6. januar
Danes goduje MAKARIJ
Ime Makarij izhaja prek latinskega imena Macarius iz grškega imena Μακάριος (Makarios), to pa iz grške besede μακαριoς (makarios) v pomenu »blažen, srečen«. Imenu Makarij v slovenskem prevodu ustreza ime Blaženko in ženski obliki Blažena, Blažemka.
Moške različice imena: Gari, Kari.
Pomensko sorodna imena: Blaženko (m), Blažena (ž), Blaženka (ž).
6. januar
SLOMŠEK JE ŽELEL IZDAJANJE DOBRIH KNJIG
Anton Martin Slomšek je leta 1834, ko je deloval kot spiritual v krško-lavantinskem bogoslovju v Celovcu, prvič razmišljal o ustanovitvi slovenske založbe. Želel je, da bi založba izdajala dobre ljudske knjige, ki bi jih lahko kupovali tudi revni ljudje. Vsekakor je Slomšek leta 1835 skušal uresničiti svojo zamisel, zato je razposlal vabilo za ustanovitev ljudske založbe, a ni bilo nobenega odmeva. 6. januarja 1845 je Slomšek kot šolski nadzornik zaprosil pri deželnem guberniju v Ljubljani za ustanovitev društva, ki bi izdajalo dobre in poučne knjige.
Ker je dunajska oblast, ki se je bala panslavizma, liberalnih idej in revolucionarnih pretresov zavrnila Slomškovo zamisel in prošnjo za ustanovitev družbe, je Slomšek leta 1846 začel izdajati Drobtinice.
6. januar 2022
PRIREDITVE NA OSANKARICI NE BO
Ker se covidna situacija poslabšuje, je organizator Zavod za kulturo Slovenska Bistrica odpovedal sobotno slovesnost v spomin na padle borce pri spomeniku Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici.
VIR: (mbk), Večer
FOTO: Organiziranega polaganja vencev letos ne bo (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
KAKO Z OBVOZOM IN PREHODOM?
Pešce bi vozili s kombijem po obvozni cesti
Podjetje Riko, ki gradi vozlišče, podhod in novo železniško postajo na Pragerskem, je krajane obvestilo, da zaradi izvedbe del na novem podvozu ne bo več mogoč promet preko obstoječega železniškega prehoda. Trenutni nivojski prehod bodo morali zaradi varnosti ukiniti. Da bi prebivalcem omogočili varen prehod, so organizirali nadomestni prevoz potnikov s kombijem po voznem redu. Kombi bi vozil od postajališča trgovine Mercator proti podjetju Preklada in nazaj. Na to so se ostro odzvali krajani in tudi Krajevna skupnost Pragersko – Gaj. “Obveščamo vas, da je bil na našo pobudo sklican nujen sestanek z naročnikom del, s katerim je dogovorjeno, da se prevoz po obvozni cesti s kombijem zaradi znanih okoliščin ne vzpostavi do nadaljnjega. V prvem tednu novega leta bo sklican usklajevalni sestanek z naročnikom in izvajalcem del na projektu rekonstrukcije železniške postaje z izgradnjo podvoza na Pragerskem v zvezi z obvozom in prehodom,” so pred novim letom zapisali na facebook strani Krajevne skupnosti Pragersko – Gaj. Projekt vozlišča z ureditvijo železniške postaje in izgradnjo podvoza je eden največjih v Sloveniji, saj je ocenjen na skoraj 90 milijonov evrov. Dela bodo po načrtih končana poleti prihodnje leto, od takrat najprej pa bodo lahko Pragerčani bivali precej bolj varno in kakovostno.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Železniška postaja na Pragerskem (Facebook KS Pragersko – Gaj)
KER NISO TRGOVCI, GRAD NI KOMERCIALNA USTANOVA
Pogovor s Herto Žagar, direktorico Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica; grad s široko pahljačo kulturnih prireditev
Veliko kritičnih besed je bilo izrečenih o vaši izvolitvi za direktorico Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica. Na postopek imenovanja se je pritožila ena od kandidatk za to delovno mesto, potem je posredovalo upravno sodišče, občinski svet vam je podelil vedejevstvo, potem pa le imenoval za direktorico zavoda. Kako ste opazovali to dogajanje od poletja do zime 2009?
“Dokler je beseda tekla na formalni ravni, nisem bila prizadeta. Tudi tožnico in njeno pritožbo sem sprejela. A ko se je zadeva spustila na osebno raven, ko so začeli slabo govoriti o mojem delu, se me je dotaknilo. Zlasti me je prizadelo, ko so očitki leteli na to, s kom sem poročena. Govoričenje o meni ni bilo prijetno, v javnosti se nisem oglašala, čakala sem le na epilog zgodbe o imenovanju direktorice.”
Z vašim prihodom v grad se je marsikaj spremenilo. Prinesli ste nekaj novosti, v javnosti pa se govori, da tudi veliko mero komercialnosti. Se strinjate s slednjim mnenjem?
“Zavod za kulturo razumem kot institucijo, ki se ukvarja s kulturo in ki želi zgraditi kulturni center s čim večjim spektrom kulturne ponudbe. Želim si, da bi bile v gradu prireditve za povprečne in zahtevne obiskovalce. Ker zavod živi od javnega denarja, imajo ljudje pravico, da dobijo čim bolj pestro kulturo. Ker nisem trgovka, se grad ni skomercializiral, kot nekateri trdijo. V gradu ves čas iščemo in pletemo več zgodb: etnološko, razstavno, prireditveno in družabno.”
Bliskavice za freske niso škodljive
Kaj pa bučne poroke in bučni svatje? Lahko kdo škoduje grajskim umetninam?
“Ker smo zelo odvisni od denarja, sem se odločila, da grad odprem javnosti in da v njem ljudje, seveda na primerni ravni, pripravijo poročno slovesnost. Povedati moram, da sem se v zvezi s tem povezala z dr. Janezom Bogatajem, ki je s svojimi nasveti obogatil našo ponudbo in nas opozoril tudi na možne nevšečnosti. Naj povem, da se v gradu sproži veliko bliskavic, a te za freske niso škodljive.”
Naštejte novosti, ki ste jih uvedli!
“Posvetili smo se ekološkim vprašanjem. Odprli smo vrata ekologom, začeli z delavnicami in odziv je dober. Z vsemi možnimi sredstvi iščemo možnosti za predstavitev različnih tem in grajskih dragocenosti. Grad obiskuje Bela dama, ki obiskovalce vodi po razstavah in zbirkah. Potem prihaja k nam Zeleni škrat, ki na dinamičen način otrokom pokaže grajsko premoženje. Uvedla sem tudi tako imenovani protokol, s katerim v grad vabimo ljudi, ki lahko najamejo prostore in v gradu uživajo na najvišjem možnem nivoju. Potem so tudi še koncerti zahtevnejše glasbe, odprli smo trgovino s spominki, uvedli projekt Via Savaria, pridružili smo se poti Martina Tourskega, raziskujemo kulturno dediščino in postavili smo lik varuške Nane, ki obiskovalcem pokaže bistriško etnološko okolico. Gre za nadaljevanje projekta, ki ga je utemeljil prejšnji direktor zavoda Stane Gradišnik.”
Kakšni so načrti za letošnje leto?
“Leto 2009 nas je dokaj prizadelo. Denarja ni bilo v obilju, upam, da bo v letu 2010 nekoliko drugače in da bo občina Slovenska Bistrica prisluhnila našim težavam s finančno pomočjo. Le tako bomo lažje načrtovali in usklajevali kulturno politiko.”
Kako je z lastništvom gradu? Ali je kaj novega v razmerju Attemsi-država? Rodbina Attems zahteva Flurerjeve slike?
“V stalnih stikih sem s potomkinjo Eleonoro Attems. Ko je bila v gradu vsa rodbina Attemsov in ko so si ogledali razstavo Flurerjevih slik, so nastale nove zahteve. Rodbina zahteva te slike. Tudi zavod in občina si želita, da bi slike iz depojev Narodne galerije v Ljubljani prenesli k nam in da bi bile v gradu del stalne razstave. Občutek imam, da vračanje grajske lastnine Attemsi pogojujejo z vračanjem omenjenih slik. O tej zadevi, ki je na ustavnem sodišču in se ukvarja z vračanjem lastnine, nisem seznanjena. Četudi rodbina dobi grad v svojo last, sem prepričana, da se v v njem ne bo nič bistvenega zgodilo. Mogoče se bodo Attemsi ogreli za kakšno svojo fundacijo. Sicer pa sta grad in pristava še vedno v državni lasti.”
VIR IN FOTO: Večer
BISTRIŠKI »TURIZEM« V ROKAH DVEH PODJETNIH MARIBORČANOV
Pri Treh kraljih je že prava zima
Andrej Markovič in Miro Križman, najemnika Treh kraljev na bistriškem Pohorju, ne obljubljata nemogočega – V Štuhčevem domu se je mogoče okrepčati, smučarske naprave delujejo
Pri Treh kraljih na bistriškem Pohorju je te dni že prav veselo, vlečnici Veliki vrh in Črno jezero obratujeta, za obiskovalce tega zares prijetnega (majhnega in domačega) smučišča pa rade volje poskrbijo tudi v Štuhčevem domu. Pa pred meseci ni nič kazalo, da bo na tem koncu Pohorja mogoče smučati tudi to zimo. Lanska spomladanska odjuga ni vzela le snega, ampak so dom pri Treh kraljih zaradi nedorečenih najemniških odnosov s prejšnjim najemnikom kar zaprli.
Potem ko sta se nekaj časa o svojih pravicah dajala Planinska zveza Slovenije in Impol, so v občini Slovenska Bistrica stvari, povezane s Štuhčevim domom in smučiščem ob njem, vendarle uredili in izbrali novega najemnika. Od jeseni sta nova najemnika RTC Trije kralji Mariborčana Andrej Markovič in Miro Križman, lastnika trgovskega podjetja Bim Živila iz Zgornje Kungote. »Desetletno najemno pogodbo s PZ Slovenije in Impolom smo podpisali konec septembra in v tem času uredili notranjost doma, da tam lahko poskrbimo za nase obiskovalce. Usposobili smo kuhinjo, uredili restavracijo in sanitarije, prešli na ogrevanje s kurilnim oljem, največ dela in denarja pa smo vložili v ureditev smučarskih naprav. Te so bile popolnoma dotrajane, zdaj pa lahko našim smučarjem zagotovimo varno in prijetno smuko. Tople in hladne napitke ter enolončnice ponujamo tudi ob spodnji postaji večje vlečnice,« pravi Andrej Markovič. Mlada podjetnika imata s Tremi kralji seveda smelejše načrte, že res, da stavita predvsem na zimsko sezono, vendar načrtujeta v prihodnje dodobra preurediti dom, v njem urediti savno, fitness, zunaj zgraditi igrišča za tenis in druge športe, vse kaže, da bo na Treh kraljih to leto mogoče tudi jahati. »Veliko naših načrtov je odvisnih od letošnje zime. Radi bi, da bi se ljudje spet vrnili sem gor in zato ob koncih tedna vozi k nam smučarski avtobus, ta bo vozil tudi med šolskimi počitnicami, včasih so tod že potekale šole v naravi in z malo dobre volje in dobrimi organizacijskimi prijemi bi lahko bilo tako tudi v prihodnje. Ob tem pa bomo skušali privabiti tudi petičnejše goste, ki imajo radi naravo in jim je odveč drenjanje na smučiščih – ne samo pozimi, tudi poleti je (lahko) na tem koncu Pohorja prijetno preživeti dopust,« vabi na Tri kralje Andrej Markovič, prav vabljive pa so tudi cene smučarskih vozovnic. Odrasli za dnevno smučanje plačajo 1200, otroci 800 tolarjev, večje skupine smučarjev lahko uveljavljajo popust in dobijo za 650 tolarjev še malico. Tedenska vozovnica za odrasle stane 6 tisoč, za otroke pa 4 tisoč tolarjev.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Andrej Markovič: ponudba za goste, ki imajo radi naravo (Večer)
6. januar 1973
DOGRAJENA NOVA ŠOLA V POLJČANAH
Na celotnem področju občine Slovenska Bistrica je v šestdesetih letih primanjkovalo šolskih prostorov obstoječe stavbe so bile potrebne obnove. Zbiranje denarja preko tako imenovanega samoprispevka se je začelo, v Poljčanah so pričakovali začetek gradnje nove šole. Zaradi mnogih ovir pa so Poljčane dobile novo šolsko poslopje šele leta 1973.
6. januarja 1973 je bilo dograjeno novo šolsko poslopje. Vsi učenci so imeli poslej pouk le dopoldan in vsi so bili pod eno streho. V novi šoli je bila urejena sodobna kuhinja, kjer so ob malicah začeli pripravljati tudi šolska kosila. Do ukinitve šole v Studenicah so v poljčanski šoli pripravljali tudi malice za otroke studeniške šole. Zaradi pomanjkanja denarja okolica šole še ni bila dokončana.
Poljčanska osnovna šola, ki so jo umestili na dotlej nepozidan južni del naselja, je bila realizirana v okviru programa »5 let – 100 šol«, ki je predstavljal nadaljevanje prejšnje akcije. Šlo je za petletni program organizirane gradnje šol ob stoletnici prve obvezne šole v Sloveniji, katerega cilj je bil v letih 1969-1973 zgraditi 100 novih šol.
VIR: Simona Kostanjšek Brglez; Stezice preteklosti za krila prihodnosti, OŠ Kajetana Koviča Poljčane
FOTO: Učitelji in učenci urejajo okolico nove šole leta 1973 (OŠ Kajetana Koviča Poljčane)
CESTA OPLOTNICA–SLOVENSKA BISTRICA
Pred nedavnim je bila dana v promet novozgrajena cesta Oplotnica-Slovenska Bistrica, ki so jo začeli graditi leta 1935. Razdalja med tema dvema krajema se je tako zmanšala za več kilometrov. Največjo korist bo predstavljala za ves del Pohorja od Oplotnice do Slovenske Bistrice.
VIR: Večer
6. januar 1947
OSTRA ZIMA
Od 6. januarja 1947 do konca februarja je bila ostra zima. Nad -200C mraza, skoro en meter visok sneg, ki je polomil po mladih gozdovih mnogo dreves (smrek in borov).
VIR: Kronika župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica
FOTO: Stran 91 župnijske kronike, kjer se začno 11. 7. 1919 zapisi v slovenščini
V PARTIZANSKI BOLNIŠNICI JESEN SPREJMEJO PRVE RANJENCE
Bolnišnico so začeli graditi v drugi polovico oktobra 1944 (na jesen – po tem je dobila tudi svoje ime JESEN). Pri okoliških kmetih so dobili potrebno orodje, da so lahko začeli z delom. Novembra so imeli postavljeno že ogrodje za barake. Tramove so vezali s trtami, le izjemoma so uporabljaji lesene kline za zabijanje, da ne bi izdali svoje lokacije. V bližini niso sekali lesa, da ne bi spremenili okolja bodoče bolnišnice. Dokumenti omenjajo, da je prve ranjence sprejela 6. januarja 1945, čeprav so po izjavah bolniškega osebja, kot to zapisuje Penič, prvi ranjenci prišli že konec decembra 1944. Prenos ranjencev je bil naporen, ker so jih morali nositi na dolgih razdaljah, za seboj pa zabrisati vse sledi. Bolnišnično osebje je bilo ekipa, ki je Jesen tudi zgradila. Prvi ranjenci so bili borci Šercerjeve brigade. Prenos ranjencev v bolnišnico je bil zelo naporen saj so jih morali nositi na velikih razdaljah, za sabo pa zabrisati vse sledi, da jih sovražnik ne bi izsledil. V barakah so kurili samo ponoči, ker je čez dan bila nevarnost, da bi jih dim lahko izdal. V primerih večje nevarnosti, ko je bil sovražnik v bližini so za bolnišnico kuhali na Lepejevi kmetiji in od tam nosili hrano v bolnišnico. Prav tako je bila Olga Mušič lastnica Lepejeve kmetije zadolžena za obveščanje osebja, če so se v bližini pojavile sovražnikove enote.
V bolnišnici so ohranjeni dokumenti, iz katerih je razvidno, da se je v njej zdravilo 25 ranjencev. Po izjavah zdravniške ekipe pa jih je bilo precej več. Konec maja 1945 so bolnišnico zapustili ranjenci in bili premeščeni v Mariborsko vojaško bolnišnico na Gosposvetski cesti.
OBČNI ZBOR SOKOLA POLJČANE
Na dan Treh kraljev je bil v sokolski dvorani ob precej lepi udeležbi občni zbor poljčanskega Sokola. Kmalu po 16. uri je otvoril zborovanje br. starosta Lovrec, ki je še posebej pozdravil zastopnika iz Loč. Po čitanju zapisnika zadnjega občnega zbora je poročal starosta na splošno o delovanju v tekočem letu. Največja pridobitev je bila pač zgraditev dvorane, ki je seveda poleg mnogega drugega truda zahtevala tudi precej denarnih žrtev. Omenjal je dalje krizo v voditeljskem zboru, ki je nastala pred vsem radi odhoda načelnika, a je kljub temu društvo doseglo razveseljive telovadne uspehe. Med drugim je obsodil tudi mlačnost nekaterih članov, ki se občnega zbora niso udeležili.
Načelnik Vodenik, ki je šele v zadnjem času sprejel to mesto, je poročal, da so telovadci večinoma s kulukom uredili tudi letno telovadišče in igrišče za odbojko, da so zamogli tako vsi oddelki vsestransko vežbati. Poleg uspelega domačega nastopa so se telovadci udeležili okrožnih in župnih tekem ter dosegli prav lepe uspehe. Navdušeno je sprejel zbor vestno sestavljenno poročilo sestre načelnice Mire Požegove, iz katerega posnemamo razveseljivo dejstvo, da se je število članic v letu podvojilo. V obilni meri se je gojila med drugim lahka atletika, zato pri okrožnem in župnem tekmovanju uspeli ni izostal. Sledila so nato še poročila ostalih funkcionarjev. Za tem je bila predlagana in sprejeta nova društvena uprava.
Sklenilo se je odkloniti radi slabih denarnih razmer do nadaljnega vsako gostovanje.
Članarina se je znižala na 24 Din. Po še nekterih dragih predlogih je bilo uspelo zborovanje zaključeno.
VIR: ik, Mariborski večernik “Jutra”
SKLENILI SO USTANOVITI PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO SPODNJA POLSKAVA
Zaradi pogostih in hudih požarov so začeli v drugi polovici 19. stoletja tudi na ozemlju spodnje Štajerske ustanavljati požarne brambe in gasilska društva. Habsburška monarhija je po letu 1861 začela spodbujati ustanavljanje gasilskih služb, ki bi bile strokovno pripravljene za gašenje požarov. Po ustanovitvi prvih požarnih bramb od konca šestdesetih in sedemdesetih let je širjenje gasilstva pospešila leta 1881 izdana »Postava, zadevajoča red o požarni policiji in gasilskih stražah«, ki sta jo podpisala cesar Franc Jožef I. in predsednik vlade Eduard Taaffe. S tem predpisom so gasilsko službo podredili prostovoljnemu gasilstvu. Na pobudo grofa Julija Attemsa, lastnika pragerske graščine, so se 6. januarja 1887 sestali v gostilni pri Karolu Hrastniku vaški veljaki in grof ter sklenili ustanoviti Prostovoljno gasilsko društvo Spodnja Polskava. Po dobrem mesecu so dali pravila novega društva v presojo občinskim možem, ki so že naslednji dan, 28. februarja 1887, dovolili ustanovitev društva. Naslednji korak je bila potrditev statuta. Cesarsko-kraljevi namestnik je to storil sredi marca in društvo je bilo uradno ustanovljeno 1. maja 1887.
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str. 123-124
FOTO: Gasilski dom na Spodnji Polskavi leta 1921, kmalu po dograditvi (fototeka Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica)
OBČNI ZBOR, SPREJEM SLUŽBENIH PREDPISOV
Na občnem zboru gasilskega društva Slovenska Bistrica, 6. januarja 1886, so obdržali isti odbor društva, le za vodjo plezalcev je bil izvoljen Jagodič Jurij, za kontrolorja računov pa Rathofer Johan in Bastijančič Karl.
Uvedeni so bili službeni predpisi in pravila, prav tako tudi službeni čini. Predlagali so tudi, da bi se volil odbor na tri leta. Uvedla se je knjiga ustanovnih članov društva, izvršil se je dogovor za nakup delovnih oblek za gasilce, nabavil pa se je tudi signalni rog za požare v megli in ponoči.
Zaradi suše v letu 1886, so bile ponoči postavljene straže proti požarom, ki so jih sestavljali gasilci.
VIR: Kronika PGD Slovenska Bistrica
FOTO: Kronika PGD Slovenska Bistrica
6. januar 1544
SPODNJEPOLSKAVSKI ŽUPNIK PRIJAVI DAVEK
V davčni prijavi 6. januarja 1544 je sporočil spodnjepolskavski župnik, da so dohodki njegovega zemljiškega gospostva: 12 goldinarjev in 6 šilingov prinesejo pravde, oddaljene posesti 6 goldinarjev, 2 šilinga, 1 srebrnik, dalje 26,5 srebrnikov pašnina, dobi tudi 20 dunajskih mecnov (dunajski mecen meri 40 litrov) desetinske pšenice, 30 rži, 20 prosa, 15 ovsa in 5 dunajskih mecnov ječmena ter kozliča, jagnje, 63 kur, 24 kopunov in 100 jajc.
VIR: Jože Koropec, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 122
