Majhna podeželska šola, veliki matematični prvaki

V oddaji novinarke Maje Ratej na Valu 202 Vroči mikrofon, ki je govorila o nadarjenih učencih, ki so prepuščeni dobri volji učiteljev, je sodeloval Žarko Šalabalija, ki s svojo srčnostjo navdušuje otroke za matematiko in šah na Osnovni šoli Jožeta Pučnika na Črešnjevcu.

Ena takih šol, ki po uspešnosti na matematičnih tekmovanjih štrli iz slovenskega povprečja, je Osnovna šola dr. Jožeta Pučnika na Črešnjevcu. Majhna podeželska šola od prvega do devetega razreda s skupno približno 170 učenci. Matematični krožek obiskuje vsak tretji učenec predmetne stopnje. In če velike šole v državi na državno tekmovanje iz matematike pošljejo peščico otrok, Črešnjevec zastopa tudi po 10 učencev. Za ilustracijo. Regijsko tekmovanje v matematiki zajema približno 30 šol, ki skupaj na državno tekmovanje pošljejo približno 40 otrok. S Črešnjevca jih torej poberejo kar četrtino. Na rekordni leti 2018 in 2019 so domov prinesli po sedem zlatih priznanj in več naslovov prvih v državi, njihova nekdanja učenka Katarina Grilj se je pozneje večkrat uvrstila na matematično olimpijado, lani pa gimnazijo končala kot diamantna maturantka.

Matematiko na šoli na Črešnjevcu že 28 let uči nekdanji učenec Žarko Šalabalija. Ko smo ga v začetku tedna mobilnosti obiskali v šoli, je ravno pripeljal skupino otrok, staršev in še kužkov s tako imenovanim pešbusom. Pripešačili so iz nekaj kilometrov oddaljenih zaselkov. Kot pravi, z užitkom dela z otroki, ki pokažejo trud in voljo in ki so pripravljeni večkrat na teden vstati uro bolj zgodaj. “Ponosen in vesel sem, ko jim na tekmovanjih uspe in da tako vzljubijo matematiko, da ta postane nepogrešljiv del njihovega življenja.“

Pri matematičnem krožku tretjina predmetne stopnje, pri šahu četrtina šole

Osvojena zlata in srebrna priznanja v matematiki so po njegovih besedah dodaten motiv učencem, da se trudijo, prinesejo jim namreč točke za pridobitev Zoisove štipendije. Pomembna motivacija je tudi medgeneracijska spodbuda, saj si želi biti vsaka nova generacija ravno tako uspešna kot prejšnja.

Dodaten pouk matematike, ki ga obiskuje kar tretjina predmetne stopnje, poteka dvakrat tedensko. “Tam rešujemo problemske naloge. Včasih se najde naloga, ki jo delamo celo uro, in ko otrok reši tak problem, so srečni tako oni kot jaz.” Ob tem skuša otroke motivirati tudi z drugimi dejavnostmi. “Izvajamo matematični maraton, to je noč, ki jo preživimo na šoli. Takrat ne rešujemo le nalog, ampak imamo tudi tekmovanje v recitiranju števila pi, učencem pripravim sobo pobega …” Nacionalno preverjanje znanja pri matematiki kot šola opravijo za 25 odstotkov bolje od slovenskega povprečja. “To je dokaz, da ne delamo dobro samo z nadarjenimi učenci, ampak tudi z učenci, ki jim matematika ni preveč blizu.”

Ker na šoli ne najdejo učitelja fizike, je z letošnjim šolskim letom začel poučevati tudi to, učence pa že vrsto let navdušuje tudi za šah. Tega jih na šoli trenira 45, torej četrtina vseh učencev. “Delati začnem že s 7-letniki.” Pri šahu ni tako kot pri matematiki, razlaga, v njem se lahko enakovredno srečujejo in merijo vse generacije. “V šahu lahko nadobuden drugo- ali prvošolec enakovredno igra šah z devetošolcem. Ni starostnih omejitev in to mi je najlepše. Starejši motivirajo mlajše.”

(povzeto po prispevku novinarke Maje Ratej, v oddaji Vroči mikrofon Vala 202 Nadarjeni učenci: Prepuščeni dobri volji učiteljev)