Globoko v gozdu se ob cesti Šmartno na Pohorju – Trije kralji, natančneje na Planini pod Šumikom, v hribu skriva Partizanska bolnica Jesen, edina obnovljena bolnišnica na vzhodnem delu Pohorja. Do bolnišnice lahko dostopate po krajši, a strmi poti po hribu iz glavne ceste, kjer sicer ni parkirišča, ali pa mimo kmetije Lepej in pašnika, po urejeni in slikoviti potki skozi gozd, ki vodi ob žuborečem potočku.

Partizanska bolnišnica Jesen je skupek koč, v katerih so oskrbovali vojne ranjence (partizane). Kompleks sestavljajo koča za osebje bolnišnice v velikosti 4 x 3,15 m, razkuževalnica v velikosti 3,14 x 2,4 m, koča za ranjence velikosti 8 x 3 m, od tega ambulanta v velikosti 6 m2, kuhinja velikosti 4,3 x 3,2 m, dve leseni stranišči, majhna zemljanka za hrano in priblino 200 metrov od bolnišnice oddaljena zemljanka za evakuacijo ranjencev. Stavbe so zaklenjene, a obiskovalci lahko dobijo ključ za ogled notranjosti pri lastniku kmetije Lepej v bližini. V notranjosti so ohranjeni zdravniški pripomočki, seznam pacientov, zemljevid, nekaj pohištva in kopija operacijske mize. Razstavljena je tudi deska z različnimi naboji, vendar jih nekaj manjka. Bolnišnica je od marca 2013 vpisana v slovenskem registru kulturne dediščine kot lokalni kulturni spomenik.

Zgodovina bolnišnice

Štab IV. operativne cone je leta 1944 podal ukaz, da se na območju vzhodnega Pohorja zgradi bolnišnica. Gradbena ekipa je našla prostor v Attemsovem gozdu in oktobra 1944 pričela z gradnjo. Od tod tudi izvira ime bolnišnica Jesen, saj so jo začeli graditi v jeseni. Graditelji so pri okoliških kmetih dobili gradbeno orodje, nato so izkopali useke v strmo pobočje, da so naredili majhne terase, na katerih so potem zgradili koče. Tramove koč so vezali s trtami ali jih izjemoma zbijali z lesenimi klini. Les so pridobivali v pol ure oddaljenem gozdu in ga nosili na gradbišče, saj je operacija tekla v tajnosti in bi s sekanjem, žaganjem in sprejemnjeno okolico lahko izdali gradbišče. Franc in Olga Mušič, gospodarja na kmetiji Lepej sta graditelje opozarjala na nevarnost, ko sta napajala živino.

Do konca decembra 1944 je bilo zgrajeno majhno naselje za bolnišnico. Nad barakami so postavljali stražo. Barake so znotraj oblepili s papirjem in platnom, od zunaj pa obložili s praprotjo, kar je služilo za markiranje in za toploto.

Po izjavah bolniške ekipe so prvi ranjenci v bolnišnico prišli konec decembra 1944, medtem ko partizanski dokumenti omenjajo prve ranjence šele 6. januarja 1945. V bolnišnici se je zdravilo najmanj 25 ranjencev. Prenos ranjencev do bolnišnice je bil zelo naporen, oviral jih je sneg, zakrivati so morali svoje sledi, veliko poti so morali prehoditi ob potoku, da so zakrili svoj vonj, tudi ranjencem niso pokazali lokacije in so jim zavezali oči na poti do bolnišnice. Veliko previdnost je zahtevalo tudi odpuščanje ranjencev iz bolnišnice. Kadar so vodili odpuščene ranjence iz bolnišnice, so se izogibali hiš, saj za imena kmetij blizu bolnišnice niso smeli vedeti. Ranjenci niso smeli vedeti, kje je bolnišnica, ker bi jo lahko izdali, če bi bili ujeti. Da se je osebje bolnišnice med seboj lahko sporazumevalo in govorilo tudi o okoliških kmetijah, so te poimenovali s partizanskimi imeni.

Večkrat je na bolnišnico prežala nevarnost, da jo bodo odkrile sovražnikove čete, a lokacija je bila dobro izbrana in ostala je skrita. Ob prežeči nevarnosti in bližini okupatorja je življenje v bolnišnici zamrlo. Življenje v bolnišnici je bilo nasploh zelo posebno. Dan so zamenjali z nočjo. Dneve so presedeli ali prespali zaviti v odeje v mrzlih barakah, saj podnevi niso smeli kuriti, ker bi jih izdal dim. Podnevi so kurili le, če je bila potrebna operacija ranjenca. Zvečer pa so barake zaživele in vsak večer so pregledali zatemnitev oken, da ne bi svetloba izdala barak. Igrali so šah, brali knjige in imeli politične igre.

Graditelji in medicinsko osebje bolnišnice so bili: Jože Kalan (upravnik), Ivan Strehar (župan, sekretar), Franc Kunc (vodja gradnje), Jože Žibert (vojni referent), Franc Urnaut (dezinfektor), Jože Hrastnik (kamufler), Oton Albreht (kurir), Anton Somrek (intendant), Anton Smogavec (intendant), Marija Podstenšek (kuharica), Ivan Krajnc (kuhar), Jože Smogavec, Jože Kresnik, Franc Mušič, Olga Mušič, Angelca Gril (bolničarka), Julijana kovač (bolničarka) in dr. Herman Slokan – Zmago (zdravnik).

Po koncu vojne in osvoboditvi nevarnost za bolnišnico ni minila, saj so se skozi Pohorje umikale posamezne ustaške skupine. Ranjenci so osvoboditev proslavili. Dekleta iz okoliških kmetij so prinesla hrano in ranjenci so še nekaj dni ostali v kočah v bolnišnici. Ko so se razmere v dolini umirile, so ranjenci bili konec maja 1945 premeščeni v mariborsko vojaško bolnišnico.

Koče so po umiku partizanov začele propadati, dokler niso bile leta 1961 v celoti obnovljene. Koče so postavili na nove betonske temelje in streho prekrili s trajnejšo pločevino. Obiskovalce obnovljene bolnišnice je potrebno opozoriti, da se je od leta 1944 močno spremenilo okolje. Smreke so zrasle in barak več ne zakrivajo. Ostal je le spomin na grozoto, junaštvo in še marsikaj, kar se je dogajalo na tem ozemlju.

Viri:

Penič, L. Partizanska bolnišnica Jesen. V: Zontar, J. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. 23, zv. 3, 1977.

Penič, L. Žrtve druge svetovne vojne iz občine Slov. Bistrica. V: Šerbelj, F. Zbornik občine Slovenska Bistrica II. Ljubljana, 1990.

Partizanska bolnišnica Jesen, Wikipedija.