8. december
Danes goduje MARIJA
Mariologi so doslej podali okoli 60 poskusov razlag imena Marija. Kot najbolj sprejemljiva je razlaga, da ime izhaja iz hebrejskega imena Mirjam v pomenu »tista, ki jo Bog ljubi«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Razlaga »tista, ki jo Bog ljubi« temelji na povezavi imena Mirjam s staroegiptovsko besedo mry(t) v pomenu »ljubljena (od boga)«
Moške različice imena: Mario, Marij, Marinko, Marjan, Marijan.
Ženske različice imena: Ana Marija, Maca, Manca, Manica, Mancika, Manča, Manja, Manjana, Manjaša, Manjula, Mankica, Manon, Mara, Marajka, Mare, Marenka, Mari, Maria, Mariana, Marica, Mariča, Marička, Marie, Mariel, Mariela, Mariena, Marienka, Marieta, Marinela, Marinka, Marja, Marlena, Marlenka, Mica, Marina, Marinka, Marijana, Marion, Marjana, Marisa, Mariša, Mariška, Marita, Mariza, Marizela, Marižan, Marja, Marša, Maruša, Maruška, Meri, Merica, Maša, Mia, Mici, Micika, Micka, Mija, Mimi, Mimica, Mimka, Mimika, Mirjam, Mirjana, Mojca, Ria, Rija, Rijada, Rijana, Rina, Rita, Rožamarija.
8. december
REFERENDUM O SPREMEMBI VOLILNEGA SISTEMA
8. decembra 1996 je v Sloveniji potekal referendum o spremembi volilnega sistema; sprejet je bil večinski volilni sistem.
Volilna udeležba je bila 37,9-odstotna. Za večinski volilni sistem, ki ga je predlagalo 40.000 volivcev, jih je glasovalo 44,5 odstotka, za proporcionalnega, ki ga je predlagalo 30 poslancev, 26,2 odstotka, za kombiniranega, ki ga je predlagal državni svet, pa 14,6 odstotka.
32. OBLETNICA TEDNIKA PANORAMA
VIR: FB stran Tednika Panorama
FOTO: Naslovnica 1. štev. Panorame (Tednik Panorama)
ZIMA JE PRIMA
DPD Svoboda vabi na ogled lutkovne predstave Zima je prima v izvedbi Kaličkopkovega gledališča. Predstava v okviru lutkovnega abonmaja in za izven bo danes, 8. decembra, ob 10.30 v Domu svobode v Slovenski Bistrici.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Prizor iz predstave (Kaličopkovo gledališče)
ODPRTJE RAZSTAVE ZDRUŽENJA GORENJSKIH MUZEJEV: LIRIKA ČRTE
Na območju Gorenjske deluje šest muzejev z dislociranimi enotami. V njih se razkrivajo zgodbe z raznovrstnih strokovnih področij, od zgodovine in arheologije do etnologije in zgodovine umetnosti, orisujejo pa dogodke v času in prostoru na obširnem gorenjskem območju. Ponovno so pripravili skupno razstavo, ki tokrat predstavlja izbor iz likovnih zbirk sodelujočih muzejev. Kustosi za umetnostnozgodovinsko stroko in galerijske dejavnosti so se odločili, da bodo za projekt izbrali osnovno ploskev (nosilec) papir, ki je prisoten v vseh enotah, in s tem začrtali pot predstavitvi, ki so jo naslovili “Lirika črte”. Predstavljena so namreč dela na papirju, a tehnika pri tem nima bistvene vloge. Razstava ponuja v tehniki raznovrstna dela pomembnih slovenskih umetnikov, ki so tako ali drugače prispevali v galerijske fonde posameznih muzejev, hkrati pa z motiviko figure začrtuje rdečo nit razstave. Medobčinski muzej Kamnik – Galerija Miha Maleš se predstavlja z izbranimi deli Mihe Maleša in Karla Zelenka na temo “Risbe o ljubezni”; Loški muzej Škofja Loka umetnika Franceta Miheliča in Iveta Šubica “Kukalo v svet bogatih zbirk”; Gorenjski muzej v Kranju fotografije Janeza Marenčiča “Pogled od zgoraj”; Gornjesavski muzej Jesenice cikel Božidarja Jakca na temo “Jesenice in železarstvo”, Muzeji radovljiške občine ilustracije z izborom iz zbirke ilustracij za otroke in mladino in Tržiški muzej dela Davida Premrla “Harmonija angelskega sveta”.
VIR: Silvo Husu, Informator
FOTO: Božidar Jakac, Portret martinarja s cevjo v roki, 1946, jedkanica (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
ODPRLI DOLGO PRIČAKOVANO PRAGERSKO OBVOZNICO
Danes je minister za promet Janez Božič s predstavniki državnega zbora in županov Slovenske Bistrice, Kidričevega in občine RačeFram odprl dolgo pričakovano pragersko obvoznico. Nova cesta – dolga je nekaj več kot šest kilometrov – bo prometno razbremenila naselja Pragersko, Gaj in Šikole, hkrati tudi obide železniška prelaza, ki sta bila doslej zaprta tudi do trinajst ur na dan. Obvoznica je bila v nacionalnem programu izgradnje avtocest uvrščena v sklop izgradnje odseka Slovenska Bistrica-Hajdina. Dars, naročnik gradnje, je obvozno cesto financiral iz državnih sredstev, njena vrednost pa je 3,8 milijarde tolarjev. Lokacijski dokumenti so bili sprejeti avgusta 2000, pogodba z izvajalci del pa je bila sklenjena decembra 2003. Odgovorni projektant je bil projektivni atelje Nizke gradnje Ljubljana, na obvoznici so zgradili podvoz pod železniško progo, tri nivojske priključke in šest manjših mostov.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Včeraj popoldne je po novi obvoznici stekel promet, vozniki so si oddahnili,
čakanja pred železniškimi zapornicami na Pragerskem ne bo več (Janko Rath)
SLOVENSKA BISTRICA Z JANEZI NEPOMUKI IN RITOZNOJČANOM
Bistričani so med malo in veliko mašo nabirali cvetoča zelišča in jih nesli v cerkev blagoslovit. Kadar je doma kdo zbolel, so prižgali te rože, pokadili hišo in bolnik je ozdravel. Noseče Bistričanke niso smele videti mrliča, ker bi bil otrok vse življenje bled, pa tudi v ogenj niso smele gledati, da ne bi dobil otrok rdečih lis. Stare Podpohorske šege žal usihajo.
Mnogi Slovenci so zazrti v svet, a hodijo mimo zgodovinskih pomnikov, materialne in duhovne kulturne dediščine domačega kraja. V Slovenski Bistrici mimoidoči niso vedeli, kako se je imenovala antična Slovenska Bistrica, kje so ostanki mitreja, sirotišnice, od kod sta narodni buditelj Janko Sernec in Jožef Tomažič. Spoznavajmo torej svoje kraje in korenine!
Pod Pohorjem se je ob potoku Bistrica na ostalinah rimskega naselja Civitas Negotiana razvila Slovenska Bistrica z bogato zgodovinsko, kulturno in turistično preteklostjo ter s perspektivno sedanjostjo. Danes šteje okoli 6800 duš. Prva naselbina pod Pohorjem se omenja že v 13. stoletju, morda po zaslugi prelestnega Črnega jezera v bližini Treh kraljev in Osankarice, ki je že od nekdaj privabljalo ljudi.
Naseljenost potrjujejo srednjeveško grajsko jedro, trapezasto Gradišče in rimska ceste Celeia-Petovio na robu mesta s sledovi antične stavbe. Ob cesti je bila postaja za zamenjavo konj in Rimljani so v bližini lomili marmor za spomenike.
Prvotno antično naselje, Pultoviase, je razvilo ob križišču cest Maribor-Ptuj-Celje. Cestninska postaja s hlevi je bila zahodno od današnje Kolodvorske ceste. Ob njej je bila zidana pristava s svetiščem. Arheologi so v okolici našli marmorne zaobljubne plošče s prikazi obrednega klanja bika. To potrjujejo svetišča božanstvu Mitri, ki je po legendi v votlini zaklal bika in rešil svet.
Našli so tudi marmorne kamne nagrobnikov z Jupitrovo glavo. V župnijski cerkvi so že pred letom 1507 odkrili žrtvenik, ki so ga preprodali v Trst.
Grad, imenovan dvor, je bil leta 1227 sedež županije Pohorje, a je 1384. pogorel. Leta 1265 se omenja knežji grad Veustritz, 1311 pa Žički dvor. Do leta 1565 se je mesto imenovalo Bistrica (Feistritz) in je imelo 73 družin, nato pa Slovenska Bistrica (Windisch Feistritz).
Špital in sirotišnica
Bistrica skriva več znamenitosti. Po besedah bistriškega župnika je v mestu 6 ali 7 kipov Janeza Nepomuka. Odkrijete lahko sledove obzidja iz leta 1300 s štirimi vogalnimi stolpi, most prek Bistrice iz 1311, ki ga še danes varuje kip Janeza Nepomuka iz leta 1779; 1370 je Henrik Massenberg postavil stolp in mlin blizu graščine. Razvoj je prinesel mestni odvodni jarek Seispach, mestni špital z Duhovo cerkvico in kaplanijo ter stolp mestnega obzidja blizu Marijine cerkvice. Cerkev Marije sedem žalosti iz leta 1379 so s samostanom 1629. dobili minoriti. Kasneje so ga upravljale šolske sestre, ki so imele v njem sirotišnico.
Poznoromanska župna cerkev sv. Jerneja, ki se omenja že leta 1240, je ohranila del prvotnega zvonika v zahodni in severni steni današnjega zvonika, arhitekturno zanimiva je pa tudi romarska cerkev sv. Jožefa in na današnjem trgu Alfonza Šarha so še baročne hiše.
Leta 1446 so mesto oblegali Madžari, 1440. in 1469. pa opustošili požari.
Bistrica je imela mestno gardo, ki jo je ustanovil Karl Formacher (1800-1882), in številne žage na vodni in parni pogon. ‡e od leta 1227 so v naselju delali rokodelci in obrtniki. Leta 1444 so imeli že ulivalca zvonov.
Iz Bistrice se povzpnete na del slovenske transverzale od Sedovca do Ruške koče in na Žigartov vrh, Tri žeblje in kočo na Pesku. Severovzhodno od Bistrice je na prisojnem izrastku vas Ritoznoj, ki slovi po vinu ritoznojčanu.
Zahrbtni uboj na grajskem stopnišču
Ignac Marija Attems je od Janeza Jožefa Wildensteina leta 1717 kupil bistriški grad, postavljen v 12. stoletju, ga obnovil ter zunaj obogatil mrežo palistrov in vencev. (Attems je kupil tudi gradove Štatenberg, Podčetrtek, Brežice, Pilštajn, Hartenštajn in Reichenburg). Pozornost zbudijo zagonetne in nepojasnjene alegorične stropne upodobitve, ki jih je naslikal slikar Franz Ignaty Fluerer na grajskem stopnišču: mlada ženska na oblaku izroča mošnjiček temnolasemu moškemu, za njim ju spodbuja druga ženska; mlada darovalka drži za glavo bajeslovnega belega konja enorožca, simbol čistosti, ob njenih nogah pa se igra goli deček putto s psom, simbolom zvestobe. Nad tem prizorom drugi putto prinaša zlat pladenj z zlatim ključem in ogrlicami. Tretji putto draži psa. Prizor prerašča v zahrbten uboj: temnolasi moški, ki je sprejemal mošnjiček, je zdaj v rumenem ogrinjalu (kar ima slab pomen), drugi moški mu z levico ponuja kozarec, v desnici pa ima bodalo, s katerim ga bo zabodel, a mlada ženska, ki je v prejšnjem prizoru dajala mošnjo denarja, je razgaljena in sodeluje pri uboju, pri čemer ima en putto na vrvi lisičji rep, kar pomeni zahrbtnost, drugi vodi tigra, a v roki ima kači, kar pomeni napadalnost, strupenost in prevaro. V tretjem prizoru mlada ženska razgaljena ponuja prstan, pod prizorom zahrbtnega uboja pa ima ženska kačo v levici, z desnico pa si zastira pogled v daljavo. Med prizoroma v heroični baročni pokrajini počiva moški s posebnim gibom.
Cena kulturnega molka
V mestu so se rodili ali so v njem živeli znani ljudje: Ignacij Fr. Zimmermann (1777-1843), prvi meščanski škof lavantinske škofije; Janko Sernec (1834-1909), narodni buditelj, politični delavec, pravnik, pisatelj in eden prvih slovenskih družboslovcev; Ervin Mejak, narodno obrambni delavec, borec za severno mejo; Alfonz Šarh, narodni heroj in soorganizator NOB na Pohorju; Josip Pučnik, župan, predsednik čitalnice in posojilnice ter starosta Sokola; Ivan Lešnik, dobitnik ruskega odlikovanja v 2. svetovni vojni in obveščevalec na baltiški fronti. V Bistrici naj bi do leta 1940 živel Josip Vandot, mladinski pisatelj in avtor Kekca, ki je umrl v izseljeništvu med bombardiranjem Slavonskega Broda; Karel Formacher, katerega družina je imela državno pošto in je bil 1849 poslanec frankfurtskega državnega zbora; Ana Mlakar, oblikovalka odrskega in radijskega govora itn. Na bistriškem pokopališču so leta 1971 pokopali Jožefa Tomažiča, mladinskega pisatelja, dramatika in publicista, ki ima spominsko sobo v gradu, kjer so tudi stalna razstava molitvenikov, Ingoličeva spominska soba in razstava mineralov. Pred 2. svetovno vojno je bil Tomažič učitelj, ravnatelj, igralec, režiser na Jesenicah. Izviral je iz kmečke hiše z desetimi otroki na Tinju na Pohorju. Napisal je Pohorske pravljice, Dravsko rožo, legende Drvarka Marija, Pohorske bajke, pravljice Čarovničina hči, pripovedko Oglarjev sin in druga dela in jih objavil med 2. svetovno vojno. Ker je prekršil medvojni kulturni molk, ga je povojna literarna zgodovina zamolčala in ni ustrezno ovrednoten.
VIR: Miroslav Slana Miros, Večer
FOTO: Kip sv. Janeza Nepomuka iz niše ene od hiš (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
BISTRIŠKI DOM KULTURE NAJ NE BO KAMEN SPOTIKE
Ne bo novih krivic, prostor bo za vse
Dom kulture v Slovenski Bistrici naj bi vrnili cerkvi
Dom kulture v Slovenski Bistrici, kjer je že desetletja ustvarjajo tukajšnji kulturni delavci in kjer imajo številne s kulturo povezane prireditve, naj bi z denacionalizacijo vrnili rimskokatoliški cerkvi. Da z denacionalizacijo ne bi prizadeli kulturnega ustvarjanja, povzročili novih krivic in si kdaj v prihodnje očitali storjenega, so v občini Slovenska Bistrica imenovali komisijo, ki je dodobra proučila primer doma kulture.
»Člani komisije smo se odločili, da je treba dom kulture vrniti Cerkvi in temu v prid so vsi sprejeti zakoni. Vedeti pa morate, da mi dajemo samo mnenja, naloga države pa je, da se odloči. Po pogovorih s predstavniki rimskokatoliške cerkve, razgovorih s predstavniki Zveze kulturnih organizacij in občine smo menili, da bo tudi z ekonomskega vidika najpametneje dom vrniti in za uporabo prostorov poslej plačevati le dogovorjeno najemnino,« pojasnjuje odločitev komisije Alojz Vezjak, predsednik in podpredsednik občinskega sveta v Slovenski Bistrici. Svetniki so tak predlog podprli, vendar so menili, da se morajo pred končnim podpisom denacionalizacijske odločbe ta mesec še enkrat sestati vsi, ki jih kakorkoli prizadeva vračanje doma kulture Cerkvi.
VIR: Slavica Pičerko, Večer
FOTO: Dom Kulture, sedaj Slomškov dom (Simona Kostanjšek Brglez: Preobrazbe mesta, str. 339)
ZADNJI MAKOLSKI ČEVLJAR
V Makolah živi in dela eden makoštevilnih domačih obrtnikov čevljar Jurij Rojs. Kljub temu, da je s 73 leti že krepko zajadral med upokojence, se še vedno rad ukvarja s čevljarstvom. Saj se pravzaprav mora, je namreč edini Makolčan, ki še popravlja čevlje.
“Časi se vračajo,” pravi vedno nasmejani in zgovorni Jurij Rojs, ki ga krajani kar oblegajo z željami, da jim popravi ali naredi novo obutev pred bližajočo se zimo. Nič manj ljudi pa ne prihaja iz širše okolice, saj daleč naokoli ni več nobenega čevljarja. Res je, da ta obrt ne prinaša velikega dohodka in je zaslužek skromen.
“Ko bi bil nekaj let mlajši,” pravi Jurij Rojs, ki je dobro ocenil, da se zopet vračajo stari časi čevljarske obrti. Sam je že obnemogel in se ukvarja s čevljarstvom le še v zadovoljstvo sebi in domačinom.
V časih, ko je bil Jurij Rojs mlajsši, je izdelal na dan tudi po sedem toplancev, pa tudi čevlji po naročilu niso bili redkost. Veliko je imel tudi popravil. Zaslužil je toliko, da mu je, sicer ob skromnosti, uspelo vzgojiti in izšolati vse otroke. Sedaj že dolgo nima več obrti, nič pa ne kaže, da bi njegovo mesto prevzel kdo od mlajših. Prepričan je, da bo, ko bo povsem opustil čevljarstvo, v Makolah ta obrt popolnoma usahnila.
VIR: V. H., Večer
FOTO: Jože Rojs pri čevljarskem opravilu (V. H.)
Rodil se je policist, pravnik in podžupan STANISLAV MLAKAR
Stanislav Mlakar se je rodil 8. decembra 1958 v Ljubljani, otroštvo pa je preživel v Litiji, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Po končani osnovni šoli je nadaljeval in zaključil šolanje na kadetski šoli za miličnike.
Je poročen in oče dveh otrok. Živi v Vrholah pri Slovenskih Konjicah.
Leta 1976 se je kot miličnik zaposlil v Slovenski Bistrici in ob delu študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1989 tudi diplomiral. Že 29. avgusta 1984 je kot mlad miličnik prevzel vodenje takratne Postaje milice Slovenska Bistrica, saj je dan pred tem zaradi nesreče na strelišču umrl takratni komandir te postaje. Na tem delovnem mestu je ostal do začetka vojne za Slovenjo leta 1991.
Pred pričetkom vojne za Slovenijo je v Slovenski Bistrici, kot vodja modre linije, organiziral manevrsko strukturo narodne zaščite in bil prisoten na tajnih sestankih s predstavniki Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo in Republiškega sekretariata za notranje zadeve ter organizatorjem zelene linije v Slovenski Bistrici, majorjem Marijanom Streharjem. Stanislav Mlakar je bil kasneje premeščen v Maribor, kjer je v mestu in ob državni meji organiziral delo policistov v času agresije Jugoslovanske armade.
Kasneje je v mariborski policijski upravi opravljal različne naloge, predvsem na področju zagotavljanja varnosti na javnih prireditvah. V letih 1992−2006 je vodil varovanja zahtevnih domačih in mednarodnih športnih prireditev, ki so se odvijale v Mariboru, in bil vodja varnosti v letih 1996 in 1999, ko je Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II.
Stanislav Mlakar je do leta 2006 je opravljal delo v raznih službah Ministrstva za notranje zadeve RS, za tem pa je do leta 2009 opravljal delo vodje pravne službe v podjetju Protect d.o.o., Maribor.
Leta 2006 je bil prvič izvoljen v Občinski svet Občine Slovenska Bistrica in bil med leti 2010−2022 v treh mandatih podžupan Občine Slovenska Bistrica.
Je član programskega sveta Fakultete za varnostne vede in predavatelj pri Zbornici RS za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. Leta 2013 je skupaj s Fakulteto za varnostne vede, policijo, redarsko službo in zasebnimi varnostnimi službami zastavil in vodil v mestu Slovenska Bistrica inovativen projekt pod imenom »Varovana soseska«, po principu delovanja angleških varnostnih organov. Projekt je bil s strani Inštituta za korporativne varnostne študije Slovenije nagrajen, Občina Slovenska Bistrica pa je bila za leto 2015 proglašena za najvarnejšo občino v Sloveniji.
V času razglasitve epidemije Covid-19 je aktivno deloval v razširjenem vodstvu Občinskega štaba za civilno zaščito.
Pomemben je tudi prispevek in aktivna vloga Stanislava Mlakarja v društvenih dejavnostih v občini, kakor tudi v Krajevni skupnosti Vrhole − Preloge, v športnih društvih, v zvezi društev upokojencev in v veteranskem združenju Sever.
VIR: biografski-sb.si
OTVORITEV SOKOLSKE DVORANE V POLJČANAH
Za 10 letico obstoja bo Sokolsko društvo Poljčane odprlo v domu dvorano. Stavba na zunaj še ni dovršena, pač pa je dvorana že pripravljena in bo v soboto slovesna otvoritev, kar bo združeno z Miklavževim večerom . Širom Dravinjske doline si je doslej edini poljčanski Sokol postavil dom, in je na plodove 10 letnega dela sedaj lahko ponosen. Dvorana je lična in prostorna. Njena površina znaša 160 kvadratnih m etrov, je nad 5 m visoka in ima tudi prostoren oder. Sokol Poljčane je prevzel dediščino po
likvidaciji čitalnice, ki se je pred 10. leti prostovoljno razšla v prid novoustanovljenega Sokola. Premoženje 10.000 din, ki ga je zapustila čitalnica, so plodno naložili in leta 1938 je uspelo društvu kupiti primerno stavbišče. Celotna zgradba bo gotova v sokolski Petrovi petletki. Ob otvoritvi dvorane se Sokol vsem svojim vdanim in nevidnim sodelavkam in sodelavcem iskreno zahvaljuje za trud in požrtvovalnost, ki so jo posamezni doprinesli, zahvaljuje se pa posebno vsem, ki so društvo gmotno in materialno podprli.
VIR: Večernik
PRAGERSKO – ROGATEC PREKO MAJŠPERGA
Akcija za železniško zvezo
Po otvoritvi proge Krapina – Rogatec se je sprožila zamisel zgraditve železniške proge Pragersko – Rogatec. To zamisel so pozdravili pred leti tudi zagrebški krogi. Kolikega pomena je ta železniška zveza, bi se pokazalo šele po uresničenju tega načrta. Z zvezo Rogatec-Pragersko bi dobili tako zvano dravsko železnico, ki bi segala od Dravograda do Beograda. S tem bi se zelo skrajšal vozni čas do Zagreba, kar je posebno v mednarodnem prometu velike važnosti. Razbremenila bi se tudi proga Maribor-Zidani most, ki bi bila namenjena le za potrebe dravske banovine. Majšperska železnica bi bila važna tudi v strategičnem oziru in naj bi to akcijo podprla tudi vojaška oblast. Zgraditev proge Ptuj-Rogatec ne bi imela pomena, ker bi s tem odvrnili kraje od glavne proge in bi imela le lokalni značaj, če pa bi jo podaljšali do Maribora, bi dobila značaj glavne proge, kar pa bi pomenilo za kraje ob sedanji glavni progi gospodarsko propast.
Zato je pozdraviti akcijo, ki je izšla pred leti na Pragerskem in v Sp. Polskavi in ki se sedaj obnavlja. Z novo progo bi se razvil ugoden tujski promet in obnovili se bodo trgovski stiki z jugom. Potniki za Zagreb bi prihajali od Poljčan ter od Ormoža vsi na Pragersko. Zato je zgraditev proge Pragersko-Rogatec življenjskega pomena za vso tamkajšnjo okolico.
VIR: Mariborski večernik Jutra
Rodil se je učitelj, prevajalec, športnik in kulturni delavec MIROSLAV LEŠNIK
Miroslav Lešnik se je rodil 8. decembra 1923 v Mariboru očetu Ivanu in materi Amaliji.
Družina je živela do njegovega devetega leta v Mariboru, nato v Slovenski Bistrici.
Leta 1941 je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer se je pridružil osvobodilnem gibanju.
Po končani vojni je v Beogradu (Srbija) študiral na vojaški akademiji, a se je leta 1947 za stalno vrnil v domovino ter se odločil za učiteljski poklic. Diplomiral je na učiteljišču v Mariboru. Leta 1952 je postal učitelj telesne vzgoje na nižji gimnaziji v Slovenski Bistrici. Po končani pedagoški akademiji pa je 41 let poučeval angleški in nemški jezik. 12 let je bil mentor študentom v Mariboru.
Poročil se je z Lauro Lešnik (rojeno Span) in si z njo ustvaril družino. V zakonu sta se jima rodila hčerka Irina in sin Miro.
Imenovan je bil v svet zavoda Republike Slovenije za šolstvo, kot član komisije za izdajo učbenikov. 37 let je posvetil andragoškemu delu (Slovenska Bistrica, Maribor).
Veliko je predaval in prevajal.
S svojim delom je pustil sled v dramski sekciji Delavsko-prosvetnega društva (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica. Bil je član predsedstva klubov Organizacije združenih narodov (OZN) Slovenije, ustanovitelj in načelnik telesno-vzgojnega društva Partizan in soustanovitelj taborniške orgnizacije v Slovenski Bistrici ter bil dolgo tudi njen načelnik.
Na Andragoškem zavodu v Mariboru je poučeval do svojega 85. leta starosti.
Za svoje športne dosežke je prejel številne nagrade in priznanja.
Miroslav Lešnik je umrl 7. januarja 2013 v Mariboru, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
8. december 1714
UMRE MESTNI UČITELJ GABLER
Iz zapisa v poročni knjigi župnije Bistrica izvemo za podatek o takratnem učitelju. 19. februarja 1709 se je namreč poročil učitelj (ludimagister) Janez Jurij Gabler z Ano Marijo, hčerko pokojnega učitelja Lerhingerja († 1707), 7. decembra istega leta pa so krstili njunega sina Jožefa Ambrozija.
Janez Jurij Gabler je umrl že 8. decembra 1714, star komaj 34 let.
VIR: Koropec, Jože: Mesto Slovenska Bistrica v 18. stoletju, Zbornik občine Slovenska Bistrica II., 1990, str. 79
FOTO: Prva stran mrliške knjige župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica (matricula-anline.eu/sl/)
