Slovenska družba je že desetletja ujeta v politične delitve, zgodovinske mite in nezaupanje v institucije, opozarja dr. Urban Vehovar v knjigi Za dostojanstvo: Proti sovraštvu in zlu. V pogovoru je spregovoril o nastajanju knjige, življenju in delu v Berlinu, pozabljanju slovenske zgodovine, politični polarizaciji ter pomenu človekovega dostojanstva. Prav spoštovanje sočloveka in strpnost do drugače mislečih po njegovem prepričanju predstavljata temelj svobodnejše in bolj povezane družbe.

Kaj vas je spodbudilo k nastanku knjige Za dostojanstvo: Proti sovraštvu in zlu? Zakaj ste jo napisali prav zdaj?

O Sloveniji, njeni zgodovini in značilnostih sem razmišljal že dolgo. Želel sem jih predstaviti na enem mestu, saj Slovenijo vidim nekoliko drugače od večine ljudi. Knjiga mi je omogočila, da sem ta pogled izrazil.

Po delu s študenti na Pedagoški fakulteti v Kopru sem se preselil v Berlin, kjer sem želel pisati, vendar sem kmalu po prihodu doživel možgansko kap. Vrnil sem se v Slovenijo, okreval in se nato ponovno odpravil v Berlin. Tam sem delal kot čuvaj v muzejih in galerijah, med drugim v Muzeju za komunikacije, Berlinski galeriji, Bauhaus Archivu in spominskem parku Berlinski zid na Bernauer Strasse. Nekaj časa sem delal tudi v kavarni. Prejemal sem minimalno plačo, vendar sem spoznal izjemne ljudi, ki jih obiskujem še danes. Ta izkušnja me je zelo obogatila.

Pisal sem zjutraj, običajno od 7. do 9. ure, nato pa sem se s kolesom odpravil na delo. Zvečer sem bil za pisanje preutrujen. Tako je postopoma nastala knjiga, Berlin pa je postal moj drugi dom.

V knjigi slovensko zgodovino razdelite na šest obdobij. Kaj je ključna ugotovitev, do katere ste prišli ob tako širokem zgodovinskem pregledu?

Slovensko zgodovino sem želel uzreti kot celoto in opredeliti njene temeljne značilnosti. Tako sem prišel do šestih obdobij, ki jih opisujem kot obdobja pozabe zgodovine.

Prvo zajema mitsko starejšo zgodovino, drugo pozabljeno obdobje Habsburškega cesarstva in Avstro-Ogrske, tretje življenje v Kraljevini Jugoslaviji, četrto izkrivljeno in mitizirano predstavo o drugi svetovni vojni, peto pomanjkljivo predstavo o socialistični Jugoslaviji, šesto pa nepopolno in izkrivljeno vedenje o obdobju po letu 1991.

Ena ključnih ugotovitev je, da smo bili kot skupnost več kot 1300 let obrnjeni proti Zahodu, čeprav nas pogosto predstavljajo kot del Vzhoda ali Juga. Proti jugu smo bili izraziteje usmerjeni šele po letu 1918, jasen prelom z Zahodom pa je trajal od let 1943 oziroma 1945 do leta 1991.

Ker zgodovino vedno znova pozabljamo, se pogosto spomnimo predvsem Jugoslavije, pa še to skozi izkrivljeno podobo. Prepričanje, da smo v njej dobro živeli zgolj zato, ker smo bili Slovenci pridni in natančni, ne upošteva zadolževanja države. Jugoslavija je samo v sedemdesetih letih do leta 1980 najela za 16 milijard dolarjev posojil, kar bi danes pomenilo približno 80 milijard dolarjev. Mit je, da sta socializem in socialistično gospodarstvo dobro delovala. S tem pa ne zanikam prizadevnosti in sposobnosti prebivalcev današnje Slovenije.

Večkrat poudarjate, da je slovenska družba globoko zaznamovana s sovraštvom in razcepljenostjo. Kje danes najbolj občutite posledice tega?

Slovenska družba je izrazito razcepljena. Razdeljene so sicer vse družbe, vprašanje pa je, kako globoke so te delitve. V Evropi so podobno razdeljene Španija, Severna Irska ter Bosna in Hercegovina.

Pri nas se je razcep najprej pokazal v sporu med mlado- in staroslovenci, pozneje med liberalci in katoliki, med drugo svetovno vojno med izkrivljeno levico in dotedanjim družbenim polom, danes pa med domnevno levimi in domnevno desnimi.

Izraza »domnevno« in »izkrivljeno« uporabljam zato, ker slovensko polarizacijo presojam z veliko zadržki. Nobenega pola ni mogoče preprosto opredeliti kot belega ali črnega. V veliki meri gre za laži in manipulacije političnih elit vseh barv. Te se z razdeljenostjo hranijo in vanjo usmerjajo ljudi, ki sami po sebi niso tako grobi in izključujoči.

Menite, da politika v Sloveniji preveč posega v vsakdanje življenje ljudi. Kako se to kaže v praksi?

To je še posebej opazno v času volitev, ko se politično dogajanje prikazuje kot neusmiljen boj med dvema poloma. Zmaga ene ali druge strani naj bi imela skoraj usodne posledice za prihodnost ljudi.

K sovraštvu prispevajo tudi plačanci in boti na družbenih omrežjih, ki jih financirajo politične elite z obeh polov. Pridružujejo se jim ljudje, ki podležejo propagandi in črno-belemu razumevanju sveta.

Naše doživljanje družbe se tako krči na spopad med dvema ozkima frakcijama, ki sta si prisvojili politični prostor, čeprav je družba veliko širša. Posamezniku jemljeta svobodo, da bi bil sam svoj, neodvisno razmišljal in se odločal kot svoboden človek.

Eden osrednjih pojmov vaše knjige je človekovo dostojanstvo. Zakaj menite, da je ta tema v slovenskem prostoru pogosto spregledana?

Človekovo dostojanstvo se zanemarja predvsem zaradi izrazite politične polarizacije. V takšnih razmerah sta strpnost in spoštovanje do drugače mislečih pogosto nezaželena.

Slovenska družba se tudi sicer nikoli ni posebej zavzemala za spoštovanje človeka kot vrednote same po sebi. Pozno smo se modernizirali in izhajamo iz okolja majhnih kmetov, v katerem so cenili predvsem trdo delo, manj pa človeka zaradi njegovega dostojanstva.

Velik del knjige ste napisali v Berlinu. Kako vam je življenje v tujini pomagalo drugače razumeti Slovenijo?

Takšno izkušnjo bi priporočil vsakomur. Šele iz tujega okolja lahko domačo družbo opazujemo z večjo distanco. Znebimo se tudi nekaterih mitov o lastni in tujih družbah.

Nemška družba denimo ni tako vzorna, kot si pogosto predstavljamo. Tudi tam obstajata korupcija in pretirano dobro mnenje o sebi. Železniški promet in infrastruktura sta v slabem stanju, digitalizacija državnih uradov pa je marsikje slabša kot v Sloveniji. V težavah je tudi avtomobilska industrija, ki je dolgo veljala za njihov paradni konj.

Slovenci smo do sebe zelo kritični, pogosto tudi upravičeno, vendar nam pogled od daleč pomaga preseči črno-belo razumevanje sveta. Z veseljem bi naše študente in Slovence nasploh za najmanj pol leta napotil v tujino ali na delo za tekoči trak. Tako bi bolje razumeli, kje živijo, kdo so in zakaj študirajo.

Po dolgoletni akademski karieri ste v Berlinu opravljali tudi dela, ki so precej oddaljena od univerzitetnega okolja. Kako vas je ta izkušnja spremenila kot človeka in avtorja?

Iz višjega srednjega razreda sem se premaknil v nižji delavski razred. Opravljal sem preprosta in slabo plačana dela. Po delu sem bil tako utrujen, da nisem imel energije za koncerte, branje ali druženje.

Spoznal pa sem izjemne ljudi, ki so še danes moji prijatelji in mi dajejo občutek, da je Berlin tudi moj dom. Zdaj vidim in razumem veliko več kot takrat, ko sem delal na univerzi. Tudi ljudi sprejemam z več razumevanja.

To je za pisanje ter razumevanje družbe in človekove psihe zelo dragoceno. Prijateljica, redna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, mi je nekoč svetovala, naj se ne družim samo z ljudmi z doktorati. Imela je prav, saj se sicer človekov pogled na družbo hitro zoži in izkrivi.

V preteklosti ste sodelovali z Uradom za preprečevanje korupcije in Komisijo za preprečevanje korupcije. Kako danes ocenjujete stanje na področju integritete in zaupanja v institucije?

Iz pogovorov s poznavalci razmer sklepam, da je danes stanje še slabše kot nekoč. Sistemska korupcija je navzoča tako na državni kot lokalni ravni. Državni denar izčrpavajo politične stranke različnih barv in z njimi povezani posamezniki, ki se predstavljajo kot poslovneži. Zaradi tega so številna javna naročila občutno preplačana. Poulične korupcije pa pri nas skoraj ni.

Zaupanje v institucije je zelo nizko, kar potrjujejo javnomnenjske raziskave. Ljudje zlasti ne zaupajo političnim strankam, čeprav živijo v razmeroma veliki blaginji. Slovenija se po številnih kazalnikih uvršča med premožnejše družbe, medtem ko se raven politične in osebne svobode znižuje.

Narašča razkorak med blaginjo in svobodo. V začetku devetdesetih let smo pričakovali, da bo gospodarsko blaginjo spremljala tudi politična demokratizacija. Namesto tega ljudje brez večjega odpora sprejemajo vse več omejitev. Takšni procesi so sicer opazni tudi v drugih razvitih družbah.

Ali menite, da je slovenska družba danes bolj razdeljena kot pred desetimi ali dvajsetimi leti?

Slovenska družba je razdeljena že več kot 160 let, vse od spora med mlado- in staroslovenci. Težko bi rekel, da je danes stanje najslabše doslej, zagotovo pa je spor intenziven in prežema celotno družbo. V zadnjih dvajsetih letih se je po moji oceni še zaostril.

Z njim se hranijo politične elite vseh barv, takšno razumevanje sveta pa je blizu tudi številnim ljudem. Strpnost je namreč zahtevna, saj terja veliko potrpljenja, časa in energije.

Odpovedali so tudi mnogi izobraženci, ki ne zagovarjajo več lastnih, temveč politično narekovana stališča. Umirjeni ljudje pa težko dobijo prostor v medijih, ki jih pogosto obvladujejo politične stranke in aktivisti.

V knjigi opozarjate na nevarnosti politične polarizacije. Kako lahko posameznik ohrani kritično in neodvisno razmišljanje v času družbenih omrežij in hitrih informacij?

To ni preprosto. Slovenija že dolgo nima človeka ali skupine, ki bi predstavljala umirjen, politično avtonomen pogled na svet in obenem moralno avtoriteto.

Neodvisno razmišljanje se pogosto kaznuje z omejenim dostopom do denarja, projektov ali zaposlitev, posledice pa lahko občutijo tudi družinski člani. Avtonomni ljudje morajo biti pripravljeni plačati določeno ceno. Ne dvomim, da obstajajo, vendar so pogosto utišani in odrinjeni.

Dodaten problem so digitalizacija, preobilje informacij in težave pri njihovem razumevanju. Vse to pomeni novo breme za človeka, ki želi razmišljati samostojno.

Kaj bi po vašem mnenju moral biti prvi korak k bolj povezani in samozavestni slovenski družbi?

Najprej potrebujemo obveščanje, neodvisno od političnih interesov vseh barv. Sem sodijo svobodni mediji, kakovostni in politično neodvisni novinarji ter dostop do razmišljanj izobražencev in strokovnjakov.

Veliko preveč smo usmerjeni v Združene države Amerike in njihove ekscese, medtem ko zanemarjamo srednjeevropski prostor ter mislece, ki ustvarjajo v nemško govorečem okolju. Načrtno prekinjen stik s tem svetom je slovenskemu prostoru povzročil veliko škode.

Slovenska družba je obenem preveč podrejena napadalnim političnim strankam različnih barv in vrhu Katoliške cerkve. Njihovo prizadevanje za obvladovanje medijev in ljudi si upam označiti za totalitarno, čeprav je izraz zelo oster. Tudi posamezniki, ki navidezno niso odvisni od političnih strank, se hitro prepustijo izključujočim razlagam političnega dogajanja.

Če bi morali bralcem svoje knjige predati eno samo sporočilo, kaj bi jim želeli povedati?

Želim si, da bi bili ljudje dostojanstveni. To pomeni, da spoštujejo človeka že zato, ker se je rodil, pa tudi zaradi njegovih dosežkov, naklonjenosti do soljudi in sposobnosti delovati v dobro skupnosti.

Dostojanstvo vključuje strpnost do tistih, ki mislijo drugače. Vključuje tudi samozavest, ki pa jo Slovenci pogosto zamenjujemo z aroganco, napadalnostjo in željo po prevladi. Aroganca ni izraz dostojanstva, temveč egoizma in nezmožnosti delovati v skupno dobro.

Če nekdo vozi drag avtomobil, to še ne pomeni, da si ga je prislužil s poštenim delom v korist skupnosti. Vse prepogosto je lahko ravno nasprotno.

Po možganski anevrizmi ste doživeli zelo zahtevno življenjsko preizkušnjo. Kako je ta izkušnja vplivala na vaš pogled na življenje?

Zaradi bolezni ne morem več delovati kot univerzitetni predavatelj, saj ne zmorem vsakodnevnih večurnih predavanj ali pisanja zapletenih znanstvenih člankov. Po drugi strani pa mi je izkušnja veliko dala na področju ustvarjalnosti. Danes imam več zamisli kot kadarkoli prej. Stanovanje je polno listkov z idejami za prihodnje eseje in pripovedi.

Pišem krajša besedila, ki imajo znanstveno podlago, vendar sem prisiljen pisati preprosteje. To ustreza tako meni kot bralcem.

Ne bi mogel reči, da imam samo zaradi bolezni globlji odnos do življenja. Takšen razmislek pogosto pride z leti, ko je pot do smrti krajša od poti, ki smo jo že prehodili. Nekoč se mi je zdelo, da bom živel večno, danes pa vem, da lahko umrem tudi jutri.

Sprijazniti se moram tudi z možnostjo, da bom kmalu po smrti pozabljen. Kar lahko naredim za ljudi, ki jih imam rad, in za širšo skupnost, lahko storim le v času svojega življenja. Druge priložnosti ne bo. Prav v tem vidim smisel posameznikovega življenja.

Kaj vas danes najbolj navdihuje in motivira pri pisanju?

Veseli me, da lahko s pisanjem izrazim samega sebe. Ustvarjalnost mi pomeni vse več. V mojem življenju je veliko križišč, na katerih se srečujejo ljudje, ki so mi bili tako ali drugače blizu. Že iz tega lahko nastanejo zgodbe; povezati moram le posamezne niti.

Lepota naključij, človekova enkratnost ter njegova sposobnost za dobro in slabo dajejo življenju smisel, čeprav dokončnega smisla morda ni. Študentkam sem nekoč razlagal, da je z vidika evolucijske biologije smisel življenja prenos genov na naslednjo generacijo. Tukaj ni višjega smisla.

Camus je govoril o absurdnosti obstoja in človeka primerjal s Sizifom, ki vedno znova vali skalo proti vrhu. Toda tudi v tem je mogoče najti smisel. Meni ga danes daje pisanje, nekomu drugemu pa morda sedenje pred hišo in opazovanje življenja.

Se po letih v Berlinu počutite bolj Slovenca ali bolj Evropejca?

Počutim se predvsem človeka in bolj se zavedam njegove enkratnosti. Berlin s približno 3,8 milijona prebivalcev širi obzorja. Človeka spodbuja k sprejemanju ali vsaj dopuščanju drugačnosti ter k temu, da pokaže svoje najboljše plati.

V velikem mestu med tujci ne moreš biti nenehno zagrenjen in kritizerski, saj bi te ljudje zavrnili. Berlin zame pomeni raznolikost in strpnost. Tam sem srečeval ljudi, ki cenijo posameznika in njegovo ustvarjalnost.

Berlinčani znajo biti solidarni, zanima jih usoda sočloveka in pripravljeni so pomagati. Prepričanje, da so ljudje v velikih mestih nujno odtujeni in sebični, je mit, ki ga pogosto gojijo ljudje iz le delno urbaniziranih okolij, kakršno je tudi slovensko.

Kako preživljate prosti čas, ko ne pišete ali raziskujete družbenih pojavov?

Rad kolesarim in berem, čeprav manj, kot bi želel. Predvsem pa se srečujem s prijatelji – v Slovenski Bistrici, Ljubljani, Medvodah, Premanturi, Berlinu ali kjerkoli se naše poti križajo.

V življenju sem imel srečo, da sem spoznal veliko dragocenih in čutečih ljudi. Pri druženju z ljudmi, ki imajo poglobljeno znanje z različnih področij, pa se meja med prostim časom in znanstvenim delom pogosto zabriše.

Imate že v načrtu novo knjigo oziroma temo, ki vas trenutno najbolj zaposluje?

Veliko je že napisanega, potrebujem predvsem čas, da dokončam zbirke pripovedi in romane. Eseje, ki jih pišem za Reporter, nameravam preoblikovati v knjigo. V njih nadaljujem teme iz že izdane knjige – gre za portret Slovenije, ki vključuje zgodovino, politično dogajanje, psihologijo ljudi in literaturo.

Pišem tudi roman o očetu in najinem odnosu, Berlinske zgodbe, kratko zgodovino Slovenije skozi oči sociologa ter roman o doživljanju berlinske bolnišnice po možganski anevrizmi oziroma kapi.

Nastaja še roman o življenjskih križiščih in ljudeh, ki sem jih srečal osebno ali prek njihovih knjig, slik in filmov. To bo nekakšen hologram mojega življenja. Zame vse poti na koncu vodijo v Rim ali Berlin. Dela imam dovolj za prihodnjih deset ali petnajst let. Sedanja knjiga je začetek dolge poti in druge polovice mojega življenja.

Kaj vas pri Sloveniji kljub kritikam, ki jih izpostavljate v knjigi, še vedno navdaja z optimizmom?

Ni vse temno. Krize in stranpoti so tudi izziv, ki odpira prostor za dobre rešitve. Slovenija ima ogromno delovnih in ustvarjalnih ljudi ter sodi med premožnejše družbe na svetu. Pri tem ne mislim samo na denar, temveč tudi na storitve, ki jih zagotavlja država, denimo zdravstvo. To ponekod ne deluje, drugje pa deluje zelo dobro.

Slovenija je lepa dežela in ljudje marsikje vzorno skrbijo za stavbe ter okolje, v katerem živijo. Imamo veliko srečo, da smo se rodili v eni izmed najbolj urejenih in premožnih družb. Tega bi se morali zavedati, biti hvaležni in si prizadevati, da bi tako tudi ostalo.