Max Vogrin se je rodil 20. septembra 1899 na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici očetu Antonu, železniškem nadzorniku, Slovencu, ki pa je bil močno pronemško usmerjen.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, realko pa v Mariboru.
Že v rani mladosti je bil naklonjen nemštvu in se maja 1915 prostovoljno javil v vojsko. Kot pripadnik 26. mariborskega polka je bil udeležen v šestih kraških ofenzivah − od Doberdoba do Grmade nad Trstom (oba Italija), kjer je bil prvič ranjen in odlikovan. Po hudih bojih v Dolomitih na Asiaški planoti (oboje Italija) je prišel v vas Soča. Sodeloval je v 12. ofenzivi pri prodoru skozi Bovec in vse do reke Piave (Italija), kjer je bil pri Longaronu (Italija) spet ranjen in odlikovan. Ob koncu vojne je kot praporščak svojo jurišno stotnijo med boji s Piave preko Kluž (občina Bovec) pripeljal v Celovec (Avstrija).
Maja 1919 se je kot prostovoljec − brambovec udeležil bojev s srbsko vojsko nad Labotsko dolino (Avstrija).
Po vojni se je se je morala njihova družina zaradi svojih nazorov umakniti v Gradec (Avstrija). Tam se je Max vpisal na študij geodezije in ga uspešno zaključil. Že tedaj je kot pristaš nacionalnih socialistov videl rešitev za obubožano Avstrijo le v vključitvi v veliki nemški rajh. Leta 1934 se je v Nemčiji zaposlil v nacistični državni službi za delo, kjer je dosegel visok položaj in bil kot brambovec avtomatično včlanjen v nacionalsocialistično stranko.
Po začetku 2. svetovne vojne je sodeloval v prodoru v Francijo čez Vogeze, kjer je bil odlikovan z železnim križcem. Na ruski fronti na Finskem je bil konec leta 1941 hudo ranjen in visoko odlikovan. Oktobra 1943 je bil kot stotnik prestavljen v Bovec, kjer kljub štirinajstim padlim vojakom in uboju SS-majorja ni streljal talcev in se ni znašal nad civilnim prebivalstvom ali napadal partizanov. »Dovoljeval« je oskrbo sanitetnih postaj in izpuščal zajete aktiviste. Pri obkolitvi Gregorčičeve brigade na krnskih planinah je »zašel«, zamudil in brez strela omogočil umik skupini partizanov, zaradi česar je bil degradiran in prestavljen v vojaško šolo.
Po vojni je bil kot nacist zaprt, a nato izpuščen kot neobremenjen. Ker se je leta 1934 zavzemal za anšlus Avstrije, je bil zaradi veleizdaje obsojen na leto strogega zapora. Po odsluženi kazni je sodeloval pri ustanovitvi predhodnice Svobodnjaške stranke (FPO), kjer je dobil službo. Nikoli ni izrazil obžalovanja zaradi sokrivde Wehrmachta pri zločinih nacizma.
Max Vogrin je umrl kot major v pokoju 11. junija 1985 v Gradcu, v bližini katerega je tudi pokopan.

VIR: biografski-sb.si