Čeprav so Haloze predvsem sestavljene iz laporja, najdemo tudi predel, na katerem prevladuje apnenec, ki ga nekateri imenujejo tudi osameli kras. Kras sredi Haloz je izredna zanimivost, ki ima vse značilnosti kraških pojavov kot npr. kraški izviri in ponori, najdemo pa tudi številne druge kraške pojave oz. vrtače, ponikalnice in kotliče. Med prav posebne primere kraškega sveta v Halozah spada prava kraška jama Belojača oz. Belovjača, kot ji pravijo predvsem domačini.

Jama Belojača je nastala ob koncu ledene dobe,  najdemo pa jo na meji med občinama Poljčane in Makole. S 550 m prehodnih rovov v dolžini 470 metrov je ena najdaljših kraških jam v Halozah. Leži južno od Makol v stranski dolini manjšega potoka.

Jama se deli v dva rova, levi se strmo vzpne navzgor in se konča po 30 m. Desni rov je dolg okrog 50 m in se konča v malo večji dvorani, v katero se stekata dva potočka. Z visokega stropa visijo posamični stalaktiti, večja skupina kapnikov krasi sklepni del desnega rokava.

Belojača, ki še ni v celoti raziskana, spada med najdaljše kraške jame na Štajerskem

Neokrnjen podzemni svet skriva številna bogastva, prav tu namreč živijo zaščitene in številne netopirje družine. Jama je pomembna kot zatočišče in prebivališče ogroženih vrst netopirjev, še posebej dolgokrilega netopirja in velikega podkovnjaka. V jami živijo jamske kobilice, netopirji in majhni hroščki. Oba rova sta brez jamarske opreme nedostopna.

V neposredni bližini lahko opazujemo tudi druge kraške pojave: vrtače, ponore, luknje – ponikalnice, zato je to področje pravi kraški svet v malem.

Pri domačinih v zvezi z jamo kroži tudi zanimiva legenda o skrivnostni bočki razbojnici Špelki, ki se je vanjo zatekla s svojimi dvanajstimi podaniki in naplenjenimi dragocenostmi, ki so jih odvzeli mimoidočim romarjem in popotnikom. Zaklada zaenkrat še niso našli, je pa jama nasploh zanimiva in vredna ogleda.

Mojca Kos