Poljčane so pomembno prometno križišče v smeri proti Rogaški Slatini, Celju, Mariboru in Ptuju in izhodiščna točka za pohode na Boč.
Prvi ljudje so se v Poljčanah in okolici naseljevali v bakreni dobi. V 3. stoletju pred našim štetjem so sem prišli Kelti, nato Rimljani. Iz rimske dobe se je ohranilo nekaj najdb, med drugim kamen, ki je vzidan v župnijsko cerkev sv. Križa v Zgornjih Poljčanah. V virih se Poljčane (Poltsah) prvič omenjajo leta 1245, ko je oglejski patriarh bližnjemu samostanu v Studenicah podredil slivniško župnijo. Takrat je slivniška župnija dobila tudi Marijino (zdaj sv. Križu posvečeno) cerkev v današnjih Zgornjih Poljčanah, katere začetki segajo v 2. polovico 12. stoletja. V začetku 15. stoletja se tukaj omenja plemiški rod Graslov in v povezavi z njimi dvor, sicer celjski fevd v Poljčanah.
Med letoma 1844 in 1846 je bila skozi Poljčane (tedanji Pekel) speljana železnica; od takrat se zdajšnje naselje (Zgornje) Poljčane ni več razvijalo, medtem ko se je Pekel, ki se od druge polovice 19. stoletja imenuje Poljčane, razvil v večje naselje. Kraj je imel pošto, šolo in štiri sejme, v njem je bilo 90 hiš. Leta 1905 je bila ob Dravinji zgrajena tudi elektrarna. V drugi polovici 20. stoletja je veliko ljudi iz Poljčan in okolice zaposlitev našlo v podjetju za izdelavo otroškega pohištva LIP Poljčane.
Sedež občine Poljčane je v središču naselja, na Bistriški cesti 65. Neoklasicistični enonadstropni stavbi dajejo poudarek balkon v osrednji osi in trikotni strešni čeli ob straneh. Pomembni stavbi sta tudi nekdanja Nemška ljudska šola, v kateri je danes Zdravstveni dom in Zimetova hiša iz konca 19. stoletja, ki jo krasita bogata neobaročna fasada s stavbno plastiko in urni stolpič. Zaradi značilnega trikotnega tlorisa v obliki likalnika je dobila ime »peglezn«. V sklop železniških objektov, sodita zanimiva stavba, ki spada v tip »predalčne gradnje« in se je ohranila v skoraj prvotni obliki in eden redkih ohranjenih kretniških stolpov. Omembe vreden je tudi kostanjev drevored, ki vodi od glavne regionalne ceste do železniške postaje. Dvoredni drevored je bil v začetku 21. stoletja na novo zasajen.
Simona Kostanjšek Brglez