15. junij
Danes goduje VID
Ime Vid izhaja iz latinskega imena Vitus. Ime Vitus se povezuje z latinsko besedo vita »življenje«, tudi z latinskim vitalus »mladič« ali avitus »ded«. Nekatere slovenske različice imena vitus se dajo razlagati tudi iz slovanskega vit skupaj s pomenom »vladar, mogočen, vladajoč« npr. Vitomil, Ljudevit. Lahko pa je ime Vid povezano tudi z germanskim imenom Wido, ki ga razlagajo iz gotskega imena widus v pomenu »les, gozd« ali starosaškega imena wid ali starovisokonemškega imena wit v pomenu besede »daleč«.
Moške različice imena: Vido, Vide, Vidko, Vidoje, Vidoljub, Vidomir, Vidoslav.
Ženska različica imena: Vida.
15. junij
SVETOVNI DAN OZAVEŠČANJA O NASILJU NAD STAREJŠIMI
15. junija obeležujemo Svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi. Raziskave opozarjajo na povečanje nasilja nad starejšimi, ranljivost starejše populacije pa je močno izpostavila tudi epidemija covida-19.
Svetovna zdravstvena organizacija zlorabo starejših oziroma nasilje nad starejšimi opredeljuje kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje, ki se lahko pojavi v vsakem zaupnem razmerju, ob tem pa povzroči veliko škodo oziroma stisko starejše osebe. Gre za kršenje človekovih pravic in vključuje fizično, spolno, psihološko, čustveno, finančno oziroma materialno zlorabo in druga namerna ali nenamerna škodljiva ravnanja vse do zanemarjanja.
Po besedah Svetovne zdravstvene organizacije je to področje deležno razmeroma malo pozornosti, navkljub ocenam, da na svetovni ravni ena od šestih oseb, starejših od 60 let, izkusi eno izmed oblik zlorabe ali nasilja. Zdravstveni izzivi, ki jih je povzročila epidemija covida-19, so nasilje nad starejšimi močno osvetlili in izpostavili. Starejši namreč pogosto ostanejo neslišani, zaradi mnogih skritih in tihih oblik nasilja pa so prave razsežnosti nasilja nad starejšimi neznane. Hitro naraščanje odstotka starejšega prebivalstva zapoveduje tudi našo družbeno odgovornost o prepoznavanju in strateškem reševanju tega zaskrbljujočega svetovnega pojava.
POŠKODOVANA VOZNIKA, UNIČENI TOVORNJAKI
15. junija 2017 sta se na štajerski avtocesti, v bližini Slovenskih Konjic, zgodili dve prometni nesreči z udeležbo tovornjakov, dva voznika so odpeljali v UKC Maribor
15. junija 2017 je bil na nekaj kilometrskem odseku na štajerski avtocesti med Slovenskimi Konjicami in Slovensko Bistrico prav poseben dan. Policisti, zjutraj mariborski in popoldan celjski, so namreč obravnavali dve zelo podobni prometni nesreči. V obeh so bili udeleženi vozniki tovornih vozil, zaradi nesreč je bila avtocesta v smeri proti Mariboru zaprta več ur, obvoz je bil urejen po regionalni cesti. Za voznike seveda, ki so z avtoceste uspeli zapeljati pravočasno, da so se izognili stanju v več kilometrov dolgi koloni, ki se je bila nabrala zaradi obeh nesreč.
Najprej je zjutraj počilo okoli 9. ure. Voznik tovornega vozila s hrvaškimi registrskimi oznakami je blizu izvoza Slovenska Bistrica jug, v smeri proti Mariboru, s sprednjim delom vozila trčil v zadnji del priklopnika, ki je v koloni stal pred njim. Pri tem se je tako hudo poškodoval, da je bil nekaj časa v življenjski nevarnosti, a so popoldan s policije sporočili, da njegovo življenje ni več ogroženo.
Ko je promet potem nekaj ur potekal kot običajno, brez zastojev, pa je pri izvozu za Slovenske Konjice ob 15. uri prišlo do še ene zelo podobne nesreče. Pred cestninsko postajo se je nabrala kolona in v njej so bili tudi tovornjaki. Voznik tovornega vozila s poljskimi registrskimi tablicami je od zadaj trčil v svojega sodržavljana, ki je stal v koloni. Po trčenju sta vozili zagoreli, a so gasilci hitro posredovali. Voznika, ki je trčil v svojega kolega, so hudo poškodovanega odpeljali v mariborski UKC, kjer je ostal na zdravljenju. Zaradi nesreče se je v smeri proti Mariboru nabrala več kot deset kilometrov dolga kolona vozil, saj mnogi vozniki niso slišali obvestila o nesreči in jim ni uspelo pravočasno zapustiti avtoceste ter se proti Mariboru napotiti po regionalni cesti. Zaradi varnosti so občasno zapirali tudi predora Pletovarje in Golo rebro, zastoji pa so občasno nastajali tudi na regionalni cesti.
VIR: čk, Večer
DA NE BI UTONILO V POZABO
Turistično društvo Ajda Leskovec – Stari Log, društvo za prirejanje in prikaz starih običajev, je lera 2017 praznovalo 20-letnico delovanja. Sokrajanom, mlajšim generacijam in številnim obiskovalcem iz drugih krajev že vrsto let predstavljajo običaje, navade in dela prednikov. Tako skrbijo, da mnogi dogodki iz preteklosti ne utonejo v pozabo. Jubilej so zaznamovali pred tednom v Kulturnem domu Leskovec – Stari Log. Na prireditvi je zbrane pozdravil predsednik društva Beno Fingušt, kronologijo delovanja društva pa predstavila podpredsednica Alenka Narobe. Predsednik Medobčinske turistične zveze Slovenska Bistrica Leopold Turk je ob tej priložnosti zaslužnim članom društva podelil priznanja. Prireditev so popestrili s kulturnim programom.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: Člani Turističnega društva Ajda (Aleš Kolar)
OTROŠKA OPERA V SLOMŠKOVEM DOMU
Ob prazniku KS Laporje in v okviru festivala Poletje v Laporju je bila v soboto, 15. junija 2013, v Slomškem domu v Slovenski Bistrici na ogled otroška opera.
Gre za Mozartovo spevoigro Bastien in Bastiena, že peto predstavo, ki se je zvrstila v sklopu Papagenovega festivala.
Festival že drugo leto poteka na Glasbeni in baletni šoli Antona Martina Slomška Maribor. Dirigiral je profesor Tadej Kušar.
VIR IN FOTO: Studio Bistrica
V SLOVENSKI BISTRICI BODO GRADILI NOVO TELOVADNICO
Projekt razstavljen v banki
Letos naj bi končali začetne formalnosti, prihodnje leto pričeli gradnjo, leta 1987 pa predali telovadnico namenu
V programu samoprispevka Občine Slovenska Bistrica iz leta 1983 je tudi športna dvorana, ali kakor jo krajše imenujejo, telovadnica. Sedanja telovadnica pri Osnovni šoli Pohorskega odreda Slovenska Bistrica — postavljena je bila pred več kot 20 leti, zanjo pa skrbi bistriška Telesnokulturna skupnost — je premajhna za vse potrebe bistriških športnikov; uporabljajo jo učenci osnovne šole, Poklicne kovinarsko-metalurške šole, judoisti in drugi športniki. Bistričani v šali pravijo, da je telovadnica vendarle prazna med 22. in 5. uro zjutraj.
V začetku letošnjega leta je Občinska konferenca SZDL imenovala odbor za gradnjo telovadnice. Vodi ga Adolf Klokočovnik, bistriški župan, v njem pa so še predstavniki združenega dela, Telesnokulturne skupnosti in Zveze telesnokulturnih organizacij. Odbor je že izbral najboljšega od štirih idejnih projektov — izdelal ga je Elan — in si ga občani lahko ogledajo v bistriški likvidaturi banke. Ljudje si ga bodo lahko ogledali do konca meseca, med čakanjem pri bančnih okencih pa bodo lahko v knjigo vpisali tudi pripombe in predloge.
Adolf Klokočovnik je povedal: »Predvidevamo, da bodo začetne formalnosti končane jeseni, gradbena dela bi pričeli prihodnje leto, in če bo šlo vse po načrtih, bo lahko pričela telovadnica služiti namenu leta 1987. Stala bo blizu Osnovne šole Pohorskega odreda. Največ dela ima sedaj odbor z zagotavljanjem denarja. Večina bo zbrana od občinskega samoprispevka, nekaj bodo primaknile tudi mestne krajevne skupnosti s krajevnim samoprispevkom, prizadevamo pa si, da bi nekaj denarja prispevalo združeno delo. Organizacije združenega dela so doslej v glavnem pokazale pripravljenost za denarno pomoč, saj vedo, da potrebuje Slovenska Bistrica dvorano za množičen obisk športnih prireditev. Znano je namreč, da je bistriški judo na zvezni ravni, dobri so tudi košarkarji in odbojkarji. Poleg športnikov in učencev pa bi dvorano potrebovali še za rekreacijo občanov. Po zgraditvi nove telovadnice bo zato v uporabi še zmeraj tudi sedanja telovadnica.«
VIR: Janko Štruc, Večer
FOTO: Adolf Klokočovnik (Večer)
Umrl je sindikalist ŠTEFAN DOLINŠEK
Štefan Dolinšek se je rodil 5. decembra 1902 v Starem Logu pri Pragerskem.
Osnovno šolo je končal na Spodnji Polskavi in se leta 1919 v Slovenski Bistrici izučil za kovača. Med službovanjem v tovarni štedilnikov ‘Hiršl’ v Zagrebu (Hrvaška) se je vključil v kovinarski sindikat in Komunistično partijo (KP) ter se navdušil za socialistične ideje.
Nato je do odhoda k vojakom delal v opekarni Franca Steinklauberja na Pragerskem in si leta 1925 našel delo v Srbiji, kjer je začel prevzemati sindikalne funkcije in (so)organizirati stavke.
Leta 1931, ko se je na banovinski podkovski šoli v Ljubljani pripravljal na mojstrski izpit, ki bi mu dajal pravico, da odpre kovaško delavnico, je moral na ukaz KP pomagati pri begu revolucionarja, ki je bil obsojen na pet let težke ječe. Po tej sicer uspešno izpeljani nalogi so ga orožniki aretirali ter mu v zaporu hoteli izsiliti priznanje s pretepanjem in mučenjem. Ničesar ni priznal, je pa bil obsojen na šest mesecev zapora in po njem na izgon na Spodnjo Polskavo. Ker tam ni našel dela, je šel iskat službo v Kruševac (Srbija), kjer je za prihajajoče občinske volitve razpečeval brošure in letake KP. Policija je za to izvedela, ga aretirala in med preiskavo našla pri njem nekaj brošur. Na njegovo zasliševanje je pripotoval iz Beograda (Srbija) celo sam zloglasni šef tajne policije Dragomir Jovanović. Spet so ga tepli in hudo mučili ter ga prepeljali v najhujši zapor Kraljevine Jugoslavije, v beograjsko ‘Glavnjačo’, kjer so mu lomili prste in mu razbili podplate. Po tem ko ni ničesar priznal, so ga popolnoma izmučenega pripeljali na Spodnjo Polskavo.
Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče, preživel je tudi to in po vojni živel na Spodnji Polskavi. V kovaški delavnici, ki jo je imel v najemu od lastnika Doriča, je delal do sredine šestdesetih let, ko je zbolel.
Štefan Dolinšek je bil poročen s Spodnjepolskavčanko Heleno Frangež.
Umrl je 15. junija 1971 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
USTANOVLJENO PGD ŠMARTNO NA POHORJU
Na današnji dan,15. junija 1923, se je v stari šoli na Šmartnem na Pohorju zbrala ugledna druščina z namenom, da v kraju ustanovijo gasilsko društvo. Prvi občni zbor je sklical trgovec z lesom Leopold Vorša. Zapisi s tega zbora so sicer zelo skopi, pomembno pa je dvoje. Imenovali so upravni odbor in sprejeli sklep, da se za potrebe društva v kraju zgradi gasilski dom. V prvi upravni odbor so bili imenovani:
▪️ Leopold Vorša – predsednik,
▪️ Maks Furman – poveljnik,
▪️ Franc Kvas – podpoveljnik,
▪️ Ivan Rems – tajnik,
▪️ Ivan Koren – blagajnik,
▪️ Jurij Podvršnik – gospodar
354444820 578264827780585 5867425868613051354 nV letu 1924 so šmarški gasilci začeli gradnjo doma, pri čemer sta bili solidarnost in podpora vaščanov izrednega pomena. Gradbeno parcelo za postavitev doma je daroval Martin Pečovnik starejši. Prvi gasilski dom je bil lesen, zgradili so ga člani društva, sovaščani in drugi podporniki, les pa so darovali okoliški posestniki.
Leta 1929 je društvo nabavilo prvo ročno brizgalno, deset let pozneje pa so slovesno odprli nov, večji, zidani gasilski dom. Tretji, sedanji dom pa so postavili v letih 1971 in 1972. Velja še omeniti, da so šmarski gasilci leta 1980 kupili avtocisterno, ki je bila takrat edina takšna v takrat še skupni občini Slovenska Bistrica.
VIR: Informator in PGD Šmartno na Pohorju
FOTO: Gasilski dom Šmartno na Pohorju na razglednici iz leta okrog 1930 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
Rodil se je učitelj ANTON KANCLER
Anton Kancler se je rodil 15. junija 1914 na Zgornji Polskavi kot sin kmečkih staršev.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in šolanje nadaljeval na učiteljišču v Mariboru.
Po končanem šolanju je v Orli vasi pri Braslovčah, kjer je služboval, spoznal svojo bodočo ženo Marijo-Miro Čuček.
Leta 1941 je bil interniran na Dunaj, kjer je bil zaposlen kot odpravnik vlakov na železniški postaji, leta 1943 pa se je priključil partizanom.
V šolskem letu 1945/46 se je zaposlil v OŠ Stranice, kjer je bil nekaj časa tudi vodja šole. Po letu 1950 je delal kot predmetni učitelj na OŠ Vitanje.
Zaradi hude bolezni je leta 1957 obležal doma.
Anton Kancler je umrl leta 1987 na svojem domu v Slovenskih Konjicah.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je slikar JOSIP PIŠOF
Josip Pišof – Cepa se je rodil 15. junija 1911 na Pragerskem očetu Karolyju Pišofu in materi Mariji Pišof, rojeni Övegeš.
Starša sta se na Pragersko preselila iz Budimpešte (Madžarska). Josip je slikal že od otroških let. Ko je bil nagajiv, mu je mati v roke dala svinčnik in papir; slike so nastajale kar same od sebe. V mladih letih je bil vratar pri prvem slovenskem športnem klubu Maribor, kasneje pa pri Šparti iz Zemuna (Srbija).
Študiral je na Visoki šoli za likovno umetnost na Dunaju, kjer zaradi vojne študija ni mogel dokončati. Po osvoboditvi se je ob francoskih in slovenskih impresionistih dodatno sam izobraževal. Rad je risal sončnice, plesalke, Haloze, Slovenske gorice, Gorenjsko, tihožitja in predvsem mariborski Lent.
V svojem bogatem ustvarjalnem obdobju je s čopiči, barvami in platni prepotoval dobršen del Evrope. Kot mladenič je rad odhajal zdoma in obiskoval za slikarstvo tedaj pomembne evropske prestolnice kot so München (Nemčija), Pariz (Francija), Praga (Češka) in Dunaj (Avstrija). V glavnini svojega opusa se je osredotočal na klasične motive krajine, vedute, tihožitja in portreta v tehniki olja na platnu, četudi se je vzporedno ukvarjal še z grafitno risbo in pastelom. Rad je tudi ilustriral posamezne prizore iz gledaliških ali opernih uprizoritev, saj je kulturne ustanove obiskoval vsaj v tisti meri, kot je redno spremljal nogometne tekme mariborskih vijolic na domačem stadionu, kjer si je tudi pridobil častno mesto na loži veteranov.
Josip Pišof – Cepa je umrl 4. oktobra 1986 v Mariboru.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik IVAN ŠOLINC
Ivan Šolinc se je rodil 15. junija 1897 v Cerovcu, v občini Šentjur.
Osnovno šolo je obiskoval v Blagovni (občina Šentjur), gimnazijo pa v Celju in v Mariboru.
V vojni dobljeni naziv oficirja je zamenjal s častjo mašnika. Bogoslovje je obiskoval v Mariboru, bil leta 1923 posvečen in v Slovenski Bistrici istega leta začel svojo duhovniško službo.
Leta 1935 je kupil kapelo sv. Roka v Kovači vasi, ki jo je dal, kot pove napis na kamniti plošči nad portalom, leta 1922 sezidati domačin Franc Juhart v zahvalo sv. Roku za ozdravitev nog. Leta 1957 je bila povzdignjena v p. c. župnije sv. Jerneja Slovenska Bistrica.
Dal je pobudo za izgradnjo Slomškovega doma (kasneje preimenovan v Dom kulture in nato nazaj v Slomškov dom, op. ur.) za potrebe takratnih kulturnih in duhovnih prizadevanj v mestu in vanjo vložil svojo dediščino po starših. Leta 1937 so začeli z gradnjo. Gradili so ga večinoma meščani z udarniškim delom. Že takratna arhitekturna zasnova je vsebovala velik oder z vsemi spremljevalnimi prostori. Uporabi je bil svečano predan že leta 1938.
Po začetku 2. svetovne vojne je zaradi svoje izjave s prižnice, »da bo prvega Nemca pribil na misijonski križ na Jožefu«, zapustil Slovensko Bistrico. Nemci so na njegovo mesto postavili nemškega duhovnika. Bil je tudi odkrito v konfliktu z orjunaši. Po vojni se je leta 1946 vrnil v Slovensko Bistrico kot župnik, a se ni strinjal z delovanjem tedanje oblasti, zato so ga leta 1949 v Mariboru obsodili na tri leta zapora. Po odsluženi kazni je bil dve leti na bolniškem dopustu, od leta 1954−66 pa je bil nato župnijski upravitelj pri sv. Juriju v Celju.
Zaradi prometne nesreče je bil nato ponovno leto in pol na bolniškem dopustu, nakar se je po nasvetu zdravnikov umaknil v Črno goro, kjer je postal hišni duhovnik v samostanu redovnic šolskih sester.
Njegovo zlato mašo leta 1973 je počastil tedanji pomožni škof dr. Vekoslav Grmič v cerkvi sv. Jerneja v Slovenski Bistrici.
Ivan Šolinc je umrl 17. marca 1976 v Krškem, pokopan je v Slovenski Bistrici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je duhovnik ANTONIN ZAVADIL
Antonín Zavadil se je rodil 15. junija 1866 v Loukovu na Moravskem, Češka.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. Na gimnaziji v Přerovu (Češka) je na literarno nadarjenega Zavadila vplival njegov profesor literarne vzgoje F. Bily. Bogoslovje je od leta 1886 študiral v semenišču v Mariboru in med študijem sodeloval pri semeniškem listu ‘Lipica’.
Leta 1890 je bil posvečen, nato je bil od leta 1890−91 kaplan v Slovenski Bistrici, od leta 1891−92 na Šmartnem na Pohorju, nato pa do leta 1898 še v Pilštajnu, v Gorenju na Pohorju in v Remšniku. Nato je do leta 1901 živel v okrevališčih usmiljenih bratov v Algersdorfu in Eggenbergu pri Gradcu (oba Avstrija), med leti 1902−03 pa je delal v uredništvu ‘Slovenskega naroda’ v Ljubljani. Vmes je obiskal Bosno (za 3 mesece je vstopil k trapistom), a se spet vrnil v Slovenijo. Leta 1904 je bil kaplan v Jurovskem Dolu in bil avgusta istega leta suspendiran. Odpotoval je v Prago (Češka), nato v Švico, od koder je jeseni leta 1910 prišel za prefekta v deško semenišče v Mlado Boleslav (Češka), a vzdržal le do pomladi leta 1911. Potem se je 5 mesecev preživljal s hlapčevskim delom na kmetih, od leta 1912 pa bil v Pragi korektor v uredništvu ‘Politike’ in v tiskarnah.
Leta 1915 je šel k vojakom kot vojni kurat na ruski fronti (Poljska, Romunija), leta 1917 je zbolel za malarijo, marca leta 1918 zapustil vojaški stan in se vrnil v duhovniškega (že od leta 1915 se je potegoval za duhovniško rehabilitacijo) in se ustalil na Dunaju (Avstrija).
Bistvo Zavadilove publicistike je bilo približati Slovencem češko kulturo in umetnost, Čehom pa slovensko. Začel je leta 1897 pri listu ‘Slovenka’ z leposlovno bajko ‘Slovenka’. Leta 1899 je v istem listu orisal češke pisateljice z naslovom ‘Album čeških žen’, istega leta pa še v listu ‘Dom in svet’ Iz narodove duševne zakladnice. Leta 1901 je v časopisu ‘Slovenski narod’ opisal A. Jiraska in A. Dvořaka, leta 1902/03 v mesečniku za književnost, umetnost in prosveto ‘Slovan’ predstavil češko igralko Otylio Sklenarovo − Malo, N. Aleša, J. Arbesa in J. Husa. S slovanskega, zlasti češkega sveta, je v naše liste poročal o kulturnih dogodkih. Čehom je želel kar najširše predstaviti Slovence in je vneto pisal v češko časopisje. Leta je pripravljal knjigo ‘Slovinska čitanka’, v kateri je opisal spoznanja o slovenskem življenju, delu in literaturi.
Ker je pri svojem delu pogrešal primeren slovar, je sestavil leta 1908 v Pragi ‘Češko-slovenski slovar’ z 20.000 besedami, leta 1910 pa še prvi ‘Slovensko-češki slovar’ s 30.000 besedami.
Zajemal je iz tedanjega standardnega slovarskega besednega zaklada, zlasti iz Pleteršnika 1898.
Antonín Zavadil je umrl 14. januarja 1920 na Dunaju.
VIR: biografski-sb.si
Umrl je IGNACIJ MARIJA II. grof ATTEMS
Ignacij Marija II. grof Attems, vnuk Ignaca Marije I. Attemsa, se je rodil 27. februarja 1714 v Gradcu (Avstrija) očetu Francu Dizmi Attemsu in materi Mariji Zofiji Herberstein Pusterwald, poročeni Attems (*1694 †1715).
Ko je imel Ignacij Marija 20 let, je odšel na študijsko potovanje po Nemčiji, Češki, Nizozemski, Belgiji, Franciji in Italiji.
Po vrnitvi ga je cesar Karel VI. imenoval za vladnega svetnika v Gradcu, cesarica Marija Terezija pa ga je leta 1741 povzdignila v komornika in tajnega svetnika.
Ignacij Marija je v Slovenski Bistrici vodil šolo jahanja, ki jo je ustanovil njegov oče. Po očetovi smrti je ustanovil tudi kobilarno v Brežicah, ki se je okrog leta 1760 ponašala s 160 kobilami in žrebeti.
Leta 1739 se je v Gradcu poročil s tirolsko plemkinjo Marijo Jožefo grofico Khuen von Belasy (1721−1784). V zakonu se jima je rodil sin Ferdinand Marija I. Attems.
Ignacij Marija II. Attems je umrl 15. junija 1762 na Dunaju (Avstrija), kjer je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
Naroči se na novice prek RSS
