Objavljamo razmišljanje oziroma osebni pogled dr. Monike Kirbiš Rojs, kot članice Koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve, na državno proslavo, ki je bila 9. maja v Stožicah.
Ideološka proslava brez zgodovinske celovitosti in državotvornega dostojanstva
S spominjanjem na 80 let konca druge svetovne vojne, ki poteka v teh majskih dneh, smo spet zamudili priložnost, da bi dogajanja v tej vojni in po njej ter vlogo Slovenije v teh dogodkih postavili v ustrezen zgodovinski kontekst. Na osrednji slovenski prireditvi minuli petek v ljubljanskih Stožicah je predsednik vlade dr. Robert Golob z izrazito enostranskim ideološkim sporočilom in selektivno interpretacijo zgodovine bolj kot na lastno nerazumevanje tega dogajanja jasno nakazal, da aktualna oblast nima želje po vključevanju in povezovanju, temveč po nadaljnji delitvi slovenskega naroda. Medtem ko predsednica države Nataša Pirc Musar velikokrat premore kritiko in obžalovanje za izvensodne medvojne in povojne poboje ter poziva k spravi, predsednik vlade dr. Golob nadaljuje z izključevanjem, kar je tudi siceršnji narativ aktualne vlade. Še tako boleča plat slovenske zgodovine ne sme biti prezrta!
Dr. Robert Golob je omenjal vrednote NOB in boj proti nacizmu in fašizmu, hkrati pa je zavestno izpuščal komunizem kot enakovreden totalitarizem, ki je imel v Sloveniji celo najdaljšo življenjsko dobo. Na slavju v Stožicah se je ponovno pokazalo, da ni želje, da bi naš pogled bil usmerjen v bodočnost. Predsednik vlade je namesto državotvornega sporočila poveličeval delo vlade in govornico izkoristil za kritiko opozicije, ki jo je označeval kot »desne populiste«.
Ob tej ideološki vnemi so v Stožicah popolnoma prezrli nekatere ključne zgodovinske okoliščine konca druge svetovne vojne v Sloveniji. Premier ni omenil kapitulacije nemške vojske v Topolšici 9. maja 1945, niti kapitulacije v Šoštanju, niti bojev in zadnjih spopadov na Poljani pri Prevaljah 15. maja 1945, ki predstavljajo dejanski konec vojne. Prav ti travniki pri Prevaljah predstavljajo uradno zadnje evropsko bojišče druge svetovne vojne, in življenje izgubljeno tam, teden dni po razglašeni zmagi nad nacizmom, je bilo izgubljeno po nepotrebnem. Po vseh teh desetletjih od morije na Poljani bi morala slovenska zgodovina ta dogajanja na novo ovrednotiti. Namreč, ali je bilo res nujno, da je teden dni po svobodi takrat Meža krvava tekla?
V značilni maniri leve oblasti so v Stožicah ob aplavzu pospremili obtoževanje Združenih držav Amerike. Marijan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, je dejal, da bi morala »Evropa končati svoje vazalstvo do ZDA«, čeprav bi takšna proslava morala biti predvsem priložnost, da se spomnimo ZDA v njenem zgodovinskem kontekstu in njenem doprinosu h končanju vojne morije na evropskih tleh. Ne glede na pomen partizanskega boja pa je vendarle treba dodati, da je bila zmaga zaveznikov odločilna za konec druge svetovne vojne, znotraj tega pa tudi pomoč ZDA (izkrcanje v Normandiji, vojna pomoč Sovjetski zvezi, bombardiranje nemške vojaške infrastrukture).
Takšna zgodovinska slepota in Križmanova izjava o »vazalstvu« sta simptoma slovenske zablode, ko se namesto hvaležnosti za svobodo in sodelovanja v skupni evropski prihodnosti z ZDA kot partnerici, na odprti sceni utrjuje ideološka zaprtost in sovražnost.
Poleg ideološke pristranskosti in selektivnega zgodovinskega spomina je bila v Stožicah opazna tudi odsotnost osnovnega državotvornega bontona. Uvodni pozdrav ni nagovoril državljank in državljanov Republike Slovenije, temveč zgolj »tovarišice in tovariše«, kar je nedopustno, če želimo biti vključujoča in pluralna demokratična družba. Podobno se je zgodilo pri pozdravu navzočih – omenjene so bile le Ljubljančanke in Ljubljančani, namesto Slovenk in Slovencev, kar še enkrat več kaže, da je bila prireditev lokalizirana na raven glavnega mesta in ne državnega značaja.
Državna proslava, ki naj bi simbolizirala enotnost in skupni spomin, pa je bila financirana (vsaj pogostitev, tako je bilo javno rečeno) iz proračuna Mestne občine Ljubljana, ne iz državnega proračuna. Takšno prakso je treba jasno obsoditi – ne gre za mestni dogodek, temveč za državno obeležje.
Ob tem ne gre spregledati še ene protokolarne napake: moderatorji so pozdravili zgolj prve tri predsednike državnih institucij poimensko, medtem ko so druge, med njimi predsednika Državnega sveta Republike Slovenije, povsem spregledali. V demokratični Sloveniji imamo dva domova parlamenta – Državni zbor in Državni svet – in spoštovanje ustavne ureditve zahteva, da se to tudi na takšnih proslavah dosledno odraža. Še posebej pomenljivo pa je, da je bil posebej izpostavljen in pozdravljen bivši predsednik republike Milan Kučan, kar dodatno kaže na selektivnost in politično motiviranost celotne prireditve.
Milan Kučan namreč ni bil edini bivši predsednik Slovenije, ki je sedel v Stožicah, kjer je bilo sicer veliko nezasedenega prostora. Res pa je, da so prišli v Stožice najverjetneje le tisti, ki si želijo takšno interpretacijo zgodovine, kot jo je ponujala celotna proslava z neposrednim prenosom na nacionalni televiziji, seveda za davkoplačevalski denar.
Medtem ko druge države tradicionalno slavijo konec druge svetovne vojne z resnostjo, spoštovanjem in dostojanstvom, predvsem v spominskem in domoljubnem duhu, v Sloveniji spremljamo politične mitinge vladajoče ideologije. Interpretacija zgodovine, kot jo te dni reprezentira oblast za lastne potrebe, ni drugega kot propaganda. In ni dobro, da se prepustimo vdanosti v usodo in da se takšni interpretaciji javno ne zoperstavimo, saj s tem tvegamo, da bi takšne čase mi ali prihodnji rodovi morali še enkrat živeti.
Za začetek je najmanj, kar lahko storimo, da si povrnemo dostojanstvo državnih praznikov. Naj ti ne bodo ideološki, temveč usmerjeni v prihodnost, takšni, da bomo lahko praznovali vsi.
dr. Monika Kirbiš Rojs
članica Koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve
Ljubljana, 13. maj 2025
