15. avgusta zvečer, ob 19:30, sem obiskal kavarno v Ljubljani (natančen čas prihoda lahko navedem, ker sem bil takrat dogovorjen za srečanje). V njej sta sedela tudi ženska in moški, verjetno poročeni par, po kavarni pa sta tekala, vzklikala in ropotala s stoli njuna otroka, stara okoli 8 do 10 let. Mati ju je opozorila, da naj bosta tišja, kar sta upoštevala nekaj sekund, nato pa sta začela ponovno tekati, vzklikati in ropotati s stoli.

Ker se njuna igra ni končala, sem pristopil k mizi in očeta opozoril, da kavarna ni igrišče in da naj se gresta otroka igrat ven, pred kavarno. Zakaj sem naslovil očeta, tega vam ne morem povedati, morda zato, ker je imela mati pred sabo papirje, ki jih je pregledovala in je pogledovala vanje. Oče se je na moj poziv takoj odzval z napadom name, češ, kaj da me to moti in kje da sedim, da me moti igra otrok. Ponovil sem, da kavarna ni igrišče in da naj se otroka igrata zunaj. Pokazal sem mu tudi, kje sedim, le nekaj metrov stran.

Pa sploh ne gre za to, kje sem sedel. Gre za to, da v kavarni veljajo določena pravila vedenja in da se v kavarni ne igra, ker pač ni otroško igrišče. Poleg tega igra moti goste, ki niso prišli na otroško igrišče. Tukaj gre tudi za to, kar je še pomembnejše, da se zanika interes soljudi, da zanikanje njihovega interesa jasno kaže na pomanjkanje empatije, torej sposobnosti za vživljanje v čustva sočloveka in razumevanje njegovih potreb.

Očetu se je zdelo, da bi s tem, ko bi pokazal, da zmore upoštevati moje potrebe in potrebe soljudi zanikal svojo avtoriteto. Takšno razmišljanje je popolnoma zgrešeno in avtoritarno. Kaže na osebnostno šibkost, na boj za avtoriteto za vsako ceno, ne pa na smiselno uporabo avtoritete.

To jasno velja za starše. Obenem pa tudi od otrok pričakujem, da se bodo ozirali na čustva in potrebe soljudi, da bodo zmožni empatije. Razumem sicer, da je njihova osnovna potreba ta, da se igrajo, vendar pričakujem tudi to, da jih bodo starši naučili sočustvovanja. Ko gre za pravila obnašanja, gre za to, da jih bodo naučili tega, kako naj se vedejo v javnem prostoru, v tem primeru kavarni. Če jih starša tega nista naučila, je njuna vzgoja pomanjkljiva. Starša sta potemtakem odpovedala tako na ravni učenja osnovnih pravil vedenja, kot sta odpovedala na veliko globlji ravni, na ravni učenja, da je treba upoštevati čustva soljudi in njihov osebni prostor.

Na splošno ugotavljam, da gre za vzgojni vzorec – govorimo o varovalnem starševstvu – ki je v Sloveniji razširjen med starši. Pri tovrstni vzgoji se otroka prikrajša za normalno odraščanje. V bistvu se mu škoduje, ko se ne uči družbenih pravil in spoštljivega odnosa do sočloveka. Tako otrok ne odrase v zrelo osebo, ki se je sposobna obnašati v skladu z družbenimi pravili in vzpostaviti smiseln odnos do soljudi. Kar otroku in odraslemu ostane je, da spoštuje zgolj čisto moč, pravice močnejšega.

Dopuščajoča vzgoja je škodljiva, ker otroka ne vzgaja v odgovorno odraslo osebo, ki se je zmožna soočati z življenjskimi frustracijami, obenem pa je avtoritarna, ker otrok in odrasel spoštuje le golo moč, ne pa družbenih pravil in čustev sočloveka. Tudi zato imamo na fakultetah opravka s starši, ki se ob tem, ko njihov ljubljeni otrok ne naredi izpita, pritožijo pri vodstvu fakultete, grozijo s prihodom odvetnikov in vodstva fakultet v družbi odvetnikov tudi obiskujejo. Zaradi njihovih pritiskov, na primer, učitelji v šolah podeljujejo le še štirice in petice, mladostniki pa se odpravljajo v srednje šole, kjer se izkaže, da sploh ne znajo angleško, ali ne obvladajo matematike, četudi so pri vseh predmetih ocenjeni z oceno odlično (5).

S tovrstnim ravnanjem se srečujem tudi v lokalih in kavarnah, ko je glasba veliko preveč glasna, v avtobusih, ko šoferji vsiljujejo “svojo” glasbo in glasbeni okus celotnemu avtobusu, ter v mestu, ko se moram izogibati hitro vozečim kolesom in skuterjem. Poleg tega se na mestnih avtobusih zmeraj znova srečujem s sopotniki, predvsem mlajšimi ljudmi, ki poslušajo glasbo z mobilnih telefonov in igrajo računalniške igre, pri tem pa ne uporabljajo slušalk.

Zato sem prisiljen, da se s hrupom sprijaznim, ali pa ljudi ves čas opozarjam na to, da naj uporabljajo slušalke, ali pa poslušajo telefon bolj tiho. To je neprijetno. Zato, med drugim, se ne prevažam več z medkrajevnimi avtobusi, ker sem zmeraj znova prisiljen, da šoferje opozarjam na glasno glasbo (Arriva, še enkrat vas prosim, da govorite s šoferji). Vozim se le še z vlaki, kar me spravlja v težave, ker je železniška postaja v Slovenski Bistrici od mesta oddaljena 4 kilometre, na Pragerskem pa 9. Zato sem pri prihodih in odhodih od sorodnikov zmeraj znova prisiljen, da za prevoz prosim njih ali prijatelje.

Težave imajo tudi zdravniki in psihoterapevti. Mlajši ljudje opise duševnih stanj, do katerih so prišli preko poslušanja vplivnikov na YouTubu, ki o psihologiji ne vedo absolutno ničesar, vsiljujejo usposobljenim ljudem. Ta mnenja so popolnoma subjektivna in pogosto napačna. Od njih zahtevajo, da potrjujejo njihove zmotne samodiagnoze. To kaže na to, da niso sposobni, da bi upoštevali mnenja in znanje strokovnjakov, kaže pa tudi na to, da so popolnoma usmerjeni vase in da niso sposobni osnovne samokritike. Vse svoje življenje, kar vključuje otroštvo, so se srečevali zgolj z ljudmi, ki so ugajali njihovim željam, ki so jih pretirano in nekritično hvalili.

Takšni ljudje na splošno niso sposobni, da bi upoštevali enkratnost soljudi, njihovo ustvarjalnost in izjemnost, s katero presegajo povprečje. To pa škoduje osebnemu razvoju ljudi in njihovi podjetnosti, s tem pa njeni blaginji. Pa osebnostni razvoj nikakor ni povezan le s podjetništvom, pač pa, v izhodišču, s tem, da lahko človek brez strahu izrazi svoje bistvo, svoje interese in svoja mnenja.

Na splošno velja, da soljudje zmeraj znova vdirajo v moj prostor. Pri tem sicer ne hodijo po mojih prstih, v moj prostor pa vdirajo z glasno glasbo ter z ropotanjem in kričanjem. Pa to še zdaleč ni vse.

Razlogi za njihovo ravnanje so globlji. V nadaljevanju jih bom nekaj naštel. Najprej velja, da živijo v družbi, ki jih sili v svojevrstno grobost, ker je sama po sebi tako nasilna (omenim lahko odnose med nosilci moči in političnimi strankami, kot jih je zmeraj znova razbrati iz poročanja medijev in nastopov politikov), da usmerja ljudi v ravnanje, ki na zasebni ravni odraža nasilje, ki ga srečujejo v javnem življenju.

Poleg tega odrasli in otroci spoštljivega in tolerantnega vedenja niso naučeni v razpravah in obnašanju ljudi, ki nastopajo v javnem prostoru, pa niso politiki.

Brezčutnost in slavljenje moči se prenaša od občedružbene ravni na raven družinske vzgoje. V takšni družbi pa ni prijetno živeti, ker mora biti človek ves čas pripravljen na spopade in ostrino. Takšna družba je v stanju postopnega razpada, v stanju dezintegracije. Kot celota se namreč ohranja le še na osnovi moči in družinskih interesov.

Končno gre za pomanjkanje osnovnega spoštovanja do sočloveka in pomanjkanje empatije. Sovraštvo do sočloveka, ki misli drugače, ki ni “naš” ali “vaš” je nekaj, kar je globoko vtkano v slovensko družbo. To lahko jasno razberete iz polarizacije med politično “levico” in “desnico”.

Bojim se, da je to ena od osnovnih značilnosti slovenske družbe. Ta je v svojem jedru prizadeta. Obstoječ vzgojni vzorec in vedenje staršev jo razkriva in potrjuje.