17. oktober
Danes goduje IGNACIJ
Ime Ignac izhaja iz latinskega imena Ignatius, ki pa je izpeljano iz starejšega imena Egnatius. Egnatius je bilo starorimsko rodovno ime, ki se povezuje z etruščanskimi imeni tipa Ecnate, Ecnanta, katerih pomen pa ni znan. Grška oblika za latinsko ime Ignatius je Ιγνατιος (Ignátios). Latinsko Ignatius so po povezovali z latinsko besedo ignis »ogenj«.
Moške različice imena: Ignacij, Ignacije, Ignacijo, Ignatija, Ignjat, Ingo, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nako.
Ženske različice imena: Ignacija, Iga, Naca, Nacka.
17. oktober
SVETOVNI DAN BOJA PROTI REVŠČINI
17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila leta 1992 Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija o človekovih pravicah, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote.
NONO JE BIL NJEGOV ZAVEZNIK
Novo sezono prireditev v knjižnici so začeli s pogovorom z igralcem Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem
V Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica so novo sezono prireditev začeli s pogovornim večerom. Gostili so Gojmirja Lešnjaka – Gojca, gledališkega, filmskega in televizijskega igralca, režiserja, direktorja, učitelja, knjižničarja, lesarja, tabornika in glasbenika. Letos februarja je praznoval okrogli rojstni dan tako, kot je značilno zanj – na odru, ker je prav na ta dan premierno igral v muzikalu Nune v akciji. Nekoč je dejal: “Ob vsaki končani dekadi se človek z zadržkom prepusti novi desetletki, se počasi sprijazni z okroglo številko, a kmalu ugotovi, da gredo leta tudi od tam naprej.”
Že v začetku pogovora z Mojco Plaznik Plavec je povedal, da njegove korenine sežejo tudi na Kras, čeprav je otroštvo preživel v Ljubljani. Na čas v otroštvu, ki ga je preživel pri noni in nonu, ima čudovite spomine. Z nonom sta bila zaveznika in še posebej se spominja skupnih pobegov v vaški bife, kjer je bil priča pogovorom odraslih, ki so se mu zdeli blazno pomembni, modri in imenitni, čeprav jih ni prav nič razumel. Na očetovo željo se je najprej izučil za poklic lesarja, se nato vpisal na agronomijo, končal pa pedagoško akademijo, smer slovenistika in knjižničarstvo. Eno leto je celo poučeval v petem razredu na eni od osnovnih šol v Ljubljani. Glasba je bila Gojčeva sopotnica vse življenje. Začelo se je v domači garaži, kjer sta s prijateljem igrala na podarjeno kitaro, kartonske škatle pralnega praška pa so nadomeščale bobne.
Prijatelji so ga prepričali, da je šel pozneje na sprejemne izpite na igralsko akademijo, čeprav je imel pomisleke zaradi disleksije, zaradi katere je v otroštvu marsikdaj preživljal travme. Gojc je prepričan, da ga je izoblikovalo tudi taborništvo, v katerega ga je vpeljal njegov oče, ki je bil eden od ustanoviteljev tabornikov pri nas.
Taborništvo je povezano tudi z njegovimi zgodnjimi začetki igralstva, saj sta z očetom ob tabornem ognju uprizarjala skeče. Po končanem študiju se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, zatem v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, nato pa je igral praktično v vseh slovenskih gledališčih. Deset let je bil direktor Kosovelovega doma v Sežani. Gojmir Lešnjak – Gojc je oblikoval več kot šestdeset gledaliških vlog, prav toliko filmskih in televizijskih, sodeloval je v muzikalih in v mnogih vlogah gledališkega režiserja. Je tudi ikona številnih televizijskih oddaj.
VIR: Tomaž Ajd, Štejer’c
FOTO: Matjaž Tavčar
NOVI PROSTORI ZA GLASBENO ŠOLO
Danes sta župan bistriške občine dr. Ivan Žagar in ravnatelj Glasbene šole Slovenska Bistrica Ignac Pančič odprla nove šolske prostore. Gre za 150 kvadratnih metrov obnovljenih prostorov v neposredni bližini šole, na Trgu svobode. V njih bodo pisarne, skupinska učilnica in učilnici za individualno poučevanje igranja na glasbila. Pančič je povedal, da glasbeno šolo obiskuje 486 otrok in da je na njej 29 učiteljev glasbe in baleta. Za obnovo prostorov, v katerih so bili politične stranke in društva, je šola porabila 50.000 evrov, občina pa ji je dodelila prostor. Župan Žagar je na slovesnosti dejal, da se z otvoritvijo novih prostorov zaokrožuje kulturno-izobraževalni kare, ki ga sestavljajo knjižnica, glasbena šola in zavod za kulturo.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer
FOTO: Nove prostore sta odprla župan Ivan Žagar, levo, in ravnatelj Ignac Pančič, desno (Zdenko Kodrič)
BISTRIŠKA VODARNA ŠE NE OBRATUJE
Ozonator, oglje, analize
Nova bistriška vodarna je sicer poskusno že obratovala, vendar bodo morali Bistričani na vodo iz nje še nekaj časa počakati. Analiza je pokazala, da je bakteriološko čista, se je pa malo preveč povečala vrednost pH — verjetno zaradi svežih ometov. Tako bo treba vodo še dodatno analizirati.
Komunalci pravijo, da so svoje delo pravočasno opravili, vendar pa vodarna nima ozonatorja in naj bi ga dobila te dni. Čakajo še na oglje, ki ga bodo dobili s posredovanjem Impola, iz Italije.
Vse to naj ne bi trajalo predolgo, tako da bodo Bistričani čimprej preskrbljeni z novimi količinami ustrezne pitne vode.
VIR: (zr), Večer
FOTO: Bistriška vodarna (Radio Štajerski val)
NOV STANOVANJSKI BLOK V SLOVENSKI BISTRICI
Te dni dokončujejo v Slovenski Bistrici gradnjo enajstanovanjskega bloka, ki bo v naslednjih dneh že tudi vseljiv. To bo četrti enajstanovanjski blok, ki so jih zgradili v zadnjem času med Zg. in Sp. Bistrico. Dejansko sta kraja že med seboj povezana, saj stoji tu že od prej šest lepih blokov, ki jih je postavila tovarna.
Sploh se je gradbena aktivnost v slovenjebistriški občini močno razmahnila. Veliko gradijo tudi zasebniki, ki jim je občina dala kredit iz stanovanjskega sklada. Tako že gradi ali pa bo z gradnjo začelo 42 zasebnikov.
VIR: Večer
FOTO: Tako bo izgledal novi blok. Na fotografiji prvi, že vseljen, od štirih takšnih novih blokov (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
SNEG POBELIL SPODNJO POLSKAVO
Sneg je to leto pobelil Spodnjo Polskavo že 17. oktobra, dan mrtvih je prinesel zoprno, hladno in deževno vreme. »Na pokopališču so jokala srca in cvetlice, ker so nas hladile hladne snežinke, je bilo malo obiskovalcev grobov,« je zapisal župnik Melhior Zorko v »Spominsko knjigo« in nadaljeval: »Čeprav nas je sveta Terezija prestrašila, da bo zima huda, so pastirji pasli živino še do božiča, ker ni bilo ne zime in ne mraza. Prvo tanko zimsko belo odejo smo dobili 3. januarja 1935, teden dni pozneje pa je zapadlo četrt metra snega.«
VIR: Mirko Munda: Spodnja polskava in njena stoletja, str. 201
FOTO: Panorama Spodnje Polskave približno leta 1935 (Pokrajinski arhiv Maribor)
Umrl je učitelj IVAN POVH
Ivan (Johann, Janez) Povh, učitelj in nadučitelj se je rodil 29. maja 1858 v Vešeniku pri Slovenskih Konjicah.
V ljudsko šolo in gimnazijo je hodil v Celju, na učiteljišče pa v Mariboru, kjer se je naučil igrati violino (gosli), klavir in orgle.
Po končanem šolanju je bil Ivan Povh učitelj v avstrijskem Strassu in nato na Kozjanskem hribovju v Pilštajnu (občina Kozje). Prijatelj in sošolec Gabrijel Majcen, ki je od 11. junija do konca avgusta 1881 začasno poučeval na Zgornji Ložnici, mu je povedal o prostem učiteljskem mestu na venčeseljski ljudski šoli. Ivan Povh je zaprosil za to učiteljsko mesto in prišel 11. oktobra 1881 za učitelja v enorazredno ljudsko šolo pri Svetem Venčeslju na Zgornji Ložnici, kjer je ostal do 24. maja 1924, ko je bil po 46 letih službe upokojen.
Ivan Povh je ob pomoči Josipa Vošnjaka skrbel, da je šola ostala slovenska. Ob šoli je uredil šolsko drevesnico, trsnico in vrt ter učil otroke in njihove starše umnega kmetovanja in plemenitenja sadovnjakov in vinogradov ter urejanja vrtov.
Izven šole je vodil cerkveni pevski zbor, po potrebi igral orgle in pomagal prirejati kratke gledališke prizore ob praznikih.
Ivan Povh je ustanovil tudi šolarsko knjižnico, ki je izposojala knjige otrokom in staršem.
Umrl je 17. oktobra 1932 na Zgornji Ložnici.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj in ravnatelj SREČKO RAJH
Srečko Rajh se je rodil 17. oktobra 1932 v Mariboru, kjer je živela njegova družina, ki se je leta 1943 preselila k starim staršem v Pretrež v občini Slovenska Bistrica.
Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru. Leta 1945 je opravil diferencialni izpit in se vpisal v nižjo gimnazijo v Slovenski Bistrici, ki jo je končal leta 1948. Nato se je vpisal na l. državno gimnazijo Maribor, kjer je z uspehom končal 1. letnik, v drugem letniku pa je zbolel (trahom), zato se je naslednje leto prešolal na Učiteljišče Maribor, kjer je opravil sprejemni izpit in se vpisal v 2. letnik. Učiteljišče je končal leta 1954. Nato je bil vpoklican na služenje vojaškega roka, ki ga je odslužil v šoli za rezervne artilerijske (topniške) častnike.
Po vrnitvi s služenja vojske se je zaposlil kot učitelj pripravnik na osnovni šoli v Slovenski Bistrici, kjer je služboval tri leta, nato pa eno leto na osnovni šoli na Šmartnem na Pohorju. Med tem časom je 10. aprila 1959 opravil tudi strokovni izpit. V letu 1957 je opravil v Ljubljani enomesečni tečaj za poučevanje telesne vzgoje. Leta 1959 je prišel kot mlad učitelj na Osnovno šolo Črešnjevec, kjer je 1. septembra 1968 postal ravnatelj šole, ki jo je vodil do smrti leta 1984. Med delom na šoli je izredno študiral na Pedagoški akademiji (PA) Maribor in sicer na oddelku za razredni pouk in diplomiral oktobra 1974.
V obdobju, ko je prišel na Črešnjevec, se je poročil s Frančiško, rojeno Žnidar. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Metka 1963, Alenka 1964 in Srečko 1964.
Ves čas svojega življenja je bil aktiven na športnem, društvenem in kulturnem področju. Že v času šolanja je aktivno deloval kot odbojkar v športnem društvu Branik Maribor, od leta 1950 pa je deloval v športnem društvu Partizan Črešnjevec kot načelnik, organizator in kapetan odbojkarske ekipe, ki se je uvrščala v sam vrh, saj so igrali celo v slovenski ligi.
Na kulturnem področju je bil nekajkrat predsednik Kulturno-umetniškega društva (KUD) Črešnjevec, režiser in igralec ter pevec. Igral je tudi v Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica.
Deloval je v organih krajevne skupnosti (KS): bil je predsednik skupščine, član in vodja odborov za napeljavo vodovoda, telefona, asfaltiranja ceste, referenduma. V njegovem času so na Črešnjevcu zgradili tudi novo osnovno šolo. Bil je tudi član mnogih občinskih odborov pri kulturi in športu. Od leta 1961 je bil aktivni član Lovske družine (LD) Črešnjevec.
Za svoje delo je prejel mnoga priznanja.
Srečko Rajh je umrl je 31. decembra 1984 v Mariboru, pokopan je na Črešnjevcu.
VIR: biografski-sb.si
ŠMARTNO NA POHORJU
Podpisano šolsko vodstvo so tem potom najprisrčneje zahvaljuje vsem obrtnikom, ki so pripomogli, da se je naše zanemarjeno šolsko poslopje popravilo. Zlasti gre zahvala mizarskemu mojstru g. Simšeku in pleskarskemu mojstru g. Vrečkotu, oba iz Slov. Bistrice, ki sta dokončala svojo nalogo zvesto in o pravem času. Prav lepo zahvalo si je pa zaslužil zidarski mojster g. Stupau, tudi iz Slov. Bistrice, ki je že pred petimi mesci prevzel zidarska dela, poslal pa svoje delavce šele 2 dni pred začetkom šolskega leta ter s tem svojim odlašanjem povzročil, da se pouk sploh ni mogel pričeti o pravem času. Popravila znotraj in zunaj šolskega poslopja vsled deževne jeseni slabo napredujejo, pouk je zelo oviran in mnogi sploh ne pošiljajo otrok v šolo, ker se izgovarjajo, da je deca v nevarnosti vsled popravil na šoli, G. Stupan, koliko truda je stalo šol. voditelja, predno je prepričal davkoplačevalce o potrebi renoviranja šole, koliko truda ga je stalo predno se je dobil potreben kredit, koliko truda ga je stalo, predno je o priliki šol. popisovanja staršem dopovedal potrebo rednega pošiljanja otrok v šolo in zdaj pridete Vi počasnih korakov in pričnite z delom šele 2 dni pred začetkom šole vkljub opetovanim prošnjam ter ovirate s tem pouk do skrajnosti. Ali ni bilo dovolj dolgo in suho poletje, da bi lahko svojo delo dovršili med počitnicami? Toda škoda besed! Vsem šol. svetom pa tega »zidarskega« mojstra prav toplo priporočam!
VIR: Zagažen Ivan, šolovodja, Tabor
FOTO: Šmartno na Pohorju okrog leta 1910 (Arhiv ZZK Slovenska Bistrica)
SMRT NA ŽELEZNICI
V nedeljo dne 17. t. m. zvečer je šel posestnik Simon Žvagan iz Lukanje vasi pri Slov. Bistrici proti domu, ko pride večerni vlak bistriški za njim ga zgrabil od vzadaj, da je Švagan tako nesrečno padel, da je bil na mestu mrtev. Nesrečnež je bil najbrže malo nadelan, da ni slišal vlaka prihajati. Železniško osobje ne zadene po do sedanjih poizvedbah nikaka odgovornost.
VIR: Straža
ŽUPNIK UMRL ŽE NEKAJ MESECEV PO PRIHODU
Leta 1877 je ostala zgornjepolskavska župnija brez župnika, ker je 40-letni župnik Jožef Masten, ki je prišel na Zgornjo Polskavo 1. maja tega leta, hudo zbolel in 17. oktobra umrl. Za upravnika župnije je bil imenovan 27-letni zgornjepolskavski kaplan Franc Dovnik, ki je v katoliški hierarhični lestvici hitro napredoval: na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru je v letih 1889–1890 predaval moralko in filozofijo.
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 120, 243-244
17. oktober 1869
PROPADE USTANOVNI OBČNI ZBOR DELAVSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA DRUŠTVA V SLOVENSKI BISTRICI
Po tem, ko je bila 22. septembra 1869 ugodno rešena vloga za ustanovitev Delavskega izobraževalnega društva v Slovenski Bistrici in je bilo društvo kot šele drugo društvo na Štajerskem ustanovljeno, pa do konstituiranja društva ni prišlo.
Ustanovnega občnega zbora, ki je bil sklican 17. oktobra 1869, se je namreč udeležilo samo 20 ljudi, ki pa so, po tem ko so nekaj časa poslušali izvajanja urarja Preindla o prevzgoji delavcev, kratko malo ušli. Po tem neuspehu ni Priendl, ki je bil glavni pobudnik društva, sklical nobenega zborovanja več; spomladi leta 1870 pa se je preselil v Slovenske Konjice.
VIR: Franc Rozman, Delavsko gibanje na območju občine Slovenska Bistrica od začetka do 1. svetovne vojne, Zbornik občine Slovenska Bistrica I., 1983, str. 356
Rodil se je slikar LEOPOLD KUPELWIESER
Leopold Kupelwieser se je rodil 17. oktobra 1796 v Markt Piestingu (Avstrija) očetu Johannu Baptistu Georgu Kilianu Kupelwieserju (1760–1813), solastniku tovarne za izdelovanje namizne posode.
Svoje izobraževanje na dunajski akademiji likovnih umetnosti je začel 9. februarja 1808, ko je bil star dvanajst let in tam študiral do novembra 1823. Že med študijem je prejel tri akademijske nagrade.
Kot portretist je kmalu postal eden od umetnikov, ki jim je bil omogočen neposreden dostop do cesarske družine.
Med letoma 1823 in 1825 je kot spremljevalec ruskega plemiča Aleksandra Beresina potoval po Italiji in tam skiciral pokrajino, stavbe in narodne noše.
Ko se je Kupelwieser avgusta 1825 vrnil na Dunaj, je ustvaril številne portrete in naslikal strogo komponirano sliko Sveti trije kralji na poti v Betlehem, popolnoma pod italijanskimi vtisi nastalo delo, ki mu je prineslo velik uspeh. V tem času je slikal tudi za cesarsko družino, portretiral in se intenzivno posvečal cerkveni umetnosti. Leta 1831 je bil imenovan na mesto korektorja na dunajski akademiji, od leta 1836 pa je delal kot profesor.
Ravno sakralna dela, za katera je najpomembnejša naročila dobival od tridesetih let pa vse do
smrti, so tista, po katerih je najbolj prepoznaven. Kot enega vodilnih cerkvenih slikarjev ga je papež Pij IX. novembra 1851 odlikoval z viteškim križem reda sv. Jurija.
Poleg ostalih monumentalnih del ki jih je Kupelwieser ustvaril, spadata v njegov opus tudi sliki ‘Srca Jezusovega’ in ‘Srca Marijinega’ v spodnjepolskavski cerkvi sv. Štefana, ki pomembno dopolnjujeta Kupelwieserjev maloštevilni slikarski opus, ohranjen na Slovenskem.
Leopold Kupelwieser je umrl 17. novembra 1862 na Dunaju.
VIR: biografski-sb.si
