V četrtek, 8. oktobra je v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici potekal dogodek v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine. Pogovorni večer so organizirali Zgodovinsko društvo dr. Jožeta Koropca Slovenska Bistrica, Nadškofijski arhiv Maribor in župnija Slovenska Bistrica.
Kulturni večer se je začel s predstavitvijo razstave o delu in življenju škofa Antona Martina Slomška (1800–1862, lavantinski škof 1846–1862) z naslovom Vse za Božjo slavo, zveličanje duš in prenovo škofije, ki je nastala leta 2024 ob dvestoletnici Slomškovega duhovniškega posvečenja. Razstavo je predstavila avtorica mag. Lilijana Urlep iz Nadškofijskega arhiva Maribor. Predavateljica je na kratko orisala Slomškovo življenjsko pot in njegovo delovanje na različnih področjih. Čeprav je bil Slomšek prvenstveno duhovnik in škof, je deloval zelo vsestransko: skrbel je za razvoj šolstva in slovenskega jezika, izdajal dela v slovenščini ter bil pobudnik ustanovitve Mohorjeve družbe.
V zgodovino se je zapisal predvsem s prenosom sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem v štajerski Maribor. Ob selitvi je pod lavantinsko škofijo prišlo celotno mariborsko okrožje (vsa mariborska okolica do Mure), ki je pred tem spadalo pod večinoma nemško govorečo sekavsko oziroma graško škofijo. S tem so bili prvič v zgodovini skoraj vsi Slovenci na Spodnjem Štajerskem združeni pod eno škofijo, kar je bilo za Slovence na Štajerskem takrat izjemno pomembno, saj so bili na deželni ravni v primerjavi z Nemci v manjšini. Tudi duhovniki, ki so izšli iz lavantinske škofije, so po Slomškovem zgledu delovali v slovenskem duhu, podpirali delovanje slovenskih društev ter spodbujali branje in naročanje slovenskih knjig, predvsem del Mohorjeve družbe. S tem so pomembno pripomogli k oblikovanju slovenske narodne zavesti, utrjevanju narodnostne meje in zoperstavljanju germanizaciji.
Predavateljica je prav tako poudarila, da je Slomšek kot duhovnik in škof večkrat obiskal Slovensko Bistrico. Kot škof je med drugim spodbudil povečanje zvonika župnijske cerkve sv. Jerneja. Nekoliko manj formalen pa je bil Slomškov obisk Bistrice leta 1833, ko ga je takratni župnik Luka Bužič (ali Božič) povabil na kosilo in preizkušnjo vina. Ob obisku so poskusili vino brandner, ki so ga, kot je zapisal Slomšek, takrat cenili kot najboljše štajersko vino oziroma kot kralja med štajerskimi vini; verjetno je šlo za predhodnika ali sopotnika današnjega ritoznojčana. V Bistrici si je Slomšek ogledal lepo urejene cerkve in Ignacijevo znamenje pri Marijini cerkvi. Z obiskom je bil zelo zadovoljen; zapisal je, da na celi poti (leta 1833 je obiskal Salzburg, Dunaj, Linz, Gradec, Maribor itd.) ni jedel tako dobrega grozdja in pil tako dobrega vina.
Dr. Simona Kostanjšek Brglez je predstavila življenje in delo zadnjega velikega cerkvenega kiparja lavantinske škofije Ivana Sojča (1879–1951), enega najplodovitejših cerkvenih umetnikov prve polovice 20. stoletja na našem območju. Posebna pozornost je bila namenjena njegovim delom v Slovenski Bistrici in okolici ter njegovim upodobitvam škofa Antona Martina Slomška.
Ivan Sojč se je rodil leta 1879 v Ljubnici pri Vitanju. Njegovo nadarjenost je že v otroštvu opazil Anton Aškerc, tedaj kaplan v Vitanju, ki je skupaj z župnikom Josipom Žičkarjem pripomogel, da je nadarjeni deček odšel v uk. Izobraževal in izpopolnjeval se je v več delavnicah, med drugim v Celju, Mozirju, Gradcu, Ulmu in na Dunaju. Posebej pomembno je bilo njegovo delo pri kiparju Karlu Federlinu v Ulmu, kjer je sodeloval tudi pri izdelovanju kiparske opreme za tamkajšnjo znamenito stolnico. Po vrnitvi v domovino leta 1908 je začel samostojno delovati, najprej v domači Ljubnici in Vitanju, leta 1911 pa se je z družino preselil v Maribor.
Čeprav Sojč ni imel akademske izobrazbe, je bil izredno spreten in vsestranski kipar. Delal je v glini, lesu in kamnu, njegova dela pa so bila ulita tudi v bron in beton. Odlikovalo ga je dobro poznavanje človeške anatomije in krščanske ikonografije. Ker je bil izučen tudi za pozlatarja, je lahko svoja lesena dela sam poslikal, pozlatil ali posrebril. Za cerkve na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju je izdeloval oltarje, prižnice, krstilnike, spovednice in kipe, ukvarjal pa se je tudi z izdelovanjem jaslic in nagrobnikov.
Najbolj znano Sojčevo delo v Slovenski Bistrici pa je nedvomno kiparska skupina Antona Martina Slomška z Blažetom in Nežico, ki danes stoji pred župnijsko cerkvijo sv. Jerneja.
Skupina je bila izdelana za novi Slomšekov dom, ki so ga v Slovenski Bistrici zgradili v letih 1937–1938 po načrtih arhitekta Radka Valentana. Julija 1938 so kip namestili na njegovo pročelje. Med okupacijo je bila skupina odstranjena s pročelja in shranjena v zvonici župnijske cerkve, maja 1991 pa je bila slovesno postavljena na sedanje mesto pred cerkvijo.
Motiv Blažeta in Nežice se neposredno navezuje na Slomškovo najobsežnejše in najpomembnejše pedagoško delo Blaže in Nežica v nedelskej šoli, ki je prvič izšlo leta 1842. Po dosedanjih ugotovitvah gre za najstarejše znano kiparsko delo na Slovenskem, na katerem je Slomšek upodobljen skupaj z Blažetom in Nežico. Še pomembnejša pa je ugotovitev, da je bila skupina, čeprav je bila prvotno vključena v pročelje Slomšekovega doma, prvi pravi javni spomenik Antona Martina Slomška.
Dogodek je potekal tudi v okviru praznovanja 800-letnice lavantinske škofije, katere sedež je Slomšek leta 1859 prenesel v Maribor.
