bila razpisana 25. julija 1925 v Ljubljani. Ta rudnik je bil registriran tudi po 2. svetovni vojni, njegovo likvidacijo je leta 1962 razglasil s svojo odločbo Občinski ljudski odbor
Slovenska Bistrica.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str.309
FOTO: Delavci, slikani pred enim izmed poskusnih rovov (Arhiv družine Leskovar)
ŽELEZNIŠKA PROGA PRAGERSKO-ČAKOVEC-KANIŽA
Avstro-ogrska monarhija je vzdrževala železniško progo Pragersko-Kaniža-Budimpešta kot glavno progo. Ta proga je imela celo vrsto brzovlakov, pa tudi več lokalnih vlakov. Vsak nepristranski poznavalec takratnih razmer je moral priznati, da smo imeli na progi dovolj osebnih vlakov, da smo imeli na vse strani dobre in praktične zveze. Od teh predpotopnih razmer pa nam je ostalo le mnogobrojno železniško uradništvo in vsi drugi! uslužbenci. Vlake in zveze pa smo skoraj vse izgubili. Nam, ki živimo ob stari progi, se dozdeva, da so poklicani krogi na našo progo docela pozabili, da njim velja manje kot zadnja lokalna proga na Hrvatskem ali na Kranjskem. Proti takemu bagateliziranju proge Pragersko-Čakovec-Kaniža pa moramo odločno protestirati! Mesta Ptuj, Ormož, Varaždin, trgi Čakovec, Središče, Ljutomer morajo imeti zvezo proti Mariboru in proti Ljubljani. Zvezo pa potrebujejo tudi veliki gospodarski okraji, ki leže ob progi, trgovstvo, obrtništvo in industrija, ki se nahaja v teh krajih. Daviti in zadaviti se ne pustimo zlepa. Dvomimo da je družba južne železnice krizo že prebila, da bi ne potrebovala dohodkov tudi iz te proge. Tako pa, kakor sedaj oskrbuje progo Pragersko-Kaniža, ne more imeti dohodkov! Ali ne more ali noče upeljati na tej progi boljših prometnih razmer, naj reducira saj številno osobje! Kmet, trgovec, obrtnik, industrijec potrebuje dandanes več dobrih zvez, ker mora za vsako malenkost, katero si hoče nabaviti, po svetu potovati. Gotovo pa ni ekonomično, da mora človek iz Ptuja, Ormoža, Središča, ako ima n. pr. opraviti le dve ali tri ure v Mariboru, izostati celi dan; da mora, ako ima opraviti v Celju, Laškem, Ljubljani, dan prej odpotovati, plačevati prenočišče in hrano najmanje za poldrugi dan! To so neznosne razmere in se morajo zboljšati. Predolgo se že odlaga, prepočasi se dela na zboljšanje razmer! Prosimo, da se vendar ubere hitrejši tempo! Sicer so materijalne izgube na obeh straneh preobčutljive! Uslužbenci pa čakajo, da se vendar enkrat zaposlijo!
VIR: Dr. Fr. Jurtela, Ptujski list
Rodil se je internist IVAN MATKO
Ivan Matko se je rodil 25. julija 1885 v Brestanici.
Ljudsko šolo je obiskoval v Brestanici, kjer je bil njegov oče Ivan do leta 1896 ravnatelj, gimnazijo v Celju, 5. razred v Mariboru ter 6.−8. razred v Ljubljani, kjer je leta 1905 maturiral.
Medicino je študiral na Dunaju (Avstrija) in leta 1911 tam diplomiral.
Do konca 1. svetovne vojne je delal v Ljubljani, na Dunaju in Novem Jičinu (Češka).
Po koncu vojne je v Mariboru prevzel mesto vodje začasne vojne bolnice, leta 1919 pa je bil imenovan za primarija internega oddelka Splošne bolnišnice Maribor (SBM).
V Mariboru je ustanovil ‘Protituberkulozno ligo’ (1921), ki je pod njegovim vodstvom in ob močni podpori Slavoja Dimnika, tajnika društva za zdravstveno zaščito otrok v Mariboru, ustanovila otroško klimatsko zdravilišče, zgrajeno leta 1930 na Ošlju pri Šmartnem na Pohorju. Protituberkulozna liga je »kriva« tudi za izgradnjo kopališča na Mariborskem otoku.
Strokovno se je izpopolnjeval tudi v nordijskih in baltiških deželah.
Ivan Matko je umrl 10. avgusta 1945 v Ljubljani.
VIR: biografski-sb.si
