Božično-novoletni prazniki, ki jih pogosto povezujemo z veseljem, toplino in družinskimi srečanji, za nekatere ljudi prinašajo občutke stiske in osamljenosti. Finančni pritiski zaradi daril, pričakovanja popolnih praznikov ali preteklost, obremenjena z družinskimi nesoglasji, lahko okrepijo občutek nezadostnosti ali tesnobe. Osamljeni posamezniki ali tisti, ki so doživeli izgubo, se v tem času pogosto še bolj zavedajo svoje izoliranosti. Prav tako lahko pretirana izpostavljenost idealiziranim podobam praznikov v medijih poglobi občutek, da so njihove lastne izkušnje nepopolne. Pomembno je, da smo v tem času pozorni na potrebe drugih, ponudimo podporo ali preprosto prisotnost tistim, ki praznike doživljajo kot težavno obdobje.
Zakaj so božično-novoletni prazniki za nekatere ljudi tako čustveno obremenjujoči, smo vprašali Janjo Mišič, univ. dipl. psih. iz Centra za krepitev zdravja Slovenska Bistrica.
Razlogi za čustveno obremenjenost v adventnem času in med prazniki so zelo raznoliki. To je lahko osamljenost, finančna stiska, težave v medosebnih odnosih, preobremenjenost z vsemi načrti in dogodki … V večini primerov ne gre za nove težave, ki bi čudežno vzniknile v tem obdobju. Samo bolj očitne postanejo. Zaradi lastnih pričakovanj, zaradi podobe, ki jo o praznikih ustvarjajo mediji ali pa si jo preko socialnih omrežij naslikamo drug drugemu. Povsem človeško je, da si želimo, da bi bili prazniki nekaj posebnega. Dodaten stres nam povzročajo previsoka pričakovanja ali objektivni razlogi, ki nam onemogočajo, da bi praznovali kot drugi.
Katere skupine ljudi so najbolj ranljive za občutek osamljenosti ali stiske v tem času?
Osamljenost ima mnogotere obraze, ki med prazniki, kot rečeno, postanejo bolj očitni. A če govorimo o skupinah ljudi, bi izpostavila starejše, ki živijo sami, nimajo družine, prijateljev ali morda še huje – se jih nihče ne spomni. Drugo veliko in raznoliko skupino predstavljajo ljudje s finančnimi težavami. To so lahko brezdomci, družine in posamezniki, ki živijo pod pragom revščine. Občutki t. i. čustvene osamljenosti se okrepijo tam, kjer so skrhani odnosi, saj to postane med prazniki še bolj očitno.
Kako družbena pričakovanja in medijski prikazi “popolnih praznikov” vplivajo na posameznikovo počutje?
Različno. Če zmoremo ohranjati kritično distanco do teh prikazov popolnih praznikov, jih morda lahko dojamemo kot del prazničnega vzdušja. Morda dobimo ideje, kako se lotiti priprave na praznike, kaj bi še želeli ustvariti. Lahko pa ob pričakovanjih in medijskih podobah praznikov zapademo v nekoristno primerjanje in začutimo t. i. FOMO (angl. Fear Of Missing Out) –strah, da bomo nekaj zamudili: npr. božično-novoletni koncert, sprehod po okrašenem mestu, da ne bomo napisali kartic, spekli dovolj keksov, obiskali vseh sorodnikov, šli na vse zaključke, kupili daril … seznam je lahko neskončen, če se primerjamo s podobo popolnih praznikov.
Kakšna je povezava med osamljenostjo in prazničnim časom? Je ta čas bolj tvegan za razvoj depresije ali tesnobe?
Kot že rečeno, se lahko občutki osamljenosti med prazničnim časom še okrepijo. Če praznično obdobje iz takšnih ali drugačnih razlogov doživljamo kot zelo stresno, to tudi poveča tveganje za razvoj ali poslabšanje razpoloženjskih motenj. Lahko pa so to zgolj prehodne čustvene težave, ki s koncem prazničnega obdobja minejo. Intenzivnejšo tesnobo bodo verjetno doživljali predvsem posamezniki, ki si bodo postavljali (pre)visoka pričakovanja v zvezi s prazniki. V zimskem obdobju (od novembra do marca) pa se lahko pojavi tudi sezonska razpoloženjska motnja ali sezonska depresija, ki pa je povezana predvsem z zmanjšanjem količine dnevne svetlobe.
Kako lahko posameznik prepozna, da njegova praznična žalost presega običajne občutke in postaja resna težava?
Če govorimo o depresivnem počutju, je diagnostični kriterij za depresijo, da vsaj 2 tedna skoraj vsak dan oz. večji del dneva doživljamo občutke brezvoljnosti, potrtosti in/ali imamo zmanjšanj interes oz. zmanjšanj občutek ugodja pri aktivnostih – tudi tistih, ki smo jih sicer radi opravljali. Z drugimi besedami, ko počutje vpliva na naše vsakodnevno funkcioniranje in posledično na kvaliteto življenja. Takojšnja strokovna pomoč pa je potrebna, če se pojavijo samomorilne misli.
Kakšne strategije svetujete ljudem, da bi se soočili z občutki osamljenosti med prazniki?
Rekla bi, da je najpomembneje, da se ljudje osamljenosti ne sramujejo. Da se ne zaprejo vase, ne izolirajo od zunanjega sveta, saj bodo s tem osamljenost le še poglabljali. Zunaj štirih sten so ljudje, ki so pripravljeni pomagati, in tudi drugi osamljeni. Da namesto o svoji osamljenosti razmišljamo o tem, kje bi lahko našli družbo.
Kako lahko osamljeni posamezniki sami poskrbijo za bolj pozitiven praznični čas?
- Prosite za pomoč: V primeru finančne stiske se lahko obrnete na dobrodelne organizacije. Če se počutite osamljene zaradi preobremenjenosti s pripravami na praznike, pravočasno načrtujte, kdo od domačih bi lahko kakšno nalogo prevzel in se o tem pogovorite. Nenazadnje je božič praznik družine in je lahko običaj, ko je tudi v priprave vključena celotna družina, lepa popestritev. Razmislite tudi, ali bi bilo smiselno znižati pričakovanja.
- Gibanje in svež zrak: Gibanje na svežem zraku, sploh v svetlem delu dneva, dokazano blagodejno vpliva na počutje. V temnih delih dneva pa se lahko razgibate s pomočjo videov na spletu ali na organizirani vadbi.
- Poskrbeti za strukturo dneva: Dobra dnevna rutina deluje pomirjujoče. Vnaprej razmislite, kako boste preživeli praznične dneve in načrtujte program. V načrt vključite prijetna doživetja (npr. izlet z vlakom v praznično okrašeno mesto, pečenje piškotov, če si lahko privoščite, odpotujte). Načrti preprečujejo, da bi po nepotrebnem zapadli v spomine, ki bi vas potrli.
- Obudite stare kontakte: Pomislite na stare prijatelje, znance ali sorodnike, s katerimi se že dolgo niste slišali. Večina bo vesela klica in kdo ve, morda je kdo od njih prav tako osamljen. Morda poznate osamljenega/o soseda/o.
- Obudite opuščene hobije: Poiščite čopiče, pobrišite prah s kitare ali pa se spomnite, kako se izdela preproste snežinke iz papirja in si okrasite stanovanje.
- Angažirajte se kot prostovoljec: Med prazniki je marsikdo v stiski. Pomoč drugim pozitivno vpliva na počutje.
- Skupinska druženja: Če ste včlanjeni v kakšno društvo, se udeležite predprazničnih druženj, ki jih društva organizirajo.
- Bodite za božič prijazni sami do sebe: Privoščite si kakšno malenkost in dobro večerjo. Skrb za higieno je hkrati balzam za dušo. Privoščite si toplo kopel, si uredite lase, uporabite parfum in se lepo oblecite. Večer oblikujte po svojih merilih – poslušajte glasbo, berite, glejte televizijo, pojdite k polnočnici.
- Pogovorite se: Če se počutite osamljene in si želite predvsem pogovora, pa nimate nikogar, ki bi se mu lahko zaupali, lahko pokličete na katero od telefonskih linij, ki so namenjene klepetu in povezovanju, kot npr. »Povezani preko telefona« (069 928 187, vsak dan med 9. in 20. uro klepet s prostovoljci) ali »Čvekifon« (080 38 07, vsak dan med 8. in 20. uro brezplačni klepetalnik za starejše). Če zaradi osamljenosti čutite stisko, vam je na voljo telefonska pomoč, kjer strokovno usposobljena oseba pomaga do čustvene razbremenitve.
Kateri so najpogostejši znaki, da nekdo v naši bližini doživlja stisko, in kako mu lahko pomagamo?
Prekomeren stres v (pred)prazničnem času lahko povzroči tudi povsem normalne stresno pogojene odzive. Oseba, ki doživlja več stresa kot običajno, morda o tem sama spregovori, je razdražljiva, raztresena, zaskrbljena. Pozorni bodimo na morebitne vztrajne spremembe v razpoloženju (npr. razdražljivost, navajanje doživljanja pretežno neprijetnih čustev oz. odsotnost prijetnih čustev, izražanje občutkov krivde), vedenju (pomanjkanje volje, utrujenost, upočasnjenost ali motorični nemir, umikanje od ljudi) in navadah (težave s spanjem, spremenjen apetit). Slabe dneve imamo vsi, če pa spremembe opažate vsaj 14 dni, večji del dneva, je to lahko znak za psihične težave. Ne glede na to, ali gre za običajno preobremenjenost ali resnejše psihične težave – če zaznamo, da je naš bližnji, znanec, sodelavec v stiski, izberemo primeren čas in prostor (ne mimogrede) in vprašamo, ali je v redu, morda izrazimo skrb. Če oseba potrdi naše domneve, ji ponudimo pogovor. Če je pripravljena za pogovor, ji v prvi vrsti prisluhnimo. Če s težavo govori, morda postavimo nekaj odprtih vprašanj o njenem počutju (kako dolgo trajajo, kaj točno doživlja). Ponudimo svojo pomoč ali pomagamo poiskati pomoč.
Kakšna je vloga prijateljev, družine in skupnosti pri preprečevanju praznične osamljenosti?
V naglici in obremenjenosti z vsemi predprazničnimi obveznostmi pa morda spregledamo stiske v svoji neposredni bližini. Je kdo osamljen v mojem bloku, vasi, sorodstvu? Bi lahko preprosto obiskala ali poklicala koga, za katerega vem, da je osamljen ali v stiski? Pa tega ne pišem kot očitek, ampak v prvi vrsti sprašujem sebe samo. Krščanska kultura nas še posebej v adventnem času uči o pomenu gostoljubja do posameznika v stiski. Lahko razmislimo, ali bi na božično večerjo povabili koga, ki bo sicer sam.
Kako lahko organizacije, kot so nevladne organizacije, lokalne skupnosti ali cerkve, pomagajo ljudem, ki so med prazniki sami?
Ne vem, če je to ravno moje področje, a upala bi si trditi, da nevladne organizacije z vsemi akcijami in mnogimi prostovoljnimi urami naredijo ogromno dobrega, tudi Karitas kot dobrodelna ustanova v okviru rimskokatoliške Cerkve.
Zdi se mi, da se Slovenci zelo trudimo drug drugemu pomagati materialno in finančno. V ozadju vseh dobrodelnih aktivnosti je vedno tudi mnogo prostovoljcev, ki omogočijo, da naši darovi pridejo na pravi naslov. Globoko spoštovanje do vseh. Že v novembru se začne vrsta dobrodelnih akcij. V okviru nekaterih se zbira denar: npr. Klic dobrote. Več je tudi akcij obdarovanja otrok in družin: npr. Božiček za en dan, Trije zimski botri, Čarobna zima, Božična Anina zvezdica. Te akcije nagovarjajo osamljenost povezano z revščino. Njihov namen je, pričarati božično vzdušje tistim, ki si tega sicer ne morejo privoščiti in se posledično čutijo izločene iz družbe.
Zavedati pa se moramo, da je za nekoga, ki je osamljen, verjetno največje in najlepše darilo pozornost oziroma čas, ki mu ga podarimo. Akciji, ki v večji meri nagovarja pomen človeške bližine, sta npr. Pisma za lepši dan in Mala pozornost za veliko veselje, v okviru katerih lahko prispevamo voščilnice za starostnike. Navdihujoče so tudi zgodbe o gostincih v nekaterih krajih po Sloveniji, ki v prazničnem času kuhajo brezplačne obroke za socialno šibke.
V manjših lokalnih skupnostih je v prazničnem času veliko brezplačnih dogodkov, ki so lahko priložnost tudi za osamljene in tiste v finančni stiski. Sprašujem se, koliko smo senzibilizirani za to, da sploh prepoznamo človeka v stiski. In če ga, smo morda v zadregi, kako pristopiti. V manjših skupnostih, kjer se ljudje bolj poznajo med sabo, bi lahko kot skupina razmislili, kdo v vasi, v bloku bi bil morda vesel pozornosti, pomoči.
Ali je pomembno, da posamezniki, ki čutijo osamljenost, iščejo strokovno pomoč, in kdaj je to nujno?
Osamljenost je življenjska situacija ne bolezensko stanje. Osamljen človek v prvi vrsti potrebuje stike z drugimi ljudmi. Zato je smiselno, da v svojem okolju najde priložnosti za družbo. Nekaj idej sem nanizala v prejšnjih odgovorih. Se pa osamljenost lahko povezuje z psihičnimi težavami in boleznimi – v teh primerih je strokovna pomoč smiselna. Kot sem že pisala, je osamljenost lahko sprožilni dejavnik za pojav psihičnih težav in bolezni (predvsem depresije). Osamljenost pa je pogosto tudi posledica nezdravljene psihične bolezni. Posameznik s psihičnimi težavami se lahko začne umikati iz družbe zaradi stigme bolezni, ki okrepi občutke manjvrednosti, zaradi brezvolnosti ali doživljanja tesnobe.
Kako lahko družine vključijo osamljene sorodnike ali znance v svoje praznične aktivnosti?
Tako, da jim to ponudimo na spoštljiv, nepokroviteljski način. Morda ponudimo, da se v priprave aktivno vključi, da nam pomaga in se posledično počuti koristnega. Pogovarjajmo se, vprašajmo, ne vsiljujmo in pametujmo.
Kaj svetujete ljudem, ki občutijo praznično “izčrpanost” zaradi prevelikih pričakovanj in obveznosti?
Strategije za zmanjševanje izčrpanosti ali prekomernega stresa so v bistvu podobne ne glede na življenjsko področje. Lahko smo izčrpani zaradi dela, gospodinjskih opravil, preobilice socialnih dogodkov in nenazadnje zaradi priprav na praznike. Če se nekoliko poetično izrazim, je dobro, da pri pripravah na praznike nismo osamljeni jezdeci in da ne bijemo bitk z mlini na veter. Da si naloge porazdelimo in da od sebe ne pričakujemo nemogočega.
Morda je prvi korak, da se vprašamo, kaj nam je pri praznikih najvažnejše: so to različni družabni dogodki, je to čas za družino, je to čas za umiritev, je to odmik od vsega dogajanja, je to okraševanje in peka keksov, je to praznovanje božiča kot krščanskega praznika … Ko določimo, kaj je naša rdeča nit praznikov ali vodilna vrednota, izberemo tiste aktivnosti, ki bodo to vrednoto podprle, npr. če nam je bistven čas z družino, morda ne gremo na vse zaključke. Ko imamo seznam aktivnosti, razmislimo, kako si bomo z ostalimi v gospodinjstvu naloge porazdelili. In da konec koncev nismo prezahtevni do sebe in drugih. Da se opominjamo, da perfektnih praznikov ni in da je ravno stremljenje k perfektnosti pogost sprožilec napetosti v (pred)prazničnem času.
Kako lahko že zdaj začnemo graditi boljše odnose, ki bi zmanjšali občutke osamljenosti v prihodnje?
Uh, zelo široko zastavljeno vprašanje. Če katerikoli bralec ali bralka doživlja verbalno in/ali fizično nasilje v kateremkoli odnosu, bi mu/ji želela sporočiti, da vso odgovornost za nasilje nosi storilec/ka. Spodbujam vas, da poiščete strokovno pomoč (kontakti spodaj). Če sicer nismo žrtev nasilnega odnosa, pa v odnosih v svojem življenju nismo zadovoljni, je prav tako smiselno razmisliti o strokovni pomoči.
Če govorimo o nezlorabljajočih odnosih, pa dobre odnose gradimo z medsebojnim spoštovanjem, z gojenjem medsebojnega razumevanja (tudi, ko se ne strinjamo), z iskanjem pozitivnega pri soljudeh, z odpuščanjem napak oz. da napake vidimo kot napačna vedenja in jih ne posplošujemo na celotno osebnost drugega, s treniranjem zaupanja v druge (zaupanje pomeni tveganje, a brez zaupanja pristnih odnosov ne bomo našli), tako da poskrbimo za svoje potrebe in znamo prositi za pomoč in jo ponuditi itd. – skratka, da z drugimi ravnamo tako, kot bi si želeli, da oni ravnajo z nami. To nemalokrat pomeni, da smo mi tisti, ki naredimo prvi korak. Vse to pa je mogoče le s komuniciranjem (če le gre, v živo). Brez komunikacije odnosov ni.
Še dodatek o tem, kje poiskati pomoč
Ko je stiska urgentna kličite/obiščite:
- izbranega osebnega zdravnika
- dežurnega zdravnika
- dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice
- reševalno službo 112
Telefoni za pomoč v duševni stiski:
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
Svetovalna, ambulantna in psihoterapevtska pomoč
- Svetovalnice v mreži psiholoških svetovalnic:
Svetovalnice v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Postojni, Murski Soboti, Novi Gorici, Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru; naročanje na telefonsko številko 031 704 707 vsak delovni dan ali po e-pošti info@posvet.org
Svetovalnici v Celju in Laškem; naročanje po telefonu 031 778 772 ali e-pošti svetovalnica@nijz.si
- Zdravstveno vzgojni centri / Centri za krepitev zdravja v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji: Individualno svetovanje, delavnice o stresu, tesnobi, depresiji, kvalitetnih odnosih in sproščanju.
- Centri za duševno zdravje odraslih / otrok in mladostnikov: Za pogovor s strokovnjaki v centru za duševno zdravje se lahko odloči vsak, ki doživlja duševno stisko. Pomoč in nasvet lahko poiščete tudi za svoje bližnje. Za vstop v obravnavo ni nujno potrebna napotnica.
- Psihoterapevtska pomoč: V Sloveniji so na voljo različne oblike psihoterapije, ki so večinoma samoplačniške.
Društvo za vedenjsko in kognitivno psihoterapijo Slovenije: www.drustvo-vkt.org
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije: www.zdt.si
mojpsihoterapevt.si: Baza psihoterapevtov, ki so certificirani in imajo diplome različnih psihoterapevtskih pristopov, specializanti pa so dosegli vse pogoje za praktično delo s klienti pod mentorstvom supervizorjev.
Kontakti za pomoč v primeru doživljanja nasilja:
- DRUŠTVO SOS TELEFON
Telefon: brezplačna številka 080 11 55 (24/7); 031 699 333, vsak delovni dan med 9. in 15. uro
E-pošta: drustvo-sos@drustvo-sos.si; Spletna stran: http://www.drustvo-sos.si/
- DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO
Telefon: (01) 434 48 22, 031 770 120 (vsak delovni dan med 8. in 16. uro)
E-pošta: info@drustvo-dnk.si; Spletna stran: http://www.drustvo-dnk.si/
- DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA
Telefon: (01) 251 16 02 (ob ponedeljkih od 11. do 19. ure, ob torkih in petkih od 8. do 15. ure in ob sredah in četrtkih od 9. do 19. ure); 031 233 211 (telefon kriznega centra, vse dni v letu, 24 ur na dan)
E-pošta: zenska@svetovalnica.org; Spletna stran: http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/
