
25. januar
Danes goduje DARKO
Ime Darko je po eni teoriji s pripono -ko podaljšana skrajšana oblika imena Božidar (Božidarko), po drugi teoriji pa je ime možno razlagati tudi iz imena Darij ali pa naravnost iz besede dár »darilo«.
Moške različice imena: Darč, Darče, Dare, Dario, Darijo, Darjo, Darislav, Daro, Daromir, Daroslav
Ženska različica imena: Darka

25. januar
EDEN NAJMOČNEJŠIH POTRESOV NA OZEMLJU SLOVENIJE
Na ozemlju današnje Slovenije je bilo doslej veliko potresov, ki so ostali zapisani tudi v zgodovinskih kronikah. Eden najmočnejših v potresni zgodovini Evrope je bil veliki koroški potres, ki je 25. januarja 1348 prizadel Koroško in dobršen del Evrope.
Žarišče je bilo v bližini Beljaka – čeprav nekateri sodobni raziskovalci domnevajo, da bi lahko bilo tudi v Furlaniji –, sedem kilometrov pod zemeljsko površino, njegova moč pa je dosegla deset stopenj po današnji evropski lestvici. Z njim ni mogoče primerjati skoraj nobenega potresa v vsej srednjeevropski zgodovini. Zahteval je okrog 20 tisoč človeških življenj, po nekaterih podatkih celo 40 tisoč. Največ ljudi so pokopale pod seboj ruševine, mnogo pa jih je umrlo tudi pozneje v požarih in poplavah ter verjetno zaradi nalezljivih bolezni. Beljak je bil popolnoma porušen, veliko škode je nastalo še drugod na Koroškem in na Kranjskem. Tla so se stresla celo v Rimu, Neaplju, Firencah Strasbourgu, Lubecku in Krakovu.

S SMUČANJA V BOLNIŠNICO
Na smučišču Trije kralji na Pohorju v občini Slovenska Bistrica se je danes dopoldne poškodoval smučar. Reševalci na smučišču so ga oskrbeli in prepeljali do kraja pristanka helikopterja. Posadka s helikopterjem Slovenske vojske z dežurno ekipo hitre medicinske pomoči na krovu je poškodovanca prepeljala v celjsko bolnišnico.
VIR: čk, Večer

USTVARJA Z NARAVNIMI, LOKALNIMI IZDELKI
Kvačka že 20 let, a šele pred štirimi leti se je odločila, da svoje izdelke pokaže tudi javnosti
Urško Smole iz Slovenske Bistrice, po poklicu profesorico zgodovine in sociologije, že od mladih nog spremlja veselje do ustvarjanja. Poizkusila je različne tehnike, na koncu pa se je odločila, da bo za izražanje svoje domišljije in ustvarjalnega navdiha izbrala kvačko. Zadnja leta izdeluje unikatna kvačkana oblačila in dodatke. “Mama je veliko pletla in tudi kvačkala, pravilne prijeme pa mi je pokazala mama od njene sodelavke. To je bila prava stara šola. Starejše kvačkarice so natančne, vse mora biti, kot se šika. Najbolj pomembno je, da delaš pravilno. Uporabljati moraš kvalitetne materiale, izdelek mora imeti najprej vrednost pri tebi, šele potem ga bodo cenili tudi drugi. Učila sem se tudi iz starih revij iz 70. let prejšnjega stoletja. Kvačkam že več kot 20 let, šele pred štirimi leti sem se odločila, da svoje delo pokažem tudi širši javnosti. Pomembno vlogo so odigrale prijateljice in sodelavke, ki so govorile, da je škoda, da to delam le za sebe. Vse stvari v življenju potrebujejo svoj čas, vse mora dozoreti,” razlaga Smoletova o odločitvi za resnejši pristop do kvačkanja unikatnih izdelkov.
Kvačkanje, ujeto na aluminij
Za izdelavo oblačil uporablja različne, predvsem naravne materiale. Barve in vzorce izbira po navdihu, odvisno od značaja oblačila, ki ga želi ustvariti. Gre za kakovostne, preverjene materiale – bombaž, volno, alpako, moher, glicer, ki so temu primerno tudi dragi. Še posebej ponosna je na aluminijaste stenske dekoracije s kvačkanimi motivi: “Poimenovala sem jih Kvačkanje, ujeto na aluminij. Ker sem doma v Slovenski Bistrici, ki je znana po predelavi aluminija, mi je ideja o združitvi aluminija in kvačkanih motivov predstavljala še poseben izziv. Najti sem morala pravo trdilo za bombažne kvadrate, pravo lepilo, pravo barvo in pravo obliko. Vse je bilo treba preizkusiti, saj ni nikogar, ki bi zadeve počel na takšen način. V projekt sem vključila tudi aluminijasto žico in folijo. Moje kvačkane izdelke označujejo aluminijaste ploščice z logotipom LU, katerega avtor je Zvone Potočnik, izdelali pa so jih v podjetju Alumat. Tudi sicer skušam razmišljati čim bolj lokalno. Tako načrtujem, da bi v kvačkani motiv vključila še pohorsko smreko. Izhajam iz tistega, kar imam, in ne iz tistega, česar nimam. Če hočeš tisto, česar nimaš, si vedno nesrečen. Tudi z materialom, ki mi ostane, delam spoštljivo, trudim se, da čim manj stvari zavržem.”
Izdeluje tudi za dobrodelne namene
S svojimi kreacijami je sodelovala na številnih kulturno-umetniških prireditvah, modnih revijah, festivalih in sejmih. Pred tremi leti se je prijavila na ustvarjalni natečaj revije Ona Ona 365, Za slovenske ženske. “Izdelala sem torbici s kvačkanimi motivi – torbi Lucia in Coccinelle. Prodali so ju na dražbi, denar pa namenili varnim hišam. Lani in predlani sem sodelovala v projektu Evrope Donne v podporo bolnicam z rakom dojk. Naredila sem brezrokavnik in kapice, kvačkane kvadrate smo obesili tudi na drevo v bistriškem parku. Za Natašo Bešter, ki vodi televizijski oddaji Štiri tačke in Za zdravje, kvačkam kapice. Nataša je v akciji za zapuščene živali s prodajo kapic zbirala denar za azile na Gorenjskem. Jeseni 2017 sem bila tudi gostja v oddaji Pika na i, v kateri sem predstavila svojo zgodbo kvačkanja,” predstavi še svoje dobrodelno udejstvovanje. Njeni izdelki, ki so na voljo tudi v Galeriji kreativnih v središču Maribora, ne nastajajo serijsko. Ustvarja v glavnem ponoči, sicer pa meni, da so ročna in nasploh fizična dela premalo cenjena. Jasno je tudi, da se samo z ustvarjanjem unikatnih kvačkanih izdelkov ne bi mogla preživljati, to dela za svoje zadovoljstvo.
Svoje znanje podaja mladim
Zaposlena je na OŠ Partizanska bolnišnica Jesen na Tinju, kjer opravlja delo učiteljice v podaljšanem bivanju. Na šoli vodi ročnodelski krožek, pri katerem mlade uči kvačkanja in drugih veščin ročnih del. V krožek, ki deluje v glavnem v zimskem času, je vključenih okoli 15 otrok. Kot še pravi, sposobnost in zanimanje otrok za ustvarjanje v zadnjem času neverjetno padata. “Otroci so motorično vedno slabši. Ročna dela so ne nazadnje tudi intelektualna in pomirjajo, pripisujejo jim veliko pozitivnih lastnosti. Vsak bi moral v sebi najti idejo in voljo za ustvarjanje, vsak ima v sebi kakšno sposobnost, žal pa nas tehnika vedno bolj poneumlja. Je pa res, da se je najlažje usesti za računalnik in možgane dati na off. Ustvarjanje ne sme biti obremenitev, to moraš razumeti kot raziskovanje svojih zmožnosti in talenta. Napolnijo te prave stvari, kot na primer narava in gledališče, ne pa bezljanje. Mnogi poskusijo in pustijo, nekaj otrok pa v krožku vztraja. Če bo vsaj enemu dekletu kvačkanje dalo toliko veselja, kot ga je meni, potem sem naredila vse, kar je možno,” še pravi Urška Smole. Dodaja, da je bilo, ko so pred dvema letoma naredili kvačkane okraske za novoletno jelko, veselje otrok nepopisno.
VIR: Tomaž Ajd, Štajer’c
FOTO: “Vsak bi moral najti v sebi voljo in idejo za ustvarjanje (Andrej Petelinšek)

PREMIERA KOMEDIJE NITI TAT NE MORE POŠTENO KRASTI
25. januarja 2015 so člani dramske skupine KUD-a Štefana Romiha premierno uprizorili komedijo Niti tat ne more pošteno krasti Daria Foja v režiji Zdenke Bizjak. Igrali so: Primož Jevšenak, Mojca Kos, Timotej Tuš, Mirka Repnik, Branka Krhlanko in Blaž Vinter. Scena Bojan Žitnik, luč in glasba Anja Lipovšek in Maja Špes
Po oceni strokovne ocenjevalke na območnem Linhartovem srečanju je Mojca Kos prejela posebno nagrado za vlogo tatove žene, Primož Jevšenak pa posebno nagrado za glavno moško vlogo.
20. novembra 2015 so s komedijo sodelovali na 28. Čufarjevih dnevih na Jesenicah in se po izboru občinstva uvrstili na tretje mesto.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar

25. januar 2012
DRUŠTVA KMETIC DOBILA KUHINJO
S pomočjo zadruge Las in bistriške občine so društva kmetic z območja Makol, Poljčan in Slovenske Bistrice dobila kuhinjo v Kolodvorski ulici 10 v Slovenski Bistrici. Kuhinjo so odprli danes, njena vrednost znaša 107.000 evrov. Zadruga Las, ki je nosilka projekta in združuje pet društev kmetic, je iz evropskega sklada za razvoj podeželja lani pridobila 21.000 evrov, letos pričakuje še dodatnih 25.000 evrov, preostalo je primaknila Občina Slovenska Bistrica.
Kuhinjo so odprli, da bi ohranili tradicionalne kulinarične dobrote in negovali kulturo pripravljanja hrane. V novih prostorih bo Društvo kmetic Slovenska Bistrica, ki združuje devet aktivov kmečkih žena, izobraževalo, obveščalo aktive o možnostih dopolnilne dejavnosti na kmetijah in načrtovalo srečanja s podobnimi društvi doma in na tujem.
Predsednica Društva kmetic Slovenska Bistrica Slavica Rebernak je včeraj povedala, da je kuhinja namenjena 220 članicam njihovega društva, v njej so dobrodošle tudi gospodinje iz Makol in Poljčan. Kuhinjo so odprli Milena Ule, predsednica Zveze društev kmetic Slovenije, dr. Ivan Žagar, župan bistriške občine, in Slavica Rebernak.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer

25. januar 2000
ŠPORTNIKA LETA 1999
Atletinja in judoist
Na tiskovni konferenci v tovarni stavbnega pohištva na Spodnji Polskavi je bistriška športna zven predstavila športnika leta 1999.
Vili Stegne, sekretar športne zveze, je povedal, da so se prireditev, ki bo konec tega tedna na Spodnji Polskavi, odločili zato, ker so v tem kraju lani odprli novo telovadnico, ker je v kraju močno šahovsko društvo in zato, ker se je Boris Jakopin, predsednik uprave SP Spodnja Polskava navdušil za pokroviteljstvo nad izborom bistriških športnikov v minulem letu.
Za bistriško športnico leta so se potegovale tri tekmovalke. Največ glasov je v komisiji za priznanja in nagrade dobila mlada atletinja Ana Lešnik. Njeni specialnosti sta tek na 60 in 100 metrov. Za športnika občine v letu 1999 se je potegovalo enajst športnikov. Laskavi naslov je pripadel judoistu Alešu Vrbančiču, ki je državni prvak v kategoriji do 66 kilogramov in udeleženec evropskega in svetovnega prvenstva. Posebna priznanja športne zveze bo dobilo osem posameznikov, najboljši športni kolektiv v lanskem letu med šestimi kandidati pa je Judoistični klub Impol, najboljše športno društvo je ŠŠD OŠ Antona Ingoliča Spodnja Polskava. Na prireditvi, ki bo 28. januarja, ob 18. uri v telovadnici osnovne šole Antona Ingoliča Spodnja Polskava, bodo nagradili enajst delavcev in imenovali 17 perspektivnih športnikov občine Slovenska Bistrica.
VIR: (zk), Večer
FOTO: Ana Lešnik (Večer)

V SLOVENSKI BISTRICI GOSTILI DRŽAVNO PRVENSTVO V STANDARDNIH PLESIH
Slovenska Bistrica je v soboto, 25. januarja 2014, gostila državno prvenstvo v standardnih plesih. V športni dvorani Srednje šole Slovenska Bistrica se je pomerilo 43 najboljših slovenskih plesnih parov iz 18 slovenskih plesnih klubov, v starostnih kategorijah od mlajših pionirjev do članov.
Organizator letošnjega državnega prvenstva je bila Plesna zveza Slovenije. Pred začetkom finalnega dela sta tekmovalce in gledalce pozdravila župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar ter predsednik Sekcije standardnih in latinskoameriških plesov pri Plesni zvezi Slovenije Herman Tomažič. Med člani sta naslov državnih prvakov osvojila Miha Vodičar in Nadiya Bychkova (Plesni klub Pingi Maribor), med profesionalci pa sta bila najboljša Miša Cigoj in Nika Bagon (Plesni klub Urška Ajdovščina).
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar

SVETIŠČA ALI SREDIŠČA?
Oblasti je všeč, če ima pod svojim dežnikom čim več mokrih in tihih pristašev. Četudi so pod njim poslušni ljudje, se lahko zgodi, da bo oblast na nižji ravni funkcionirala odlično in pošteno. In prav to je vaba, na katero se ponavadi ujamejo volivci in na katero računa tudi oblast na najvišji ravni. To je začarani krog: država je manjšim lokalnim skupnostim naklonjena zato, ker lahko posredno nadzoruje ne le politike, ampak tudi razvoj skupnosti in porabo denarja, na drugi strani pa so pobudniki za ustanovitev novih občin prepričani, da jim bo nova oblika organiziranja prinesla več koristi kot slabosti, od države pa bodo zahtevali več, kot so zmogli doslej.
Poljčane in Makole, kjer se bodo to nedeljo ljudje odločali o novih občinah, bodo dobile svoj denar, svoj proračun, svoj čisti dobiček in asfaltirale bodo ceste, gradile vrtce in telovadnice, z odloki spreminjale okolje, naklonjene bodo društvom, prirejale bodo novoletne zabave in izbirale pustnega carja, vinsko kraljico, občinskega naj človeka in podeljevale štipendije bistrim otrokom. Ampak občin na Bistriškem seveda ne ustanavljajo le zaradi tega. V ozadju pobud se ponavadi skrivajo tudi osebni interesi. Ljudje so jih zaznali takoj, ko se je pojavila ideja o ustanavljanju lastne občine. V Makolah, na primer, so krajani menda takoj ugotovili, kdo drži figo v žepu, ko govori o občini, in našli osebnost, ki podpira tiste, ki želijo tej haloški skupnosti naliti čistega vina. Ko oboji začutili, da so krajani lepo prijeli za vabo, so v trenutku našli skupni jezik. Zato v nedeljo vsi pričakujejo zmago in nova občina je tako rekoč ustanovljena. Le čudež lahko prepreči zmagoslavje.
Povsem drugače je v Poljčanah. Tam že dalj časa brez zadržkov streljajo z vsemi topovi. Kljub temu pa bistvo ostaja očem skrito. Finančna simulacija poljčanskega proračuna je namreč po mnenju strokovnjakov problematična. Primerna poraba in dohodnina, na kateri se sklicujejo avtorji proračuna, sta namreč zelo izmuzljivi, danes ju imaš, jutri ne več. Če bi Poljčančani proračun sestavili šele po zborovanjih krajanov, bi bila njegova verodostojnost bolj jasna, kot je zdaj. Prav zavoljo tega je v ospredju boj za župana kot pa bitka za razvoj. Na srečo Poljčanam ne bodo sivih las povzročili Studeničani, ki želijo živeti v občinskem središču in ne v svetišču občine. Če v Studenicah referendum pade, v Poljčanah pa ne, bo nova občina ne glede na izid v KS Studenice ustanovljena. In kako na drobljenje svoje občine gledajo v Slovenski Bistrici? Občina ne bo veliko izgubila, je slišati v občinski upravi in občinskem svetu, še vedno v njej ostaja 25 tisoč prebivalcev.
VIR: Zdenko Kodrič, Večer

NOVA POSLOVNA ZGRADBA
Poslovna zgradba Konstruktorja TOZD Granit iz Slovenske Bistrice kljub snegu in mrazu vztrajno raste, delavci pač vedo, kako je treba začeto delo čimprej končati. Če ne bo nepredvidenih ovir, bodo z delom končali že marca, tako da bi se spomladi že preselili v lepše, primernejše in funkcionalnejše prostore.
Seveda pa se delavcem mudi delati tudi zato, ker vedo, da bodo s preselitvijo pisarn v novo zgradbo pridobili dodatne bivalne prostore za delavce. Staro poslovno zgradbo bodo namreč z manjšimi adaptacijami in spremembami spremenili v samski dom, ki bo, tako vsaj upajo, tudi vseljiv že to pomlad.
VIR: am, Večer
FOTO: B. Vugrinec

25. januar 1975
15 LET DELAVSKE UNIVERZE
Delavska univerza v Slovenski Bistrici je bila ustanovljena 4. avgusta 1959. Ob ustanovitvi ni imela svojih prostorov in je bila tudi brez potrebne opreme
Med najpomembnejše oblike izobraževanja, za katere se je v minulih 15 letih univerza zavzemala, so bila osnovno izobraževanje odraslih, splošno izobraževanje in družbeno izobraževanje. V tem obdobju je DU organizirala 18 oddelkov osnovne šole za odrasle; končalo jo je nad 420 občanov. Več kot 70 slušateljev je uspešno končalo večerno srednjo ekonomsko, 30 pa dveletno administrativno šolo. V raznih tečajih si je v 15 letih pridobilo kvalifikacijo in pol kvalifikacijo za poklice nad 250 zaposlenih občanov, medtem ko so na drugih področjih izobraževanja izvedli 68 oblik, ki se jih je udeležilo več kot 1900 občanov.
Pri splošnem izobraževanju so posvetili največ pozornosti šoli za starše, za življenje, tečajem
tujih jezikov, šivanja in krojenja in tečajem za kmetovalce itd. Pripravili so tudi razna predavanja, med njimi več predvsem s področja kmetijstva, zdravstva, samoupravljanja, SLO in druga, ki se jih je udeležilo nad 90.000 občanov. Med pripravami so bile najbolj obiskane filmske; gledalo jih je blizu 103.000 ljudi.
Tudi družbeno izobraževanje se je pokazalo za zelo uspešno. V petnajstih letih so organizirali nad 250 raznih seminarjev za 10.290 občanov.
Delavska univerza se pri svojem delu srečuje zlasti s kadrovskimi in prostorskimi težavami. Kadrovske težave rešujejo z zunanjimi sodelavci. Na nedavni svečani seji DU so podelili priznanja. Zveza delavskih univerz Slovenije je podelila stalnim sodelavcem in članom kolektiva DU za več kot desetletno delovanje posebne diplome z značko. Kar 37 značk s priznanji so dobili predavatelji in sodelavci te ustanove. Posebne brošure s priznanji so podelili 16 delovnim in družbenopolitičnim organizacijam v občini za sodelovanje in pomoč delavski univerzi. Pet najprizadevnejših članov razrednih skupnosti pri DU pa je dobilo knjižne nagrade.
Temeljna izobraževalna skupnost občine Slovenska Bistrica pa je ob tej priložnosti podarila delavski univerzi polavtomatski stroj za razvrščanje in zbiranje listov pri razmnoževanju učil.
VIR: V. Horvat, Večer
FOTO: Podelitev priznanj najzaslužnejšim članom in sodelavcem delavske univerze v Slovenski Bistrici (Večer)

ŽENSKI PONUJA SOBO
Upokojenka od 35 do 45 let, vdova ali samska brez otrok, mirnega značaja, z dežele, dobi takoj sobo in hrano, ako bi mi bila v pomoč pri hišnem in vrtnem delu oziroma gospodinjstvu. Takojšnje ponudbe pošljite pod “Skrbna gospodinja”, poštno ležeče, Pragersko.
VIR: Večer

SKUPNA CENITEV ATTEMSOVIH NEPREMIČNIN
Dne 25. januarja 1946 je bila opravljena skupna cenitev naslednjega nepremičninskega premoženja grofa Attemsa:
– Gospodarska poslopja v Ritoznoju
o Viničarija Ritoznoj št. 16 /epoteka/
o Majerija Ritoznoj št. 15
o Gospodarska hiša Ritoznoj št. 13
o Stanovanjska hiša
o Viničarija Ritoznoj št. 16
– Parne žage, skladišč in stanovanjskih poslopij v Visolah
o Poslopje parne žage – obratno poslopje
o Stanovanjsko poslopje št. 16
o Industrijski vodni žleb
o Lesene šupe za les
o Drvarska hiša
o Stanovanjsko in gospodarsko poslopje Visole št. 1
o Gospodarsko poslopje v Visolah pri št. 1
– Stroji pri parni žagi v Visolah
– Gospodarskih in stanovanjskih poslopij »Ekonomija in gozdarstvo«
o Vrtnarska in lovska hiša
o Vzgajevalnica za ribe
o Stanovanjska hišica
o Stanovanjska hiša št. 7
o Vrtna lopa
– Zgradbe na vrtu
o Umetni rastlinjak
o Betonske in zidane tople grede
o Zidan rastlinjak neraben
– Tovarna lesenih klincev in zgradbe ob njej
o Tovarna klincev
o Stanovanjska hiša pri tovarni
o Stanovanjska hiša pri tovarni
– Stanovanjska in gospodarska poslopja ob gradu
o Dvojni leseni kozolec
o Zračna sušilnica za koruzo
o Lesena šupa za traktorje
o Skladišče za razni material in garaža za traktor
o Bivše poslopje jahalnice
o Stolp, ki služi hrambi žita
o Gospodarsko poslopje
o Stanovanjsko poslopje št. 6
o Gospodarsko poslopje
o Lesena veranda
o Apnena jama
o Drvarnice
o Odprta lesena lopa
VIR: Pokrajinski arhiv Maribor
FOTO: Zadnja stran cenitve (PAM Maribor)

PISMA Z BOJIŠČA
Da bi krepili moralo vojakov in civilnega prebivalstva, so časniki objavljali optimistična pisma s front. Izbral sem dve, pod kateri sta bila podpisana tudi Spodnjepolskavčana. Pod prvo Peter Novak, pod drugo Janez Hrastnik, objavljeni v Slovenskem gospodarju, 25. januarja 1917:
»V sneženih hodnikih. (Piše Franc Bečan, telefonist na italijanski fronti.) Naša gora je podobna velikanskemu mravljišču. Kakor hodijo mravlje po hodnikih, tako hodijo tu naši vojaki pod debelim snegom v sneženih predorih, ki vodijo od enega bivališča do drugega. Predori so na mnogih krajih nad dva metra visokiin eden meter široki. V dolgih predorih je temno, da se mora tudi podnevi rabiti luč. V njih je toplo, čeravno tuli in brije nad predori snežena burja. Mnogo truda je stal predor na poljsko stražo, ki vodi do mojega novega bivališča. Ko sem na Vseh Svetnikov dan obiskal tukaj svojega tovariša Roberta, si pač nisem mislil, da bom v najhujšem času, ko se imamo boriti proti dvema sovražnikoma, dobil njegovo službo. Takrat še ni bilo dosti snega, sedaj pa ga je nad 5 do 6 metrov. V tem času, ko je na mnogih mestih nevarnost pred sneženimi plazovi in ko brije strašanska burja, pač smem reči, da je sneg hujši sovražnik kot Italijan. Pošiljamo vsem znancem iz sneženega mravljišča, kakor tudi od cele poljske straže, nebrojne pozdrave: Telefonist Franc Bečan iz Konjic, /…/ Novak Peter iz Sp. Polskave. /…/« (dvanajst podpisov)
»Junaški čin strelcev 26. polka, Slovenci rešili Nemce. (Izvirno poročilo iz italijanskega bojišča.) Da ne bo naš polk čisto pozabljen, hočemo vam opisati dan najhujših bojev, katere smo srečno prestali. Bilo je dne 13. novembra 1917 zvečer pri mestu Longarone. Ob 7. uri zvečer dobi 3. stotnija povelje iti nemškim četamna pomoč. Hodili smo čez doline in bregove, predno smo prišli na cesto. Že v tistem trenutku, ko smo prišli na cesto, nas je polentar zagledal in nas obsul s točo granat in šrapnelov. Mi pa kar naprej in čez reko Piavo na drugo stran. Most je bil razstreljen, torej se je reklo prekoračiti vodo. Voda nam je segala do vratu in je bila močno deroča, zatorej je tudi marsikateri našel hladen grob v vodi. Tukaj je bilo ranjenih mnogo naših tovarišev, izmed njih hočemo omeniti samo enega po imenu Korošec, doma iz Petrovč pri Celju. On je bil ranjen pri prehodu čez to vodo od puškine krogle. Pa ker je vedel, da je na drugi strani reke nemškim četam hitra in močna pomoč potrebna, ni hotel iti nazaj na obvezovališče, ampak je z ranjeno roko zraven svojih tovarišev hitel naprej. Še ravno v pravem trenutku smo prišli do nemških čet, ki so imele strašne izgube. Ostalo jim je samo 70–80 mož. V istem trenutku, ko so nas zagledali, so se nam hitro pridružili in so se skupno z našo stotnijo spustili nad polentarja. Kri je tekla v potokih. Tukaj je bil zopet naš tovariš Korošec ranjen v isto roko, in sicer mu je granata odtrgala roko. Izgube so bile na obeh straneh velike, pri polentarjih naravnost strašne. Zmaga je bila naša in plen je znašal do 8000 mož, 37 topov in 65 strojnih pušk. Zato nam pa tudi plačilo ni izostalo. Naša 3. stotnija je dobila 1 zlato, 5 srebrnih I. vrste, 37 srebrnih II. vrste in 62 bronastih kolajn. Tudi od nemškega poveljstva smo dobili 5 železnih križcev. Ta dan bo pisan v zgodovinski knjigi naše stotnije z zlatimi črkami. Pozdravljamo vse Slovence in Slovenke: desetnik Albin Kmetec iz Ptuja, /…/ Janez Hrastnik iz Sp. Polskave.« (skupno devet podpisov)
VIR: Mirko Munda: Spodnja Polskava in njena stoletja, str.94-95
