23. novembra nas je zapustil ustanovni član in prvoizvoljeni predsednik zgodovinskega društva Edmund Pogorevc-Edi. Rodil se je leta 1939 v Čakovcu na Hrvaškem v železničarski družini. Z družino se je v zgodnjih otroških letih, na začetku osnovnošolskega šolanja, vrnil v Slovensko Bistrico. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Slovenski Bistrici. Po zaključku šolanja pa se je vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, smer zgodovina in geografija.
Med letoma 1959 in 1961 je poučeval na Osnovni šoli Šmartno na Pohorju. Po odsluženem vojaškem roku v Mostarju in Pulju je leta 1962 začel poučevati na takratni Ljudski podružnični osnovni šoli na Zgornji Ložnici, danes podružnica OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Kar štiri desetletja je bil zvesta opora podružnici, sprva kot učitelj, od leta 1968 tudi kot njen pedagoški vodja. S tega mesta se je upokojil avgusta 2002. Mnogim generacijam ni delil le znanja, ampak jih je navduševal za ohranjanje lastne dediščine.
Edi je imel rad domačo Slovensko Bistrico, kjer si je ustvaril topel dom s partnerko Vido in njenima sinovoma Janijem ter Vladom, vse dokler ju poti niso vodile naprej v svet, ter s širokim krogom prijateljev. V zadnjem času je veliko pripovedoval o otroštvu, ki ga je preživljal na domačem mlinu ob potoku Bistrica.
Poleg Slovenske Bistrice je svoj neizbrisni pečat zapustil Zgornji Ložnici. V kraju je aktivno sodeloval pri Kulturnem društvu Alojza Avžnerja Zgornja Ložnica in Krajevni skupnosti Zgornja Ložnica, kjer je pomagal pri izboljšavah šolskih prostorov, dozidavi dodatnih učilnic, telovadnice in vrtca.
Že zgodaj ga je zanimalo domače zgodovinopisje in narodopisje. Za didaktično uporabo v šoli je pripravil več krajših zgodovinskih opisov domačih krajev in šol ter napisal kroniko Sto dvajset let venčeseljske ljudske in osnovne šole na Zgornji Ložnici. Sodeloval je pri vseh treh Zbornikih občine Slovenska Bistrica (1983, 1990, 2009) in pisal o življenjih zaslužnih Zgornjeložničanov, med njimi tudi o dr. Josipu Vošnjaku in Lovru Stepišniku, prvem potujočem slovenskem knjižničarju. Z vsemi, ki jih je zanimala lokalna zgodovina, je prav rad delil informacije. Podatke in gradivo je prispeval tudi za zadnje študije o Slovenski Bistrici, prav tako za pred kratkim izdan zbornik o Impolu.
Po upokojitvi je aktivno deloval v raznih društvih. V društvu upokojencev Slovenska Bistrica je bil od leta 2003 do 2011 predsednik, sodeloval pa je tudi v Zgornjepodravski pokrajinski zvezi Društev upokojencev. Bil je aktiven pri Delavsko-prosvetnem društvu Svoboda Slovenska Bistrica, v fotografski sekciji, v odborih za obnovo zgodovinskih objektov, predsednik Kulturne skupnosti občine Slovenska Bistrica ter član uredniškega odbora Biografskega leksikona občine Slovenska Bistrica.
Prav tako je bil ustanovni član Zgodovinskega društva dr. Jožeta Koropca in njegov prvi izvoljeni predsednik. On je dal pobudo, da se zgodovinsko društvo imenuje po dr. Jožetu Koropcu. Bil je strasten ljubitelj in poznavalec lokalne zgodovine ter skrbni zbiratelj literature, fotografij in drugega zgodovinskega gradiva. Objavil je številne prispevke o zgodovini Zgornje Ložnice in šolski zgodovini Ljudske in osnovne šole Venčeselj. Je tudi soavtor in razlagalec grba Krajevne skupnosti Zgornja Ložnica.
Za svoje dolgoletno delo je prejel številna priznanja: priznanje občine Slovenska Bistrica (2002), častno članstvo v KUD Alojz Avžner Zgornja Ložnica (2007) in priznanje DU Slovenska Bistrica (2023).
Pri vseh teh aktivnostih pa mu je strokovno stala ob strani življenjska partnerka Vida Topolovec, ki smo jo Bistričani dobro poznali tudi kot avtorico številnih člankov v lokalnih medijih. Delila sta strast do zgodovine in ohranjanja etnološke dediščine, predvsem običajev na Ložniškem.
Edi Pogorevc bo ostal v spominu kot predan učitelj, ljubitelj lokalne zgodovine in angažiran član skupnosti, ki je s svojim delom obogatil življenje številnih ljudi na Zgornji Ložnici, v Slovenski Bistrici in širše.
Vam je bil članek všeč? Bistričan.si nastaja z vašo podporo. Podprite lokalno novinarstvo →
