Najbolj se veselim postelje oziroma kavča, da si v miru ogledam finale evropskega prvenstva,” je Klemnu Prepeliču, enemu od zlatih fantov, ki so v Carigradu zasedli prestol evropske košarke, komaj uspelo povedati tu in tam kakšen stavek. Mladi oboževalci in njegovi sokrajani, ki so prišli na sprejem njemu v čast v športno dvorano v Slovenski Bistrici od blizu in daleč, so ga namreč po uradnem delu sprejema trdno obkrožali. Ko so se zraven prebijale še televizijske ekipe, je nastala prava norišnica. Košarkar je moral občasno prositi za malo zraka.
Pošten, vedno zadene
A to so prijetne obveznosti, ki pridejo s takšnim uspehom. Vse bo naredil, da postane njegova Slovenska Bistrica pomembno mesto košarke, zagotavlja 25-letnik. Že sedaj ni daleč od tega. Njegov uspeh pa jim je dal še dodaten zanos. Oče Stanko Prepelič je predsednik Košarkarskega kluba Bistrica, kjer se že lahko pohvalijo z uspešnimi ekipami košarkarske šole Sanija Bečiroviča. Ta se po koncu košarkarske kariere posveča prav učenju mladih. V torek Sanija ni bilo na sprejemu, je pa mladi Prepelič podoživljal, kako je prav v tej dvorani sam čakal svojega idola, sokrajana Bečiroviča, ko se je vrnil s kakšnega pomembnega prvenstva, mu pobiral žoge, da je lahko metal na koš …
Sedaj je sam vzornik mladim, ki so neumorno čakali, da jim nameni avtogram. “Vztrajajte pri treningih, trdo delajte, potem boste imeli pogoje, da postanete kandidati za to, da boste lahko med dvanajsterico, ki bo Slovenijo predstavljala na velikih tekmovanjih,” jim je položil na srce. Vsa prevzeta, ponosna, da sta dobila podpisa, sta bila osnovnošolca Luka Brumec in Andraž Jurič z Zgornje Polskave. “Klemen je pošten, vedno zadene …” je našteval Luka. Da sta gledala vse tekme naše reprezentance, pa je takoj pristavil Andraž. Trdno prepričana sta, da se bosta zdaj zagotovo vpisala h košarki.
Bratska ljubezen
“Vrhunsko, vsaka čast,” je uspeh Prepeliča popisoval David Prelog iz bistriškega kluba. “On je neumoren, vseskozi meče na koš, samo, da zadene.” Tudi sedaj še hodi v to dvorano, kjer je že kot šestletnik začel v klubskih vrstah, ali na bližnji stadion in trenira, ko ni tekmovalne sezone. “Še bodo priložnosti, da se resno spopadeva,” je bil ves prevzet Matic Prepelič. “Sedaj je Klemen močnejši, njegova roka je nepremagljiva. Z veseljem mu pobiram žoge, da lahko meče na koš.” Nekoč je bilo drugače, pravi. Še sam je brata naučil kakšnega trika, denimo, kako izsiliti osebno napako. Zdaj se je torej tehtnica prevesila, a Matic je ta dan kar žarel, ponosen na mlajšega brata.
Ne družina, prijatelji iz kluba in drugi, ki se jim je mladi Prepelič zahvalil za vso podporo, sploh še niso prav dojeli, kakšen uspeh je dosegel njihov Klemen. So pa seveda blazno ponosni in za razmislek bo še dovolj časa. Vse obveznosti so se v teh dneh vrstile tako hitro, da do takrat sploh še ni utegnil priti do doma. Mama Metka ni zdržala, zato ga je šla pričakat že v ponedeljek zvečer na Brnik, tudi zato mu ocvrtih “šniclov”, o katerih so po našem pisanju v Večeru vsi spraševali, ni utegnila pripraviti.
So mu razen tega, da naj se torej pred ponedeljkom ne vrača domov, sicer ne bo dobil priljubljene jedi, dali še kakšno spodbudo, nasvet? “Klemen tako pričakuje samo kritiko. Toda ob takšnem trenerju, ki fantom zna vliti samozavest, kaj posebnega niti ni bilo potrebno,” je odvrnil oče Stanko, katerega mnenje pri mlajšem sinu veliko šteje. “Ves čas smo sicer vedeli, da nekaj mora biti iz tega, a v ekipnem športu doseči takšen uspeh je res neverjetno,” je še dodal. Čestitke so ta večer sprejemali tudi starši. Vsi vedo za njihov angažma, podporo. Celotna družina se je prilagajala, usklajevala čas in obveznosti, da je lahko njihov nadobudnež od mladih nog izživljal svojo strast. Zdaj se je vse to obrestovalo.
Brez pliška ne gre? Zasluge za njegov napredek v zadnjih dveh letih, da je pridobil samozavest in da nekoliko bolj zrelo razmišlja o določenih zadevah, starši pripisujejo tudi Klemnovemu dekletu Tamari Teofilović, ki je tudi sama nekoč trenirala košarko. “Ob 5.30 že startava proti Zagrebu, nato pa v Pariz, kjer ga že čakajo v klubu. Želeli so, da bi bil tam že danes (v torek, op. p.), toda tega, da ne bi prišel v Slovensko Bistrico, kjer so ga težko pričakovali, enostavno ni mogel narediti,” je dejala Tamara in nekoliko pogledovala na uro. “Bi se pa do jutra podpisoval, če bi bilo treba. Takšen je.” Tudi plišaste živalce, ki jih ima zelo rad, je bilo treba še pripraviti za novo pot. Na svetovnem prvenstvu ga je spremljal levček Levko. “Vsakokrat vzameva tri, štiri, ki naju spominjajo na ljudi, ki so jih podarili, z vsakim je povezana neka zgodba in tako sva s temi ljudi povezana tudi, ko sva daleč od doma.”

VIR: Branka Bezjak, Večer
FOTO: Z bratom Maticem, Renejem Mlekužem in svojim vzornikom Sanijem Bečirovičem (Osebni arhiv)