20. september
Danes goduje SVETLANA
Svetlana je slovansko ime, ki je nastalo iz pridevnika svetla. Ime je zlasti pogosto pri Rusih; od njih je prišlo tudi k nam. V zvezi s koledarjem pa nekateri raziskovalci ime Svetlana povezujejo z grškim imenom Fotina, ki je nastalo iz grške besede φωτεινος (fōteinós) v pomenu besede »svetel, razsvetljen, jasen«.
Ženske različice imena: Sveta, Svetlanka, Svetlinka, Svetljana, Svetluša, Svetlana, Svijetlana, Svitlana.
Moška različica imena: Svetlan.
20. september
DVOJNA SLOVENSKA ZMAGA NA DIRKI PO FRANCIJI
20. septembra 2020 sta slovenska kolesarja Tadej Pogačar in Primož Roglič poskrbela za zgodovinsko dvojno slovensko zmago na Dirki po Franciji. Na zadnji etapi, ki ni odločala o ničemer, sta se brez težav pripeljala do cilja na Elizejskih poljanah (Dirka po Franciji je bila zaradi epidemije korone prestavljena na kasnejši čas).
Enaindvajsetletni Pogačar s Klanca pri Komendi je v rumeni majici varno prečkal ciljno črto in postavil piko na i izjemnim predstavam na Touru na katerem je blestel tudi na koncu drugi Roglič.
Pogačar je ob tem podrl še kar nekaj rekordov. Postal je drugi najmlajši zmagovalec Toura, prvi debitant, ki je zmagal na dirki po letu 1983 in najmlajši nosilec bele majice v zgodovini dirke.
SREČANJE VSEH GENERACIJ
Srednja šola Slovenska Bistrica letos praznuje 20 let. Jubilejno leto so poleg osrednje slovesnosti popestrili s številnimi prireditvami, ki pričajo o raznovrstnosti izobraževalne ponudbe na šoli. Za danes, 20. septembra, pripravljajo prav poseben dogodek, na ta dan bodo povabili vse nekdanje dijake in dijakinje na srečanje, poimenovano Več kot spomini. Slavnostno srečanje bo ob 17. uri na šolskem dvorišču.
“Jubilejno leto je čas za premislek o našem delu, poslanstvu in novih izzivih. Je čas za spomine in je priložnost, da se srečamo z vsemi generacijami – z več kot 3300 mladimi, ki smo vas v 20 letih vpisali v programe splošna gimnazija, ekonomski tehnik, ekonomski tehnik – PTI in trgovec,” so zapisali v vabilu. Če bo vreme slabo, bo srečanje v šolski telovadnici.
VIR: Tomaž ajd, Štajer’c
SREBRNI KEGELJ ZA JUBILEJ
Ob 40-letnici Kegljaškega kluba Impol Slovenska Bistrica mednarodni turnir in slovesnost
Kegljaški klub Impol Slovenska Bistrica je pred dnevi slovesno zaznamoval 40 let svojega delovanja. Ob jubileju so pripravili mednarodni turnir in podelili priznanja zaslužnim članom in podpornikom kluba.
Kegljaška Zveza Slovenija je slovenjebistriškemu klubu ob jubileju podelila pisno priznanje in srebrni kegelj, drugo najvišje državno priznanje v kegljanju, pisno priznanje in bronasti kegelj je prejel tudi član kluba Silvo Kunčič. Posebna priznanja kluba pa so poleg njega prejeli še Anton Detiček, Slavko Dobnikar, Slavko Novak in Milena Kunčič. Na mednarodnem turnirju je nastopilo več kot 150 kegljačev in kegljačic iz Hrvaške in Slovenije, v moški konkurenci je zmagal Franc Kirbiš (Konjice), podrl je 655 kegljev, v ženski konkurenci pa je bila najboljša članica domačega kluba Petra Pečovnik (568 podrtih kegljev).
Slovenjebistriški klub, ki trenutno šteje 63 članov in članic, je bil ustanovljen leta 1977 na pobudo prvega predsednika Ivana Žormana. Pred tem so sodelovali v sindikalnih združenjih v takratnih tovarnah in ustanovah. Nekaj let pozneje se je klub včlanil v območno Kegljaško združenje, pozneje pa še v Kegljaško zvezo Slovenije. Ženska ekipa, ki je začela nastopati v državni ligi v sezoni 1991/1992, sedaj uspešno tekmuje v 1. A-slovenski ligi. Moška prva ekipa se je v sezoni 1999/2000 uvrstila v tretjo slovensko ligo – vzhod, v kateri tekmuje tudi v tej sezoni.
“Načrtujemo, da bo ženska ekipa uvrščena na eno od prvih štirih mest, ki še vodijo v evropska tekmovanja. Moški želijo napredovati v drugo slovensko ligo, kar pa bo zelo težko. V Hrastniku sta se združila dva kluba, močno je tudi moštvo iz Brežic. Cilj za uvrstitev na eno do prvih treh mest so si zadali tudi pri mladincih, mladinkah, kadetih in kadetinjah,” ob začetku nove sezone napoveduje Ivan Kunčič, predsednik KK Impol Slovenska Bistrica.
VIR: Tomaž ajd, Štajer’c
FOTO: Ivan Kunčič, predsednik KK Impol Slovenska Bistrica (Tjaša Brglez)
V BISTRIŠKEM MESTNEM PARKU TRETJI ROJSTNI DAN MIŠKE FRIDE
V soboto, 20. septembra, je bilo bistriškem v mestnem parku ponovno živahno. Kako tudi ne, saj je otroško in mladinsko društvo Fridina mišnica praznovalo tretji rojstni dan miške Fride.
Kot naročeno je sonce toplo grelo pisano prizorišče, na katerem so si lahko otroci ogledali lutkovno predstavo, se orientirali s pomočjo zemljevida, svojo domišljijo izžarevali v ustvarjalnih delavnicah, eksperimentirali, se šli modno revijo, se ličili, delali pričeske, plesali, bili so taborniki in tudi jedli domačo hrano.
Tudi miška Frida se je zabavala in svoj rojstni dan si bo še dolgo zapomnila.
VIR: Studio Bistrica
FOTO: Aleš Kolar
NAJBOLJ UDARJAL VENKO
Boksarski klub Slovenska Bistrica je pred Extreme clubom na Titovi cesti v Mariboru priredil mednarodno revijo Extreme fight, na kateri je v ring stopilo 18 boksarjev in dve boksarki iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Dvoboje je spremljalo petsto boksarskih navdušencev, ki so zadovoljni zapuščali prireditev, saj so videli nekaj kakovostnih obračunov. Odlikovali so se zlasti Marija Pavlov iz novosadskega BK Šajkaši, Đorđaj Labinot iz BK Slovenska Bistrica in njegov klubski sotekmovalec Aljaž Venko, ki je bil tudi izbran za najboljšega boksarja revije.
VIR: Zmago Gomzi, Večer
FOTO: Boks pred Extreme clubom v Mariboru (Matic Gričnik)
SLOVENSKA BISTRICA SKOZI ČAS
Danes, 20. septembra, bodo v avli Srednje šole za trgovinsko dejavnost ob 17. uri odprli razstavo razglednic, časopisnih izrezkov in dokumentov Slovenske Bistrice, ki jo je s pomočjo sodelavcev pripravil profesor zgodovine na šoli Igor Vodnik. Razstavo, ki je sedemnajsta po vrsti, bo svečano odprl bistriški župan Ivan Pučnik, do 11. oktobra pa si jo boste lahko ogledali vsak delavnik od 7. do 20. ure.
VIR: (si), Večer
NOVI KNJIGI O NOB
V sejni sobi družbenopolitičnih organizacij občine Slovenska Bistrica so danes predstavili dve novi knjigi: Pohorski partizani 1943 izpod peresa Mirka Fajdige in drugo izdajo Zbornika spomenikov narodnoosvobodilnega boja v občini Slovenska Bistrica, tekst je napisal Lojze Penič. Predstavitve so se udeležili avtorji knjig, bistriški borci, predstavniki družbenega in političnega življenja občine, predsednica slovenskega društva Lipa iz Švedske Štefka Bergh ter recenzent dr. Milan Ževart.
Dr. Milan Ževart je povedal, da sta obe knjigi po bogastvu podatkov pomemben prispevek poznavanju NOB na Štajerskem, pri obeh delih so avtorji temeljito proučili zgodovinske vire. Predsednik skupščine občine Slovenska Bistrica Adolf Klokočovnik pa je povedal, da bodo v Slovenski Bistrici na osnovi spomenikov NOB uredili planinsko transverzalo, ki bo potekala od spomenika do spomenika, podobno, kot so naredili v občini Slovenske Konjice.
VIR:: Janko Štruc, Večer
FOTO: Novi knjigi so predstavili (od leve): predsednik uredniškega odbora za Zbornik spomenikov NOB Vojteh Osojnik, pisec Pohorskih partizanov 1943 Mirko Fajdiga, predsednik bistriškega občinskega odbora LB NOV Milan Ivanuša in avtor besedila Zbornika spomenikov NOB Lojze Penič (Janko Štruc)
Rodil se je atlet, olimpijec in direktor BOŠTJAN FRIDRIH
Boštjan Fridrih se je rodil 20. septembra 1979 v Mariboru očetu Maksimilijanu in materi Mileni Fridrih, rojeni Višnar (†).
Osnovno šolo je obiskoval med leti 1986–94 in sicer Osnovno šolo Pohorskega odreda Slovenska Bistrica. Srednješolsko izobraževanje je opravljal med leti 1994–98 in sicer na II. gimnaziji Maribor, kjer je tudi uspešno maturiral. Zaradi profesionalne športne kariere se mu je študijsko obdobje precej zavleklo. Sprva je bil vpisan na Ekonomsko poslovno fakulteto v Mariboru, vendar je kmalu ugotovil, da si ne želi opravljati dela v tej stroki. Leta 2001 se je vpisal na Kineziološki fakultet v Zagrebu (Hrvaška), smer atletika. Zaradi športnih obveznosti je študij vmes prekinil in zato šele leta 2015 zaključil to fakulteto. Pridobil je naziv Strokovnega prvostopnika trenerske stroke, stopnja izobrazbe je visokošolska strokovna izobrazba.
Boštjan Fridrih živi s partnerko Špelo Juhart, diplomirano ekonomistko, s katero imata hčerko Rio (2015) in sina Jona (2018).
Šport spremlja Boštjana že vse življenje. V osnovni šoli je kolebal med nogometom in atletiko, ob koncu osnovne šole se je odločil za slednjo. Že kmalu je pokazal talent za sprinterske discipline in skok v daljino. Od kategorije U18 je bil stalni član slovenske izbrane vrste.
Kot njegov največji uspeh lahko štejemo nastop v polfinalu olimpijskih iger v Sydneyu (Avstralija) leta 2000, s štafeto 4×100 metrov, bronasti medalji z evropskega prvenstva do 23 let v Amsterdamu (Nizozemska, 2001) ter mediteranskih iger v Almeriji (Španija, 2005), oboje v štafeti 4×100 metrov. Bil je večkratni državni prvak v skoku v daljino med člani, medalje pa je redno osvajal tudi v vseh sprinterskih disciplinah (od 60−200 metrov). Zbral je 30 nastopov za člansko reprezentanco Slovenije. Tekmovalno kariero je zaključil leta 2012.
Leta 2005 je začel delati kot trener mlajših selekcij v Atletskem društvu Slovenska Bistrica in kmalu prevzel tudi članske in mladinske selekcije v skakalnih in sprinterskih disciplinah.
Zelo dobro trenersko izkušnjo je imel na Hrvaškem, ko je nepričakovano dobil ponudbo iz njihovega največjega atletskega kluba Dinamo Zrinjevac iz Zagreba. Izziv je bil velik, saj je dobil skupino šestih atletov, ki so bili vsi članski reprezentanti Hrvaške. V dobrih dveh letih delovanja (2008–2010) v Zagrebu so vsi varovanci napredovali, kaj je bila potrditev, da je njegova filozofija treningov pravilna. Največji uspeh njegovega trenerskega dela v Zagrebu je gotovo hrvaški rekord v teku na 100 metrov za članice (11,51), ki ga je odtekla Maja Golub. Po koncu sezone 2009 je bil v precepu, saj so ga hoteli v Zagrebu zaposliti za nedoločen čas, želeli pa so ga tudi v domačem klubu v Slovenski Bistrici. Pretehtala je odločitev, da ga v domačem kraju čakajo izvrstni pogoji za delo ter veliko zelo obetavnih in talentiranih mladih atletov, s katerimi je želel delati. Pod njegovim okriljem je tako »zraslo« veliko število odličnih športnikov in športnic. V sedemnajstih letih trenerskega dela je »vzgojil« 16 reprezentantov Slovenije (od mlajših mladinskih izbranih vrst pa vse do članskih). Kot največji uspeh šteje dve bronasti medalji Tine Božič iz OFEM-a (EP U18). V Atletskem društvu Slovenska Bistrica je opravljal funkcijo športnega direktorja od leta 2010 naprej.
Leta 2016 se je kot strokovni sodelavec zaposlil v Javnem zavodu za šport Slovenska Bistrica, od leta 2020 naprej pa je direktor tega zavoda.
Zraven vsega naštetega opravlja tudi naslednje funkcije:
– od leta 2011 je direktor Mednarodnega atletskega mitinga v Slovenski Bistrici, ki je v zadnjih letih največje atletsko tekmovanje v Sloveniji;
– od leta 2013 je član strokovnega sveta Atletske zveze Slovenije. Prva tri leta je bil skrbnik reprezentance, od leta 2016 pa opravlja funkcijo nacionalnega trenerja za skoke. Večkrat je bil vodja poti atletske reprezentance Slovenije širom sveta (od svetovnih, evropskih prvenstev…);
– vpet je bil v delo Športne zveze Občine Slovenska Bistrica, med letoma 2014–16 na mestu podpredsednika, od 2016–20 pa tudi njen sekretar;
– je član strokovnega sveta za vrhunski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije od leta 2019.
VIR: biografski-sb.si
20. september 1956
Rodil se je biodinamični vinogradnik in kmetovalec BOŽIDAR ZORJAN
Božidar Zorjan se je rodil 20. septembra 1956 v Libanji (občina Ormož) očetu Janezu Zorjanu in materi Julijani Zorjan, rojeni Flajšman. Družino so dopolnjevali še brat Janez in sestra Mimika.
Osnovno šolo je obiskoval na Kogu in Miklavžu pri Ormožu, nato pa se je vpisal na Srednjo šolo za miličnike v Tacnu pri Ljubljani in jo uspešno zaključil. 1. julija 1976 se je zaposlil na Policijski postaji Slovenska Bistrica, kjer je delal do upokojitve leta 2005.
Leta 1980 sta z bodočo ženo Marijo Zorjan, rojeno Goričan (poročila sta se 18. julija 1992), podedovala kmetijo na Tinjski gori (občina Slovenska Bistrica), kjer tudi stanujeta, in se usmerila v vinogradništvo. Sedaj obdelujeta vinograde po biodinamični metodi in sta podvržena Demeter kontroli.
Za vina sta prejela več nagrad. Ponosna sta na izbor naravnih vin na ocenjevanju Dekanter. Uvrstila sta se med 30 najboljših naravnih vin na svetu in si delila prvo mesto z vinogradnikom iz Avstrije.
Za Božidarja in Marijo je pomembno, da so strokovnjaki ocenili, da imajo njuna vina dolgo življenjsko dobo, več kot 15 let. Življenje, ki se ustvari v vinogradu, se preko grozdja prenese v vino. Kozmične sile grozdje predelajo v vino. Ustvarila sta dovolj življenja v zemlji, da jima ni več potrebno uporabljati stiskalnice za grozdje in filtrov za obstojnost vina. Izpostavila sta trikotnik duh, duša, telo. Ne uporabljata sile, s katero se odvzema življenjska energija.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je učitelj in kulturni delavec ŠTEFAN ROMIH
Štefan Romih se je rodil 20. septembra 1935 na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.
Po osnovni šoli v domačem kraju in nižji gimnaziji v Slovenski Bistrici se je šolal na učiteljišču v Mariboru, kjer je leta 1956 diplomiral.
Svojo učiteljsko pot je začel na Dolenjskem. Po odsluženju vojaškega roka je ravnatelj takratne druge osnovne šole v Slovenski Bistrici, Ignac Kamenik, v šolskem letu 1958/59 dosegel, da je Štefan Romih prišel za učitelja v Slovensko Bistrico. Štefan je v šoli vodil telovadni in literarni krožek, dramsko skupino, pri Delavsko-prosvetnem društvu (DPD) Svoboda Slovenska Bistrica pa bil igralec in pomočnik režiserja. Tu so z igro ‘Zvezde so večne’ sodelovali na državnem srečanju amaterskih gledaliških skupin na otoku Hvaru (Hrvaška). Po združitvi obeh osnovnih šol v mestu je postal pomočnik ravnatelja Osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica in zadnje leto in pol ravnatelj osnovne šole na Črešnjevcu.
Ko je služboval v Slovenski Bistrici, je aktivno sodeloval pri občinskih proslavah za praznike, pri organizaciji Malih Borštnikovih srečanj in skupaj z gledališkim režiserjem Brankom Gombačem v gledališki skupini DPD Svoboda v Slovenski Bistrici, še posebej pri organizaciji monodram, ki jih je igral Marko Cvahte.
Od leta 1988 Zveza kulturnih društev (ZKD) občin Makole, Poljčane in Slovenska Bistrica ob slovenskem kulturnem prazniku podeljuje Priznanja in plakete Štefana Romiha. So najvišja priznanja za ljubiteljsko kulturno delo v teh občinah.
Njegovo ime nosi Kulturno-umetniško društvo (KUD) Črešnjevec (KUD Štefana Romiha Črešnjevec).
Štefan Romih je umrl 12. julija 1987 v mariborski bolnišnici. Pokopan je na Črešnjevcu.
VIR: biografski-sb.si
POŠTAR HERMAN IZZIVA SLOVENSKA DOMOLJUBNA ČUSTVA
O »izzivanju« slovenskih domoljubnih čustev poštarja Hermana je opozoril tudi Slovenski gospodar 20. septembra 1906 z naslednjim zapisom:
»Šel sem te dni mimo naše slavne cesarsko-kraljeve pošte. Kar zagledam na njenih zunanjih vratih letak precejšnje velikosti. Pristopim bliže, da si ga ogledam. Že sem bil mislil, da najdem na letaku Slovencem prijetno novico, da namerava c. kr. poštna oblast biti Slovencem zanaprej prijaznejša in milejša kot dosedaj. Toda kaj opazim v svoje razočaranje? Letak je s frankfurtarskimi barvami zamazan, vsebina njegova pa: vabilo na šulferajnsko slavnost v Slov. Bistrici. Vprašal se bo z začudenjem vsak, ki tukajšnjih razmer prav ne pozna, kako je to mogoče, kako pride dični g. poštar Hermann do tega, da pribija na javno poslopje izzivajoče vsenemške letake. Jaz pa vam povem, kako je to mogoče. Mož kuha jezico, bridko, onemoglo in navadno prikrito jezico, ki pa včasih le bruhne na dan. Svoje dni, ko jo je s Koroškega primahal s prazno torbo v našo vas, je bil mož bolj pohleven, kakor je dandanes, dobro vedoč, da bo inače težko napolniti suhi mošnjiček s slovenskimi groši. Toda, ko so bili žepi že precej polni, zrasel je možu kar čez noč greben. Začel se je vesti, kakor da bi bil on cesar v Poljskavi, kar sicer ni nič nenavadnega od strani naših privandravcev. Toda pokazal je tudi ob vsaki priliki, da ničesar na svetu ne sovraži huje kot Slovence, katere bi najraje v žlici vode utopil, ako bi se dalo. Koliko si je ta mož prizadeval, da bi spravil občino v nemške roke, koliko truda, prošenj in groženj; kaj so ga stale agitacije ob času volitev, koliko raztrganih podplatov,perečih blamaž in žepnih lukenj! A navzlic temu ničesar ni dosegel. In to, da ničesar ne opravi, da nič ne gre po njegovem, da slovenski kmetje iz Gornje Polskave niso taki oslički, kakor si je nekdaj domneval, da bi mu pomagali napraviti iz Polskave nemško vasico, to moža neznansko jezi. Zato izziva s frankfurtarskimi lepaki. Naj le! Saj tega otročjega veselja ne bo dolgo užival. Naj ne pozabi pregovora, ki pravi, da napeta struna rada poči. Slovenski kmetje niso in nočejo biti vaša šala in igrača. Ne bodo plesali, kakor boste vi žvižgali, pač pa utegne biti narobe, ako bi se začeli ogibati vaše gostilne. Pazite, da ne boste lepega dne ravno tako odvandrali, kakor ste privandrali!«
VIR: Mirko Munda: Zgornja Polskava in njena okolica, str. 261-262
Rodila se je učiteljica in kulturna delavka HEDVIKA POVH
Hedvika Povh, rojena Leben, se je rodila 20. septembra 1902 v Hočah. Družina je pozneje živela na Zgornji Polskavi.
Tam je hodila v ljudsko šolo, nato pa v meščansko šolo in učiteljišče za dekleta v Mariboru. Po šolanju je leta 1923 postala učiteljica v ljudski šoli na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici in bila 11. oktobra 1924 premeščena na Ljudsko šolo Venčeselj na Zgornji Ložnici. Tu se je leta 1926 poročila s Stankom Povhom. Rodili sta se jima deklici Stanka in Zinka.
Z možem sta bila zagnana vzgojitelja, učitelja in kulturna delavca. Znala sta pritegniti mladino in odrasle k delu. Poslušali so kmetijska, gospodarska in zdravstvena predavanja, se v šolski drevesnici, trsnici in vrtu učili naprednega gospodarjenja, prepevali slovenske ljudske pesmi in igrali igre na šolskem odru. Pri delu jima je pomagala tudi Hedvikina sestra Zinka Leben, učiteljica meščanske šole.
18. januarja 1931 so ustanovili kulturno društvo Javno narodno knjižnico, kjer so posojali slovenske knjige in igrali ljudske igre. Hedvika Povh je bila režiserka. Leta 1932 sta Hedvika in Zinka pomagali Stanku Povhu ustanoviti gospodarsko (gospodinjsko) nadaljevalno šolo. Leta 1937 se je Javna narodna knjižnica preimenovala v Prosvetno društvo pri Venčeslju. Tudi tu je Hedvika sodelovala kot pomočnica režiserja Marka Žitnika in usklajevalka, da so lahko pripravljali igre v šolski stavbi.
Leta 1941 sta morala z možem zapustiti Zgornjo Ložnico in okupator je organiziral nemško ljudsko šolo. Maja 1945 sta se vrnila domov. Ustanovili so Kulturno-umetniško društvo (KUD) Lojze Avžner in Hedvika Povh je zopet režirala igre in vzgojila dve režiserki, učiteljici Roziko Ozimič in Magdaleno Kavčič, ki sta nadaljevali njeno režisersko delo. Hedvika Leben Povh se je leta 1958 upokojila.
Hedvika Leben Povh je umrla 13. januarja 1996 v Mariboru, kjer je tudi pokopana.
VIR: biografski-sb.si
Rodil se je geodet in častnik MAX VOGRIN
Max Vogrin se je rodil 20. septembra 1899 na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici očetu Antonu, železniškem nadzorniku, Slovencu, ki pa je bil močno pronemško usmerjen.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, realko pa v Mariboru.
Že v rani mladosti je bil naklonjen nemštvu in se maja 1915 prostovoljno javil v vojsko. Kot pripadnik 26. mariborskega polka je bil udeležen v šestih kraških ofenzivah − od Doberdoba do Grmade nad Trstom (oba Italija), kjer je bil prvič ranjen in odlikovan. Po hudih bojih v Dolomitih na Asiaški planoti (oboje Italija) je prišel v vas Soča. Sodeloval je v 12. ofenzivi pri prodoru skozi Bovec in vse do reke Piave (Italija), kjer je bil pri Longaronu (Italija) spet ranjen in odlikovan. Ob koncu vojne je kot praporščak svojo jurišno stotnijo med boji s Piave preko Kluž (občina Bovec) pripeljal v Celovec (Avstrija).
Maja 1919 se je kot prostovoljec − brambovec udeležil bojev s srbsko vojsko nad Labotsko dolino (Avstrija).
Po vojni se je se je morala njihova družina zaradi svojih nazorov umakniti v Gradec (Avstrija). Tam se je Max vpisal na študij geodezije in ga uspešno zaključil. Že tedaj je kot pristaš nacionalnih socialistov videl rešitev za obubožano Avstrijo le v vključitvi v veliki nemški rajh. Leta 1934 se je v Nemčiji zaposlil v nacistični državni službi za delo, kjer je dosegel visok položaj in bil kot brambovec avtomatično včlanjen v nacionalsocialistično stranko.
Po začetku 2. svetovne vojne je sodeloval v prodoru v Francijo čez Vogeze, kjer je bil odlikovan z železnim križcem. Na ruski fronti na Finskem je bil konec leta 1941 hudo ranjen in visoko odlikovan. Oktobra 1943 je bil kot stotnik prestavljen v Bovec, kjer kljub štirinajstim padlim vojakom in uboju SS-majorja ni streljal talcev in se ni znašal nad civilnim prebivalstvom ali napadal partizanov. »Dovoljeval« je oskrbo sanitetnih postaj in izpuščal zajete aktiviste. Pri obkolitvi Gregorčičeve brigade na krnskih planinah je »zašel«, zamudil in brez strela omogočil umik skupini partizanov, zaradi česar je bil degradiran in prestavljen v vojaško šolo.
Po vojni je bil kot nacist zaprt, a nato izpuščen kot neobremenjen. Ker se je leta 1934 zavzemal za anšlus Avstrije, je bil zaradi veleizdaje obsojen na leto strogega zapora. Po odsluženi kazni je sodeloval pri ustanovitvi predhodnice Svobodnjaške stranke (FPO), kjer je dobil službo. Nikoli ni izrazil obžalovanja zaradi sokrivde Wehrmachta pri zločinih nacizma.
Max Vogrin je umrl kot major v pokoju 11. junija 1985 v Gradcu, v bližini katerega je tudi pokopan.
VIR: biografski-sb.si
